Falk Richter: Bog je DJ
(odlomek)

Osebe
On
Ona
oba okrog trideset 


Ona: Sem to jaz?

On: Kaj?

Ona: Bi naj bila to jaz, ta punca, ta odfukana punca?

On: Morda

Ona: Spoznala sva se na enem, ah, kako se to imenuje? »Simpoziju«, na temo: »Eksces« ali nekaj takega? »Orgija in osamljenost«, prestopiti svoje lastne meje, začeti drseti, »krešniti«, tako nekako, ja

On: Točno, »ekscesivna subjektivnost«, »konec definicij« ali nekaj takega

Ona: Ja, potem mi pride s svojo novo ploščo

On: Ona s svojim novim filmom

Ona: Umetniški projekt

On: Kratki film

Ona: »Konec fikcij: Nova radikalna resničnost«

On: Potem sem jo moral intervjuvati za njen novi film

Ona: Potem sva se zbližala

On: Potem sva se zaljubila

Ona: Najprej sva dolgo razpravljala

On: Ja, »Jaz in politika«

Ona: Tako je, »Kaj je nemško?«, »Kaj je Evropa?«, »Ali obstaja evropska kultura?«, »Kaj dela stoletje iz nas?«, »Mladi umetniki med radikalnostjo, trženjem in prilagajanjem«

On: Tisti čas je bila znana predvsem kot televizijska napovedovalka

Ona: VJ

On: S svojo oddajo

Ona: Res: top gledanost, mega popularnost

On: No ja, tri mesece

Ona: Jebi se!

On: Zakaj, saj je res

Ona: Mogoče me še poznate? Nekateri med vami? Ne, nihče? Sploh ni tako dolgo od tega

(pavza)

On: Dve leti sta danes kr dolga doba

Ona: Ok, bom pogoltnila

On: Ja

Ona: Samo govorit sem morala

On: Govorit, govorit, govorit

Ona: Karkoli sem se spomnila, kr tako

On: In lahko si zadel majice z njenim obrazom

Ona: Ali potovanje z mano, ali uro

On: Njen obraz v neonski pisavi

Ona: Budilko z mojim glasom, ki te zgodaj zjutraj vrže iz spanca

On: Se počasi priklopi v tvoje sanje

Ona: Obstajala sem tudi kot Tamagotchie

On: In si jo lahko tepel, se z njo igral ali jo slabo hranil

Ona: Gameboy samo z mano

On: In si moral potem stalno nastopati proti njej

Ona: Ali teči za mano

On: In ko si jo dobil, si jo lahko poljubil

Ona: Ali z mano počel nekakšen peting

On: Ja, je že dolgo od tega

Ona: Ja, takrat sem snemala vsak dan

On: Garala si

Ona: Jaz vedno garam

On: Seveda

Ona: Vso moje življenje je garanje

On: Seveda, naprej

Ona: Bila sem neke vrste poskusni zajček; in sem postopala po studiu in morala govorit in oni so vse to posneli in predvajali v živo na televiziji, brez montaže, in jaz sem na vso moč govorila, o vsem, česar sem se spomnila, o vsem, vsem, vsem. Po vsem tem nisem imela v bistvu nobenih prijateljev več, moja družina me je zapustila, nihče se ni hotel več pogovarjat z mano, nihče ni mogel več prenest mojega glasu, ko sem se enkrat ogrela, me niso mogli več ustavit. To je zvenelo približno tako:
(zaigra kako je v studiu vodila oddajo)
Halo, halo, ja, tako, in? Zdaj? Kaj je zdaj? Ja? Hmmm? Hmmmmmmm? Hmmmmmm? Vsi ugibajte, vsi razmislite, ja, hmm, hmmmm? Kak video mogoče? Pravilno! Sto tisoč mark! Tako, špica, hudo hudo hudo, hah. Tako, zdaj sem se še spomnila, ahm, ja, jaz imam tudi hrčka in ime mu je Elvis in zna ful dobro plesati in dve ribi imam, Modern Talking ju kličem in sta še čist mladi in športni in zjutraj, ko se zbudita se jima vedno zaderem »Work-out-time, fanta« in potem s prstom ful hitro vrtim vodo v akvariju, da morata potem vedno na hitrco plavati, ja, in če boste pravi srčki, vam bom mogoče pustila, da mi pošljete kak faks, ki ga bom potem naglas prebrala, ja, in potem boste morda postali totalno popularni, ker vas bodo potem vsi poznali in vedeli »Ja, kul, a ni to ona, ki vedno v studio pošilja take ful kul fakse, uau«. Mimogrede: pazite se nerodnih ljudi, nerodni ljudje niso samo izredno nekul, ampak so lahko tudi nevarni. Enkrat sem imela cimra, ki mu je bilo ime Robin in se je vedno tako grozno nerodno prestopal na žurih najbolj kul ljudi, čeprav ga nihče nikoli ni povabil, ker je bil vsem beden in se nihče ni hotel z njim pogovarjati, tako je šel, logično, za kritika na časopis, da bi se lahko maščeval, ja, groza, zdaj piše o vseh ali pa se naroči na intervju, no ja, še vedno sramotno, ampak »sramotno z močjo«. In to je nevarno. No, torej, mislim, da kreativni ljudje pač ne gredo delat za časopis, no, kreativni ljudje gredo k časopisu kvečjemu, da bi dali intervju, ali da bi prinesli kakšno svojo fotko, ja, oni ne pišejo, pač pa se piše o njih.
(h gledalcem v gledališču:) Hej, vi, halo, halo, vi tudi zgledate tako neinspirirani, pravzaprav niste podobni ničemur. Mislim, no, kot pop zvezde mi ravno ne delujete. Ali pa je mogoče kje kakšen nov Robbie Williams? Dvomim. Čeprav je potrebno vklopit samo pravi kanal in si pri pravih zvezdah pogledat, kako to gre: biti kult, se dobro prodajati. Kako to sploh deluje. A vam vaše mamice niso tega razložile? A niste še ničesar doživeli v vašem, ah, kako že pravite temu? Življenju? Hej, kaj je narobe? Ne izgubite poguma, mamica prihaja, potem lahko kaj zadenete, kakšno potovanje morda? Čajnik? Dvajset tisoč mark? Ali pol minute prenosa? Potem boste lahko tudi vi enkrat tukaj stali, no, vsaj za eno minuto, bolje povedano, dvanajst sekund, med dvema reklamnima blokoma in potem boste lahko v dvanajstih sekundah naredili in rekli vse, kar ste si že vedno želeli naredit in rečt, ja, kul, tako, ah, mimogrede: Bog je mrtev, kar je v bistvu nekako žalostno, ampak Faithless so ga odkrili na novo, včeraj v klubu: danes ponoči bo on DJ 
Potem je sledil njegov nastop

On: Moral sem vstaviti video

Ona: »Bog je DJ«

On: Enkrat sem jim pomagal v studiu, ker jim je crknil en računalnik in so rabili tehnika, ki bi to vstavil z roko. Služba je bila za določen čas

Ona: Kar naenkrat moško bitje v studiu

On: Mislil sem si: »Kaj pa je to za ena?«

Ona: Gledala sem ga skozi stekleno šipo, medtem ko se je vrtela pesem »God is a DJ«, a on ni niti trenil, ostal je čisto kul, ni se nasmehnil, ničesar ni rekel, molčal je

On: Mislil sem si: »Bodi raje na distanci do nje.« Bila sva sama v studiu, velikanskem studiu

Ona: Dvanajst nadstropij, dolgi hodniki

On: Steklene šipe

Ona: Krom

On: Nikogar ni bilo razen naju

Ona: Samo kamere

On: Bila je totalno zamotana v kable, zgledala je kot marsovec  

Ona: Ko se je vrtel kak video, sploh nisem mogla slišati glasbe. V moji kabini je bilo vse tiho

On: Moral sem samo tu pa tam stisnit kak gumb in prižgat glasbo ali video

Ona: In jaz sem enostavno govorila naprej. Tudi takrat, ko se je vrtel video, je bil moj obraz predvajan zgoraj, na ekranu, in moj glas je preglasil vse druge tone

On: Preprosto je bila tam

Ona: Preprosto sem bila tam

On: Vedno

Ona: V živo in v barvah

On: Glasna in hitra, nisi se je mogel rešit

Ona: Ničesar ni rekel, samo stal je in molčal za svojo šipo in prelagal video kasete in CD-je in molčal. To me je znerviralo in kamere so še vedno snemale in morala sem se pretvarjati, kot da ni nič, morala sem govoriti naprej. Prvič v treh mescih me je pri govorjenju opazoval pravi človek. Do takrat me nihče ni motil, nič si nisem mislila pri tem, govorila sem tako predse in sploh pozabila, da lahko to tudi kdo vidi. Bilo je grozno, govorila sem torej naprej:
(Spet zaigra situacijo)
»Ljudje, ki ne govorijo, ja, ravno sem se spomnila tega, torej, nikoli ne govorijo, ja, tudi to obstaja, ne rečejo absolutno ničesar, to me res nervira, kaj takega, samo tako gledati in se modro nasmihati. Ne rečejo ničesar in potem se delajo, kot da je molčanje nekakšna rešitev za vse, pri tem pa lahko poveš tako lepe reči recimo o umetnosti ali glasbi ali nakupovanju ali ljubezni, ja, če bi bili pingvini, bi se samo prestopali na mestu, vsi skupaj, samo tako bi stali in se greli, vsi skupaj, in molčali, ja, in mislim, da bi to bilo res lepo, res lepo, ah, ja, morda tudi malce prelepo, kaj pa veš.«
Takrat sem bila v tej službi že tri mesece. Torej, tri mesce, vsak dan po pet ur govorjenja, česarkoli se spomniš, se izprazniš, se zjutraj in ponoči napolniš, televizija, časopisi, hitro pokličeš nekaj prijateljev in poslušaš, kaj se govori naokrog, kaj se obravnava, kaj se dogaja, kdo je s kom, kdo zdaj kaj nosi in ... kar na enkrat bulji vame ta tip

On: Jaz

Ona: En tehnik, en tak mali luškan fant, kar na enkrat se je pretrgala nit, nisem mogla več ničesar reči, groza, kamere so snemale naprej, tem tipom se je to zdelo valda totalno super: punčka molči, punčka postaja nervozna, nesigurna. Tri ure so me snemali, kako sem vedno znova poskušala kaj povedati in vedno znova prekinila misel, spet začela govoriti, spet totalno prazno gledala v kamero, rekla stavek, spet molčala in pogledala v tla, se smehljala

On: Bilo je čudovito

Ona: Bilo je grozno

(On vstavi nov video)



Prevedla Mojca Ketiš
_____________________________________________________________________
Falk Richter, rojen 1969 v Hamburgu. Študiral je režijo pri Jürgenu Flimmu na univerzi v Hamburgu. Zaposlen je kot svobodni pisatelj, prevajalec in režiser. Režiral in napisal je več dram, med drugim Electronic City (Das System 1, 2004), Unter Eis (Das System 2, 2004), Hotel Palestine (Das System 4, 2004), Die Verstörung (2005), Im Ausnahmezustand (2007), TRUST (z Anouk van Dijk, 2009). Od sezone 2006/07 je Falk Richter hišni režiser in avtor berlinskega gledališča Schaubühne. Richterjeva dramska dela, med drugim Gott ist ein DJ (Bog je DJ), Nothing hurts, Electronic City in Unter Eis so prevedena v petnajst jezikov in so bila med drugim uprizorjena tudi v Parizu, Londonu, New Yorku, Sydneyu, Atenah, Kopenhagnu, Džakarti, Tokiu in Edinburgu. V slovenščini avtorja, z odlomkom iz njegove dialoške drame odnosov, predstavljamo premierno. Ona in On sta tipizirana predstavnika sodobne komunikacijske družbe, ki  doživlja, kljub tehnični dovršenosti, nenehne kratke stike. Predvsem pa sta akterja nihilistične vrženosti v svet, v katerem je prostor boga omejen na mešalko, nebesa pa se skrivajo med laserji neskončnega partyja. Ker: God is a DJ ...

Mojca Ketiš se je rodila leta 1985 v Mariboru. Je vzporedna študentka primerjalne književnosti in dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je urednica teoretskega sklopa akademskega gledališkega lista Oderuh, sodelovala je pri rekonstrukciji Žlahtne plesni Pupilije Ferkeverk kot članica SKUPINE ZA RAZVOJ in z dramaturškimi razčlembami sodeluje pri PreGleju.