Literatura migrantov, ki je bila pred letom 1985 bolj kot ne neopažena, je v zadnjih dvajsetih letih razvila najrazličnejše poetične koncepte ter tako obogatila in internacionalizirala nemško literaturo. Prav avtorji, ki imajo za seboj izkušnjo z zamenjavo kulturnega okolja, sodijo namreč dandanes med najbolj znane, veliko brane in v medijih najbolj prisotne predstavnike sodobne nemške literarne scene. Prepoznavnost imen kot so Feridun ZaimoÄŸlu, Rafik Schami, Terézia Mora, Emine Sevgi Özdamar, Ilija Trojanow, Herta Müller, Zsuzsa Bánk, Yoko Tawada, Artur Becker, Wladimir Kaminer, Saša Stanišić, če jih omenimo le nekaj, priča o tem, da so se nemško govoreči avtorji nenemškega porekla na knjižnem trgu dobro uveljavili, njihovi romani, kratke zgodbe in pesmi pa predstavljajo pomemben del sodobne nemške literature.


Problem poimenovanja

Čeprav njihovi sodobniki to le redko priznajo in večina avtorjev to nerada sliši, so literarna dela avtorjev z migracijskim ozadjem nekaj posebnega. Njihova dela imajo namreč nekaj, kar jih v marsičem razlikuje od del pisateljev nemškega, avstrijskega ali švicarskega porekla. Ampak kaj je tisto, kar jih naredi tako posebne? Od kje prihaja ta literatura? Sodobna germanistika se srečuje tudi z vprašanjem, ali bi morali te avtorje uvrščati med avtorje njihove domovine ali med nemške avtorje, in ali je takšna delitev – na nacionalne prostore – res nujna. Kako sploh poimenovati te nemške pisatelje nenemškega rodu? Morda je še najlažje odgovoriti na slednje vprašanje: pravega poimenovanja za ta pojav še niso našli. Zato ima ta literatura veliko imen.

Izrazom kot so gastarbajterska literatura, literatura tujine, interkulturna literatura, literatura migracij ali migracijska literatura je skupen poskus, da bi opozorili na najrazličnejša porekla avtoric in avtorjev, ki sedaj že nekaj desetletij predstavljajo nemško govorečo literaturo, pa vendar so njihova dela vedno znova označena kot »druga« ali nemška literatura v »širšem smislu«. Doslej se je še vsak od omenjenih izrazov izkazal kot problematičen in nezadosten.

V nemščini obstaja pregovor, ki pravi »Vsi ljudje so tujci, skoraj povsod.« Vendar pojem tujec dandanes ni več tako preprost. Oznaki literatura tujcev in gastarbajterska literatura sta bili vezani predvsem na literaturo priseljencev v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Danes govorimo že o drugi ali tretji generaciji teh doseljencev, ki pa jih seveda ne moremo več poimenovati tujci. Tako se je v devetdesetih letih, da bi se izognili besedi tujec, pojavila nevtralna oznaka literatura avtorjev z migracijskim ozadjem.

Kot pove že ime samo, gre za širok pojem – z njim praviloma označujemo jezikovne mojstrovine, katerih avtorji imajo za seboj radikalno zamenjavo kulturnega okolja in jezika. Literatura avtorjev z migracijskim ozadjem se konstruira šele preko načina pisanja in ni vezana na jezik in poreklo določenega avtorja. Glavna značilnost tega načina pisanja je kulturna večplastnost, kar v nemški literarni zgodovini niti ni novost – če pomislimo na Adelberta von Chamissa, Franza Kafko, Eliasa Canettija ali Jureka Beckerja, nemška literatura kot čista monokulturna literatura ni nikoli obstajala. Večina avtorjev, ki jih prištevamo k literaturi migrantov, piše v nemškem jeziku. Nekateri, na primer skoraj vsi romunsko-nemški pisatelji, so to počeli že od nekdaj. Drugi avtorji obdržijo svoj materni jezik, čeprav že dlje časa živijo v nemškem govornem območju, vendar po obliki, temah in motivih njihovih del tudi njih uvrščamo med literaturo migrantov.


Sedemdeseta in začetek osemdesetih let

Sedemdeseta in začetek osemdesetih let so zaznamovali predvsem avtorji iz Turčije in Italije, ki so se srečevali z identitetnimi krizami, z izgubo korenin, torej izgubo domovine. Med njimi so avtorji kot Nevzat Üstün, Bekir Yldiz, Yüksel Pazarkaya, Franco Biondi in Gino Carmine Chiellino, če omenimo le nekaj imen. Kljub temu, da so se nekateri avtorji udejstvovali v krožku literature delavstva (Werkkreis Literatur der Arbeitswelt), je etiketa te literature kot gastarbajterske literature ostala zavajajoča in brez prave sporočilnosti. Poetični koncepti teh avtorjev so se namreč med seboj vsekakor zelo razlikovali.

Za avtorje tako imenovane generacije gastarbajterjev, kot so Giuseppe Fiorenza DillʼElba, Salvatore A. Sanna, Marisa Fenoglio in Lisa Mazzi-Spiegelberg, je bilo srečanje z Nemčijo in priseljensko problematiko dolgo osrednja tema. Reportaže Lise Mazzi-Spiegelberg Der Kern und sie Schale. Italiensiche Frauen in der BRD (Jedro in lupina. Italijanske ženske v ZRN, 1986) ali Aysel Özakin Das Lächeln des Bewußtseins (Nasmeh zavesti, 1985) moramo v časovnem kontekstu ženske literature v Zvezni republiki Nemčiji brati kot fenomen, pa tudi kot dokumentarno literaturo.



Osemdeseta leta

Od sredine osemdesetih let so se v Nemčijo priseljevale predvsem generacije avtorjev rojenih med letoma 1950 in 1960. Pripadniki nemško govoreče manjšine v Romuniji, kot so letošnja Nobelovka Herta Müller, Richard Wagner, William Totok, Horst Samson, Johann Lipert in Helmut Frauendorfer, so zaradi svojega političnega udejstvovanja proti CeauŠŸescujevi diktaturi v zahodno nemških medijih vzbudili veliko pozornosti. Herta Müller (1953) v svojem prvem romanu, ki ga je napisala v Nemčiji, Reisende auf einem Bein (Potujoči na eni nogi, 1989) s slikami nasilja in strahu, ki vzbujajo tesnobo, prikazuje izkušnje tega eksemplaričnega »prehoda« iz ene države v drugo. V ostalih proznih delih, Der Fuchs war damals schon der Jäger (Lisica je bila že tedaj lovec, 1992), Živalsko srce (1994) in Heute war ich mir lieber nicht begegnet (Danes se raje ne bi srečala, 1997), ki tvorijo trilogijo o zaključni fazi diktature, se kot glavne teme pojavljajo motivi grožnje, prilagajanja in upora, tako na begu kot v eksilu.

Za drugo polovico osemdesetih let je značilna tudi literatura avtoric in avtorjev, katerih teme niso bile več samo izguba domovine ali tujost v konkretnem, temveč odtujitev v abstraktnem smislu. Med njimi velja omeniti Emine Sevgi Özdamar, ki je tako rekoč čez noč vzbudila pozornost literarne javnosti za migracijsko literaturo.

K pozornosti širše javnosti za migracijsko literaturo pa je pripomoglo tudi društvo PoLiKunst (katerega soustanovitelji so bili med drugim Franco Biondi, Jusuf Naoum, Suleman Taufiq, Habib Bektas, Rafik Schami in Gino Chiellino) in antologije, ki so izhajale s pomočjo münchenskega Instituta za nemščino kot tuj jezik. Od leta 1985 v Münchnu fundacija Robert Bosch vsako leto podeljuje ugledno nemško literarno nagrado Adelbert-von-Chamisso-Preis. Nagrada je namenjena avtorjem, ki pišejo v nemščini, vendar po poreklu niso Nemci. Tudi Adelbert von Chamisso (1781–1838) po rodu ni bil Nemec, temveč Francoz in je svoj novi dom našel v Berlinu. Njegovo najbolj znano zgodbo o Petru Schemihlu, ki proda svojo senco, lahko beremo kot parabolo o tujosti.



Od devetdesetih let do danes

Pri pisateljih, ki predstavljajo drugo ali tretjo generacijo priseljencev in se vse pogosteje izognejo konfliktu med sprejetjem in izključitvijo iz družbe, se zdi, da literatura migrantov postopoma prehaja v nemško literaturo. Medtem ko so starejše generacije pogosto nihale med dvema jezikovnima svetovoma in se nato odločile za en literarni jezik, si generacija, ki je bila že rojena v Nemčiji, teh jezikovnih in kulturnih izkušenj, kot so jih imeli njihovi starši, ne more več deliti.

Leta 1995 je izšla prva knjiga nemškega pisatelja turškega porekla Feriduna ZaimoÄŸla (1964) z naslovom Kanak Sprak. 24 Misstöne am Rande der Gesellschaft (Kanak Sprak. 24 disonanc na robu družbe), ki je naznanila začetek nove migracijske literature in predstavlja zgodovinsko enkratno kreativno dokumentacijo militantnega manevrskega prostora med drugo in tretjo generacijo priseljencev.

Pri mlajših avtorjih nenemškega porekla so se izoblikovali nadvse raznoliki načini pisanja. Večinoma gre za kompleksne strukture, zaznamovane s pogostimi zamenjavami perspektive, polifoničnim govorjenjem in evrocentričnimi načini pisanja. Tako jezikovne umetnine kot roman Der Weltensammler (Zbiralec svetov) Ilije Trojanowa stojijo poleg eksplicitno jezikovno eksperimentalne proze, kot so na primer dela Dunajčana češkega porekla Michaela Stavarića ali humoristično-burleskna dela leta 1978 v Bosni rojenega Saše Stanišića (Ko vojak popravi gramofon). Prav pri najmlajši generaciji je zaslediti razkroj homogenega jezikovnega reda in slovnični anarhizem, ki razveljavlja vsa sintaktična in semantična pravila.


Pogled od zunaj

Pisateljica in pesnica japonskega porekla Yoko Tawada (1960) z ugotovitvijo: »Sicer ne smemo tega povedati nikomur, ampak Evropa ne obstaja« ni le potujila dojemanja mej, temveč ironično tematizirala strah pred izginotjem. Telo in jezik sta osrednji miselni sliki, s katerima Yoko Tawada ponazarja izkušnjo tujosti kot procesa, ki je razpet med kraj in čas. Yoko Tawadi tako kot Rajvinderju Singhiju, Rafiku Schamiju, enemu najbolj branih nemško govorečih avtorjev, ali Galsanu Tschinagu uspeva, da iz svoje perspektive, ki je zaznamovana z azijskim oz. arabskim jezikovnim in kulturnim prostorom, in s svojimi izkušnjami razbijajo evropsko centrirano perspektivo, skozi katero na Evropo gledamo Evropejci.

Fotografije: Mojca Pišek
___________

                                                                                                                                                                                         
Tina Štrancar, rojena 1985 v Ljubljani, je na ljubljanski Filozofski fakulteti študirala nemški jezik in književnost in leta 2009 zaključila študij z diplomsko nalogo »Daniel Kehlmanns Romane Ich und Kaminski und Die Vermessung der Welt als metabiografische Romane« (Romana Daniela Kehlmanna Jaz in Kaminski in Izmera sveta kot metabiografska romana). Sodelavka Airbeletrine, nekdanja urednica revije študentov germanistike alleMANIAK, soustvarjalka in prevajalka kratkega izbora sodobne nemške proze, ki ga je naslovila Odsvajanja (2008), sodeluje pri študentskih literarno-prevajalskih večerih; je prejemnica štipendije Robert Bosch Stiftung za udeležbo na mednarodni prevajalski delavnici marca 2009 v Literarisches Colloquium Berlin (LCB). Ukvarja se s sodobno nemško literaturo in literarnim prevajanjem.