Izginula ploščica - in tuj svet
(odlomek iz romana Alhambra)

Al Andaluz, april 1492

Najprej je Boston začutil toploto. Nato je videl, da ploščica ne leži več v njegovih rokah. Jo je spustil? Nič ni zažvenketalo. Nenadoma je bilo svetleje.

Saj ne, da bi resnično imel čas za razmišljanje, preden je videl. Bili so samo delčki sekund, preden je dojel in preden predvsem ni dojel.

Ulica je izginila. Še vedno dozdevno nagnjen čez lepenko pred prodajalno na bazarju, je stal na beli, s peskom posuti poti, ki je peljala naprej med cipresami in pinijami, dovolj široka, da je omogočala dostop soncu.

Najprej je začutil slabost. Kot da bi se moral vdati, medtem ko so se misli v njegovi glavi vrtinčile druga čez drugo, občutki in vse je bilo zmedeno, vrtelo se je.

Ne, ne, ne! je pomislil Boston in se trdno oklenil besede, prve, ki se je je lahko v omotici svojih možganov oprijel. Ne, ne, ne!

Opotekel se je do roba poti, pod drevesa in močno bruhal. Ne, ne, ne! Potem je legel na preprogo iz iglic, medtem ko so lesketajoče veje nad njim precejale sončne žarke. Dihal je hitro, krepko, srce mu je razbijalo, kot da bi hotel vsak udarec še prekositi tistega pred njim.

Pinije, je pomislil Boston. Umiriti se. Umiriti se. Pinije. To je gozd. Prisilil se je, da je pustil potovati svojemu pogledu. Skozinskoz presvetljeni vrhovi krošenj. Vonj iglic, skoraj že vonj po poletju. To je že bolje, je pomislil Boston.

Samo ne že spet tega brenčanja v glavi. Saj je vendar vse v redu. To je gozd, ležim na tleh, vse lahko vidim in razumem. Ne spet tega brenčanja v glavi.

Dihal je počasneje. To je gozd. Ampak vseeno sem prej bil na ulici. Njegovo srce je še vedno dirjalo v galopu, lovilo dih, dihati počasi, dihati počasi, a brenčanje se ni vrnilo.

Nekje v daljavi je zaslišal šum, kot da bi udarjala kovina ob kovino. Neki glas, ki je nekaj vpil, zelo oddaljen. Krik osla.

Ležal je z zaprtimi očmi in dovolil svojim mislim, naj počnejo, kar hočejo. Vrtinčenje se ni znova vrnilo. Spoznal je, kaj je v tem hrupu tako čudnega. Vse tisto, kar manjka.

Nobenega hrupa motorjev, je pomislil Boston in bil hkrati osupel in srečen, da je nekaj doumel in da je lahko to izoblikoval v svojih mislih, da torej njegovi možgani spet delujejo, zaznavajo, razumejo. Kako globok mora biti ta gozd, da se ne sliši nobenega hrupa motorjev! In kljub temu leži v zraku nezanesljiva tančica iz ropota, glasov, trkanja in klopotanja.

Dobro. Spet lahko razmišlja, to je dobro. Če je on spet on sam, tudi vse ostalo ne more biti več tako strašno.

Boston je odprl oči. Sonce je še zmeraj sijalo skozi vrhove pinij.























Izabela je gledala v nebo. Še nobenih zvezd.

Ferdinand se je bil poslovil, lahko si je mislila, kam je odšel. Prišli so sli s poročili, s prošnjami, z vprašanji, sama je govorila s poveljnikom grajske straže, pametnim možakom; popoldne je minilo. Nad strehami se je pokazal mesec. Bil je velik in okrogel in bil je videti kot pomaranča.

Kako je vse to lepo, je pomislila in sedla niže spodaj na stol, ki ga je bil neki služabnik prinesel ven na dvorišče. In v zahvalo gospodu, svojemu Bogu, bom storila, kar je v moji moči, da bo poskrbljeno za to, da se bodo vsi neverniki spreobrnili in Te častili kot jaz, prisegam pri vsem, kar mi je sveto.

»Izabela?« je dejal zaupen glas. Le koga je straža ob tem času še spustila k njej?

»Otrok moj. Vidim, da še ne spiš. Kako naj tudi bi? Preveč skrbí bremení tvojo dušo, imam prav?«

»Nadškof!« je rekla Izabela. »Sedite k meni! Prav imate, véliki inkvizitor me je prosil, naj dovolim izvajanje judovskega edikta, in je videl moje obotavljanje. Ampak končno sem razumela, da moram storiti, kar zahteva. Gre za dobrobit kraljestva in za duše nevernikov.«

»No, no,« je rekel Talavera. »Nisi me zaprosila za moje mnenje, otrok moj, a ti ga bom vseeno podal, čeprav nevprašan. Tvoje obotavljanje se ti bolje poda. Véliki inkvizitor je zagotovo pravičnik, ki si po svojem najboljšem védenju prizadeva izpolniti svojo dolžnost, toda ali je tudi svetnik, ki bi lahko trdil, da edini brez vsakega dvoma pozna Gospodovo voljo?«

Izabela je čakala. Vsakdo je vedel, da je odnos med Talaverom in Torquemadom le redko prijateljski.

»Nikoli nisem prikrival, da v mnogočem ne soglašam z vélikim inkvizitorjem,« je rekel Talavera. »Edikt o izgonu Judov, ki si ga podpisala na zadnji marčni dan, ni, kot vedno rad govori Torquemada, porojen iz krščanskega duha. In ti to veš, Izabela. To veš, otrok moj.«

Izabela mu je obrnila hrbet. »Gospod me je prepričal,« je zamrmrala. Kadar je govorila s Talaverom, se je zdelo vse spremenjeno. To vendar ni mogoče, da bi imela dva božja služabnika povedati tako povsem različni mnenji o Gospodovi volji! »Moja dolžnost je spreobrniti to deželo.«

»Natanko tako, otrok moj!« je rekel Talavera. »Natanko tako.« Vzdihnil je. »Toda potem ti postavljam svoje vprašanje še drugič: ali je mogoče ljudi prisiliti k verovanju?«

Izabela je molčala. Dlakocepstvo, je pomislila. To bi zdaj rekel Torquemada, dlakocepstvo.

Talavera je čakal, potem je vzdihnil.

»Hočete, da grem,« je rekel. »Premaknite v svojem srcu, kar sem vam dejal! Molil bom za to, da vam Gospod pokaže pot. Saj ni treba, da je ravno čudež. On se bo domislil tudi še česa drugega.«

Nadškof se je smehljal. »Kot sem videl, ste že pri tem, da boste iz svoje palače odstranili verze iz korana?« je rekel skoraj že v tonu kramljanja. »Wa-la ghaliba illa 'llah? Ne uvidim, kaj naj bi bilo v tem stavku tako spotakljivega, če pa vendar sporoča vélikemu inkvizitorju moj prijateljski pozdrav. Komajda bi lahko nasprotoval, če vaše stene oznanjajo, da naj bo samo Gospod zmagovalec. Celó če je koran ta, ki to trdi.«

»Ne vemo, kdo je odstranil ploščico,« je rekla Izabela in se potrudila, da je dovolila tudi svojemu glasu zazveneti v enakem tonu. »Brž ko bo najdena, naj se spet namesti. Hudodelec bo dobil svojo kazen.«


Prevedla Jana Kolarič

____________________________________________________________
Kirsten Boie (1950), rojena v Hamburgu, spada med najbolj priljubljene in priznane nemške avtorice sodobne otroške in mladinske književnosti. Na univerzi v Hamburgu je študirala nemščino in angleščino in doktorirala iz literarne vede z disertacijo o zgodnji prozi Bertolta Brechta. Od leta 1985, ko je napisala prvo knjigo za otroke, deluje kot svobodna pisateljica. Že njen prvenec z naslovom Paule ist ein Glücksgriff (1985) je požel izreden uspeh (nominacija za nagrado za mladinsko književnost, knjiga meseca nemške akademije za otroško in mladinsko literaturo, častna listina avstrijske državne nagrade za otroško in mladinsko književnost). Do sedaj je Kirsten Boie izdala šestdeset knjig, ki so bile prevedene v številne tuje jezike. V časopisu Stuttgarter Nachrichten lahko o mladinskem romanu Alhambra preberemo: „Avtorica pokaže, da so bili religiozni konflikti tako v preteklosti kot danes zmeraj prizorišče trenj, in teži k posredovanju znanja in vrednot. Kljub temu ne gre za moralno pridigo. Za kaj takega je knjiga enostavno preveč napeta."

Jana Kolarič, rojena v Mariboru leta 1954, diplomirala iz filmske režije na AGRFT, delala kot učiteljica, režiserka, kulturna animatorka, novinarka in urednica; od leta 2000 je  samozaposlena v dramatiki, pesništvu, prevajanju, lektoriranju. Njen dramski prvenec Salon Expon (1976)  je postal odrska stalnica. Poleg dramskih, radijskih in lutkovnih del je napisala dva romana za odrasle (Izpred kongresa, 2006, Draga Alina, draga Brina, 2008 - slednjega s T. Kokalj), zbirko ugank (Ugibanke male, oblečene v šale), zbirko igric (Dobro jutro, lutke) ter precej pesmi za revije in natečaje.  Pred kratkim je pri Založbi Tuma izšla njena kratka proza z naslovom Kratke o šibkih. Za svoje delo je prejela številne nagrade.  Iz angleščine in nemščine prevaja predvsem otroško in mladinsko književnost (med drugim G. Johnson, L. Dodd, M. Schober, K. Fall, K. Wilson, C. Freedman, H. Havas, C. Jones).