| Nina Cvar: Poljski film v času in besedi | | Natisni | |
| Prispeval Taja Topolovec |
| Torek, 01 December 2009 01:25 |
|
Ponedeljek, 30. november 2009 »V luči nedavne zgodovine si je težko predstavljati, kako bi bil lahko kakšen film, ki je nastal na Poljskem (…), povsem brez politike« (Danusia Stok 2008: 17). S pomočjo zgornje povedi, ki jo je Danusia Stok zapisala v uvodu v knjigo Kieslowski o Kieslowskem, bomo uokvirili pričujoči sestavek o poljskem filmu. Gre namreč za kinematografijo, ki je po besedah Mareka Haltofa, avtorja izčrpne monografije o poljskem filmu, običajno povezana s spreminjajočimi se političnimi razmerami te dežele.
Sledeč Haltofu lahko zgodovino poljskega filma razdelimo na več obdobij: na čas odsotnosti poljske države pred letom 1918, poljsko kinematografijo med leti 1918 in 1939, na filme, posnete za časa komunizma, to je v letih med 1945 in 1989, ter na obdobje po padcu berlinskega zidu oziroma po vzpostavitvi demokratičnega političnega sistema.
Zgodovina, ki je vseskozi krvoločno trgala meje poljskega ozemlja ter ga tako često potiskala v debele plašče okupacijskih sil, v tem oziru ne predstavlja zgolj konstitutivnega elementa poljskega nacionalizma, temveč je tudi nadvse priljubljena snov poljske kinematografije. Spričo tovrstne zgodovinske usode zatorej ni presenetljivo, da je bil film, poleg ostalih umetnosti in Rimokatoliške cerkve, pomemben združevalni politično-kulturni agens širše poljske skupnosti. Po drugi strani pa bi poljskemu filmu bržčas delali krivico, če bi nanj gledali izključno skozi prizmo politike in zgodovine. Naj si za ponazoritev te trditve sposodimo kar misel Milana Kundere. Slednji nas tako vehementno opozori, da če naš pogled na umetnost iz Prage, Budimpešte in Varšave podpisuje le politična perspektiva, jo tako ne le brutalno umorimo, temveč si s stalinističnimi dogmatiki pravzaprav delimo mesto njenega rablja. Vsled zapisanega je kar prav, da začnemo pri mlajših avtorskih imenih sodobne poljske kinematografije, ki se raje kot na politično tematiko osredotočajo na notranji svet, ki ga naseljujejo preprosti, predvsem pa gledalcem dostopni liki. Navkljub temu, da novi poljski režiserji ne dosegajo takšne medijske izpostavljenosti, kot jo je na primer v zadnjem času deležen novi romunski film, v zvezi s tem Jean-Baptist Selliez pripomni, da se glede na kreativnost mladih avtorjev, konec koncev pa tudi glede na novo politiko podpore poljski kinematografiji s strani poljskega filmskega inštituta, za poljski film ni bati in da se njegova prihodnost kljub vsemu zdi svetla. Ko Selliez govori o mlajših ustvarjalcih, se zdi, da ima v mislih nadžanrski Reverse (Rewers, 2009, Borys Lankosz) Borysa Lankosza, ki ga je Poljska poslala v boj za tujejezičnega oskarja, njegova snov pa nekoliko spominja na nedavno nemško uspešnico Das Leben der Anderen (The Life of Others, 2006, Florian Henckel von Donnersmarck). Omenjeni film je za naš, sicer nujno okleščen prispevek o poljskemu filmu, o katerem spričo njegove kompleksnosti in obširnosti ni najlažje pisati, še posebno zanimiv. Gre namreč za filmski primer, v katerem mlajši avtor, ki ga nekateri kritiki primerjajo z legendarnim Andrzejem Munkom, tematizira polpreteklo poljsko zgodovino. Pri tem pa Lankosz vse svoje moške protagoniste – v nasprotju s herojsko reprezentacijo doktrine duhamornega socialističnega realizma (1949-1955), ki je globoko zarezal v poljsko kinematografijo – portretira na pejorativen način. Čeprav smo zapisali, da mlajše režiserje bolj kot velike zgodovinsko-politične in nacionalne teme zanimajo drugačne snovi oziroma novi načini reprezentiranja realnosti, sta zgoraj omenjeni tematiki med gledalci še vedno zelo priljubljeni. Tako je bila zadnja večja uspešnica, ki se je dotikala kompleksne poljske zgodovine, prav gotovo Wajdova širokopotezna zgodovinska vojna drama Katin (Katyn, 2007, Andrzej Wajda). V njej starosta poljskega filma nadaljuje s svojim značilnim panoramskih zanimanjem za poljsko zgodovino v in po drugi svetovni vojni, vse do zloma Sovjetske zveze, Lecha Walense in končne zmage Solidarnosti. Film, ki je bil uspešen tudi v širšem mednarodnem kontekstu, na lanskem »Liffu« pa je med drugim prejel tudi nagrado občinstva, je svojevrsten poklon »poljski šoli«, v katero poleg Wajde prištevamo še imena kot so Andrzej Munk, Jerzy Kawalerowicz, Wojciech Has in Kazimierz Kutz. Gre torej za filme, ki so naznanjali prihod novega poljskega filma, in čeprav je v marsičem šlo za raznolike avtorske poetike, heterogen nabor tem, ne nazadnje pa tudi za ideološka odstopanja z različno stopnjo ostrine pogleda, je pričujočemu fenomenu mednarodna javnost nadela ime »poljska šola«. Ta za StanisŠ‚awa Ozimeka, poljskega filmskega zgodovinarja, predstavlja nasploh prvo ideološko-umetniško formacijo v zgodovini poljskega filma. Ozirajoč se na ostala filmska gibanja v zgodovini sedme umetnosti, lahko opazimo, da nobeno od njih ne nastane v nekem idejnem in organizacijskem vakuumu, k čemur ne nazadnje pritrjuje tudi izkušnja »poljske šole«. Izbruh kreativne energije iz gejzirov pričujoče šole se je namreč dogajal za časa politične otoplitve sredi petdesetih let, v krajšem obdobju relativne svobode, z Wladyslawom Gomulko na čelu. K bruhanju novih podob šole so pripomogle tudi organizacijske spremembe v filmski proizvodnji. Slednje so tudi sicer pogoste spremljevalke novih filmskih estetik, kar domala izpričujejo prav vsi večji premiki v iskanju filmskih načinov upodabljanj novih realnosti. Nedvomno je k razmahu »poljske šole« prispevala tudi čedalje večja vrzel med starejšimi režiserkami in režiserji, to je Wando Jakubowsko in Aleksandrom Fordom – slednja sta bila v tridesetih letih poleg Cekalskega, Wohla, Toeplitza in Bossaka soustanovitelja društva START, ki si je prizadevalo za promocijo umetniškega filma – na čelu, ki sta se, v nasprotju z mlajšimi ustvarjalci, zavzemala za nadaljevanje modela sovjetskega epskega filma. A ta je bil daleč stran od (z)možnosti reprezentacijske moči italijanskega neorealizma, nad katerim so se navduševali mladi filmarji. Italijanski neorealizem, pri katerem je po Bazinu bolj kot njegov družbeni kontekst pomemben formalni estetski kriterij, je namreč novincem omogočil možnost prekinitve z dogmo socialističnega realizma. Slednja se je v kinematografiji kazala tako na ravni forme kot na ravni zgodbe, v pogled pa je ponujala izrazito ideološko konstruirano realnost. Da bi torej pokazal na stanje duha post-stalinistične dobe, se je novi poljski film obračal k italijanskemu neorealizmu, ki ga je v najbolj elementarnem smislu podpisovala težnja po avtentičnem portretiranju vsakdanjega življenja – z namenom intenzivnejšega izražanja človečnosti. V tem obdobju, v prvi polovici šestdesetih let minulega stoletja in tudi kasneje, so bili izjemno dejavni tudi poljski animatorji: Walerian Borowczyk, Jan Lenica, Jerzy Kucia, MirosŠ‚aw Kijowicz, Witold Giersz, Daniel Szczechura in drugi, katerih filme je bilo moč videti tudi na lanskem mednarodnem festivalu animiranega filma »Animateka«. Naj ob tem dodamo zgolj še, da je poljska animacija tudi danes nadvse živahna, pri čemer je prav gotovo potrebno izpostaviti animiran film Piotra Dumale, The Forest (Las, 2009, Piotr Dumala). Gre namreč za lucidno umetniško delo, za katerega je avtor prejel posebno nagrado na »Poljskem filmskem festivalu«, v njem pa je gledalec priča tematiziranju odnosa med sinom in njegovim umirajočim očetom. Brbotanje avtorjev »poljske šole« se je iz sredine petdesetih let nadaljevalo še v šestdeseta leta, pri čemer je vsekakor potrebno opozoriti na prihod Romana Polanskega in Jerzya Skolimowskega na sceno poljskega filma. A slednja sta zavoljo zaostrenih političnih razmer v drugi polovici desetletja, ki jih je sprožila prepovedana uprizoritev Mickiewiczjeve igre »Praznik mrtvih«, čemur so sledile nasilno zatrte študentske demonstracije in partijski konstrukt o cionistični zaroti, emigrirala – kot še mnogi drugi filmski avtorji, vključno z mnogimi profesorji iz filmske šole Lodž. Sledilo je obdobje razočaranja, zlasti pa čas manj pomembnih filmov. Če je bilo leto 1970 na Poljskem še vedno čas splošnih nemirov, je s prihodom Edwarda Giereka in njegovih aparatčikov na oblast nastopilo obdobje liberalizacije, ki pa je sicer prvenstveno baziralo na zadolževanju in na vrsti drugih pomanjkljivosti. A navkljub temu so politično otoplitev in za nekaj časa skokovit porast življenjskega standarda izkoristili mlajši filmski ustvarjalci, in sicer že omenjeni Krzystof Zanussi pa tudi Andrzej Žulawski, Agnieszka Holland, Witold LeszczyŠ„ski in Krzysztof KieŠ›lowski. Nasploh je tematiziranje o različnih ravneh realnosti s strani pričujočega poljskega »auteurja«, do katerega poljska javnost spričo očitkov o apolitičnosti oziroma celo oportunističnosti goji ambivalenten odnos, ena njegovih temeljnih značilnosti. Slednje se pravzaprav vleče skozi ves njegov opus – tudi v dokumentarnih filmih, ki so po besedah Danusie Stok igrali dvojno vlogo: bili so umetniški kot tudi politični, saj so strmeli k reprezentaciji realnosti, kakršna je bila in ne kakršna naj bi bila po komunistični ideologiji. V tem oziru so prav dokumentarci KieŠ›lowskega znanilci tako imenovanega »filma moralne tesnobe«, ki je problematiziral politične pritiske, ki so prežemali poljsko družbo. Poleg KieŠ›lowskega pa so pričujoče filmsko prevpraševanje negovali še Tomasz Zygadlo in Marcel ŠoziŠ„ski. Zdi se, da je prav nenehno izmikanje cenzuri nekdanjega totalitarnega režima tisto, kar je opredeljevalo poljski film, pri čemer je vsak posamezni avtor oziroma avtorica našla svoj način. Tako se je na primer Wajda zatekal k sintezi realizma in simbolov oziroma metafor, KieŠ›lowski pa k mešanju različnih pripovednih strategij oziroma ravni realnosti. Po padcu komunizma se je po Bojanu Kavčiču pričujoča kinematografija – kot ostale vzhodno evropske – iskala in se iz težkih ekonomskih razmer skušala izvleči z zgledovanjem po ameriških kinematskih kodih. Zgodovina se očitno res ponavlja. Poljski film je po letu 1918 – začetek dane kinematografije sicer sega že v konec 19. stoletja, v času nemega obdobja pa se slednja lahko pohvali z dvema velikima zvezdama, Polo Negri in Jadwigo Smosarsko – namreč koloniziral ravno ameriški film. Zgodovina se ponavlja tudi v snovi, ki jo poljski filmi tematizirajo, ne nazadnje pa tudi v pogosti adaptaciji filmov po literarnih predlogah. --- Reference: Bojan, Kavčič in Zdenko Vrdlovec. 1999. Filmski leksikon. Ljubljana: Modrijan. Cvar Nina. 2009. Katin: zamolčani sovjetski zločin. Ekran XLVI/september: 59. KieŠ›lowski, Krzysztof. 2008. Kieslowski o Kieslowskem. Ljubljana: Umco in Slovenska kinoteka. Marek, Haltof. 2002. Polish National Cinema. New York: Bergham Books. Polish Cinema 2002. Film Polski – Agencja Promocji, ur. Konrad J. Zarebski, Grazyna Ika Tatarska. Warszawa: Wydawnictwo Kino. Selliez, Jean-Baptiste. 2009. Cinema d'auteur in Poland – fragmented but very much alive. Europa Cinemas Network Review 16: 13-14. Slavoj Žižek. 2001. Strah pred pravimi solzami. Krzystof Kieslowski in šiv. Ljubljana: Analecta. Ilustracije: Ana Sinčić ___________________ Nina Cvar je kulturologinja in podiplomska študentka Primerjalnega študija idej in kultur. Svoje prispevke o filmu redno objavlja na Radiu Študent, sodelovala je tudi z revijami Ekran, Dialogi in Agregat, kot tudi z letošnjim festivalskim časopisom Kina Otok ter s spletnimi revijami Reflektor in Lokolom. Je koordinatorka Škratove filmske male šole, dejavnosti Kulturno umetniškega društva Anarhiv. |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012 ![]() »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012 ![]() Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012 ![]() Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012 Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012 Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012 ![]() 11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012 ![]() Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012 ![]() Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012 ![]() ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012 ![]() Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012 ![]() TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012 ![]() Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012 ![]() Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012 ![]() Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011 ![]() Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011 ![]() Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011 ![]() Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011 ![]() Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011 ![]() Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011 ![]() Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011 Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011 V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011 ![]() Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011 ![]() Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011 ![]() Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2


























