Sam spis je posledica dlje časa trajajočega dopisovanja o bistvu tragedije. V pismu Schillerju 23. decembra 1797 je Goethe predstavil sestavek, ki je »kolaž« njunih raziskav. Spis izide skupaj s spisi. Posledica spisa je Herman in Doroteja.

Goethe in Schiller

O EPSKEM IN DRAMSKEM PESNIŠTVU

Epik in dramatik sta podvržena istim zakonom pesništva, še posebej zakonu enotnosti [Einheit] in razjasnitve [Entfaltung]. Oba obravnavata podobne predmete in oba lahko uporabljata mnogo motivov. Velika razlika med njima pa je v dogodku [Begebenheit], ki ga epik predstavi kot popolnoma preteklega, dramatik pa kot popolnoma sedanjega. To razliko lahko izpeljemo iz človeške narave; predstavljajmo si rapsoda in igralca kot pesnika ter ju obdajmo s svojo okolico; če imamo pred očmi rapsodovo mirno prisluškovanje in igralčevo nemirno gledanje ter poslušanje, ne more biti nikakršen napor predvideti, katere predmete in motive bosta  uporabljala; predvideti poudarjam, saj sem že na začetku izpostavil, da si nobena zvrst ne more ničesar lastiti.

Teme [Gegenstände] epa in tragedije naj bodo čisto človeške, pomenljive in vznesene [pathetisch]. Osebe naj se nahajajo na določeni kulturni stopnji, kjer je (samo-)delovanje [Selbsttätigkeit] odvisno od osebe, kjer človek še ne deluje moralno, politično ali celo mehansko. Tako so bile zgodbe junaških dob grškim pesnikom naklonjene.

Epska pesnitev predstavi predvsem osebno omejeno [persönlich beschränkte] delovanje, tragedija pa osebno omejeno trpljenje. Epska pesnitev prikazuje navzven delujočega človeka; bitke popotovanja, sleherne podjeme (podjem=dejanje, načrt jur. izvršitev določenega dela), ki terjajo tenkočutnost; tragedija pa vase obrnjenega človeka in tako dejanja [Handlungen] prave tragedije ne potrebujejo veliko prostora.

Poznam pet vrst motivov:

1.              napredujoči (progresivni) [Vorwärtsschreitende], ki terjajo dejanja; poslužuje se jih predvsem drama

2.              nazadujoči (regresivni) [Rückwärtsschreitende], ki dejanja oddaljijo od njihovih ciljev; poslužuje se jih skoraj izključno epska pesnitev

3.              zaviralni [Retardierende], ki zaustavijo potek dogajanja ali podaljšajo pot; te motive uporabljata obe

4.              nazaj segajoče [Zurückgreifende], ki v sedanji čas prikličejo pretekle dogodke

5.              naprej segajoče [Vorgreifende], ki predvidevajo, kaj se bo dogajalo po pesnitvi; obeh vrst motivov se oba pesnika morata poslužiti, če želita dovršeno delo

Svetovi, ki bi naj bili upodobljeni, so obema skupni:

1.              Fizični svet [physische Welt]; sprva bližnji, svet, v katerega upodobljene osebe spadajo in jih obdaja. V njem je dramski pesnik pogosto omejen na eno mesto, medtem ko je epiku dan večji prostor. Šele pride oddaljen svet, k čemur štejem celo naravo. Epski pesnik, ki se poslužuje predvsem imaginacije, približa oddaljeni svet po prispodobah [Gleichnisse], medtem ko se jih dramatik raje ogne.

2.              Nravstven svet [sittliche Welt];  je pri obeh enak, najbolj posrečeno je upodobljen v svoji  fiziološki in patološki naivnosti [Einfalt].

3.              Svetovi fantazij, slutenj, pojavov, prikazni, naključij in usode [die Welt der Phantasien, Ahnungen, Erscheinungen, Zufälle und Schicksale] so obema enako odprti, v kolikor so približani čutnemu. Tu se v sodobnem času pojavi težava, saj navkljub naporom težko nadomestimo čudežna bitja, bogove, prerokovalce in oraklje Starih. 

Kar se celotne obravnave tiče, bo rapsod, ki podaja [vorträgt] preteklo, deloval modro, če bo preudarno spregledal celotno dogajanje; njegovo recitiranje bo težilo k umirjanju poslušalca, da ga bo ta lahko poslušal dolgo in z veseljem, k enakomerni porazdelitvi interesov, saj [poslušalec] ni zmožen uravnotežiti nenadnih vtisov. Rapsod bo mirno potoval nazaj in naprej in se ne bo rabil obremenjevati s poslušalci, saj ep deluje preko domišljije [Einbildungskraft], ta pa si svoje slike predoči sama in  ji je do neke mere vseeno, kakšne te slike so. Rapsod pa naj v svojih epih ne nastopa kot neko višje bitje, ampak naj bo raje skrit za zaveso in tako pusti poslušalcu, da odmisli osebno noto in se prepusti domnevnemu spevu Muz.

Igralec pa hoče, da so gledalci del njegovega bližnjega sveta, da čutimo njegovo telesno in duševno trpljenje, da čutimo njegove zadrege in se preko njega pozabimo. Igralec se predstavi kot točno določeni posameznik. Res je, da tudi on svojo zgodbo gradi postopoma, a se na tej poti lahko posluži mnogo bolj drznega učinkovanja, saj se lahko pri čutni sedanjosti še tako močen vtis s šibkim umiri. Gledajoči poslušalec mora ves čas ostati v čutnem naporu, ne sme se mu dovoliti premisleka, ampak mora strastno slediti, njegova fantazija mora biti utišana, ne sme se ga nagovoriti, tisto, kar pa se mu pove, mu mora biti tako rekoč postavljeno pred oči.