Zadnja večerja
(odlomek)

Antoni Julian Berdo je vedel, kaj lahko od nastopa pričakuje. Bele halje in rdeči fesi dervišev se bodo vrteli vse hitreje, v ponorelem ritmu glasbe. Zborovski pripev - La ihala illa Ilah - bo ponovljen štiristokrat, mogoče celo petstokrat, dokler se ne bodo člani bratovščine združili v mistični ekstazi. Tako bodo dosegli smrtnikom nedostopno Tretjo resničnost, ki vsebuje vse: sleherno potenco obstoja. Kot v Tomaževem evangeliju, kjer je rečeno: »Blagor mu, kdor bo obstal na začetku - ta bo spoznal konec in ne bo okusil smrti.« Plešoči derviši bodo za hip ekstaze onkraj življenja in smrti: v hipu, ko se bodo naglo zaustavili, ko se bo pretrgala glasba, se bodo znašli v pramenu luči, ki jim bo - kot ozka špranja v gorah - pokazala resnično tkanino obstoja.  

Ko je veliki krog kakšnih petdesetih plesalcev izplaval iz teme, je Berdo pomislil, da je v tem nekaj nespodobnega. Ogledovati si nekaj, česar ni mogoče posredovati in kar je v svojem bistvu skrivnost, se mu je zdelo prostaško. Po drugi strani pa - ker je bila predstava zastonj, je bil vsaj v njenem namenu kak smoter. Tako kakor maša, h kateri lahko greš, tudi če nisi kristjan, da bi si ogledal njen najpomembnejši trenutek ­- povzdigovanje.

Dvomi so izpuhteli, ko je njegov pogled iz kroga ulovil mladega plesalca. Berdo ni mogel odtrgati pogleda od njega, kajti kljub dolgi beli halji in rdečemu fesu, kljub obratom, ki jih je izvajal, lahnim naklonom tilnika in nagibom glave, popolnoma uigranim z vse hitrejšo glasbo, ni bilo dvoma, da opazuje ideal lepote, ki se vrti v plesu, imenovanem sema: antičnega mladeniča, čigar dovršeno popolnost je tolikokrat občudoval v grških kipih. Vendar to ni bil poženščeni efeb izpod Kriotiosovega dleta. Berdov izkušeni pogled je s plesalca strgal belo haljo in drget, ki ga je takrat prešinil, je potrdil intuicijo: pred seboj je imel arhaični model, zmagovalnega tekmovalca, ki se je že več kot dve tisočletji in pol imenoval kuros. V nasprotju z efebom, polnim sladke okroglosti, ki ni bila zmožna prestopiti kanona človeške lepote, je bil kuros, višji od človeka, širokopleč, ozek v pasu in s slapom gostih skodranih las, ki so se mu zlivali na hrbet proti močni, nenavadno lepo oblikovani zadnjici, prišlec iz sveta starodavnih bogov. Takšen se je vsaj zdel Berdu mladi, vrteči se plesalec, ki si ni mogel misliti, da ga neki tujec primerja z grškim kipom in že samo s to predstavo dosega meje ekstaze.

Ker je slutil stanje zagrenjenosti, v kakršnem bo zapustil ta kraj in legel k samotnemu počitku v hotelu, si je ponavljal - da bi jezil samega sebe - stavek iz pete knjige Goethejeve Izmišljotine in resnice: »Za vsakega ptiča se najdejo limanice.« Kako bi se mu lahko vsaj približal, da bi - potem ko bi ga kaj banalnega vprašal - zaslišal zvok njegove govorice, začutil dah razgretega telesa in pogledal v brezno para bleščečih oči? Vročično si je izmišljal različne variante takšne situacije, toda nobena od njih se ni zdela izvedljiva. O tem, da bi šel za oder, ni mogel niti sanjati, pred stavbo pa je gotovo lahko čakal samo zato, da ga bo uzrl v množici kakšnih desetih moških, ki se bodo vračali proti mestu peš ali še verjetneje z avtobusom, ki jih bo prišel iskat. Tukaj bi prišla v poštev neka zvijača: lahko bi se odpeljal z njimi pod pretvezo, da ne pozna mesta, ali pod katero koli drugo, toda tudi če bi ga vzeli, le kaj bi lahko ukrenil v vozilu - tujec, brez aktivnega znanja njihovega jezika, komaj toleriran, če ne naravnost sumljiv vsiljivec?

Berdo bi, omotičen od poželenja, skoraj spregledal sklepni trenutek, ko se odsekano pretrga glasba in plesalci za nekaj sekund negibno otrpnejo. V temi se je razleglo ploskanje, najprej boječe, potem bučno, ko pa so spet prižgali luč, je tako kot drugi pred sabo videl samo še skupaj povlečeno zaveso.

Občutil je razočaranje, zato je med prvimi odšel iz barake in z ozke stezice zavil čisto k reki. Berdo je stal na kamnu, zagledan v temni, hitri tok, in prisluškoval odmevom z bližnje ceste. Počasi so prihajali taksiji, pojavil se je avtokar, glasno vzklikanje, v katero so se zlivale španske, angleške, francoske, italijanske, norveške in domače besede, je spremljalo treskanje z vratci in hrumenje vžigajočih se motorjev. 

Homo festivus, je pomislil Berdo in zalučal bel kamenček v vodo - nič več in nič manj: ne homo faber, ne erectus, ne religiosus, ne sapiens in niti sovieticus ne, pač pa takole običajno in na vekov veke - homo festivus.

Ko je stopil gor na rob ceste, je zagledal samo še en taksi. Notri je gorela luč, pri odprtih vratih je stal šofer in kadil. Ko je zagledal bližajočega se potnika, je zabrisal čik na gramoz in ga pohodil s podplatom. Toda Berdu se ni mudilo. Upočasnil je korak, kot da bi bil neodločen. Takrat je, na isti strani ceste, nasproti, zagledal svojega plesalca, kako se z naglim korakom bliža taksiju. Brez fesa in bele halje, v modri srajci, spuščeni čez kavbojke, z majhnim nahrbtnikom, obešenim čez ramo, je izgledal drugačen kakor na odru. Njuna pogleda sta se srečala pri odprtih vratih avtomobila, in čeprav ni padlo nobeno razločno znamenje, je Berdu dolgoletna izkušnja kot pridušen glas podzavesti prišepnila, da oba izpovedujeta isto vero. Mogočno, višjo od vseh Knjig in od vseh imamov, rabinov, škofov in vračev skupaj. Vero, ki je bila še pred kratkim kruto preganjana in je šele zadnjih nekaj desetletij v Evropi - ne brez žrtev in truda - vstajala iz katakomb. Vero, katere skrivne vernike je bilo mogoče najti tudi v trumah duhovništva vseh mogočih mono- in politeističnih veroizpovedi, z eno besedo - vero, ki ji bo brez dvoma pripadala prihodnost tega sveta. Kaj pa, če ga tokrat intuicija vara? Včasih se je zgodilo tako - nekoč, v Marakešu, toliko da ni z glavo plačal za takšno zmoto. Za vsak primer je torej rekel previdno, počasi, razločno in tako, da bi slišal tudi šofer:

»V hotel grem. Lahko vas spotoma odložim. Tudi če greste v nasprotno smer. Ne mudi se mi.«

Oni je brez besed prikimal, se prvi usedel na zadnji sedež, in potem ko je Berdo sedel k njemu in pri tem ohranil spodobno razdaljo, vrgel šoferju neko zveneče ime, ki ga Berdo ni ujel, gotovo poimenovanje ulice ali mestne četrti. Ni bilo v smeri centra. Nasprotno - ob cesti je bilo vse manj hišic z vrtovi. Nekatere izmed njih - ki so jih še bombardirali Srbi - so še zmeraj strašile s skeleti dimnikov.


Prevedla Jana Unuk
____________________________________________________________

Pisatelj, scenarist in dramaturg PaweŠ‚ Huelle (1957) je diplomiral iz polonistike v Gdansku, zaposlen pa je bil med drugim kot novinar v tiskovni agenciji Solidarnosti, univerzitetni predavatelj, urednik in direktor Poljske televizije v Gdansku. Po bleščečem prvem literarnem nastopu z  romanom David Weiser leta 1987 je izdal še tri novelistične zbirke: Zgodbe za čas selitve (1991), Prva ljubezen in druge zgodbe (1996) in Zgodbe hladnega morja (2008) ter tri romane: Mercedes benz - Iz pisem Hrabalu (2003), Castorp (2004) in Zadnja večerja (2007). Vsa Huellejeva proza je napisana v slogu metafizičnega realizma, s katerim skuša pisatelj prestopiti mejo našim čutom dostopne resničnosti ter zaobseči vedno prisotno skrivnost, ki se vztrajno izmika racionalni razlagi.


Jana Unuk, rojena leta 1959 v Mariboru, je po diplomi iz slovenščine in angleščine opravljala poklic lektorice, urednice in književne prevajalke. Iz poljščine je prevajala poezijo in eseje C. MiŠ‚osza ter poezijo T. RóŠ¼ewicza, W. Szymborske, A. Š›wirszczyŠ„ske, Z. Herberta idr. V slovenščini je predstavila danes osrednjo generacijo poljskih prozaistov, ki je debitirala v 90. letih: A. Stasiuka, P. Huelleja, O. Tokarczuk in M. Tulli. Prevajala je med drugim tudi eseje Z. Herberta, L. KoŠ‚akowskega, S. I. Witkiewicza, novele W. Gombrowicza, reportaže H. Krall. Prevaja tudi iz angleščine (I. B. Singer, V. Woolf, B. Bettelheim), bosanščine (D. Karahasan, F. Duraković) in srbščine (V. Stevanović). Sestavila je pet izborov ljudskih pravljic za otroke, nazadnje Ptičji češnjev otok in druge afriške pravljice. Leta 2006 je za prevod romana Dnevna hiša, nočna hiša Olge Tokarczuk prejela Sovretovo nagrado.