Pred izidom: Tokrat za pokušino ena od zgodb pisateljice, dramatičarke in prevajalke Jane Kolarič iz zbirke kratke proze Kratke o šibkih, ki bo z ilustracijami Igorja Šinkovca v kratkem izšla pri Založbi Tuma.

Zrak je bil poln bencina in skorajšnjega poldneva. Od ceste sem gor je plezal hrum avtomobilskih motorjev. Enako zoprn in vsiljiv kot ledeni marčni veter. Na asfaltu so se risali različni vzorci gum. Tudi voziček je imel gume na svojih koleščkih. Puščale so cik-cakasto sled. Voziček je bil iz modrega žameta. Italijanski. Pamževa odejica je imela vzorček iz samih majhnih smrečic. Podobnih, kot rastejo gori za hišo. Tam, kjer jo je on prvič položil na iglice. Vonj po smrečju. Tisočeri drobni vbodi na nežni koži ... Spodaj ob cesti stoteri kamniti oboki. Dolg siv pas. Oboki so slepi. Zazidani. Nikamor ne vodijo. Ničemur ne služijo. No ja, mogoče so tam zato, da hiše ne zdrsnejo na cesto. Zanikrno naselje na strmini. Lebdeče nekje vmes. Med smrekami in oboki. Kot nekakšno orlovsko gnezdo. Do avtomobilske ceste se spušča strm klanec. In ona živi na klancu. Kot nekoč Cankar, ha. Saj so se učili v šoli. Se najbrž še vedno učijo, drugi. Tudi zdaj, ko ona šprica. Ker mora paziti na pamža. Niti ne svojega. Ampak njenega, sestrinega. Zato da si gospa malo spočijejo živce od kričečega stvora. Da bodo gospa spočiti za gospoda, ki doma zahteva največje udobje. Gospod pa je itak vedno fit in spočit. Vedno pripravljen na ono drugo špricanje. Še preveč. Tak je kot ta cesta spodaj: zelo prometna, hrupna, nevarna ... Če je on cesta, je ona, teta Medeja, trak iz obokov. Zazidana prehodnost. Zazidana prihodnost.

Napravila sta nov krog okoli raztresenih hiš. Kateri po vrsti? Mogoče sedmi. Ni prepričana, čeprav je štela. Dokler se pamž dere, je itak nemogoče misliti. Ne samo na pametne stvari, tudi na neumne in strašne, kakršnih je polna njena glava, ne. Kdaj bo že končno utihnil? Navadno traja do devetega kroga. Z njim mora biti nekaj narobe. Le zakaj ne vprašajo zdravnika? Vsak starš bi to storil. Ali pa diagnozo prikrivajo pred njo. Da se ne bi uprla, češ da ni izučena negovalka. A kot da za varuško pa je izučena?! In kot da bi se lahko uprla sploh čemurkoli, kar se zahteva od nje. Še zlasti vsemu, kar on zahteva od nje. Tega pa je toliko ...

Osmi krog. Hiše so pravzaprav stare kmečke bajte, ki so se tu in tam nališpale z novim oknom ali z belo plastiko na vhodnih vratih. Kot stare babe, ki mislijo, da bodo z novo obleko videti mlajše. Kot njena prezgodaj ostarela sestra. Bedno. Raje bi živela kjerkoli drugje kot v tem mrzlem gnezdu. In s komerkoli drugim kot s sestro in z njenim. Saj na začetku ji je bil všeč. Visok in postaven. In hiter. Kako hiter! Njegove roke so jo vedno ujele. Še v takšni gneči so našle pot do nje. In če so jo pobožale po hrbtu, je zadrgetala od ugodja. Še bolj pa, če se je z ustnicami približal njenemu ušesu in pihnil vanj. Narahlo in vroče. V hipu je začutila gomazenje tisočerih iglic. Rada je bila v njegovi bližini. Ampak nastavljala se mu pa ni, kot ji je rekel kasneje. Jo obtožil, zato da bi zvrnil vso krivdo nanjo. Da bi nanjo padla sramota. Kot da je navadna kurba. Tako mlada, pa že tako pokvarjena!

Deveti krog. Dojenček se še vedno ne neha dreti. Čeprav bi tresenje vozička zdaj že moralo opraviti svoje. Vsaj to ga je doslej zmeraj umirilo, no, če ne povsem, vsaj do kolcajočega hlipanja. Ta njun otrok ... Je zaradi njega sestra razrvana, je zaradi njega on živčen in radodaren z udarci? Ali pa je bilo vse narobe itak že prej? Takrat, med sestrino nosečnostjo, se je začelo. Morala je ležati. Očitno so ji zdravniki prepovedali tudi spati z možem, kajti on si je potem mirno vzel njo. Postregel si je z mlajšo sestrico, kot da mu v danem položaju samoumevno pripada. Kot nekakšen nadomestek. Kot kakšna prekleta suplenca. Ja, tako so rekli v šoli, če je en učitelj vskočil namesto drugega, da je zamašil luknjo v urniku. Natanko to sem bila, jo je ponižujoče spreletelo: samo luknja v njunem nosečnostnem urniku! In zdaj sem prekleta izkoriščana bejbisiterka, vedno pridna, vedno na voljo.

Ko ji vsaj ne bi bil govoril, kako jo ima rad! Kako ga je omamila, začarala. Kako vidi samo še njo. Ločil se bo in potem bosta onadva zaživela skupaj, v drugem kraju ... Trapa, verjela je obljubam. Ni se upirala njegovemu polaganju na smrečje. Niti čemurkoli drugemu, česar se je domislil. Želela si ga je zase. Če ji je v tisti vročici za hip zagrenila razpoloženje misel na odrinjeno sestro, jo je odrinila stran. Misel seveda, sestre ni mogla. Ali pa se je prepričevala, da tista venomer ležeča zgubana zguba tako ali tako ve, kaj se dogaja. Mora vedeti. Še huje: da se sestra strinja. Da raje žrtvuje mlajšo sestro - v zameno za zdravje še nerojenega otroka.

Deveti krog se je počasi končeval, z njim pa tudi otrokov predirni jok. Zavila je na polico, od koder se je odpirala strmina naravnost na avtomobilsko cesto. Prepad pred njo jo je vrtoglavo privlačil. Tako lepo in lahko bi bilo poleteti. Kot je letela takrat, ko jo je s svojim telesom prvič prikoval med zemljo in nebo. In zelene veje vmes. Ko ji je šepetal: "Moja lepa čarovnica!" Ampak kasneje, kasneje ni bilo več nobenih nežnosti, nobenih obljub. Samo še grožnje. Če mu ne bo dala, bo vsem povedal o njej, vtaknili jo bodo v zavod, kamor pošiljajo mladoletne prostitutke, potem bo pa znala ceniti, kaj ima doma, ko bo vse izgubila, ko bo sama, brez podpore in zaščite, ki jo daje on, glava družine. Gospodar. Ona pa je ... ničla. No, ja, varuška in haremska sužnja, vse hkrati. Nalašč je pozabil na svoje obljube, da ji bo mož. Prevaral jo je, izigral. In nič mu ne more. Izmuznil se bo brez kazni za to, kar ji je storil. In kar bo nekoč, ko ga spet prime, zagotovo storil kakšnemu drugemu otroku. Na primer svojemu. Temu ubogemu pamžu. Na nesrečo je punčka. Spravil se bo nanjo, tam gori nad hišami ... Tudi njena prihodnost bo kot Medejina: še en zazidan obok v vrsti tam spodaj. Kaj sploh lahko napraviš takšnemu orjaku, kako sploh lahko kaznuješ moškega? In še zlasti tega. Moškega, ki uničuje mlado smrečje. S čim ga prizadeneš, kaj mu lahko vzameš?

Njeni prsti so se oklenili vozičkovega ročaja. Kromirane cevi, ovite v modro plastiko. Se stisnili ob ovoj s takšno silo, da so postali beli. Kot beli lignji v morski globini. Za dolg trenutek je zalebdela na vrhu klanca. Za dolg trenutek čudna tišina brez hrupa motorjev. Celo brez vetra. Tedaj se je med molekulami časa nekaj premaknilo. Nastala je razpoka med zdaj in potem, med danes in jutri, še niti tolikšna ne. Samo tanka zareza med dopoldnevom in popoldnevom, in Medeja je prvikrat lahko videla v prihodnost. V dogodke, ki bodo šele prišli.

Zagledala je izstrelitev vozička v vesolje. Njegov dolgi polet v temno modrino neba. Njegovo krivuljo k sivim kamnitim obokom. Lahko je videla trdoto kamna, lahko je začutila njegov vlažni hlad, zavonjala železove srage. Črnina bližajočega se asfalta se ji je ob kamnu zazdela skoraj mehka. Videla je, kako je voziček ob pristanku smešno odskočil. Njegova vsebina je belo zavihrala. Smrečice na odejici so poletele h gozdu. Kot da se jim mudi na obisk k starejšim sestram. Videla je, kako se je dojenčkova glavica dotaknila asfalta. Kako je ob dotiku počila. Kot tiste rumene buče, ki jih izdolbejo na noč čarovnic. Hkrati je zaslišala tlesk. Zagledala je tekoč črn madež pod strtim telescem. Lahko bi bil tudi od olja. A je vedela, da ni. Vse to je vnaprej videla v upočasnjenem posnetku .

Potem je samo še razklenila prste in pustila, da se zgodi.

____________________________________________________________

Jana Kolarič, rojena v Mariboru leta 1954, diplomirala iz filmske režije na AGRFT, delala kot učiteljica, režiserka, kulturna animatorka, novinarka in urednica; od leta 2000 je  samozaposlena v dramatiki, pesništvu, prevajanju, lektoriranju. Njen dramski prvenec Salon Expon, 1976,  je postal odrska stalnica. Poleg dramskih, radijskih in lutkovnih del je napisala dva romana za odrasle (Izpred kongresa, 2006, Draga Alina, draga Brina, 2008 - slednjega s T. Kokalj), zbirko ugank (Ugibanke male, oblečene v šale), zbirko igric (Dobro jutro, lutke) ter precej pesmi za revije in natečaje. Nagrade: Borza humorja in satire (Pirova zmaga), 2002, nagrada za roman ob 30-letnici Sveta knjige (Izpred kongresa), 2004, tretja nagrada za radijsko igro ob 60-letnici Radijskega odra Trst (Upanje na bogastvo), 2006, prva nagrada za otroško igro Radia Slovenija (Odiseja 3000), 2007, nagrada na Plečnikovem natečaju (Moja sovražno ljubljena), 2007, druga nagrada na ljubljanskem Proznem mnogoboju (Kako napišeš zgodbo), 2007, druga nagrada na zagorskem Proznem mnogoboju (Tarzanova hiška), 2008, prva nagrada pri reviji Vpogled (Lutkarici), 2007, prva nagrada za poezijo na natečaju ŠKD Rojanski Krpan iz Trsta (Telefonska LJ-P.S.em), 2009, druga nagrada na Slem-Premu, 2009; zgodbo Barva marsovskih hlač pa je IBBY izbrala za slovensko zastopnico v Indiji, 2009. V zgodbenem kolažu Kratke o šibkih, 2009, se avtorica na humoren in ironičen način dotakne literarnih anti-junakov, ki se kljub šibkemu položaju in/ali značaju pogumno spopadajo z življenjem.