Še pomnite Liffe 2006? Obiskovalce je takrat najbolj navdušil film Neila Jordana Zajtrk na Plutonu. Tokrat predstavljamo odlomek iz literarne predloge za film, ki jo je spisal uspešen irski avtor Patrick McCabe.

Deseto poglavje:

Dublinski interludij
 (odlomek)

Samo trenutek, Butec, oprosti, ampak tu te bom res morala ustaviti, saj nadvse dobro veš, kako mi ni všeč, če me kdo kliče kurbica - 'Breskvica', 'Njami', celo 'Pohotnica' - ja! Ampak 'kurbica' - tega preprosto ne morem tolerirati! Kaj sem potem, ljubček? Glasna, tečna ženska iz Dublina v raztrganih najlonkah, ki postaja med vrati s čikom na ustnicah?

Najdražji Butec - resnično mislim, da ne! Ampak olajšala te bom za tristo dinarčkov, ker bom zdaj nemudoma odvršala v mesto v družbi Charlie Kane-Pačuli ('Kako si lahko dopustiš dati to nase, Cukrček!') z njenim oguljenim plaščem iz medvedje kože in vijoličnimi semiš hlačami na zvonec, ki jih je kupila v Dandelionu.

Na tej dublinski tržnici sva vsem svojim sobotam pustili odplavati v zrak. Indijski pas iz blaga in naravni čevlji - v obupu sem se preprosto vdala. ('Kaj delaš, Charlie? Kaj se ti je čisto zmešalo? Ne zapravljaj denarja za take grde, grozne stvari!') Medtem pa sem si, s podporo Finančnega inštituta Butca Bradavičke, roke polnila z Max Factorjem, Johnsonovim otroškim oljem, senčilom za oči Blinkers, oljem Olay, šamponom Silvikrin z alpskimi zelišči, toaletno vodico, vlažilnimi kremami za telo, losjoni, različnimi vrstami čistilnih mlek, make-upom St. Laurent za oči in ustnice, kremico Noxene ter maskaro Cover Girl Professional. Da ne govorim o oblačilih! Pleteni topi v beli, vijolični, lila, ognjeno oranžni, žametne hlače s satenastimi progami, pajkice in visoki ovratniki, nabrana krila, rebrasti, raztegljivi najlonski trikoji. 'Hudiča, kaj še nimaš dovolj?' je rekla Charlie, ampak meni se je zdelo, da sem komaj začela! Je sploh čudno, da ni nikoli padla na moje čare? 

'Poljubi ga, prosim,' sem jo rotila ničkolikokrat. 'Mojega enookega, enorogega, škrlatnega, vsiljivega Džonija,' ona pa se je samo smejala in rekla: 'Ne! Zakaj pa bi! Saj je vse, kar si želiš, nekaj nemogočega - čisto svojo vagino!' In - kaj naj bi rekla na to, ko pa je držalo.

*

Na St Stephen's Green v Dublinu obstaja trgovina, ki se imenuje Trash. No, zdaj je ni več, verjetno! Ampak januarja 1972 je bila! 'O Trash! Radi te imava!' sva zacvrčali v en glas! In zakaj je ne bi imeli, je oboževali, ko pa si lahko v njej za drobiž dobil pulover s paskom v okusni slivini barvi za k zmečkanim vročim hlačkam iz žameta? Sicer pa, drobiž gor ali dol, lahko bi si jih v vsakem primeru nabavili! 'Oh, ljubim te, Butec Bradavička!' sem se drla in Charlie me je svarila: 'Ššš!' Rekla je, da se povsod govori o meni. 'Hočeš reči, da vedo za Butca?' sem rekla. 'Seveda vedo!' je odgovoril moj Cukrček. 'Cela država ve - tako sever kot jug!' Kaj bi lahko odvrnila drugega kot: 'Presneto! O ne!' - ampak ta punca ga ni imela nobenega namena zapustiti! 'Res ti morava kupiti lasuljo, ki bo čisto tvoja!' je rekla - in sanjska sem bila v tistem Schiaparelliju ('Čedna, primerna za sušenje in neobčutjiva na vročino - stane pa celo bogastvo!'). Pa kaj potem, kot bi rekel dragi Butec, saj so bili tisti prožni, bleščeči kodri - pobarvani s pepelnato rjavo barvo za lase Tried and True - vredni celega premoženja banke Allied Irish Bank! 'Me ljubiš, Butec?' sem se bedasto nasmihala in bi najraje tistim zijalom odgovorila: 'Da!' 'Pretvarjaj se spet, da si Audrey!' je rekel - (Šla sva v kino, na posebno dvojno predstavo v Castleblayney - Zajtrk pri Tiffanyju in Rimske počitnice!), in potem sem začela z 'O Gregory!', z najsramežljivejšim prhutom belih, orokavičenih dlani. 'Ah!' je rekel vedno, ko sva zaključila. 'Samo to ti bom rekel - trajalo bi, preden bi se moja žena pretvarjala, da je ona!' Z 'njo' je mislil seveda Audrey!

Na ulici Grafton Street, naslednji teden, le na koga sva naleteli, samo na Irwina. Ki sva ga videvali manj in manj - zdaj ko sem živela v Scotsfieldu in ko je bil on tako zaposlen z zahajanjem na sestanke in s prodajanjem svojih republikanskih časnikov. 'Torej - kam si namenjen, Kerr?' sva ga vprašali. 'Na demonstracijah proti internaciji sem,' je rekel. 'Kaj? To je to?' sem rekla. 'No - prava množica!' - česar ne bi smela reči, ker so ga takšne stvari lahko razbesnele! 'Manj kot jebenih sto ljudi!' je siknil - kot bi bili osebno odgovorni. 'Jugu se jebe!' 'Pusti to,' je rekla Charlie. 'Pridi z nama in utopi svojo žalost!'


































In jo tudi je! Zatopil se je v najbolj velikansko kokakolo s sladoledom v Captain America's te iste stare ulice Grafton Street. Rada gledam nazaj na tisti dan, ko sva srečali Irwina, govorili večje neumnosti kot navadno. 'Edini jebeni bend, ki je ta trenutek za kako rabo, je King Crimson, Charlie!' je rekel, pihajoč kokakolaste mehurčke. 'Ves ta glam-rock - je kup sranja!' S čimer prav gotovo nisem soglašala - a ne toliko zaradi glasbe kot zavoljo oblačil! 'Hočeš reči, da ti Ziggy ni všeč?' je zanimalo Charlie, ki je našobila ustnice. 'Jebemo, ti nisi pri pameti!'

Sčasoma sem se začela dolgočasiti in se zasanjala. Po džuboksu se je vrtela lepa pesem. Bila je 'Rocket Man' od Eltona Johna. Več kot samo za kanček ironično, če si pomislil na življenje, ki ga je Irwin živel zdaj, saj se je po načinu, kako je govoril, videlo, da je precej globoko v politiki. Polovico časa nisem vedela, o čem blebeče Charlie, ki ga je poslušala. Na uho sem ujela na primer: 'Tokrat bomo to končali!' ali 'Nagačili bomo vsakega posebej, celo jebeno bando! Štekaš?', in imelo me je, da bi mu rekla: 'Zaboga, Irwin! Poslušaj se! Ne bi raje najprej malo živeli in prepustili rakete tistim, ki v tem uživajo?'

In - naskrivaj - bi si mislila: 'Z drugimi besedami tistim, ki ne bodo nikoli poznali užitka, ki izvira iz lepotičenja las ali ličenja oči!'

Pri slednjem sem vsekakor postajala spretna, medtem ko sem se zabavala v glam-rockerskih jaknah iz atlasa in nespektakularnih bombažnih (fej!) kavbojkah ter vsemu navkljub pritegovala pozornost. Brez vsakega truda sem nabirala komplimente: 'Glejte ga! Na sebi ima ženska oblačila!', 'Jezusna! Lej to!', in ostale izbrane idiotizme! 'Jebemti, na slabše ti gre!' je rekel Irwin, potem ko sem se zasukala in ga vprašala: 'No - ti je všeč roza ali modra?' ter imela v mislih še eno jakno iz atlasa!

Po Captain America's sem si dala sfrizirati lase in Irwin je dejal, da sem pljunek Davida Cassidyja. Povedati moram, da sem se čutila počaščeno! Potem smo šli po ulici s pločevinkami Harpa, Irwin je bil v tisti hecni srajci z veliko ogromno pestjo, ki je prodirala skoz verigo: 'Stri internacijo zdaj!'

Kako natanko se je zgodilo, se bojim, da vse do danes še vedno ne morem reči - vse, kar vem, je, da sem malce okajeno, lenobno in zaspano (od pločevink Harpa, se bojim) otipavala ciganske trakce, ki mi jih je pritrdil frizer, in da njima nisem posvečala pozornosti - dejansko sem bila nekako šokirana, ko sem se ozrla in videla oba objeta - Irwina z jezikom na pol poti v Charliejinem grlu, po pravici povedano! Tisti trenutek je bila zame meglena skrivnost to: Kako se lahko nenadoma zaljubiš, ko pa si se z nekom poznal že leta in leta? Bojim se, da se očitno lahko.

'No! Tvoj obraz - čisto zardel je, vojak!' sem zavreščala, ko se je tovariš ponovno pojavil. 'Te tvoj potraten moški tako poljublja, ti jebeni zmešani homič?' je rekel in me kar močno udaril. 'Lepo te prosim!' sem rekla in zahtevala: 'Gremo po več Harpa!'

Do tedaj, ko smo prispeli domov - s še desetimi Harpi na avtobusu - sem bila tako pijana, da sem vedela samo, kako mi je ime. 'Irska muca, dragec!' Odločila sem se, da bom to rekla komurkoli, ki mi bo slučajno prišel naproti. 'Na uslugo, ljubček! Kako ti lahko pomagam, prasec?' Tega nisem samo 'nameravala', ampak sem pravzaprav - dejansko naredila!

In to britanskemu vojaku, od vseh ljudi! 'Vaše ime, prosim?' - 'Irska muca, seveda - dragec!'

Ne tako zelo dobra ideja! Posebno potem, ko smo prišli domov in slišali, da je padalski polk v Derryju ustrelil trinajst ljudi. Bila sem absolutno ponižana in nisem se več počutila tako žilavo, vam rečem!

Vse to je imelo, kot si lahko predstavljate, ravno nasproten učinek na Irwina. 'Pomiri se! Pomiri se, jebemti, Irwin!' je bilo vse, kar sem slišala Charlie govoriti, medtem ko sem sedela z njima na zatemnjenem trgu, in - sramotno - ko nisem mislila na mrtve žrtve ali njihove sorodnike, temveč le na to, katero kombinacijo svojih slastnih dobrot bom najprej preizkusila na sebi!

Prevedla Barbara Jurša
___________________________________________________________

Patrick McCabe se je rodil v Clonesu v irskem okraju Monaghan leta 1955. Doslej je izdal nekaj zgodb za otroke in gledaliških del, predvsem pa številne romane kot so: Music on Clinton Street (Glasba na ulici Clinton Street, 1986), The Butcher Boy (Mesarček; 1992) - črno komedijo, ki je prejela nagrado Irish Times ter bila nominirana za Bookerjevo nagrado, The Dead School (Mrtva šola, 1995), Breakfast on Pluto (Zajtrk na Plutonu, 1998) - tudi ta roman je bil uvrščen med kandidate za nagrado Booker, ter The Holy City (Sveto mesto, 2008). Roman Breakfast on Pluto naj bi logično sledil romanoma The Butcher Boy in The Dead School. Uteleša kinetično razbesnelost svojih predhodnikov. V njem spregovori sentimentalen, a hkrati ironičen ter temperamenten devetnajstletni transvestit in prostitut, ki se zaplete z republikanskimi teroristi. Spori med katoličani in protestanti na Severnem Irskem (pogosto imenovani „težave" - „Troubles") so skozi leta spodbodli obilo literarnega imaginiranja, tukaj predstavljeni McCabov roman pa je verjetno najbolj uspel primer svoje vrste, saj ostale prekaša s svojim gotovim glasom, s širino pogleda ter omamno izvirnostjo. Pisatelju uspe o sodobni zgodovini Severne Irske povedati več, kot je uspelo marsikateremu zgodovinarju.

Barbara Jurša se je rodila leta 1986 v Mariboru. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa je podiplomska študentka literarnih ved. V revijah objavlja pesmi, literarne kritike in prevode.