Prvo dejanje, Tretji prizor
(odlomek)

Osebe
Hester Swane, štirideset
Mačja žena, v svojih šestdesetih, živi na barju

Kraj in čas
Sedanjost.

Prvo dejanje se dogaja na dvorišču hiše Hester Swane ter ob stanovanjski prikolici na Mačjem barju.

Naglas
Značilen za notranjost dežele. Besedilo sem rahlo začinila, a pravi midlandski naglas je veliko bolj grob in grlen, kot dopušča pisana beseda.


Ob stanovanjski prikolici se pojavi Hester. Grob koplje za laboda. Prikaže se Mačja žena, ženska v svojih petdesetih, zamazana z rjavimi progami z barja, plašč iz mačjega krzna ji sega do tal in nanj so pritrjene mačje oči in šape. Slepa je in s seboj nosi palico.

Mačja žena: Kaj delaš tu?

Hester: To te nič ne briga, Mačja žena.

Mačja žena: Staro Črnokrilko pokopavleš, neda?

Hester: Kak veš?

Mačja žena: Za vse vem, kaj se zgodi na tem barju. Čuvajka Mačjega barja sn, če se ne spomniš? To barje je moje.

Hester: Nič ni tvoje, Mačja žena, razen tvoje hiške iz trave in cirka sto mišjelovk in česarkoli, kaj ti uspe nakrast in pogrešam en vrtni stol, tak da le glej, da mi ga prneseš nazaj.

Mačja žena: Vzela sn ga samo zato, ker ga ne boš več rabla.

Hester: Aja? Če mi ga ne prneseš nazaj, bom morala sama do tebe in mogoče bom morala podret tvojo hiško.

Mačja žena: Da ne bi ki.

Hester: Prnesla bom dizl in te skurla.

Mačja žena: Vredi! Vredi! Vrnla ti bom tvoj vrtni stol, tak al tak je fejst neudobn, nobena mačka noče spat na njem. Čuj, daj jo meni za minuto, staro Črnokrilko.

            Hester to naredi.

Včeraj zvečer je prišla do mojih vrat in rahlo potrkala na njih, kot je to dostikrat delala, samo da snoči ni htela prit not. Sklonla sn se in dala mi je svoje krilo na lica in vedla sn, da je to slovo. Potem sem čula njeno utrujeno staro nihanje kril, švoh in ne čist vredi, in potem zamolkel udarec njenega padanja z neba na led. Morala je umret v letu al pa malo potem. (Poljubi črnega laboda.) Zbogom, stara duša, in varno pot. No, daj jo v zemlo.

Hester naredi tako in začne zajemati glino z lopato. Mačja žena se naslanja na palico in iz žepa potegne miš.

Mačja žena: Krožnik mleka bi, Hester Swane.

Hester: Nič mleka nimam dans tu. Lahko greš gor do hiše po svoj krožnik mleka, in rekla sn ti že, nočem, da v moji bližini vlačiš miši po šapah, umazane stare žverce, polne bolezni.

Mačja žena: In ti nisi, ti si čista ko sneg, Hester Swane?

Hester: Sn rekla, da sem?

Mačja žena: Poznala sn tvojo mamo, pomagala sn ji te spravit na svet, poznala sn te, ko si bla še ko steklo ščene priklenjena na to staro prikolico, zato nena glej tak zviška na mene zarad ene miši ali dveh v mojih rokah.

Hester: Če bi se le lahko vidla, sebe in mišjo dlako, ki ti raste iz zob. Nagnusno.

Mačja žena: Miši rabim, kot rabiš ti viski.

Hester: Eh, idi že in me pusti pri miru, Mačja žena, dans nisn razpoložena za tebe.

Mačja žena: Bi rekla, da nisi. Prejšno noč sn te sanjala.

Hester: Prihrani mi svoja videnja in sanje, dovolj dela mam z lastnimi.

Mačja žena: Sanjala sn, da si bla črn vlak, ki se je pelal čez Mačje barje in, o, požigal je vse in uničeval in celotno barje je blo temno za tabo, pogasila si celo Elijev ogenj in jaz sn morala bežat pred požiganjem. Hester Swane, do večera boš zrušla ta kraj.

Hester: Vem.

Mačja žena: Pa res veš? Zakaj te ne greš vstran od tu? Če greš, bo s tabo vse vredi. To sn ti prišla povedat.

Hester: Ah, kak bi te lahko šla vstran od tu, z Mačjega barja, vse, s čimer sn povezana, je tu. Raje bi umrla.

Mačja žena: Torej umrla tud boš.

Hester: To ti je sočutje! To je točno to, kaj rabim čut.

Mačja žena: Če bi rada poslušala cukrasto nakladanje, se meni z Monico Murray al pa s kom drugim tu okol. V čarovništvu si mi enakovredna, Hester, kot mi je bla tvoja mama, možno celo, da naju obe prekašaš, in kak se obnašaš, kot da bi ti Bog dal samo kako žabico za možgane in ne dara videt stvari tak, kot so, ne tak, kot bi morale bit, ampak točno tak, kot so. Veš, kaj si mislim?



























































Hester: Kaj?

Mačja žena: Že nekaj cajta se mi zdi, da si morala nardit nekaj hudo narobe, kaj te je zaj dohitelo.

Hester: Kaj - hudo narobe?

Mačja žena: Ne zakrivaj mi, Mačja žena sn. Vem za stvari. Ne morn rečt, da vem, kaj narobnega točno si nardila, po tem, kak se obnašaš, pa stavim, da gre za nekaj resnega.

Hester: In kak se obnašam?

Mačja žena: Kaj si nardila, Hester?

Hester: Nič nisn nardila - če pa sem, pa nisn misla.

Mačja žena: Krasn odgovor ti je to, pol laž in pol resnica.

Hester: Vsak je že kdaj nardil kaj narobe, prej al slej.

Mačja žena: Že, že, ampak ne ve glih vsak za ceno zmotnega. Ti pa veš in to je tud najbolše, kaj je na tebi, in ni dost takega na tebi, kaj bi hvalila. Ne, večina ljudi uspe ostat korak al pa dva pred svinjsko resnico o sebi, toda ti ne.

Hester: Ah, nehaj no. Paseš se na strahovih ljudi, preveč cajta preživiš sama, in štrenaš vkup zgodbice o drugih. Idi vstran in si ubij par miši za večerjo, samo pusti me pri miru, al pa mi povej kaj o moji mami, ker tisto, kaj se spomnim, nima nekaj dost smisla.

Mačja žena: Kaj hočeš vedet o vlki Josie Swane?

Hester: Vse.

Mačja žena: No, kaj se spomniš?

Hester: Samo malih stvari - Recimo njenega jemanja odmorov.

Mačja žena: Jemanje odmorov ji je šlo dobro od rok.

Hester: „Ti, idi v postlo," je ponavadi rekla, „jaz si bom tu samo malo vzela odmor." Jaz pa sn jo opazovala z okna. (Pokaže na okno prikolice.) Včasih je kadila cigaro, za kar je mela nek čist svoj, posebn način. Držala jo je malo vstran od sebe in namesto da bi dala cigaro k ustom, je usta približala cigari. In cel cajt je mela odmor. Na kaj je čakala, Mačja žena? In je to kdaj najdla?

Mačja žena: Dostikrat si lahko čul njen glas, kak prihaja ponoči čez barje. Bla je največji tkalec pesmi, kar jih je kdaj šlo skoz ta kraj in že mnogo jih je šlo tu skoz, a nobedn ni bil kot Josie Swane. Toda nekje na poti je nehala plest pesmi in je postala zagrenjena in hudobna in podla. Do takrat, ko je zbežala in te pustla, je nisn več mogla prenašat.  

Hester: V meni je hrepenenje po njej, ki ne bo ugasnlo tega, česa že dolgo več ni.

Mačja žena: Če bi bla na tvojem mestu, ne bi hrepenela po Josie Swane. Resno, tisto noč, ko si se rodila, te je nesla v brlog črne labodke, stare Črnokrilke, ki si jo ravno prej pokopala, in te položla v gnezdo poleg nje. In ko sn jo barala, zakaj bi nardila kaj takega s snegom in ledom vsepovsod, veš kaj mi je rekla, da Swane pomeni labod. Že mogoče, sn rekla, ampak otrok ti bo umrl od pljučnice. Ta otrok, je rekla Josie Swane, bo živo tak dugo kot ta črni labod, niti en dan več, niti en dan majn. In vsako noč, tri noči po vrsti, te je pustla v brlogu črne labodke, in vsako noč sn te zmaknila z brloga in te nesla s sabo domu, in te prnesla nazaj v brlog, še preden te je prišla vjutro pogledat. Takrat sn se začela oddaljevat od nje.

Hester: To si zmišluješ, da bi se me znebila, tak kot vsi drugi tu okol. Xavier Cassidy te je našuntal.

Mačja žena: Xavier Cassidy me ni k ničemur našunto. Pravim ti samo, da boš vedla, kake sorte ženska je bla tvoja mama. Srečo si mela, da te je pustla. Ti samo pozabi na njo in idi s tega kraja zaj, dokler še maš cajt, al pa ne boš nikoli.

Hester: Ne zdi se mi, da bi lahko bla kaka razlika, če grem al ne, če mam tako prekletstvo nad glavo.

Mačja žena: Obstajajo poti okol prekletstev. Prekletstva majo samo moč, ki jim jo dopustimo. Pravim ti, Hester, vstran moraš. Kaj se je že kdaj zgodlo, da sn se zmotla? Povedla sn ti, da boš mela eno samo hčerko, povedla sn ti za dan in uro, ko se bo rodila, kaj ti nisn?

Hester: Si mi, ja.

Mačja žena: Povedla sn ti, da Carthage Kilbride ne bo dober za tebe, nikol mu ni zrastla hrbtenica, in si me mogoče poslušala? Monici Murray sn rekla, naj svojemu edincu ne pusti odpelat se v mesto tisto noč. Me je poslušala? Ki je njen sin? V grobu je zaj, tam je. Prosla sn jo, dokler me ni nagnala s kotlom vrele vode. Možno, da ga je hotla videt mrtvega. Nič ne bom rekla. Dala sn staremu Xavieru Cassidyju zelišča, da bi pozdravo svojo ženo. In kaj je naredo? Vrgo jih je v stranišče in šel z Olive Cassidy na pregled k nekemu bleferskemu vraču v zasebno bolnico. Res so jo pozdravli, tak dobro so jo, da je prišla nazaj prekajena ko šunka v hrastovi krsti z zlatimi ročaji. Mogoče je on tud hoto, da bi umrla. Marsikdo zapade v zamaknjenost ob pokopavanju svojih dragih. To je dejstvo, Hester Swane. Zdaj odidem in ne rečt, da ti ni Mačja žena nikol povedla. Idi iz tega kraja zaj, al pa ne boš nikoli.

Hester: Tu bom ostala.

Mačja žena: Seveda tud to vem. Vidla sn zapisano v blatni lukni.

Hester: Je sploh kaj, kaj te slepe oči ne vidijo zapisanega v blatni lukni?

Mačja žena: Le posmehuj se. Veš, da je to, kar pravi Mačja žena, res, a posmehuj se in bomo vidli, al bo ta posmeh na tvojem obrazu ob mraku. Pol se le spomni Mačje žene, ker mislim, da nocoj za ta kraj ne bom mela želodca.

In Mačja žena odide in Hester odide.

Prevedla Barbara Jurša

_________________________________________________________

Dramatičarka Marina Carr se je rodila leta 1964 in odraščala v okraju Offaly v notranjosti Irske. Diplomirala je na University College Dublin leta 1987. Njene zgodnje igre vključujejo Low in the Dark (Nizko v temi), The Deer's Surrender (Jelenova vdaja), This Love Thing (Ta ljubezenska zadeva) in Ullaloo (Narekanje). The Gallery Press je izdal poleg By the Bog of Cats (Ob mačjem barju) tudi The Mai in Portia Coughlan. Marina Carr živi z družino v Dublinu, kjer kot gostujoča pisateljica predava na Trinity Collegeu. V delu By the Bog of Cats Carrova poglablja raziskovanje temačnosti v ljudeh, kar je zanjo že značilno. Jeza Hester Swane, ženske, nekoč zapuščene in pozneje še enkrat odvržene, ogrozi celotno skupnost, medtem ko glavna „junakinja" čaka na vrnitev svoje matere na Mačje barje. Odpuščanje, maščevanje in obup oblikujejo zamotano zgodbo drame, ki prehaja skoz silno bolečino ter - občasno - veselje, in ki odstira skrivnosti vse do tragičnega sklepa.


Barbara Jurša se je rodila leta 1986 v Mariboru. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa je podiplomska študentka literarnih ved. V revijah objavlja pesmi, literarne kritike in prevode.