Tretje poglavje (odlomek)

Gospa Kingston je sunkovito odprla vrata razreda.

»Vaši novi učenci so tukaj, gospod Spillane,« je oznanila.

Gospod Spillane je sedel v ospredju. Deloval je resno, toda ne preveč jezno.

»Dobrodošli v zadnjem triletju na vaši novi šoli,« je rekel. »Ker je danes prvi šolski dan, lahko sedete, kamor hočete.«

Krasno.

Pravkar je izrekel najbolj grozne besede na svetu.
Besede, ki sem se jih tako bala.
Zdaj bodo vsi v razredu mislili, da sem brez prijateljev.
Prijatelji, ki sem jih imela na drugem koncu šole, mi sedaj niso bili v veliko pomoč. Nenadoma sem zaslišala znan glas.

»Megan, tukaj sem!«

Hitro sem se obrnila in zagledala dekle po imenu Jane, ki je bila v mojem razredu na stari šoli. Sedela je na enem izmed stolov čisto spredaj. Nasmehnila se mi je in pokazala na stol zraven sebe.

»Tu je še prosto,« je rekla.

Pogoltnila sem slino. Vse je bilo natančno tako kot na začetku šestega razreda, ko je Alice živela v Dublinu. Od takrat je minilo celo leto, a se stvari niso čisto nič spremenile. Jane je bila še vedno tako velik luzer, da ji je bilo za to povsem vseeno. Mislim, da ji je bilo še celo všeč. Če sedem zraven nje, bodo vsi mislili, da sem luzer tudi jaz.
Zato sem se pretvarjala, da je nisem slišala in odšla v nasprotno smer.
Vem, da je bilo to zelo grdo.
Vem, da bi mi moralo biti žal.
Pa mi ni bilo.
Preveč sem bila zaposlena s tem, da sem se smilila sama sebi.
Obupano sem se ozrla naokoli. Drugih deklet nisem poznala. Bilo je sicer nekaj fantov, ki sem jih poznala še iz stare šole, ampak so sedeli vsi na kupu. Eden izmed njih me je pogledal in se mi nasmehnil. Nasmehnila sem se mu še jaz, vendar sem vedela, da si v tem trenutku ni želel moje družbe.
Na sredini razreda sem našla prazen prostor in sedla. Še več ljudi je prišlo v razred. Nekateri so me za sekundo pogledali, nato pa šli mimo mene, kot da bi se pravkar odločili, da se zraven mene ne splača sedeti. Mogoče ne bi smela dovoliti mami, da mi spne lase. Mogoče sem s takšno frizuro delovala neumno. Želela sem si, da bi lahko za mnenje vprašala Alice. Želela sem si, da ne bi bila sama.


























































Nato pa, ko so bili zasedeni že skoraj vsi stoli, je mimo prišlo dekle prijaznega videza.

»Lahko sedem?« je vprašala.

Bala sem se odgovoriti, ker bi lahko bile te besede namenjene tudi komu drugemu. Ko nihče drug ni odgovoril, sem se potrudila, da moj glas ni zvenel preveč veselo, ko sem rekla: »seveda.«

»Ime mi je Kellie,« je rekla, medtem ko je dajala svojo torbo na klop.

Nehote sem se ji nasmehnila. Mogoče pa to sploh ni bilo tako težko.

»Meni pa - ,« sem začela, ko se je z drugega konca razreda zaslišal klic.

»Kellie, tukaj smo. Pridi in sedi zraven nas. Prihranili smo ti prostor.«

Kellie je bilo nerodno.

»Imaš kaj proti?« je vprašala.

Seveda sem imela.
Ampak kaj naj bi rekla?
Nimam drugih prijateljev?
Prosim, ostani tukaj?
Ne pusti me same?
Kako žalostno bi to zvenelo?
Tako sem se le nasmehnila in rekla: »Je že v redu,« kot da bi mi bilo čisto vseeno. Nato je Kellie pobrala svojo torbo in sedla k prijateljem.

Izgledalo je, kot da so že vsi prišli in da je edini prosti stol ta zraven mene. Gospod Spillane se je pogovarjal z ravnateljem in ravno tako so klepetali vsi drugi, razen mene. Spredaj sem lahko videla, da je še celo Jane uspelo najti prijateljico - dekle resnega videza, prav tako kot je bila sama.

V roke sem vzela beležko za domače naloge in se pretvarjala, da z zanimanjem berem učne nasvete, ki so bili natisnjeni na naslovnici. Potem sem zaslišala korake. Pogledala sem  kvišku in zagledala res kul fanta. Bil je visok in suh, z dolgimi temnimi lasmi, med katerimi je bil na eni strani viden vijoličen pramen. Na sebi je imel oblečen šolski pulover in hlače, toda srajce ni imel do konca zapete in bil je brez kravate.

»Še prosto?« je rekel in pri tem pokazal na prazen stol zraven mene.

Prikimala sem, saj svojemu glasu nisem zaupala.

Sedel je in dobila sem čuden občutek, da vsi strmijo vanj in vame. Ravno takrat je ravnatelj odšel iz razreda in gospod Spillane nas je prosil, da utihnemo.

»Vsi bi morali dobiti izvod Pravil šolskega oblačenja in vidim, da vas je večina pravila tudi prebrala.«

Zatem je pokazal na fanta zraven mene.

»Ti, mladenič, kako ti je ime?«

»Marcus,« je zamomljal.

»Torej, Marcus, zdi se, da se je tvoj izvod Pravil šolskega oblačenja izgubil med pošto. Srajce morajo biti zapete do konca, kravato je treba vedno nositi in vijolična barva las ni dovoljena. Prosim, oglasi se pri meni po koncu ure.«

»OK,« je rekel Marcus.

Žal mi je bilo zanj. Predstavljajte si, da zaidete v težave že prvi šolski dan.

Nato se je Marcus obrnil k meni in zašepetal: »Saj ne more misliti resno. Nasvete o oblačenju naj bi mi dajal nekdo, ki ima oblečen pulover z delfini?«

Zahihitala sem se, a sem prenehala takoj, ko sem opazila, da me gospod Spillane gleda.
Mogoče ne bom imela prijateljev, ampak dobila sem občutek, da bo v našem razredu zaradi Marcusa še zelo zanimivo.


***

Zdelo se mi je, da se jutro zelo vleče. Predavali so nam o tem, kako naj imamo urejene stvari in o celi vrsti šolskih pravil. Pokazali so nam, kje so naše omarice in kam naj odlagamo svoje plašče in športno opremo. Videli smo, kje so stranišča, jedilnice, ravnateljeva pisarna in soba za izgubljene predmete. Čez nekaj časa me je vse začelo spominjati na gozd v Franciji, v katerem sva se z Alice lani poleti izgubili. Bilo je toliko hodnikov in vsi so si bili tako podobni. Bila sem prepričana, da se bom izgubila in da me ne bodo nikoli več našli.
Končno je bila ura dvanajst in dovolili so nam, da gremo domov.
To so bile najdaljše tri ure v mojem življenju.


***

Pri šolskih vratih sem čakala svoje prijateljice. Prva je prišla Grace, skupaj s še dvema dekletoma.

»Hej, Megan. To je Rebecca in to je Hannah,« je začela. »Rebecca obiskuje isto jahalno šolo kot jaz, Hannah pa je njena prijateljica. Obe sta v mojem razredu.«

Nisem mogla drugače, kot da ne bi bila ljubosumna. Upala sem, da bo Grace razumela, kako je, če si sam v razredu, ampak je že imela dve prijateljici. Izgledalo je, da bom edina osamljena oseba v celi generaciji.

Ravno takrat sta prišli Alice in Louise.

»Kako vama je šlo?« je vprašala Alice. »Že imata kaj novih prijateljev? S kom sta sedeli?«

Mi vsaj ni bilo treba reči, da sem sedela sama.

»Sedela sem s fantom, ki mu je ime Marcus,« sem vsakdanje pripomnila.

»Marcus? Pa ne Marcus Wall?« je vsa presenečena vprašala Louise.

Skomignila sem z rameni.

»Ne poznam njegovega priimka.«

»Je suh in ima dolge, deloma vijolične lase?« je nadaljevala.

Prikimala sem.

»On je.«

»Pa te ni bilo strah?«

Presenečeno sem jo pogledala.

»Zakaj bi me moralo biti strah?« sem jo vprašala.

»Markus živi v isti ulici kot jaz,« je odvrnila. »Vedno je v težavah. Res je slab fant.«

Pogoltnila sem. Ko je v razredu sedel zraven mene, se ga nisem bala, sedaj pa sem se začela spraševati, če sem morda kaj spregledala.
Nato sem opazila nekaj nenavadnega. Zaradi Marcusa so vsi pozabili name. Nikomur ni bilo potrebno vedeti, da nimam pravih prijateljev. Vse dokler bo prisoten Marcus, morda nihče ne bo ugotovil, da sem osamljena.

Prevedla Renata Krivec
____________________________________________________________

Judi Curtin se je rodila v Londonu in se z osmimi leti preselila v mesto Crok na Irskem. Študirala je angleščino in nemščino. Po končani izobrazbi se je zaposlila kot osnovnošolska učiteljica v Dublinu. Kljub temu, da je oboževala delo z otroki, pa se ni mogla odpovedati svojim otroškim sanjam postati pisateljica. Pisati je začela leta 1999, vendar je ostala s prvim romanom neopažena vse do leta 2003. Prvo knjigo za otroke je napisala leta 2005. Danes živi in ustvarja v Limericku. Na področju otroške in mladinske književnosti je zaslovela predvsem s serijo knjig Alice and Megan (Alice in Megan). Letos je bila za knjigo iz omenjene serije z naslovom Alice & Megan Forever (Alice in Megan za vedno) nominirana za otroško knjigo leta na Irskem.


Renata Krivec, profesorica angleškega in nemškega jezika, se ukvarja s poučevanjem otrok, mladine in odraslih. Prevaja leposlovje in strokovno literaturo tako iz angleškega kot iz nemškega jezika.