Namesto uboda

Pod veliko afriško položno ravno rjavo skalo,

zaobljeno po plasteh,

so razne reže, ker tla niso ravna, ona pa tudi ne.

Pod njo je v eni reži:

vijolica, zalita v

V drugi reži zvezda, ki se ji ni dalo biti

več

na

nebu in se je prišla naspat.

V tretji otročiček, ki slika s kamenčki v mivki.

V četrti energična drobčkena modra vila s culo zlatega prahu.

V peti kozarec ledu in medu.

V šesti luknjici si palček indijanskega

porekla v delnem šoku zvija edini joint v življenju.

V sedmi reži mičken kres.

V osmi reži jaz.

Lahko bi se počutila preveliko, preštorasto.

prerazvajeno, prestaro in preresno, preresnično

ali prehudobno za spadat tja.

Konec koncev pa je vse relativno,

vse eno.

Konec koncev, če vseh teh stvarčic ne

bi bilo pod tisto skalo, bi si jih

pa izmislila.

Marec, 2000

Češem svojo žensko

                      lepoto,

ki bo šla zdaj spat,

z obljenimi lesenimi palčkami iz mehkega lesa,

košatim lase po vsej kopalnici;

in hkrati češem tvojo in lepoto vseh žensk, cvetlic in samičk

od začetnih bibličnih psalmov, ki so se v nas prenašali od ust

                                                                                        do ust,

iz roke v roko, s semeni od pestiča do plodu, in plod smo nesli

                                                                               z roko v usta;

in z lahnim uvojem jaguarjevega jeklenega hrbta.

Zelo sem ženska, ker imam drugi dan menstruacije

in lepoto mame Zemlje.

Zelo topla sem, in plodna sedim na leteči preprogi pri tleh

in si pripravljam nočni zajtrk: ko primem jajce in ga predenem

  iz hladilnika v vrelo vodo, sva oba zelo ovalna in napolnjena.

Prej sem se na koncertu Kreslina in Eckmana naslanjala na

počasno (ubrano, v pramenih, lesketajoče se) petje gostov

kluba, in pomišljala, da Vladota poslušajo samo ljudje s

posluhom

in da smo gostje nočnih klubov isti ljudje, ki se čez dan

stiroporastih kosti sterilno pomikamo med označbami in

                                                                                 semaforji,

in da smo družabni in plodni, a tega čez dan ne izkoriščamo.

Čez dan smo bolj posamezni piščanci pod žarnicami, se mi je

zdelo, ko sem stala v petju, kot bi bosa stala na terra rosi, in sta

še Vlado in Eckman pogledala izpod nasilja reflektorjev in ju je

                           čisto zdrznilo, da nismo občinstvo, temveč mi.

Plodni in odločni, stari kot nomadi, kot

vsi skupaj pred nami, kajti ne pozabljamo, kar so izrekli, in

                                               beremo iz oči, česar niso omenili.

Gledamo, nabiramo modrost v stopala in nocoj pojemo brez

                                                dirigenta, kličemo dež brez vrača

in gremo

po SVOJIH poteh.

(Kolodvorska, Ljubljana)

samozatemnilne praznine

ostrih vosov rešetke

so mi potisnal napol

ven iz glave skoz obraz

    nagnjena naprej

V krču ga je udarilo

in v krču je obstal

in ni spoznal,

v čem je blo bistvo,

in noben od nas, ki smo tam stal,

ni mislu, da je smešno

čeprav smo mel

velik več časa za

skapirat foro,

kakor on,

in imamo čas

še zdaj

čeprav nekje

nekje od daleč

je zgodba človeštva

situacijska komedija

samo eni prizori

eni prizori so samo za odrezat

ker jih ne znamo odšpilat prav

g. ravnatelj sveta pa kar upa

al pa mogoče zajebava

in nam jih daje ponavljat

in vsakič so slabši

in vsakič eden manj od nas

verjame

da bo po tem morilskem snemanju

sploh še kdo živ, da

bi si ta fuknjen film

na koncu pogledal

razen mogoče batman

samo on je prebrihten

da bi gledal slabe filme

on samo nastopa v njih

in potem se vprašaš

kakšen je namen

vsega skupej

kakšen je master plan vseh

teh ljudi,

ki umirajo,

ljudi, ki se rojevajo,

se slačijo,

dajejo drugim denar, sedajo v avte, odhajajo,

se obračajo in vračajo

SE ČESA UČIMO? SE?!

Misliš, da lahko preneseš resnico?

Al je pa mogoče tovarniška napaka

v meni,

ker mislim, da v kamerah sploh ni kaset

in je to snemanje dober nesmisel

ki se sam v sebi končuje

zato se nadaljuje in nadaljuje

mi pa tko gledamo, katera lučka svet sveta lučka

in se smehljamo

moramo ostat zarad tega,

da pomagamo drugim ostat

in si nategnt face v nasmeh

ki bo potem postal krč

v katerem boš umru?

in jest hrano

ki bo potem postala bruhanje

s katerim slavnostno pospremiš

vsakega, ki ga vidiš umreti?

Bobby je reku, da ma veter odgovor.

Mogoče ga nima, vsekakor pa, če je, je v njem.

      Prosim, povej, kako

      se je počutila njegova duša?

Je bla presenečena? Ji je blo

vseen? Je to komej

čakala? Jst sem se počutila kot zombi

                  ko sem

                  po tem

                prečesovala

                ljudi

            velike železniške

                postaje med dvema ničema

             mogoče sem še

                bla telesna

                    mogoče pa ne

Tole

se ne bo

končalo s piko

veter

jo prnese

po malici

   piše:

PRIDEM

        TAKOJ

- -

Katja Plut, zbirka Štafeta hvaležnosti, Litera 2005