Elza: Skupaj sva jedla grozdje in ga zalivala z roséjem. Naslednji dan sem v žepu zatipala vlažen grozdni pecelj. Izgledal je kot obrano drevesce.

Kalisto Tanzi je izginil iz mesta, v katerem je zavladala vročina. Toplota je žarela iz hiš in ulic naravnost v obraz, razgreto mesto se je ljudem odtisnilo na čelo kot pečat.

Ustavila sem se pred gledališčem, da sem lahko na plakatih prebrala Kalistovo ime in si tako potrdila, da obstaja tudi v resničnosti. Uživam ob izgovarjanju imena, ki ga je mučilo celo otroštvo in puberteto in ga je zares nehalo motiti šele z mojim prihodom. Počasi hodim na drug konec mesta, mišice na nogah se lahkotno gibljejo v vročem zraku. Poldne je. Edino, kar se na tem planetu res premika, so potne kapljice. Stekajo po čelu in znova privrejo izpod las. Kupit grem strup.

Ian je včeraj na stranišču videl podgano.

Deratizator ima pod trgovino klet z vinom. V podzemlju uhajava neznosni pripeki in popivava. Pripoveduje mi, kako so podgane inteligentne.

»Imajo pokuševalca, to je tisti, ki prvi poskusi hrano. Če pogine, se ostali vabe niti ne dotaknejo. Zato zdaj ponujamo pasti druge generacije. Podgana začne umirati šele  štiri dni po zaužitju strupa. Umira zaradi posledic notranje krvavitve. Takšno smrt je že Seneka označil za nebolečo. Ostalim podganam se zdi, da je njihov kolega umrl naravne smrti. Če pa jih na tak način v kratkem času umre več, ocenijo to območje zaradi visoke umrljivosti za neugodno in se preselijo. Takšna sposobnost ocenjevanja bi prišla prav marsikateremu človeku ali celo narodu.«

Popolni gnusni svet. Posmiham se s kozarcem rdečega traminca. Deratizator govori zelo hitro. Njegov obraz je ves čas v gibanju. Kot da bi imel preveč mišic na obrazu. Kot da bi pod njegovo kožo ves čas mrgolelo krdelo glodavcev. Od enega ušesa k drugemu. Od brade do čela in nazaj. Čutim, kako se njegove nemirne noge zibljejo pod mizo, celotni trup pa pada pod težo v ritmu.

Ob tem pogledu postanem omotična. Vrti se mi v glavi kot pri filmu s prehitrimi kadri. Deratizator se skloni k meni in se zaplete v moje lase.

»Tako lepi ste, miška,« se smeje. Tudi jaz se smejim. Čutim, da oddajam vonj po osamljenosti.

Pospremi me in mi da za na pot plastično vrečko, polno deratizacijskih sredstev. Namesto rož. Ponosno jo stiskam v rokah. Mogoče bo od zdaj zmeraj tako, pomislim. Če mi bodo hoteli moški dvorit, mi bodo namesto rož dali vrečko z deratizacijskimi sredstvi druge generacije.

Potem ko sem odšla iz hladne kleti, mi je v obraz puhnil vroč zrak in svet brez Kalista Tanzija. 


Kalista sem prvič videla na otvoritvi neke razstave. Veliko se je pilo in v tistem večeru je nastalo kar nekaj novih parov. Kot pravi Ian - tam, kjer so moški, ženske in alkohol ... - in daje tako osnovne koordinate za lokalizacijo seksa.

Pogledala sem ga v modre oči in prvič  zahrepenela po človeku z barvnimi očmi. Ian ima skoraj črne. Barve so bile zame vedno odločilne. Njihova kombinacija na Kalistovem obrazu me je privlačila. Skupaj sva sedela do jutra in se pogovarjala. Kot vedno na začetku: človek lahko znova pripoveduje o svojem življenju in vse je vredno pozornosti. Pripoveduje in se počasi vrti okrog sebe - pleše in skupaj z njim ves prostor - nežen bleščeč prah se useda na njegove lase.

Pred Kalistom Tanzijem je moja pripoved oživela. Moje lastno življenje je plavalo pred najinimi očmi kot steklena gora. Z vsako besedo sem ga spet ustvarila. Rekreirala. Rekreirala sem se ob Kalistu Tanziju. O tem bi se gotovo dala napisati knjiga. To bi bil muzikal: Oh, dobra vila, ko bi le vedela, kaj sem preživljala ...

Ampak zdaj je že poldne. In jaz sedim v kavarni. Oblečena v rjavo obleko: stara ženska. Sedim nasproti Iana. Star par. Tišino med nama prekinjajo samo časopisni naslovi. Od časa do časa Ian kakšnega  navrže čez mizo. In bere naprej. Časopis je padajoči most. Včasih ga odloži in me pogleda. Najine oči se ne srečajo. Vino ima okus po suhih slivah in čokoladi. Napis coca-cola na prtu začne nepričakovano siliti v moj obraz. Prekrijem ga s krožničkom. Všeč mi je, da vse ostaja na svojem mestu.

Doma sedim za mizo in pišem pismo. Ian stoji za mojim hrbtom. - Oh, kakšno dolgo pismo moraš  pisati, revica. Ne bi bilo lažje poslati sms? Na primer: Kje si?