(...) - toda od kod prihaja to vpitje, vse to hrumenje, ničesar več ne razumem, čigavo je to uho, gluho, oglušelo, neuporabno, verjetno zaradi udarca s palico, in če je kdo koga s palico udaril, je bil nekdo tepen, jaz ali kdo drug.

Je že minilo, hrumenje ponehava. Glejte, tudi prejšnje je retorično vprašanje, ker je to moje uho in se vi, doktor Ulcigrai, sklanjate k drugemu, levemu, da bi me vprašali: »Praviš, da je tvoje pravo ime Jorgen in da si to sam napisal,« in mi pri tem kažete tisto staro beležnico, ki sem jo našel v knjigarni na Salamanca Place. Vi vsaj ne pretepate, nasprotno, še vljudni ste in se niti ne užalite, če vas kličem Kogoi, in ne vztrajate s svojimi vprašanji. Če molčim, ne silite vame; pa ste me vseeno spraševali, sicer po nepotrebnem, ker resnico že poznate, ali si vsaj domišljate, da jo poznate, kar je isto; kakorkoli že, ko vam odgovarjam, moj odgovor že poznate - ali mi ga prišepnete, položite na usta. V bistvenih točkah je odgovor odločen in jasen; kar zadeva podrobnosti, pa priznam, nekoliko zmeden. Kaj pa morem, v vsej tej zmešnjavi, z vsemi stvarmi, ki so se nagrmadile, križale, leta in države in morja in ječe in obrazi in dogodki in misli in še zapori, razparani večerni oboki, iz katerih teče kri, in rane in pobegi in padci ... In enega življenja, več življenj, ni moč držati skupaj. Povrhu vsega človek, izmučen zaradi nenehnih zasliševanj, še težje spravi stvari v red, često ne prepoznava niti svojega glasu in svojega srca. Čemu me včasih, kadar vrtite naprej in nazaj tisti trak, silite, da ponavljam vaša vprašanja? Morda zato, da si jih bolje zapomnim, razumem, saj res, včasih se zgubljam, toda še bolj sem zmeden, ko vas slišim, kako govorite z mojim glasom. Vsekakor: kolikor bolj nas sprašujejo, toliko manj znamo odgovarjati - zapletamo se v protislovja, pravijo, in tedaj še bolj pritisnejo na nas, zlepa ali zgrda, pač odvisno od njihovega poklica.

Ne vem točno, kaj so protislovja, vendar se zagotovo zapletamo vanje, to je kot pribito. In tedaj izginemo, ostružki, ki jih vodni vrtinec povleče za sabo v odtok - tu na južni polobli se voda v kopalni kadi okrog odtočne luknje vrti v nasprotni smeri urnega kazalca, pri nas pa, narobe, v smeri urnega kazalca. Gre za fizikalni zakon, sem prebral, pravijo mu Coriolisove sile - čudovite simetrije Narave, kadrilja, pri kateri se izvajajo figure: en par napreduje, medtem ko drugi nazaduje, in ko je na vrsti, se prikloni, da se ples ne ustavi. Eden se rodi, drugi umre, pehotno vrsto na griču pokosijo topovske krogle, kaj kmalu so vrh griča nove uniforme in novi prapori, pa jih nove topovske krogle spet pokosijo. »Računi se torej izidejo ...« Seveda, debet in kredit, zmaga in poraz, kazensko taborišče na Golem otoku in potem letovišča na istih čudovitih plažah jadranskega otoka, komunizem, ki nas je rešil lagerja in nas zaprl v gulag, kjer smo vzdržali v imenu tovariša Stalina, ki je medtem zapiral druge naše tovariše v svoje gulage.

»Računi se izidejo in krvavi madeži na glavni knjigovodski knjigi ne zbrišejo števil, niti ničle na koncu, izenačenja med aktivo in pasivo.« Ampak takole lahko govorim jaz, ki sem toliko let preživel v zaporu mesta, ki sem ga sam ustanovil, z vsemi hišami, cerkvijo in zaporom vred; ustanovil sem ga pred mnogimi leti v tem neizmernem ustju Derwenta - kjer ni mogoče razločiti, kje se konča reka in začne morje, v tej veliki praznini, kjer ni ničesar do niča Antarktike in Južnega pola - ko so tu plavali le črni labodi in kiti, ki še niso skusili, kako se jim harpuna zapiči v hrbet, da jim brizgne kri visoko pod nebo, kot voda, ki jo prhnejo iz nosnih votlin. Prvega kita sem harpuniral jaz, Jorgen Jorgensen, kralj Islandije in kaznjenec, graditelj mest in zaporov, graditelj svojega lastnega zapora, Romul, ki konča kot suženj v Rimu. Pa vendar vsi ti zračni vrtinci, ki trosijo prah mrtvih in živih, niso posebno pomembni. Odločilno je, doktor Ulcigrai, da lahko na vaša pleonastična vprašanja pri bistvenih zadevah odgovarjam natančno, kajti vem, kdo sem, kdo sem bil, kdo smo. 

Prevedla Veronika Brecelj 

Claudio Magris: Na slepo, Slovenska matica, Ljubljana 2009. Z dovoljenjem Slovenske matice.