1.

Krdelo mesa steklih psov rjove po kotih doline.

Osamljen čemerno straži okno kovaške kleti,

Med dvema stekloma ni zimskega spanja. Od zunaj

prostor greje sonce, od znotraj tleča peč.

Med dvema stekloma ni zimskega spanja. Od zunaj

stiska mesčev hlad, od znotraj steklo stiska

                            hlad spečih teles.

Bodeče nežke so edina sonca, ko sonce zaide.

Gost dim se vali,

              vodoravno meglene stebre gradi.

          2.

Skorjevec obdaja vse kar je enkrat imelo lesk.

Ta skorjevec ni živ, kovinsko se reži granit;

zaškrta pod dlanmi, ko hočeš neko svetlo reč.

Ujame vsako ubeglo iskrico, vsakega ognja sled.

Ujame vsakega kladiva ples, vsake ribje dlani stisk.

Vedno bolj debel postaja; stvari pod njim

zmerom bolj podobne druga drugi.

                            Tuje same sebi.

Za njim se črno pocedi iz rok

in ko se pogledaš spet, se zdi,

              da si sam ves črn in roževinast.

          3.

Zbudi se vsako jutro v temo. Ne ve kakšne

barve je trava in kakšna barva je zelena.

Pred vrati vrvohodci balansirajo po vrveh.

Njihove vrvi niso ravne, črkasto so ukrivljene,

ne molijo si rok; med eno in drugo zre praznina.

Debla morajo tleti, nikoli zagoreti,nikoli cveteti,

za vrati, pod plehom, tiho, še tišje

                            puščati dim.

Puščati dim pod strop. Pod strop do dimnika

se gost dim vali,

              naprej v nebo dokler ne izgine.

          4.

Nihče ne vidi telesc; posoljena se potijo visoko.

Ne dviguj pogleda, ko hodiš klečeplazno okrog.

Niso vredni pogledov. Ko boš dvignil težko bučo,

se bodo skrčile zenice, zrkla bodo zvodenela.

Gledal boš in gledal, kosov mesa ne boš videl.

Zgrudil se boš, se zlepil s tlemi – boš zemlja.

Boš zemlja brezbarvne trave; ne boš obrodil,

                            umiral boš dolgo.

Dokler kamni ne požrejo ljudi ali bršljan

ne zmelje kamna, boš umiral.

              Čisto sam, črn in rože-vinast.