Sobota je bila kopalni dan. Že od jutra smo bili vsi vznemirjeni. Otroke so začeli umivati po kosilu, namesto ure za počitek, in so jih umivali do večerje. V kopalnici je stalo več kadi, tako kot v parni kopeli. Otroke so umivali ločeno, najprej punčke, potem fantke. Mene je dobila Kirila Vasiljevna. Bilo je že proti večeru. Bila je prepotena in razgreta od umivanja otrok. Roke je imela rdeče, s koncev las ji je kapljalo. Obraz si je brisala po rusko, z roko.
...

Kirila Vasiljevna je namilila oranžno gobo. Takih sintetičnih spužev v Moskvi ni bilo. Bila je velika, porozna, luknjičava kakor sir.

»Obrni se z obrazom k meni,« je rekla Kirila Vasiljevna, me prijela za roko in me sama obrnila.

Vedno sem otrpnil od tega ukaza in se trudil, da bi prišel na vrsto za umivanje zadnji, da bi še malo odložil trenutek sramu. Obrnila me je, se sklonila in mi začela drgniti kolena. Od zgoraj sem opazoval, kako se pod njeno rdeče-zeleno haljo majejo nezagorele dojke z bradavičkami.

»Koliko brazgotin imaš!« je rekla z nasmeškom. »Junak!«

Vrata so se odprla in v veliko kopalnico je skozi oblake pare stopila varuška v beli halji:

»Kirila Vasiljevna, da ne boste zamudili večerje!«

»Tale je zadnji.«

»Dajte, vam bom pomagala.«

»Saj je velik, se bo že sam umil do konca. Se boš?«

Pokimal sem. V roke mi je potisnila namiljeno oranžno gobo.

»Kaj pa vi?« je vprašala varuška.

»Takoj,« se je zasmejala Kirila Vasiljevna in si obrisala čelo. »Uf, kako sem utrujena.«

Varuška se je približala kadi ob isti popločeni steni, kjer je stala tudi moja, in odprla pipi s toplo in mrzlo vodo. Voda je v močnem curku stekla v kad.

»Vroče je danes. Čisto sem prepotena.«

»Kako sem šele jaz!« Kirila Vasiljevna se je popraskala pod pazduho.

Varuška si je odpela belo haljo. Slekla jo je in jo položila na taburet, potem ko se je prepričala, da ni moker. Ostala je v rožnatih hlačkah do popka in belem modrčku. Visoko dvigujoč suhe noge si je slekla rožnate hlačke in se še malo zadržala v modrčku, da je z roko preizkusila vodo v kadi. Obrnila se je z obrazom k nama, si snela modrček, zagrabila svoje male dojke v roke, si jih pomasirala in zlezla v kad.

Njen zgled je navdihnil Kirilo Vasiljevno. Tudi ona je odprla pipe kadi, ki je stala nasproti moji, ob drugi steni, in stopila k vratom - kliknilo je zapiralo. Zdaj si je še sama odpela haljo, jo z lahkotno kretnjo vrgla na drug taburet, ki je bil precej moker in milnat. Pod haljo ni imela ničesar. Kirila Vasiljevna je imela majhno, a zelo okroglo ritko. Sramežljivo sem opazoval svojo ravnateljico. Sploh pa sem bil zaljubljen vanjo. Ko nam je v razredu razlagala prislovni deležnik, obrnjena z bokom proti rjavi tabli, in se ji je dolga francoska kreda lomila med prsti, je njen obraz spominjal na lisičko. Kirila Vasiljevna je dvignila nogo, da je zlezla v kad, in za trenutek, kakor ob udarcu strele, sem zagledal majhno rjavo luknjico njene zadnjice, razprte rožnate ustnice in črne dlačice njene ženskosti. Stal sem v svoji kadi z oranžno gobo v roki, bolj mrtev kot živ. Noben francoski brezimni debil mi ne bi mogel priskrbeti bolj verodostojnih podatkov. Ko je stala v kadi do kolen v vodi, se je sklonila po masažno gobico in milo, in njene velike dojke s štrlečimi rožnatimi bradavičkami so se premaknile, se zagugale.

»Kirila Vasiljevna!« je iz svoje kadi zavpila varuška. »Hočete, da vam umijem hrbet?«

Kirila Vasiljevna je vzravnala hrbet, se obrnila k meni in mi pokazala kodrčke črnih dlačic pod trebuhom.

»Kar sama se umivaj,« se je nasmehnila. »Jaz pa bom prosila kavalirja. On se je že umil.«

To ni bilo čisto res. Nisem se še do konca umil.

»Mi boš umil hrbet?« se je spet nasmehnila.

»Prav,« sem privolil kot priden učenec.

Kirila Vasiljevna je sedla na rob kadi, s hrbtom obrnjena proti meni. Že takrat sem vedel, da me bo ta dogodek spremljal še leta. Ko sem preskakoval vmesne misli, sem čisto po odraslo razumel, da si je drznila predlagati učencu, naj ji umije hrbet, samo zato, ker je bila navzoča žena uslužbenca trgovinskega predstavništva - če bi ostala sama, vsega tega ne bi bilo.

Stopil sem k njeni kadi, ji vzel iz rok masažno gobico, ki je bila popolnoma ruska in že namiljena, in začel prvič (življenje je sestavljeno iz utripanja besede 'prvič') umivati tuj hrbet. Ravnateljičin hrbet se je začel pokrivati z rdečimi lisami.

»Dobro drgneš!« je rekla, kakor da bi mi dala oceno za rešitev aritmetične naloge. »Se spomniš,« je nadaljevala, »kako sem vprašala razred, kdaj so vas sprejeli med pionirje in zakaj se reče pionir, ti pa si dvignil roko?«

»Spomnim se,« sem zagodrnjal.

»Ko sem te poklicala, si rekel, da pionir pride od pion - potonika! Pionirji so s svojimi ruticami tako rdeči kakor cvetovi potonike!«

Kirila Vasiljevna je prasnila v smeh. Varuška se v svoji kadi ni odzvala na njene besede, jaz pa sem spet zardel kot takrat v razredu, postal sem rdeč kot potonika - pion.

»Vidiš, kakšen pion si!« se ni mogla umiriti Kirila Vasiljevna. Vstala je v kadi, iztegnila roke k steni kakor ujeti Alžirec na fotografiji v reviji Paris Match, se sklonila in pri tem rahlo razširila noge:

»No, umivaj me naprej! Če si se že lotil, me umij do konca.«

Spet sem začel militi gobico.

»Tepček!« se je obrnila. »To se umiva z rokami.«

Namilil sem si roke in ji začel drgniti ritko. Stala je in ritmično migala z ritnicami. Glavo je naslonila na steno, dala roke na hrbet in si razprla ritnice:

»Še tukaj me umij. Samo nežno.«

Pred mano se je spet pojavila njena mala rjava luknjica. Umil sem rdečkast žlebiček med ritnicami in se s prstom dotaknil luknjice. V tistem trenutku me ni bilo več. Vse to je počel nekdo drug. Srce se mi je trgalo iz prsi. Luknjica je bila prožna, močna, odločna kot sama Kirila Vasiljevna. Nenadoma se je luknjica napela, kakor da bi se našobila od užaljenosti, razprla se je in postala rožnatordeča - s sikanjem so iz nje bušnili plini.

»Oprosti,« je rekla. »Ne morem več.«

Pomislil sem, da se je naveličala umivanja, malo sem se odmaknil od nje in nenadoma zagledal, kako z razmaknjenimi nogami v rumenem curku lula v kad. Ko se je polulala, mi je rekla z meni neznanim pridušenim glasom:

»Spodaj me umij.«

Nisem razumel, kaj je mislila s tem.

»Kako?« sem vprašal.

Obrnila se je k meni in položila mojo namiljeno dlan na svoj kodravi venerin griček.

»Tukaj,« je rekla.

Začel sem ji umivati dlačice. Počasi je potiskala mojo roko navzdol, kjer je bilo spolzko in ni bilo dlačic. Začutil sem nekakšno izboklinico.

»Tipaj me,« je rekla. »Tipaj moj ščegetavček.«

Začel sem tipati, izboklinico sem prijel z dvema prstoma.

»Vidiš, kako velikega imam,« je zastokala, »kakor majcen penis.«

Še naprej sem tipal nežno izboklinico, za katero minuto prej sploh nisem slutil, da obstaja.

»Ti je všeč?« je zahropla Kirila Vasiljevna. »Zdaj pa niže. Porivaj prstek v luliko.«

Moj prst je utonil v njeni vlažni luknjici. Dodal sem še enega. Kirila Vasiljevna je zatrzala kot konj.

»Pest,« je rekla, »vso pest porini noter!«

Vtaknil sem ji pest in jo začel premikati sem in tja. Kirila Vasiljevna se je zvijala v kadi.

»Reci: Rad imam tvojo luliko,« je zaprosila, že popolnoma omamljena. »Reci, prosim te: Rad imam tvojo luliko.«

»Rad imam vašo luliko,« sem plaho spregovoril in še naprej premikal pest.

Naenkrat je odprla oči, ki so bile že dolgo zaprte, si me ogledala s čisto motnim pogledom in me nežno prijela za jajca. Malo je premikala roko, zagrabila lulček in s prsti odmaknila kožico.

»Dvignil se je!« je lovila sapo, ko me je krepko držala v roki. »Dvignil se je, moj fantiček, dvignil!«

Kirila Vasiljevna je vse močneje trzala, usta so se ji razprla, videti je bila, kakor da močno trpi, nekako tako, kot da so ji pravkar izdrli zob. Z vso močjo je navalila na mojo pest, ki je izginila v njeni notranjosti, in zatrzala, kakor da so jo obesili. Končno je vse njeno telo vzdrhtelo in počasi se je začela spuščati v kad, ob tem pa se je obzirno, po žensko rešila moje pesti. Glavo je sklonila k vodi in obsedela z obrazom, razmazanim kot premalo pečeno jajce. Čez nekaj časa je zamolklo rekla, ne da bi dvignila glavo:

»Je tebi tudi prišlo?«

»Ja,« je kakor v sanjah odgovorila varuška. »Vso vodo sem razškropila.«

»Si ga videla?« je vprašala Kirila Vasiljevna.

»Saj ob pogledu nanj mi je tudi prišlo,« je rekla varuška. »Še dlak nima, pa kako mu stoji!«

Kirila Vasiljevna je utrujeno znova potipala moj lulček.

»Priden, pion!« me je pohvalila. »Zdaj pa na večerjo!«

Ženski sta kakor dva slapova vstali in stopili iz svojih kadi. Kirila Vasiljevna je poljubila varuško na usta, sploščili sta si dojke v tesnem objemu, in z nasmehom je rekla:

»Pa praviš, da ni moških!«


 
Iz ruščine prevedla Lijana Dejak

___________________________________________________________

Pisatelj, esejist, literarni teoretik in jezikoslovec Viktor Jerofejev se je rodil leta 1947 v Moskvi, v družini znanega diplomata. Prva dela je začel objavljati konec šestdesetih let, leta 1979 pa je bil izključen iz Zveze pisateljev zaradi sodelovanja pri razvpitem almanahu Metropol, ki je izšel podtalno. Poslej so bila njegova dela prepovedana in so jih v domovini začeli izdajati šele konec osemdesetih let. Jerofejeva uvrščajo med postmoderniste, nanj sta najbolj vplivala Vladimir Nabokov in Markiz de Sade. Svetovno znan je postal po romanu Ruska lepotica, ki je izšel leta 1990. Sestavil je več odmevnih antologij sodobne ruske proze.


Lijana Dejak, rojena leta 1960 v Ljubljani, je po poklicu profesorica ruskega in angleškega jezika s književnostjo. Takoj po končanem študiju se je začela ukvarjati s prevajanjem in tolmačenjem kot samostojno dejavnostjo. Zadnja leta prevaja literarna in literarnoteoretična dela, predvsem pa sodobno rusko prozo. Prevedla je romane nekaterih vodilnih sodobnih ruskih pisateljev, kot so Sergej Dovlatov, Viktor Pelevin, Vladimir Sorokin, Aleksej Ivanov in Boris Akunin, ter ukrajinskega pisatelja (ki pa piše v ruščini) Andreja Kurkova, izbrala in prevedla je zbirko ruskih ljudskih pravljic zbiralca Aleksandra Afanasjeva ter prevedla teoretično delo o pravljicah Morfologija pravljice Vladimira Proppa. Iz angleščine je prevedla serijo romanov Alexandra McCalla Smitha.