Četrto nadstropje, pozvonim na domofon, slišim nekakšne piske, ohe in ahe.

Vem, da sem prav, pogumno vstopim skozi umazana vhodna vrata bloka. 

Patricija in Lukrecija sta že stara tipa in v njunem življenju se je vse končalo že dolgo nazaj. Točno dvaindevetdesetega leta. Patricija: debelušen, pošteno načet moški z veliko plešo in zelo živahnimi, košatimi obrvmi. Lukrecija - petdeset let, gladko obrit obraz, ciničen, tudi debel. Od glivic izžrti črni nohti. Njune finte, otopela muhavost. Njuna dva življenjska mota: »Od življenja maš tolk, kolkr iz kurca iztisneš« in »Z maturo že nisi navaden kmet«. Njuni poklici, ti življenjski in ti za preživetje: socialna oskrbovalka, strežnica, garderoberka. Samo da bi nekako preživeli in se lahko ukvarjali s tem, kar je najpomembnejše.

Zdaj grem z zdelanim liftom v četrto nadstropje žalostnega, socialističnega bloka. Smrdi po scanju. Na dvorišču glasno kričijo otroci. Gledam tipke, ki so ožgane s cigaretami, odlepljene; berem parole, ki so jih napisali navijači nogometnih klubov - nekdo nekoga pošilja v plinske celice. Pozvonim na kratko, nemudoma mi odpre Lukrecija, Patricija v kuhinji kuha čaj - obe sta zelo vznemirjeni, ker je prišel »gospod novinar«, obnašata se kot pravi zvezdi. Vendar pa živita od invalidske pokojnine in se komaj prebijata skozi mesec. Nimata niti vrtička, kamor bi lahko pribijala kaj drugega, pa čeprav količke ob paradižnik ali pa si izmenjevala spomine s sosedo čez ograjo. Ne, njunih spominov se ne da delit s komerkoli. Ravno zaradi tega jih delita z mano.

Lukrecija je bil nekoč germanist, ampak se je vsega hitro naveličal, neprestano je delal težave, zapeljeval učence in se na koncu začel preživljat le z inštrukcijami. V sedemdesetih je prišel iz Bydgoszcza v Vroclav. Tukaj je spoznal Patricijo, v parku za pedre - v umazanem javnem stranišču. Patricija je ležal pijan z glavo v scanju in mislil, da se ne bo več rešil. Vendar pa je Lukrecija pomagal Patriciji, tej kurbici, nekako se je zanj našlo delo garderoberja v enem od delavskih domov kulture. Njegova naloga je bila od takrat naprej dajanje pingpong žogic, mladinci so namreč hodili igrat pingpong v klubske prostore doma. Delo lahko, plačilo kot povsod drugje, cel dan je Patricija pila kavo v skodelici od zemfa, opravljala skupaj s kolegico garderoberko in živela za prihajajočo noč. Včasih je dežurala do ranega jutra v vlogi nočnega čuvaja. Takrat si je predstavljala, da je baročna dama z veliko krinolino, visoko lasuljo, da gre s kočijo do svojega ljubimca. Da ima priimek, ki se ga praktično sploh ne da izgovorit, in da se zakriva z veliko pahljačo. S strehe je kapala voda v vedro, za oknom je pihal veter, ona pa je vstajala, si na koharčku kuhala kavo ali pa za spremembo čaj, v katerega je dajala vodko, in se vračala v svojo kočijo, v Versailles, do tako velikih krinolin, da se pod njihovimi kovinskimi obroči lahko spravi nekaj ljubimcev in steklenička s strupom. Prižgala si je tastare 57 in je šla na obhod, ko pa se je vrnila, je imela v glavi že nadaljevanje zgodbe. Treba je bilo le zamašit ušesa s čepki, ker noči niso bile tihe, psi, ki so čuvali teren, so namreč lovili mačke. Jutro jo je streznilo kot pljusk mrzle vode. Treba se je bilo podpisat na kontrolni list, treba se je bilo vrnit, spet je nekdo od nje nekaj hotel in spet je bila vsa lena in trmoglava.  

Toda to so bili stari časi, ko so delavci v Hydarlu in Stolbudu po službi še vedno imeli toliko energije, da so se ukvarjali s popoldanskimi aktivnostmi ... Ko še niso obstajali izrazi kot »mobbing«, časopisi pa so se ukvarjali s svojimi stvarmi. Na nočnih dežurstvih še ni bilo televizorčkov, torej je domišljija delala s polno paro, sicer bi človek crknil od dolgočasja.

Zdaj je v Patricijinem kulturnem domu v vsaki sobi drugo podjetje, na fasadi pa je ogromno tablic z informacijami, v katerem nadstropju se nahaja zastavljalnica, v katerem menjalnica, biljardnica oziroma trgovina na debelo s svečami. Tam, kjer so plesali nerodni delavci, se zdaj nahaja trgovina z romantičnim imenom »vse po 5 zlotov«. Nikomur se ne splača zaposlit Patricijo, vsak skrbi le za svojo rit, varnost objekta pa zagotavlja posebno podjetje. Svet je hudoben, ker se na mestu, kjer so bila nekoč organizirana recitatorska tekmovanja, ritmične vaje za dekleta, balet in gimnastika za otroke z gibalnimi motnjami, zdaj nahajajo umazane, na pol mafijske luknje, v katerih se preprodaja rabljene mobitele zastarelih oblik, kot da bi tega bilo malo, v trafikah nikjer ne moreš dobit čepkov za ušesa  - je pomislila Patricija in brez obžalovanja šla v zasluženo penzijo.

Pri njej doma postkomunistična Poljska ni nikoli imela vstopa.


***


O sebi govorita v ženski obliki, oponašata ženske, še nedolgo nazaj sta v parku osvajali fante, pred Opero in na železniški postaji. Ne vemo, koliko je bilo v tem resnice, koliko folklore, koliko pa navadne zafrkancije. Nekaj pa je sigurno - sta del sploh ne majhne skupine ljudi, ki je odvisna od seksa. Pecanje je za njiju prava rutina! Celo zdaj, ko sta v pokoju, s trebuhoma, sta zmožni marsičesa. Nobeden od njiju ni vedel, da obstajajo plastične operacije niti možnosti za spremembo spola. Zadostovalo je opletanje z navadnimi črnimi torbicami, ki sta jim rekli »torbičke«. Kajti oblačita se v to, kar imata - povprečnostni ekstrat socialističnega pedigreja. Zadošča držanje cigarete na drugačen način, obrit obraz in vse te besede. V besedah je njuna moč. Ničesar nimata, vse si morata zmislit, zlagat, zamrmrat. Dandanes se da za denar spremenit vse: spol, barvo oči, las ... Ni prostora za domišljijo. Zato sta raje revni in se tako »zabavata«: 

- Pa dej nehi, no, lubica! - se zdaj »spederira« Patricija in postreže čaj v okrušeni skodelici. Tako, v stari, malomarni skodelici, ampak vendarle na pladenjčku in s servetom. Oblika, oblika je najpomembnejša. In besede.

- Nehi, no! To niso več tista leta, rit je že uvenela, kje je ta predpredlanski sneg? O, moj bog, ti trapa, ti, si čisto zmešana? Pusti me! Lepo je rekel stari Villon: samo fante pecaj! Tako smo tudi delale.



iz poljščine prevedel Boris Kern

____________________________________________________________
 

MichaŠ‚ Witkowski je poljski pisatelj mlade generacije, rojen leta 1975 v Vroclavu. Na tamkajšnji univerzi je diplomiral iz poljskega jezika. Njegov literarni prvenec je zbirka kratkih zgodb Copyright iz leta 2001, naslednje objavljeno delo pa roman Lubiewo, ki je izšel leta 2005, skupaj z avdioizdajo avtorjevih lastnih interpretacij romana. Na osnovi Lubiewa je s Piotrom GruszczyŠ„skim pripravil tudi scenarij za gledališko igro. Naslednje leto je izšla zbirka kratkih zgodb Fototapeta, leta 2007 pa njegov drugi roman Barbara RadziwiŠ‚Š‚ówna z Jaworzna‑Szczakowej. Tik pred izdajo je tretji roman z naslovom Margot. MichaŠ‚ Witkowski je dobitnik številnih nagrad, med drugim je bil njegov zadnji roman na Poljskem razglašen za knjigo leta 2007. Tudi roman Lubiewo je na Poljskem doživel velik odmev, kar si želimo tudi za njegov prevod v slovenščino.

 
Boris Kern, rojen leta 1983, primerjalni slovanski jezikoslovec, slovenist in polonist. Prevaja predvsem poljsko in hrvaško leposlovje sodobnih avtorjev (Witkowski, MacierzyŠ„ski, Vitorović, Žižović), je tudi konsekutivni prevajalec, sicer pa še sodelavec Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtor več radijskih oddaj o poljskem jeziku in kulturi. Na podiplomskem slovenističnem študiju se ukvarja s slovenskim pomenoslovjem in besedotvorjem.