Petek, 12. junij 2009
Tik pred izidom: odlomek iz novega romana Andreja E. Skubica z naslovom Lahko. V kratkem pri Študentski založbi.

Preden smo zlezli v avto, sem moral babo nagnat, da pospravi za sabo, ker je tisto usrano pampersko pa umazane robčke za ritko zmetala kar nekam za avto. Mislim, res, ti ljudje so taki, kjer kaj od njih pade, pa pade! V dveh urah bi zraven nje zrasel kup smeti, tudi če ne bi nič delala.

Pomagaš ji lahko, in dejansko ji bom, ker je človek - lahko bi si to izboril kot poseben projekt na ministrstvu, minister bi me stoprocentno podprl, samo da bo imel mir - samo vprašanje je, koliko s tem res dosežeš Vsi pravijo, da nimajo nič proti njim, če se le pustijo civilizirat, samo - a jih lahko iz te inherentne malomarnosti kako prebudiš, če jih navadiš reda? Se tukaj grem nekega Pigmaliona z Brezovice? Po en korak naenkrat, rajši: omejimo se za zdaj na to, kar nam gre na živce. Nekje je treba začet. Začne se pa tako, da lasten drek oziroma drek od svojih otrok lepo zavijemo, da ne smrdi ven - ali pa od svojega psa -, pa pospravimo, dokler se ne ponudi priložnost, da se ga neškodljivo znebimo!

Tako malo je treba, da nismo več cigani.

JAZ Prezlju: Gremo.

A mu bo treba še večkrat reč? Prezelj se nekaj nagiba in komplicira, v avtu pa samo nekaj tleska. Pogledam Agato; lekcije so očitno zaenkrat ostale še bolj na površini, ker samo bolšči predse, nadvse mrko, očitno v popolnem šoku in smrtno užaljena, kako sem ji to lahko ravnokar naredil, tj. da sem ji govoril nekaj o naravi pa odpadkih.


PREZELJ: Je manjši problem, zgleda.

Motor še kar nekaj tleska, niti spodobno ne zakašlja. Pokrajina zunaj je še zmeraj taka kot prej, samo da se mi zdaj tisti občutek veličastja nekako porazgublja; nekam se je zbanaliziral. Zbanalizirali so ga.

ŠULIĆ: Akumulator?

PREZELJ: Kaj jaz vem.

Počasi postajam razdražen, ampak nisem edini: Prezelj dvigne roke od volana, potem pa besno pogleda okrog; kot da smo mi zdaj kaj krivi, češ, jaz sem ves čas pridno delal vse, kar so mi rekli, zdaj pa takole.

JAZ: Kaj, a bo treba porivat, ali kaj?

ŠULIĆ: Brez panike. Dvajset metrov, pa je klanec navzdol.

Šulić odpre vrata, zleze ven. Baba je tiho pa gleda zvezde. Napeto strmim za Šulićem, ki stopi do havbe in jo odpre, se skloni noter. Pa kaj, saj je tema. Kaj pa sploh lahko vidi? Naj že nehata srat.

Kar stoji, pa nič ne premika, niti rok. Potem se pa vseeno oglasi.

ŠULIĆ: Pa to ni res.

PREZELJ: Kaj pa je?

Šulić se še kar nagiba, sploh se ne pokaže.

ŠULIĆ: Pridi sam pogledat. Pizda ji materina.

Pa se odmakne, potem pa se zastrmi nazaj, proti Agati, ki še zmeraj bolšči predse. Prezelj odpre vrata, se skobaca in tudi stopi tja, se skloni za havbo. Menda vtakne še celo roko nekam tja not.

PREZELJ: Ha.

Šulić je že pri Agatinih vratih, sunkovito jih odpre, da se baba kar zdrzne. Potem jo zagrabi za roko in potegne, da se zdrznem še jaz, ker ženski dojenček skoraj pade iz kengurujčka, da presenečeno pogleda in zagode nekakšen de-de-de-deh. Tako divje jo potegne, da Agato kar zanese, ko drsi ven, vleče jo tako, kot da bi jo lahko dvignil v luft, v roki mu visi mlahavo kot lutka, prvič zgleda, kot da je zdaj pa zares prestrašena, ker je vsa nekam mehka.

ŠULIĆ: Pizda ti materina, baba, če ti misliš, da se mi tukaj v hribih za hobi zajebavamo, potem boš še hudiča videla.

JAZ: Kaj je?

ŠULIĆ: Vam bo tale povedala.

In jo potegne, da dokončno pade iz avta, z eno roko se oklepa otroka v kengurujčku, fris se ji kremži napol od bolečine, napol pa menda od ene čudne sorte olajšanja, kot da se je, bizarno, zdaj končno začelo dogajat nekaj normalnega, nekaj, kar lahko hendla, ne pa tiste čudne fore s pospravljanjem robčkov kot prej. Dojenček še kar debelo gleda.

JAZ: Pa kako se obnašate? Kaj je zdaj?

PREZELJ: Akumulator je rekel: puf.

Naslonil se je na vrata na moji strani.

JAZ: Je crknil.

PREZELJ: Ne, je rekel: puf, ne vidiš me. Daj, ne tako, Šulić!

Rata mi malo slabo. Tole je preveč odštekano. Kaj se tile tukaj zdaj grejo? Kaj se je tem policajem zmešalo? Kakšni akumulatorji?

Pa tako obnašanje je čisto nesprejemljivo.

JAZ: PUSTITE JO!

To se zaderem kot psihopat, mislim, res tako kot psihopat, samo kaj, to je menda edino, kar tile vsi trije razumejo. Pa to ni za prenašat. Pred mano ti takele zganja. Šulić kar malo otrpne, samo babo še zmeraj drži za roko, da se ne more iztrgat; potem jo čisto mirno, ne da bi se zmenil zame, potegne spet gor, da mu kar zabinglja v roki, ne mara se postavit na noge, punca, iz protesta visi, češ, zabriši me po tleh, kaj še čakaš, daj, če si upaš. Šulić jo kake dvakrat, trikrat potegne navzgor, da bi jo postavil na noge, potem pa obupa in jo butne ob bok avta pa se še sam upre vanjo, tako da jo nekako zagozdi ob avto. Kot da ima s takimi prakso.

In meni vse šumi v glavi. Pa to ni normalno. Dajmo, gremo. Kakšne se zdaj tukaj greste? V dolini imamo posle. Nujne posle! Kaj se zdaj greste z enimi akumulatorji? Kako bi lahko zginil? Saj ona je previjala dojenčka, ne pa avto narazen šraufala. Niti sto metrov stran nismo stali, kaki. Saj bi slišali, če bi havbo odpirala. Tale dva policaja se iz mene norca delata, to ni dvoma, pa to na tak način, da se počutim kot v kafiču, kamor sem stopil samo na dva deci kokte pa si malo oddahnit, pa je ravno v tistem trenutku v njem izbruhnil ekstremno nasilen obračun med mafijskimi revolveraši.

Šulić ima zdaj nenadoma v rokah njenega otroka, kar spulil ji ga je, menda direkt ven iz kengurujčka. Otrok se dere, samo bolj slabo se ga sliši, ker je toliko drugega šundra okrog. Popenim, sem že zunaj.

JAZ: DA MI JO TAKOJ SPUSTITE, V TEM MOMENTU! ONA JE V MOJEM VARSTVU, TRENUTNO! NEHAJTE SE TAKO OBNAŠAT! VAM UKAZUJEM!

Šulić stopi dva koraka nazaj, strmi v Agato, maha z rjovečim dojenčkom v rokah, ona pa zgleda, kot da bo vsak cajt doživela živčni zlom, vse se je nekam napela in ukrivila in popačila.

ŠULIĆ: V dolino ti ga bom fuknil. Kam si ga dala?

AGATA: PREKLET NOREC USRAN! PREKLETA PIČKA SMRDLJIVA! GOTOV SI!

ŠULIĆ: Ful se bojim. Kam si ga dala?

PREZELJ: Baba, to ni igra!

Šulića zagrabim za nadlaket - čisto je trd, napet, samo ne bo me, ne bo me, on je pod mojo komando.

JAZ potiho, skoraj šepetam skozi zobe: Če v tem momentu ne date ženski otroka nazaj, bom jaz osebno zrihtal, da boste suspendirani. Ona je v skrbi ministrstva za notranje zadeve, ne policije.

AGATA: PREKLETA PIZDA! VSI MOJI BRATJE TE BOJO V USTA FUKALI! POČASI TE BOJO JEBALI, DA BOŠ VSE ZVEZDE VIDEL! PSA TI BOM PELJALA NA GROB OD MAME SCAT!

In tuljenje malega Toneta. Šulić samo strmi vanjo, zame kot da se sploh ne zmeni, dokler se v enem momentu Agatina postava tako ne napihne, da zgleda, kot da se bo v tistem momentu zapodila naravnost vanj, pa naj bo, kar hoče, ali pa jo bo kraju samem enostavno razneslo. Moja roka na njegovi je čisto mirna, v bistvu se bolj zdi, da se njegova trese, in to me še malo koncentrira, utrjuje mi zavest, da sem vseeno superioren, mogoče se to vseeno ohranja, tudi če je situacija še tako nora. Potem mi nenadoma, ne da bi se sploh obrnil proti meni, samo v Agato strmi, tudi njegov pogled bi lahko ubijal, nič kaj manj kot njen, porine malo, rjoveče bitje v prsi, da skoraj odskočim. Kar nenadoma imam dojenčka tik pod nosom, rine ga direkt vame, da zavoham čuden vonj, in ga spusti, da ga komaj ujamem. Boga ti, ta je nor. Skoraj bi otroka vrgel po tleh, ta tuli, da mu vidim v usta noter skoraj do želodca, topel je in ves spačen od razjarjenosti. Šele zdaj ga res dobro zaslišim.

Pa ta je res tega sposoben.

ŠULIĆ: Izvolite ga. Da vidimo to vaše varstvo. Lahko ga domov nesete, samo peš boste mogli.

Šulič stopi stran, kar obrne se, kakor čisto mirno, in se odpravi okrog avta.

ŠULIĆ čez ramo: Sem prekoračil dovoljene metode. Se pardoniram.

Agata je še kar naslonjena na avto, sploh se ne premakne, zija direkt vame. Zmeden sem, za en moment sem zmeden, ker ne vem čisto, komu bi se zdaj najprej posvetil; ti boga, je to blesavo! Otroka pomolim proti njej pa stopim dva koraka, ona kar plane; ampak nič ji ne rečem, ko mi ga izpuli iz rok, samo za unim blesavim policajem se obrnem, ki gre zdaj čisto okrog, stopil je zraven Prezlja, da sta oba na drugi strani avta, jaz pa na tej s Ciganko. Agata je vsa zaščitniško zgrbljena nad tamalim, da se ga komaj vidi, energično ga ujčka, ampak mali je neutolažljiv, ves je prestrašen.

JAZ: Kaj je zdaj s tem akumulatorjem?

PREZELJ: Ja, saj ste slišali. Ni ga.

Otrokovega dretja še ni konec, čeprav je zdaj za mojim hrbtom, razlega se pod zvezdami gor do neba.

JAZ: Pa ni ga ona vzela!

ŠULIĆ: Ne, muca copatarica ga je, kar nismo avta pospravili.

JAZ: Pa vi ste nori! Kako je lahko akumulator zmanjkal? Fizično je odstranjen?

ŠULIĆ: Pa ni valda psihično? Pejte ga gledat!

Počutim se butasto, ampak za stvar je preveč odštekana, da ne bi šel res sam pogledat - častna policajska gor ali dol. Na hitro stopim do havbe pa pogledam not: nič ne vidim. Moram se sklonit skoraj z nosom do motorja, da se mi razkrije: ja, res je štirioglata luknja, nekaj žic samo visi kar tako in se konča v praznini, v temi. In nenadoma me spreleti: zakaj hudiča se prej, ko smo odprli vrata, v avtu niso prižgale lučke? Kako to, da tega nismo opazili? Prej, ko je baba previjala, so še bile. Evo, zakaj. Kako to, da tega nismo opazili? Stisne me v želodcu.

Stopim spet malo nazaj, bliže Agati. Tamali zdaj zajema sapo, mogoče se bo umiril. Za vsak slučaj pa sem res rajši na drugi strani avta kot onadva.

JAZ: Pa kako je to mogoče?

ŠULIĆ: Vi povejte. Je bilo v skrbi ministrstva.
____________________________________________________________

Andrej E. Skubic je rojen leta 1967 v Ljubljani. Diplomiral je iz slavistike in anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Dolgoletni študij jezika, ki se odraža tudi v slogu njegovih proznih del, je kronal z doktorsko dizertacijo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu (2003). Za romaneskni prvenec Grenki med je leta 2000 prejel nagrado za prvenec, dodelili pa so mu tudi nagrado kresnik za najboljši roman leta. Njegov drugi roman, Fužinski bluz, mu je leta 2001 prinesel nominacijo za isto nagrado, jeseni 2005 pa še dramatizacijo v SNG Drama. Roman Popkorn je bil leta 2006 proglašen za najboljši roman iz sodobnega življenja na natečaju Cankarjeve založbe. Napisal je tudi zbirko kratkih zgodb Norišnica (2004). Prevaja pomembna dela sodobne škotske in irske književnosti, kot so roman Flanna O'Briena Tretji policaj (1996), roman Irvina Welsha Trainspotting (1997) ter roman Patricka Maccabeja Mesarček (1998). Za prevoda Čitanke Gertrude Stein (2006) in romana Kako pozno, pozno je bilo (2006) Jamesa Kelmana je leta 2007 prejel Sovretovo nagrado.