Avtorska pravica daje stvariteljem del s področja znanosti in umetnosti določena izključna upravičenja glede uporabe teh del. Njihov obseg presega angleški izraz copyright (ki se v kontinentalni Evropi tudi nikdar ni uporabljal) in zraven ekskluzivne pravice reproduciranja vključuje tudi izključno pravico distribuiranja, javnega prikazovanja, predelave, radiodifuznega oddajanja ipd. Poleg teh premoženjskih upravičenj so se, za razliko od anglosaških držav, na področju celinske Evrope  pod naravnopravnim vplivom pojavila tudi t.i. moralna avtorska upravičenja (priznavanje avtorstva, spoštovanje dela, pravica skesanja), saj naj bi avtorsko delo predstavljalo podaljšek avtorjevega duha. Velja si zapomniti, da je avtorska pravica praviloma omejena na gospodarsko izkoriščanje, na zasebno sfero pa ima le omejen doseg. Avtorska pravica pri nas traja čas življenja avtorja in še 70 let.  

Patent je pravica, ki daje njenemu imetniku časovno omejeno upravičenje, da izključi druge od gospodarske uporabe izuma, ki je nov (rešitev še ni vsebovana v stanju tehnike)  na inventivni ravni (rešitev za povprečnega strokovnjaka ne izhaja že iz samega stanja tehnike ) in industrijsko uporabljiv (izum je mogoče proizvesti ali uporabiti v kateri koli gospodarski panogi). Patent je nujno opredeliti kot pravico, ki izključuje, saj se lahko zgodi, da imetnik patenta le-tega sam ni upravičen uporabljati, kot npr. pri zdravilih, kjer je potrebna uradna odobritev, ali v primerih, ko bi uporaba patentiranega izuma terjala uporabo nekega drugega patentiranega izuma. Na drugi strani je imetnik patenta zavezan, da razkrije izum do te mere, da ga lahko uporabi povprečen strokovnjak, s tem opisom pa je omejen tudi obseg varstva -  varovano je le to, kar je zajeto v opisu. Uporaba patentiranih izumov je prosta pri nadaljnjem izumljanju. Patentno varstvo pri nas traja 20 let. 

Obema pravicama je skupno to, da je predmet njunega urejanja informacija. François Lévêque in Yann Ménière v The Economics of Patents and Copyright izpostavljata dve lastnosti informacij, ki bistveno določata naravo patentov in avtorskih pravic. Prva je ta, da uporabe in širjenja informacij praviloma ni mogoče nadzorovati. Ko imetnik informacije le to posreduje drugemu, nad njo izgubi oblast. V ekonomskem pogledu jo torej štejemo med javne dobrine, kot npr. ulično razsvetljavo. Druga lastnost je ta, da informacije ni mogoče izčrpati. Če nekdo uporabi informacijo, to drugem ne preprečuje, da bi storil enako.  

Prva lastnost je za avtorje in izumitelje destimulativna. Ker informacij ne morejo nadzorovati, to pomeni, da bodo lahko sadove njihovega dela izkoriščali vsi in tako si ne bodo mogli prisvojiti ekonomskih koristi. Tako si ne bodo mogli povrniti stroškov svojega dela oziroma zagotoviti preživetja. Zaradi tega bodo bodisi nehali ustvarjati ali pa bodo svoje delo ohranili kot skrivnost. Tako eno kot drugo za družbo ni ugodno, saj ima družba koristi od tega, da se fond dostopnih umetnin, znanstvenih del in izumov povečuje. Zato pravo avtorjem in izumiteljem z ekskluzivno pravico „umetno“ omogoči nadzorovanje informacij. Za uporabo informacij je tako treba plačevati, avtorji in izumitelji si prisvojijo ekonomske koristi svojega dela, obseg znanosti in umetnosti se poveča ... 

Vendar pa zaradi druge omenjene lastnosti informacij, torej neizčrpnosti, takšna ureditev ustvarja mrtvo breme (dead weight). Če informacije omejujemo in je zanje potrebno plačevati, potem tisti, ki ni pripravljen plačati zahtevane cene, teh informacij ne more uporabljati. S tem pa zmanjšujemo korist, ki jo ima družba od ustvarjenih del. Nekoga smo namreč izključili od uporabe, čeprav to ne bi povzročilo nikakršnih stroškov. Problem mrtvega bremena sicer odpade po preteku časa, za katerega so pravice podeljene, vendar tega obdobja spet ne moremo krajšati (ali celo odpraviti), saj s tem avtorji/izumitelji zgubljajo svojo spodbudo. Problem, kot ga izpostavita omenjena avtorja, je torej ta: „[...] da bi rešili problem neizključljivosti mora biti pravno varovanje neskončno dolgo, da pa bi rešili problem neizčrpnosti pravne zaščite, ga ne bi smelo biti.“ Dodajata še, da je s tega vidika ureditev pravic intelektualne lastnine nujno nepopolna.  

Z vidika neizčrpnosti izumov in avtorskih del ureditev intelektualne lastnine kritizira  tudi Mark A. Lemley (Property, Intellectual Property, and Free Riding), za katerega je močno sporen že sam izraz intelektualna lastnina. Ta naj bi s tem, ko vzpostavlja asociacijo na lastnino na stvareh zamegljeval pravo naravo patentov in avtorskih pravic, ter tako v teoriji kot praksi vodila do napačnih sklepov glede vsebine in trajanja pravic. Pravice intelektualne lastnine naj bi tako po zgledu lastnine na stvareh postale preveč obsežne, kar pa ne ustreza naravi predmeta, ki ga urejata - informaciji. Močna omejitev nelastnikov od uporabe določene stvari je nujna, da ne pride do situacije, ko posamezniki zaradi kratkoročnih sebičnih ciljev prekomerno uporabljajo določeno dobrino v skupni lasti, saj stroške take uporabe nosijo drugi, to pa vodi do njenega uničenja. Problem se v literaturi imenuje po eseju Garretta Hardina Tragedy of the Commons. Commons pa predstavlja skupno pašno površino, na kateri želi posameznik pasti čim več svojih krav. Uveljavitev lastninske pravice na commons doprinese k temu, da mora tisti, ki želi stvar koristiti, tudi nositi stroške takšne uporabe, kar ima za posledico dolgoročno in optimalno gospodarjenje z dobrino. Kot že pokazano, informacije nimajo negativnih eksternalij (stroškov), zato Lemley zaključuje, da tako obsežna internalizacija pozitivnih eksternalij (korist), kot to velja za stvari, pri intelektualnih stvaritvah ni zaželena. 

Iz dosedanjega razpravljanja lahko povzamem tole: pravice intelektualne lastnine so potrebne, saj predstavljajo potrebno vzpodbudo za ustvarjanje. S tem povečujejo količino znanstvenih in umetniških del in posledično družbeno korist. Hkrati pa te iste pravice omejujejo dostop do teh del, kar ima za posledico manjšo korist, kot bi jo imela družba, če bi ta dela bila dostopna vsem. Poiskati je torej treba rešitev, ki bo pomenila tako razmerje med količino in dostopnostjo, da bo dosežena največja družbena korist. 

Ali je doba varstva, ki jo poznajo pravni redi, primerna, je vsaj na področju patentov še zmeraj nerešeno vprašanje. Še posebej problematično je, da imajo podjetja v različnih gospodarskih panogah v zvezi z inovacijami različno velike stroške.  John J. Bethune (The Economics of Intellectual Property) pravi, da v praksi patenti pogosto ne zadostujejo za kritje stroškov raziskav farmacevtskim podjetjem, ter so tako prekratki. Po drugi strani so patenti mnogokrat predmet zlorab, saj nekatera podjetja patentirajo določene izume zgolj z namenom omejevanja konkurence in jih same ne uporabljajo. Čeprav je slednje praviloma prepovedano, pa je sodno varstvo za izčrpanega tekmeca mnogokrat neučinkovita rešitev. Naj navedem še ugotovitev študije o patentih, ki jo je naročil ameriški kongres: „Na podlagi sedanjega znanja, ne more noben ekonomist z gotovostjo trditi, da patentni sistem, ki ga poznamo danes, družbi prinaša skupno korist ali izgubo […] Če patentnega sistema ne bi imeli, bi bilo neodgovorno […] predlagati, naj se ga vzpostavi. Toda ko tak sistem že imamo dolgo časa, bi bilo na podlagi sedanjega znanja neodgovorno predlagati, naj se ga odpravi.“ 

Za razliko od patentov pa je glede trajanja varstva pri avtorskih pravicah mnenje bolj homogeno. Tudi Bethune se strinja, da je obdobje varstva avtorjev bistveno predolgo. Na tem mestu lahko tudi dopolnim zgoraj citirano trditev Lévêquea  in Ménièreja, ki pravita, da je za vzpodbudo avtorjem najboljše neomejeno obdobje trajanja pravic. Lahko si namreč predstavljamo, da predolga doba varstva avtorje celo uspava, saj lahko ob uspehu udobno živijo, ne da bi dodatno ustvarjali in s tem povečali družbeno korist. 

V dosedanjem razpravljanju sem obravnaval predvsem razmerje med družbo in ustvarjalci: raziskovalci, znanstveniki, umetniki itd. Vendar so ti v praksi le redko tudi nosilci avtorskih pravic ali patentov. Te se praviloma prenašajo na druge osebe, in pravilno je, da se na kratko osvetli tudi njihova vloga. Gre seveda za tiskarje, založnike, producente, različne gospodarske družbe, raziskovalne ustanove ipd. Njihovi interesi se mnogokrat razlikujejo od interesov samih ustvarjalcev, praviloma je njihov cilj dosegati čim višje dobičke, zato si prizadevajo za podaljšanje trajanja avtorskih pravic in patentov ter za njihovo vsebinsko razširitev. Avtorjem in inovatorjem pa je zraven dobičkov, mnogokrat pa celo bolj pomembno, da so njihova dela široko dostopna, uporabljena, brana, občudovana, citirana; zanima jih slava, ugled. Vse to je seveda lažje doseči, če so dela dostopna pod manj omejujočimi pogoji. 

Zakaj izumitelji pristajajo na pogoje, ki niso povsem v skladu z njihovimi interesi, je jasno. Znanost se je razvila do te mere, da si več ni mogoče predstavljati raziskovanja v lastni režiji in tudi same varovane izume je ekonomično izkoriščati šele v organizirani proizvodnji kake gospodarske družbe. Podobno je v preteklosti veljalo za avtorje. Reprodukcija in distribucija del zahteva stroške, ki jih avtorji praviloma niso mogli kriti sami, zato so za izdajo svojih del nujno potrebovali tretje osebe. Iz tega vidika je zanimiva tudi sama zgodovina avtorskih pravic. Potreba po njih se je pojavila z Gutenbergovim izumom tiskarskega stroja. Vendar se ni razvila kot pravica avtorjev, pač pa kot pravica založnikov. Na avtorje je prešla v začetku 18. stoletja kot poskus razbitja monopola, ki so ga v tem času ustvarili tiskarji in založniki. (Igor Strnad, Avtorsko pravo, Dodatek h gradivu Pravo intelektualne lastnine). Kljub temu pa ti nikdar niso zares izgubili avtorske pravice – vsaj v ekonomskem smislu ne. 

Vendar pa se je z nastopom „digitalne dobe“ razmere vsaj na področju avtorskih del spreminjajo. Digitalni zapis omogoča izdelavo neomejenega števila primerkov določenega dela, ki so enake kvalitete kot izvirnik, stroškov njihove izdelave pa praktično ni. Na drugi strani je s pomočjo interneta mogoča neomejena izmenjava teh primerkov. 

To omogoča spremembo poslovnega modela, v katerem ni več potrebe po posredniku. Avtorji lahko svoja dela objavljajo neposredno na internetu ter zaščito prilagodijo svojim interesom. Vendar pa lahko objavljanje pod pogoji, ki so drugačni od tistih, ki jih določa zakonodaja, za prava neuke avtorje predstavlja težavo. Zato je še posebej pomembno delovanje organizacij kot je Creative Commons. Ta avtorjem ponuja konkretno, nacionalnim pravnim redom (tudi slovenskemu) prilagojeno licenco, ki jim omogoča, da si pridržijo le nekatere pravice (some rights reserved). Lep primer inovativnega in vsekakor uspešnega pristopa pri uporabi interneta je objava serije Monty Python na You Tube-u. Po podatkih, ki sem jih našel na internetu, naj bi se prodaja iste serije na Amazonu po tem povečala za kar 23.000 odstotkov. 

Druga, tudi bolj razširjena možnost, ki jo prinašata digitalizacija in internet pa je seveda neupravičena reprodukcija in distribucija avtorskopravno varovanih del preko različnih peer-to-peer omrežij. Čeprav gre za (vsaj s strani imetnikov pravic) zelo kritizirano početje, pa nekatere raziskave kažejo, da se je v največjem razmahu različnih spletnih storitev, ki ponujajo »tudi« nelegalne vsebine, prodaja zgoščenk dejansko povečala. 

In če se na prvi pogled zdi, da se bo razmerje med prostim dostopom do avtorskih del oziroma njegovim omejevanjem prevesilo v smer proste uporabe zaradi spremembe poslovnega modela ali „piratstva“, ali da se bo iz teh razlogov vzpostavilo želeno ravnotežje, pa Maja Bogataj Jančič v Avtorsko pravo v digitalni dobi opozarja, da je vsaj kratkoročno bolj verjeten drugačen scenarij. Digitalizacija namreč prinaša tudi večjo možnost nadzora, ki se je zadnje čase vse bolj poslužujeta filmska in glasbena industrija. Gre za tehnološke ukrepe imenovane digital rights management (DRM), ki dejansko onemogočajo uporabo v primerih, ko do tega uporabnik ni upravičen. Najpogostejši tak ukrep je npr. nemožnost predvajanja  DVDjev ali CDjev na določenih predvajalnikih ali njihovo presnemavanje. Problem, ki se lahko pojavi v takšnih primerih je ta, da takšna zaščita ponavadi preprečuje uporabo tudi takrat, kadar je to dovoljeno (zakonsko dovoljena prosta uporaba, zakonite licence). S tem v zvezi je še posebej zanimivo dejstvo, da evropske in slovenska zakonodaja določajo, da takšna tehnična zaščita ni protipravna ter da je ni dovoljeno odstranjevati niti tedaj,  kadar omejuje dovoljeno uporabo.  

Ni torej jasnega odgovora na vprašanje, kakšno je pravo razmerje med interesi imetnikov pravic ter interesi družbe. Pomembno je, da se v tem članku navedenih vprašanj ter problemov zavedamo in jih pravilno vrednotimo, ko ocenjujemo sistem intelektualne lastnine. Ali smo se ravnotežju dovolj približali pa lahko pokaže le praksa, s tem ko se neka rešitev pokaže za učinkovito. Za patente se zdi, da ureditev zadostuje temu pogoju, t.j. ureditev patentnega varstva v praksi vsaj po večini deluje učinkovito. Na drugi strani pa avtorske pravice kršijo tako imetniki pravic kot uporabniki. S sistemom, ki se ga ne drži nihče več, je nekaj narobe. Pravo se je na tem področju izkazalo kot neučinkovito in kot pokaže Larry Lessig v Code and Other Laws in Cyberspace – na kar kaže že sam naslov dela, – bistvo sistema avtorskega prava ni več v tem, kaj je dovoljeno, ampak v tem, kaj je mogoče. Kako se bo avtorsko pravo razvijalo v prihodnje je težko napovedati. Dejstvo pa je, da bodo za ponovno vzpostavitev učinkovitega sistema morali prispevati vsi udeleženi. Imetniki pravic bodo morali opustiti vztrajanje pri preživelem poslovnem sistemu, uporabniki bodo morali začeti priznavati upravičene ekonomske interese ustvarjalcev, predvsem pa bo zakonodajalec moral uvideti, da njegova naloga ni, da ščiti interese zgolj ene skupine.

--