Zoë Jenny, avtorica večkrat nagrajene in v 27 jezikov prevedene knjige Soba s cvetnim prahom se tokrat predstavlja z usodno družinsko zgodbo o ljubezni, zvestobi in razočaranju.

Kar se je takrat zgodilo v počitniški hiški družine Schmitz, je bilo za vse nas nedoumljivo in pravzaprav si nazadnje nihče ni znal razložiti, kaj je bilo pravzaprav krivo, da je družina v nekaj dneh razpadla in da so se njeni člani tako odtujili, kot da nikoli ne bi imeli ničesar skupnega.

S Clarice, edino hčerko Martina in Sophie Schmitz, sva se poznali že iz ranega otroštva. Tako kot posamezne zvezde šele po nekaj svetlobnih letih pokažejo svojo pravo podobo, se je tudi najino prijateljstvo šele sčasoma  razvilo v pomemben del mojega življenja.

Clarice je imela velike oči, ki so spreminjale barvo od zelene do modre, odvisno od tega, kako je nanje padala svetloba. Zdelo se je, kot bi vsrkale vsako besedo, ki sem jo izrekla. Verjetno sem jo imela tako rada zato, ker je znala prisluhniti z očmi in mimogrede reči stavek, kot: »Lahko sem prav tako osamljena kot moški.«

Kot otroka sva živeli na isti ulici, se oblačili v princeski in se tako napravljeni z roko v roki sprehajali po soseski. Konce tedna sva izmenično preživljali pri njej ali pri meni doma. Claricina mama Sophie je imela droben svetel glas. Ko sva zvečer, dišeči po kamilicah, prišli iz kopalnice in zlezli pod odejo, je včasih postala ob postelji, poklicala moža, plosknila z dlanmi in mu rekla, da sva kot sestri. V resnici je imela Clarice rjave kodre, jaz pa ravne temno plave lase. Nekoč sem ji v znak prijateljstva odstrigla koder las in ga shranila v škatlici za vžigalice.

Prišli sva na isto šolo in na najino moledovanje so starši poskrbeli, da sva prišli tudi v isti razred. Nekaj let sva sedeli v isti klopi in pri šolskih nalogah druga od druge prepisovali napake. Med poukom sva si izmenjevali prepognjene listke, kamor sva risali porogljive karikature učiteljev in se norčevali iz njih. Nazadnje so naju ločili in premestili v dva razreda, ker sva, kot je bilo rečeno, »slabo vplivali druga na drugo«, zato sva se odtlej manj videvali. A tudi če se nisva videli več tednov, sva ohranili zaupanje in gotovost, da razumeva druga drugo, ne da bi si morali vse povedati.

Pri šestnajstih je Clarice dobila majhno sobo sredi mesta in ob koncih tedna zvečer delala v baru za točilnim pultom. Takrat so si njeni starši kupili počitniško hiško ob morju. Clarice ju je obiskovala le ob točno določenih priložnostih. »Tudi družinsko življenje je treba organizirati,« je rekla in mi pokazala koledar, kamor je z rdečo napisala »obisk pri starših«. Obiskovala jih je za veliko noč in božič. Tu in tam je poleti prišla k njima na morje. Seveda vedno s trenutno aktualnim fantom. Ponavadi se mi je oglasila le še takrat, ko je spet propadlo katero izmed njenih številnih razmerij. Clarice se je strastno rada zaljubljala. Svoje lepo zaobljeno telo je nosila po mestnih ulicah kot darilo. Nekoč me je poklicala sredi noči in mi z zamolklim glasom povedala, da smo v njenem življenju edina stalnica starši in jaz.

Nato je izginila v tujino in izgubili sva stik. Nekoč sem na križišču po naključju srečala Sophie. »Clarice zdaj hodi na priznano igralsko šolo,« je oznanila. Da ji gre odlično. Poleti da bo spet prišla v počitniško hiško, skupaj s fantom. Naročila sem, naj jo pozdravi. Vsakič, ko sem spet srečala Sophie, je bil njen droben svetel glas še tišji; zdelo se je, da vse bolj kopni. Če sem povprašala po Clarice, je dahnila »ja«, da jo bo videla poleti, takrat prideta s Thomasom. Imena njenih fantov so se nenehno menjavala, Thomas, Paul, Erich, Robert. Predstavljala sem si stol za mizo v počitniški hiški Schmitzovih, kjer je poleg Clarice vsakokrat sedel drug mladenič, pred seboj pa imel isti krožnik kot njegov predhodnik.

Čez nekaj časa, po kratki, nenavadno mrzli zimi, sem v najinem rojstnem kraju v trgovini z oblačili po naključju spet srečala Clarice. Iskala sem nekaj, kar bi lahko oblekla za tetino poroko, in ravno sem stala pred ogledalom v obleki, posuti z bleščicami, ko me je potrepljala po rami. Claricine oči so postale še večje, kot da bi ji to, kar je videla, razširilo zenice. Usedli sva se v kavarno ob cesti in opazovali mimoidoče. Clarice je z ročajem žličke drobila ledene kocke v kozarcu in pripovedovala, da je po živčnem zlomu prekinila šolanje za igralko. Od jutra do večera da je z razbijajočim srcem tekala naokoli. Po cele dneve ni jedla, ker je na to preprosto pozabila. Nekega jutra pa se je med recitiranjem pri pouku onesvestila. Zdaj da živi spet pri starših in se poskuša spočiti. Da ji gre ji že bolje, na poti domov se je na vlaku zaljubila v nekega fotografa. Pokimala sem, ji nazdravila in zaželela srečo. Še istega večera me je poklicala in rekla, da namerava za nekaj dni na morje v počitniško hiško ter me povabila, naj se ji pridružim.

Clarice je sedela za volanom in na ves glas in brez posluha sva prepevali ob glasbi z radia. Ko sva proti večeru prispeli, sta bila starša že tam. Medtem ko sva prihajali skozi vrt, sta stala na verandi in naju klicala. Sophie je plosknila z dlanmi in rekla možu: »Mar nista kot sestri?«

Počitniška hiška je bila manjša, kot sem si predstavljala. »Taka, O.K. hiška,« kot se je izrazila Clarice. Sophie je povsod po hiši nastavila cvetje. V eni sobi je dišalo po azalejah, v drugi po lilijah, v tretji po orhidejah. V pritličju sta bili kuhinja in velika dnevna soba. Tam smo sedeli pri odprtih vratih na verando in pozno v noč obujali spomine. Iz daljave se je slišal šum morja. Gospod Schmitz je položil roko okoli Sophijinih ramen. Bil je mož pri šestinpetdesetih, ponosen in zadovoljen, ker je vse to, kar je imel, ustvaril z lastnimi rokami. Med letom je imel precej službenih poti, tako da se med počitnicami ni hotel niti premakniti. Cele dneve je poležaval na vrtu, na zebrastem rumeno-belem ležalniku, s kot šotor odprtim časopisom na obrazu. Ko smo pozno dopoldne šle s Clarice in Sophie v kopalkah mimo njega, je dvignil roko in nam pomahal. Obraz je ostal skrit pod časopisom. Plaža je bila le nekaj minut od hiše. Bose smo plezale čez sipine, za katerimi se je skrivalo morje. Dan smo začele tako, da smo druga drugi namazale hrbet z oljem za sončenje. Sama sem namazala Clarice, ona pa mene in mamo. S kotičkom očesa sem natančno opazovala, kako so Claricine roke s krožnimi gibi drsele po Sophijinem hrbtu. Vsa druga dekleta, ki sem jih poznala, so imela z materami težavne odnose, polne sovraštva, občutkov krivde in zavisti, in včasih se mi je zdelo, da niti smrt ne bi sprostila napetosti. Nisem si mogla kaj, da ne bi občudovala Claricinih rok na mirnem materinem hrbtu.

Zvečer, ko smo se vrnile, nas je gospod Schmitz sprejel spočit in dobre volje. Nam, ženskam, je postregel z lahkimi jedmi, hladno juho in ribami. Sophie je pravil »princeska« in včasih, ko je kaj popil, tudi »sweety«, ob čemer mi je bilo vedno znova neprijetno, čeprav ji je to poimenovanje lepo pristajalo, vendar ne iz njegovih ust. Preživljali smo mirne, enolične dneve. Clarice si je odpočila, njeno telo je porjavelo in postalo spet bolj okroglo. Nekega večera je zazvonil telefon in Clarice eno uro ni bilo na spregled. Ko se je vrnila, je veselo naznanila, da je njen fant, fotograf, na poti k nam.

S Clarice sva se z avtom odpeljali na železniško postajo po Dyka. Nasmejan je stal na peronu, z mršavimi, svetlo poraščenimi nogami, in s seboj je prinesel celotno fotografsko opremo. Sedla sem na zadnji sedež in Dyke je med vožnjo vdihaval vonj Claricinih kodrov. Ob prihodu je povsem samoumevno objel Claricina starša, na široko zakorakal v hišo in si spotoma vse natančno ogledal.

Naslednji dan je razpakiral fotografsko opremo. Njegovo pozornost so vzbujale drobne svari: žarek svetlobe, ki je prihajal skozi vrata verande in na leseni mizi zarisoval svetel pravokotnik, cvetni list, Claricina gola roka, ki je visela čez naslonjalo stola. Zvečer je na plaži fotografiral oblake, ki so se vlekli mimo, zahajajoče sonce, morje in naplavljene školjke. Nazadnje se je vrgel na tla in fotografiral strukturo peska. Ob tem pogledu smo se mu me na kopalnih brisačah morale prav zasmejati. Dyke je gledal skozi objektiv, se plazil po pesku in pri tem kot po naključju odkril Sophijina stopala. Vzkliknil je, kako čudovita stopala da ima. Tako majhna in okrogla. Prosil je Sophie, naj pusti, da ji pesek spolzi med prsti. Zardela je in si nerodno, kot da bi nenadoma spet postala mlado dekle, s čela umaknila nekaj pramenov las ter jih potisnila za uho. Naredila je, kot je hotel Dyke, in ta je navdušeno fotografiral njena stopala.

Pri večerji sta si sedela nasproti in Dyke je opazoval, kako je Sophie nosila vilice k ustom in kako je z rokami razgrnila prtiček. Zdelo se je, da Sophie tega ne opazi, toda Clarice je opazila in odšla v posteljo prej kot običajno. Naslednje dni je bil Dyke zaposlen s fotografiranjem Sophie. Spremljal jo je na obalo in se ni več ločil od nje. Le tu in tam se je na hitro odpeljal v vas po nove filme.

Sophijin glas je nenadoma postal slišen. Njen smeh je odmeval po hiši kot nevidna, toda vedno in povsod prisotna prikazen. Clarice se je trudila, da ne bi ničesar opazila, vendar sem prvič začutila, da jo je strah. Včasih je postrani pogledovala očeta, kot da čaka, da bo kaj rekel. Le enkrat je gospod Schmitz po večerji vprašal Dyka, kaj mu bodo vse te fotografije. »Pravzaprav nič,« je odvrnil Dyke, »samo vadim.« Gospod Schmitz ga je lopnil po rami, malce premočno, da bi bilo lahko še prijateljsko. Toda Dyke se ni pustil motiti, vrtel se je okrog fotoaparata in si ga ogledoval z vseh strani kot kako zanimivo živo bitje.

Večer pred odhodom je Sophie sklenila, da bomo jedli na vrtu, in z Dykom sta ven prinesla mizo. Clarice je tožila, da jo boli glava, in se poslovila, še preden smo pojedli sladico. Kmalu za njo sva tudi z gospodom Schmitzom odšla v svoji sobi. Skozi okno spalnice sem lahko videla Sophie in Dyka, zaljubljenca, ki sta si v soju sveče sedela nasproti.

Clarice je potrkala na vrata. »Ne morem spati,« je rekla in zlezla v mojo posteljo. Zvita kot embrio je ležala pod odejo. »Zapri okno,« je hladno rekla, »vedela sem, od vsega začetka.« Kot otroka sva cele noči ležali budni druga ob drugi, ker nisva hoteli zamuditi prikazni, ki bi se plazile mimo naju, kakor hitro bi zaprli oči.

Še preden je vzšlo sonce, je v sobo prikoracal gospod Schmitz. »Odšla sta,« je izdavil. Clarice se je v trenutku vzravnala. Široko je razprla oči, še več, gledala je s celim obrazom. V hiši je bilo tiho. V daljavi se je slišalo bučanje valov.

Clarice je iz vseh sob zmetala cvetje stran. Lomila je stebla in pulila cvetove. Gospod Schmitz je mehanično zmajeval z glavo. »Je zmešana, se ji je zmešalo?« je ponavljal, kot bi govoril sam sebi, medtem ko je stvari, ki so bile že zložene v kovček, spet jemal ven in zrl vanje, kot da ne bi več vedel, kaj naj z njimi. Na misel so mi prišli Claricini otroški lasje, koder, ki je zdaj ležal kdove kje v škatlici od vžigalic. Stopila sem k njej in jo prijela za roko. »Se bo že uredilo, to še nič ne pomeni,« sem negotovo rekla. Clarice je za hip dvignila pogled in moje besede so izginile v temi za njenimi svetlečimi očmi.

In nemščine prevedla Tina Štrancar


Zoë Jenny: Sophies Sommer. Iz zbirke: Liebe bis aufs Blut. Geschichten über die Eifersucht. 
© 2001 Carl Hanser Verlag München Wien
________________________________________________________________________________

Zoë Jenny, rojena 1974 v Baslu, odraščala v Švici, Grčiji in Tessinu. Pisati je začela pri desetih letih, 1997 prejela nagrado Ingeborg Bachmann in debitirala z romanom Soba s cvetnim prahom, ki je bil doslej preveden v 27 jezikov (tudi v slovenščino). Poleg številnih kratkih zgodb, objavljenih v literarnih revijah, je nekaj časa pisala tudi kolumne za časopise Die Zeit, Financial Times in Schweizer Illustrierte. Leta 2000 je sledil drugi roman, Klic školjke (Der Ruf des Muschelhorns), otroška slikanica Pikčevo potovanje okoli sveta (Mittelpünktchens Reise um die Welt, 2001) in roman Hitro življenje (Ein schnelles Leben, 2003). Najnovejši roman, Portret (Das Portrait), je izšel leta 2007. Avtorica, ki od leta 2003 živi v Londonu, je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade.



Tina Štrancar, rojena 1985 v Ljubljani, absolventka ljubljanske Filozofske fakultete, smer Nemški jezik in književnost, sodelavka airBeletrine, nekdanja urednica revije študentov germanistike alleMANIAK, soustvarjalka in prevajalka kratkega izbora sodobne nemške proze, ki ga je naslovila Odsvajanja (2008), sodeluje pri študentskih literarno-prevajalskih večerih, prejemnica štipendije Robert Bosch Stiftung za udeležbo na mednarodni prevajalski delavnici marca 2009 v Literarisches Colloquium Berlin (LCB). Ukvarja se s sodobno nemško literaturo in literarnim prevajanjem.