Nahajate se: airBeletrina Knjiga E-branje, Esej Zoë Jenny: Sophijino poletje
Zoë Jenny: Sophijino poletje
Prispeval Tanja Petrič   
Sobota, 23 Maj 2009 22:43
Nedelja, 24. maj 2009
zoe_jenny.jpg
Zoë Jenny, avtorica večkrat nagrajene in v 27 jezikov prevedene knjige
Soba s cvetnim prahom se tokrat predstavlja z usodno družinsko zgodbo o ljubezni, zvestobi in razočaranju.

Kar se je takrat zgodilo v počitniški hiški družine Schmitz, je bilo za vse nas nedoumljivo in pravzaprav si nazadnje nihče ni znal razložiti, kaj je bilo pravzaprav krivo, da je družina v nekaj dneh razpadla in da so se njeni člani tako odtujili, kot da nikoli ne bi imeli ničesar skupnega.

S Clarice, edino hčerko Martina in Sophie Schmitz, sva se poznali že iz ranega otroštva. Tako kot posamezne zvezde šele po nekaj svetlobnih letih pokažejo svojo pravo podobo, se je tudi najino prijateljstvo šele sčasoma  razvilo v pomemben del mojega življenja.

Clarice je imela velike oči, ki so spreminjale barvo od zelene do modre, odvisno od tega, kako je nanje padala svetloba. Zdelo se je, kot bi vsrkale vsako besedo, ki sem jo izrekla. Verjetno sem jo imela tako rada zato, ker je znala prisluhniti z očmi in mimogrede reči stavek, kot: »Lahko sem prav tako osamljena kot moški.«

Kot otroka sva živeli na isti ulici, se oblačili v princeski in se tako napravljeni z roko v roki sprehajali po soseski. Konce tedna sva izmenično preživljali pri njej ali pri meni doma. Claricina mama Sophie je imela droben svetel glas. Ko sva zvečer, dišeči po kamilicah, prišli iz kopalnice in zlezli pod odejo, je včasih postala ob postelji, poklicala moža, plosknila z dlanmi in mu rekla, da sva kot sestri. V resnici je imela Clarice rjave kodre, jaz pa ravne temno plave lase. Nekoč sem ji v znak prijateljstva odstrigla koder las in ga shranila v škatlici za vžigalice.

Prišli sva na isto šolo in na najino moledovanje so starši poskrbeli, da sva prišli tudi v isti razred. Nekaj let sva sedeli v isti klopi in pri šolskih nalogah druga od druge prepisovali napake. Med poukom sva si izmenjevali prepognjene listke, kamor sva risali porogljive karikature učiteljev in se norčevali iz njih. Nazadnje so naju ločili in premestili v dva razreda, ker sva, kot je bilo rečeno, »slabo vplivali druga na drugo«, zato sva se odtlej manj videvali. A tudi če se nisva videli več tednov, sva ohranili zaupanje in gotovost, da razumeva druga drugo, ne da bi si morali vse povedati.

Pri šestnajstih je Clarice dobila majhno sobo sredi mesta in ob koncih tedna zvečer delala v baru za točilnim pultom. Takrat so si njeni starši kupili počitniško hiško ob morju. Clarice ju je obiskovala le ob točno določenih priložnostih. »Tudi družinsko življenje je treba organizirati,« je rekla in mi pokazala koledar, kamor je z rdečo napisala »obisk pri starših«. Obiskovala jih je za veliko noč in božič. Tu in tam je poleti prišla k njima na morje. Seveda vedno s trenutno aktualnim fantom. Ponavadi se mi je oglasila le še takrat, ko je spet propadlo katero izmed njenih številnih razmerij. Clarice se je strastno rada zaljubljala. Svoje lepo zaobljeno telo je nosila po mestnih ulicah kot darilo. Nekoč me je poklicala sredi noči in mi z zamolklim glasom povedala, da smo v njenem življenju edina stalnica starši in jaz.

Nato je izginila v tujino in izgubili sva stik. Nekoč sem na križišču po naključju srečala Sophie. »Clarice zdaj hodi na priznano igralsko šolo,« je oznanila. Da ji gre odlično. Poleti da bo spet prišla v počitniško hiško, skupaj s fantom. Naročila sem, naj jo pozdravi. Vsakič, ko sem spet srečala Sophie, je bil njen droben svetel glas še tišji; zdelo se je, da vse bolj kopni. Če sem povprašala po Clarice, je dahnila »ja«, da jo bo videla poleti, takrat prideta s Thomasom. Imena njenih fantov so se nenehno menjavala, Thomas, Paul, Erich, Robert. Predstavljala sem si stol za mizo v počitniški hiški Schmitzovih, kjer je poleg Clarice vsakokrat sedel drug mladenič, pred seboj pa imel isti krožnik kot njegov predhodnik.

Čez nekaj časa, po kratki, nenavadno mrzli zimi, sem v najinem rojstnem kraju v trgovini z oblačili po naključju spet srečala Clarice. Iskala sem nekaj, kar bi lahko oblekla za tetino poroko, in ravno sem stala pred ogledalom v obleki, posuti z bleščicami, ko me je potrepljala po rami. Claricine oči so postale še večje, kot da bi ji to, kar je videla, razširilo zenice. Usedli sva se v kavarno ob cesti in opazovali mimoidoče. Clarice je z ročajem žličke drobila ledene kocke v kozarcu in pripovedovala, da je po živčnem zlomu prekinila šolanje za igralko. Od jutra do večera da je z razbijajočim srcem tekala naokoli. Po cele dneve ni jedla, ker je na to preprosto pozabila. Nekega jutra pa se je med recitiranjem pri pouku onesvestila. Zdaj da živi spet pri starših in se poskuša spočiti. Da ji gre ji že bolje, na poti domov se je na vlaku zaljubila v nekega fotografa. Pokimala sem, ji nazdravila in zaželela srečo. Še istega večera me je poklicala in rekla, da namerava za nekaj dni na morje v počitniško hiško ter me povabila, naj se ji pridružim.

Clarice je sedela za volanom in na ves glas in brez posluha sva prepevali ob glasbi z radia. Ko sva proti večeru prispeli, sta bila starša že tam. Medtem ko sva prihajali skozi vrt, sta stala na verandi in naju klicala. Sophie je plosknila z dlanmi in rekla možu: »Mar nista kot sestri?«

Počitniška hiška je bila manjša, kot sem si predstavljala. »Taka, O.K. hiška,« kot se je izrazila Clarice. Sophie je povsod po hiši nastavila cvetje. V eni sobi je dišalo po azalejah, v drugi po lilijah, v tretji po orhidejah. V pritličju sta bili kuhinja in velika dnevna soba. Tam smo sedeli pri odprtih vratih na verando in pozno v noč obujali spomine. Iz daljave se je slišal šum morja. Gospod Schmitz je položil roko okoli Sophijinih ramen. Bil je mož pri šestinpetdesetih, ponosen in zadovoljen, ker je vse to, kar je imel, ustvaril z lastnimi rokami. Med letom je imel precej službenih poti, tako da se med počitnicami ni hotel niti premakniti. Cele dneve je poležaval na vrtu, na zebrastem rumeno-belem ležalniku, s kot šotor odprtim časopisom na obrazu. Ko smo pozno dopoldne šle s Clarice in Sophie v kopalkah mimo njega, je dvignil roko in nam pomahal. Obraz je ostal skrit pod časopisom. Plaža je bila le nekaj minut od hiše. Bose smo plezale čez sipine, za katerimi se je skrivalo morje. Dan smo začele tako, da smo druga drugi namazale hrbet z oljem za sončenje. Sama sem namazala Clarice, ona pa mene in mamo. S kotičkom očesa sem natančno opazovala, kako so Claricine roke s krožnimi gibi drsele po Sophijinem hrbtu. Vsa druga dekleta, ki sem jih poznala, so imela z materami težavne odnose, polne sovraštva, občutkov krivde in zavisti, in včasih se mi je zdelo, da niti smrt ne bi sprostila napetosti. Nisem si mogla kaj, da ne bi občudovala Claricinih rok na mirnem materinem hrbtu.

Zvečer, ko smo se vrnile, nas je gospod Schmitz sprejel spočit in dobre volje. Nam, ženskam, je postregel z lahkimi jedmi, hladno juho in ribami. Sophie je pravil »princeska« in včasih, ko je kaj popil, tudi »sweety«, ob čemer mi je bilo vedno znova neprijetno, čeprav ji je to poimenovanje lepo pristajalo, vendar ne iz njegovih ust. Preživljali smo mirne, enolične dneve. Clarice si je odpočila, njeno telo je porjavelo in postalo spet bolj okroglo. Nekega večera je zazvonil telefon in Clarice eno uro ni bilo na spregled. Ko se je vrnila, je veselo naznanila, da je njen fant, fotograf, na poti k nam.

S Clarice sva se z avtom odpeljali na železniško postajo po Dyka. Nasmejan je stal na peronu, z mršavimi, svetlo poraščenimi nogami, in s seboj je prinesel celotno fotografsko opremo. Sedla sem na zadnji sedež in Dyke je med vožnjo vdihaval vonj Claricinih kodrov. Ob prihodu je povsem samoumevno objel Claricina starša, na široko zakorakal v hišo in si spotoma vse natančno ogledal.

Naslednji dan je razpakiral fotografsko opremo. Njegovo pozornost so vzbujale drobne svari: žarek svetlobe, ki je prihajal skozi vrata verande in na leseni mizi zarisoval svetel pravokotnik, cvetni list, Claricina gola roka, ki je visela čez naslonjalo stola. Zvečer je na plaži fotografiral oblake, ki so se vlekli mimo, zahajajoče sonce, morje in naplavljene školjke. Nazadnje se je vrgel na tla in fotografiral strukturo peska. Ob tem pogledu smo se mu me na kopalnih brisačah morale prav zasmejati. Dyke je gledal skozi objektiv, se plazil po pesku in pri tem kot po naključju odkril Sophijina stopala. Vzkliknil je, kako čudovita stopala da ima. Tako majhna in okrogla. Prosil je Sophie, naj pusti, da ji pesek spolzi med prsti. Zardela je in si nerodno, kot da bi nenadoma spet postala mlado dekle, s čela umaknila nekaj pramenov las ter jih potisnila za uho. Naredila je, kot je hotel Dyke, in ta je navdušeno fotografiral njena stopala.

Pri večerji sta si sedela nasproti in Dyke je opazoval, kako je Sophie nosila vilice k ustom in kako je z rokami razgrnila prtiček. Zdelo se je, da Sophie tega ne opazi, toda Clarice je opazila in odšla v posteljo prej kot običajno. Naslednje dni je bil Dyke zaposlen s fotografiranjem Sophie. Spremljal jo je na obalo in se ni več ločil od nje. Le tu in tam se je na hitro odpeljal v vas po nove filme.

Sophijin glas je nenadoma postal slišen. Njen smeh je odmeval po hiši kot nevidna, toda vedno in povsod prisotna prikazen. Clarice se je trudila, da ne bi ničesar opazila, vendar sem prvič začutila, da jo je strah. Včasih je postrani pogledovala očeta, kot da čaka, da bo kaj rekel. Le enkrat je gospod Schmitz po večerji vprašal Dyka, kaj mu bodo vse te fotografije. »Pravzaprav nič,« je odvrnil Dyke, »samo vadim.« Gospod Schmitz ga je lopnil po rami, malce premočno, da bi bilo lahko še prijateljsko. Toda Dyke se ni pustil motiti, vrtel se je okrog fotoaparata in si ga ogledoval z vseh strani kot kako zanimivo živo bitje.

Večer pred odhodom je Sophie sklenila, da bomo jedli na vrtu, in z Dykom sta ven prinesla mizo. Clarice je tožila, da jo boli glava, in se poslovila, še preden smo pojedli sladico. Kmalu za njo sva tudi z gospodom Schmitzom odšla v svoji sobi. Skozi okno spalnice sem lahko videla Sophie in Dyka, zaljubljenca, ki sta si v soju sveče sedela nasproti.

Clarice je potrkala na vrata. »Ne morem spati,« je rekla in zlezla v mojo posteljo. Zvita kot embrio je ležala pod odejo. »Zapri okno,« je hladno rekla, »vedela sem, od vsega začetka.« Kot otroka sva cele noči ležali budni druga ob drugi, ker nisva hoteli zamuditi prikazni, ki bi se plazile mimo naju, kakor hitro bi zaprli oči.

Še preden je vzšlo sonce, je v sobo prikoracal gospod Schmitz. »Odšla sta,« je izdavil. Clarice se je v trenutku vzravnala. Široko je razprla oči, še več, gledala je s celim obrazom. V hiši je bilo tiho. V daljavi se je slišalo bučanje valov.

Clarice je iz vseh sob zmetala cvetje stran. Lomila je stebla in pulila cvetove. Gospod Schmitz je mehanično zmajeval z glavo. »Je zmešana, se ji je zmešalo?« je ponavljal, kot bi govoril sam sebi, medtem ko je stvari, ki so bile že zložene v kovček, spet jemal ven in zrl vanje, kot da ne bi več vedel, kaj naj z njimi. Na misel so mi prišli Claricini otroški lasje, koder, ki je zdaj ležal kdove kje v škatlici od vžigalic. Stopila sem k njej in jo prijela za roko. »Se bo že uredilo, to še nič ne pomeni,« sem negotovo rekla. Clarice je za hip dvignila pogled in moje besede so izginile v temi za njenimi svetlečimi očmi.

In nemščine prevedla Tina Štrancar


Zoë Jenny: Sophies Sommer. Iz zbirke: Liebe bis aufs Blut. Geschichten über die Eifersucht. 
© 2001 Carl Hanser Verlag München Wien

________________________________________________________________________________

zoe_yenny.jpgZoë Jenny, rojena 1974 v Baslu, odraščala v Švici, Grčiji in Tessinu. Pisati je začela pri desetih letih, 1997 prejela nagrado Ingeborg Bachmann in debitirala z romanom Soba s cvetnim prahom, ki je bil doslej preveden v 27 jezikov (tudi v slovenščino). Poleg številnih kratkih zgodb, objavljenih v literarnih revijah, je nekaj časa pisala tudi kolumne za časopise Die Zeit, Financial Times in Schweizer Illustrierte. Leta 2000 je sledil drugi roman, Klic školjke (Der Ruf des Muschelhorns), otroška slikanica Pikčevo potovanje okoli sveta (Mittelpünktchens Reise um die Welt, 2001) in roman Hitro življenje (Ein schnelles Leben, 2003). Najnovejši roman, Portret (Das Portrait), je izšel leta 2007. Avtorica, ki od leta 2003 živi v Londonu, je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade.



tina1.jpgTina Štrancar, rojena 1985 v Ljubljani, absolventka ljubljanske Filozofske fakultete, smer Nemški jezik in književnost, sodelavka airBeletrine, nekdanja urednica revije študentov germanistike alleMANIAK, soustvarjalka in prevajalka kratkega izbora sodobne nemške proze, ki ga je naslovila Odsvajanja (2008), sodeluje pri študentskih literarno-prevajalskih večerih, prejemnica štipendije Robert Bosch Stiftung za udeležbo na mednarodni prevajalski delavnici marca 2009 v Literarisches Colloquium Berlin (LCB). Ukvarja se s sodobno nemško literaturo in literarnim prevajanjem.

 

 

 

Dodaj komentar

Naključni prispevki:

Poetullus: časopis festivala Dnevi poezije in vina 2010

Uredništvo | Sobota, 28 Avgust 2010

News image

Prvič v zgodovini štirinajstletnega festivala, ki se je letos preselil na Ptuj, je izšel tudi uradni festivalski časopis z imenom, ki združuje najboljše: poezijo vodilnih domačih in tujih pesnikov in ...

Beri dalje ...

VISOKO POLETJE NA PROVINCIALNIH BAZENIH

Uroš Zupan | Ponedeljek, 16 Avgust 2010

News image

Od nekod je priletela žoga. Zdelo se je, kot da se je nenadoma materializirala iz zraka, ali pa da jo je izpljunilo sonce. Ampak, če bi jo izpljunilo sonce, potem bi priletela z druge strani, kajti so...

Beri dalje ...

Kurbizmi Gregorja Rozmana: Glasna žoga

Uredništvo | Četrtek, 12 Avgust 2010

News image

nedelja. zgodaj popoldan. v medvodah, propadajočem naselju, na katerega je pozabil socialistični stvarnik. zbudi me domofon ... neki kreten pritiska na zgornji zvonec in trka po oknu. počasi vst...

Beri dalje ...

Komentarji (4)

Andrej Blatnik | Ponedeljek, 2 Avgust 2010

News image

Oficirske hčerke ste se nam smejale, ko smo vadili prijeme na kitarah. Očetje so vam žvižgali z balkonov in hitele ste noter na večerje. Potem so se nekega večera prsti začeli sprijemati v prve melod...

Beri dalje ...

Komentarji (3)

Andrej Blatnik | Ponedeljek, 26 Julij 2010

News image

Spat greš še kot bančni mogotec, zbudiš pa se kot voznik rikše. Sprašuješ se: kako je mogoče? Kam je izginila moja vila? Ena sama noč, in vse se spremeni. Zdaj spiš na ulici, edine čevlje si tlačiš po...

Beri dalje ...

Komentarji (2)

Andrej Blatnik | Ponedeljek, 19 Julij 2010

News image

Nekoč, še pred vojno, so k moji babici, tako se spominja, hodili na kosilo generali, dobri prijatelji mojega dedka. Ti časi so minili, dosti časa je minilo. Današnji generali se ne menijo za družabna ...

Beri dalje ...

Komentarji (1)

Andrej Blatnik | Ponedeljek, 12 Julij 2010

News image

Čudno se je zbuditi v neznanem stanovanju. Pogledaš žensko, ki leži poleg tebe. Kako si prišel sem? Ne moreš vendar na vlaku nagovoriti ženske, ki bere Coelha. Ampak se zgodi. In zdaj si tu. Ona spi. ...

Beri dalje ...

Jubilejna 20. Župančičeva frulica

Uredništvo | Sreda, 7 Julij 2010

News image

Župančičeva frulica, srečanje najboljših mladih slovenskih in zamejskih pesnikov ter deklamatorjev, je letos obeležilo svojo 20-letnico. To prireditev, ki skrbi za kakovosten razvoj mlade pesniške be...

Beri dalje ...

Artaudov koncept telesa (brez organov)

Bojan Andjelković | Sreda, 23 Junij 2010

News image

Obstajajo filozofski sistemi, ki jih lahko razumemo neodvisno od življenj njihovih avtorjev - takšni so sistemi večine filozofov. Da bi razumeli Kantovo Kritiko čistega razuma nam tako ni treba vedeti...

Beri dalje ...

Jeroen Theunissen: odlomek iz romana Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti, 2008)

Mateja Seliškar Kenda | Ponedeljek, 31 Maj 2010

News image

V mesecu maju je v okviru literarne mreže Halma in pod pokroviteljstvom Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani gostoval belgijski (flamski) pisatelj Jeroen Theunissen. Poleg učenja slovenskih besed...

Beri dalje ...

William March, pozabljeni sin ameriške književnosti

Aljaž Kovač | Nedelja, 30 Maj 2010

News image

Za spremembo nam je bil dodeljen miren sektor in, fant, res je bil. Za nami je ležalo mesto Pont-a-Mousson, pred nami je tekla reka Mozela, na drugi strani reke pa so bili vkopani Nemci. Tisto noč, ko...

Beri dalje ...

Književnost med šolskimi platnicami

Milena Kumer | Torek, 25 Maj 2010

News image

Odzvonilo je, vsi smo na svojih mestih, učiteljica pred učenci, učenci pred učiteljico in že stopamo v novo šolsko leto. Kmalu pride trenutek, ko si povemo, kdo smo in kaj beremo. Fantje so ne glede n...

Beri dalje ...

Robert Sheckley: Oltar

Miha Praprotnik | Petek, 21 Maj 2010

News image

Gospod Slater je v živahnem tempu korakal po ulici v smeri proti postaji. Tega jutra je bilo tako v njegovem koraku kot na njegovem sveže obritem, čvstem obrazu nekaj poskočnega. Bilo je veličastno sp...

Beri dalje ...

Svet kot zvok v razmiku dveh možnih interpretacij ali zunaj njiju? Podlogarjeva Vesela nova ušesa

Andrej Tomažin | Ponedeljek, 17 Maj 2010

News image

Peter Sloterdijk v svoji knjigi o modernizmu iz leta 1986, Kopernikanische Mobilmachung und ptolmäische Abrüstung – sam sem jo bral v srbohrvaškem prevodu iz leta kasneje, Kopernikanska mobilizacija i...

Beri dalje ...

Heraklit Temačni

Rok Plavčak | Sobota, 1 Maj 2010

News image

Heraklit Efeški je gotovo eden najskrivnostnejših in hkrati najvplivnejših mislecev predsokratske Grčije. Že v antiki so mu pripeli epitet Temačni oziroma Mračni, toda ne zaradi temačne presenetljivos...

Beri dalje ...

Dragan Radovančević: Nekaj pesmi

Tanja Petrič | Ponedeljek, 12 April 2010

News image

Tokrat predstavljamo nekaj pesmi mladega srbskega avtorja Dragana  Radovančevića, dobitnika Brankove nagrade in štipendije Srednjeevropske pobude (SEP) za leto 2009. S pričujočim izborom pesmi se...

Beri dalje ...

Josefine Adolfsson: Zakon o nevarnosti

Tanja Petrič | Sreda, 7 April 2010

News image

Ob gostovanju skupine švedskih avtorjev mlajše generacije v Sloveniji, ki bo v okviru Študentske založbe potekalo od torka, 6. aprila, do četrtka, 8. aprila 2010, za pokušino tokrat predsta...

Beri dalje ...

Pär Thörn: Človek, ki preučuje čas

Tanja Petrič | Nedelja, 4 April 2010

News image

Ponedeljek, 5. april 2010 Ob gostovanju skupine švedskih avtorjev mlajše generacije v Sloveniji, ki bo v okviru Študentske založbe potekalo od torka,...

Beri dalje ...

Melanie S. Rose: Feeling Human

Tanja Petrič | Ponedeljek, 29 Marec 2010

News image

Torek, 30. marec 2010 Odkar se je nemško-avstrijska dramatičarka in pisateljica  Melanie S. Rose avgusta 2009 prvič zataknila v pisateljski rezidinci v Ljubljani, ...

Beri dalje ...

Varlam Šalamov: Kolimske zgodbe

Tanja Petrič | Ponedeljek, 22 Marec 2010

News image

Ponedeljek, 22. marec 2010 Ruskega pisatelja Varlama Šalamova zaradi njegovega načina pisanja, pa tudi zaradi blagosti, prizanesljivosti in humanizma pogosto primerjajo s Če...

Beri dalje ...

Alejandra Laurencich: Bosna na vzglavniku

Tanja Petrič | Sobota, 6 Marec 2010

News image

Ponedeljek, 8. marec 2010 Zgodba Alejandre Laurencich, potomke slovenskih staršev iz Argentine, ne bi mogla biti primernejša za danes: dve ženski, tempar...

Beri dalje ...

Janja Žitnik Serafin: Razpoznavnost izseljenske književnosti

Taja Topolovec | Sreda, 3 Marec 2010

News image

Sreda, 3. marec 2010 Kaj je slovenska izseljenska književnost? Kaj jo povezuje v razpoznavno celoto? Zakaj tisti, ki jo dovolj pozna, ocenjuje, da je zato tako vitalen del slovens...

Beri dalje ...

Erika Lidija Poglajen: Argentinsko-slovenski poetični utrinki

Tanja Petrič | Torek, 23 Februar 2010

News image

Mlade argentinsko-slovenske pesnice Erike Lidije Poglajen se bralci morda spomnijo po pesniškem prvencu Devet pomladi, ki je izšel leta 2003 v Ljubljani. Slovenski javnosti se je "v živo" predstavila...

Beri dalje ...

Tomaž Grušovnik: Mali Mate ml.

Tanja Petrič | Ponedeljek, 15 Februar 2010

News image

Ponedeljek, 15. februar 2010 Tomaža Grušovnika redni bralci Airbeletrine poznajo predvsem po kolumnah in teoretičnih besedilih, ki jih na portalu objavlja od leta 200...

Beri dalje ...

Manja Kisner: Blecherjeva literatura okamenelega življenja

Taja Topolovec | Sreda, 10 Februar 2010

News image

Sreda, 10. februar 2010 Nekateri pisatelji in njihove knjige se izgubijo v pozabi; za M. Blecherja (1909-1938), romunskega Juda, je trajalo to obdobje dobrih štirideset let, ko je neugoden pol...

Beri dalje ...

Marinka M. Miklič: Diploma

Tanja Petrič | Nedelja, 7 Februar 2010

News image

Torek, 9. februar 2010 Če je na finalu v Postojni zmagovalno zgodbo letošnjih proznih mnogobojev Študentske založbe slišala le omejena množica poslušalcev, sedaj...

Beri dalje ...

Anne Michaels: Ubežni koščki

Tanja Petrič | Torek, 2 Februar 2010

News image

Torek, 2. februar 2010 Kanadska pisateljica in pesnica Anne Michaels je s proznim prvencem Fugitive Pieces (Ubežni koščki, 1996) pobrala pomembne nagrade angleškega govornega področja. ...

Beri dalje ...

Barbara Jurša: Margaret Atwood in kanadska kulturna identiteta

Taja Topolovec | Ponedeljek, 1 Februar 2010

News image

Ponedeljek, 1. februar 2010 Sedaj sedemdesetletna kanadska pisateljica, pesnica, literarna kritičarka in esejistka Margaret Atwood je s svojim prispevkom k premišljevanju o tem, kaj konstituir...

Beri dalje ...

John Newlove: Izbor pesmi

Tanja Petrič | Petek, 29 Januar 2010

News image

Petek, 29. januar 2010 John Newlove (1938 - 2003) je eden "najbolj direktnih in vizualno preciznih" stilistov, ne le v okviru kanadske književnosti, temveč celotnega dvajsetega stoletja. Sk...

Beri dalje ...

Margaret Atwood: Dve zgodbi

Tanja Petrič | Sobota, 23 Januar 2010

News image

Sobota, 23. januar 2010 Kdo se boji Margaret Atwood? 12 romanov, 17 pesniških zbirk, 10 zbirk kratkih zgodb, 6 knjig za otroke, vrsta esejističnih in kritiških zap...

Beri dalje ...
  • 0
  • 1
  • 2
prev
next
Kategorije: E-branje in Esej

Na tapeti:

AIRBELETRININ NATEČAJ: ZAMIK DATUMOV!

News image

  Zaradi izjemnega odziva na Airbeletrinin natečaj – prejeli smo kar 72 kuvert – smo žal prisilje...

Vilenica, jutro, zadnji dan

News image

V ritmih, ki jih je narekoval Fake Orchestra, in ob plesu mnogih gostov se je sinoči uradno sklenil ...

»Vsak gledalec je že igralec v svoji zgodbi, vsak igralec, vsak človek akcije je gledalec iste zgodbe.« (Jeaques Rancière: Emancipirani gledalec)

News image

Arts&Politics je naslov predstave eksperimentalnega umetniškega kolektiva Superamas (pri nas uprizor...

Na naših avtobusih (še) ni teofilov

News image

Pred dnevi je tudi pri nas zaokrožila novička, da se je Teofil Pančić, malosrbski kolumnist, literar...

Poetullus: časopis festivala Dnevi poezije in vina 2010

News image

Prvič v zgodovini štirinajstletnega festivala, ki se je letos preselil na Ptuj, je izšel tudi uradni...

prev
next

Kmalu v zraku:

  • B. Andjelković: V labirintih Pelevinove proze
  • Johhny B. Štulić, fantom slobode
  • Samotni jezdec liberalizma (Kritiška beležka)

Air kanal:

NOVE MOČI

Airbeletrina je fluiden organizem, ki vedno potrebuje nove sodelavce: če bi radi prispevali, nam pišite! ...

PROJEKTOR VABI

Video posnetki in foto utrinki z Vilenice. Za video klikni tukaj, za foto tukaj....

prev
next
Kategorije: Air kanal

Prijava na email novičke:

Povej naprej ali se prijavi na RSS obveščanje:

Facebook MySpace Twitter Digg Delicious Google Bookmarks RSS Feed