Vsaka oseba postane neznosna, če jo samo malo bolje spoznamo. Zato so najlepše ženske tiste na slikarskih platnih. Te imajo samo izgled. Te so lepe: to je vse, kar moramo vedeti o njih. Vsak nadaljnji podatek njihove biografije, bi naše misli naveličano odvrnil od njih, občudovanje pa pretvoril v gnus. Lahko si predstavljam, kako je smrdelo Dekle z bisernim uhanom. V tem času v Evropi ni bilo kopalnic, zato si je Evropejke tega časa težko zamišljati drugače kot nosilke bacilov kuge. Ta ženska je bila, kot vemo, služkinja. V trenutku, ko je stopila pred slikarja, odločnega, da skozi večnost ponese njeno lepoto, torej laž o njej, je najbrž že skuhala kosilo, oribala tla in opravila vse potrebne nakupe. Do tega trenutka se je vsaj trikrat oznojila. Najbrž je bilo neznosno biti v istem prostoru z njo. A vendar ne obstaja moški, ki si je ne bi zaželel poljubiti, ko jo gleda, kako visi na zidu muzeja. Umetnost tako ali tako vedno laže, zavaja nas z lažmi, enako kot morilec zavede deklico, ki na dežju stoji pred šolo in čaka mamo, ki zamuja, ker je ljubimec ta dan za orgazem potreboval nekaj minut več kot navadno, prime nas za roko, kot deklico zaslepljeno z lažmi, in nas pelje stran od resnice, pelje nas stran od življenja. Umetnost ustvarja občutek, da obstaja smisel, v njej se stvari dogajajo z razlogom, ampak resnica je, seveda, drugačna, nikoli ne poznamo razloga, niti razumemo smisla tistega, kar se nam dogaja. Stvari niso ne lepe, ne pravične. Preprosto smrdijo, tako kot je smrdel preznojeni Jezus na križu, kot je smrdela množica, ki ga je kamenjala, in učenci, ki so jokali za njim, kot so smrdeli svetniki in grešniki, žrtve in rablji, da Vincijeva Mona Lisa in Vermeerovo Dekle z bisernim uhanom in predvsem van Goghovi čevlji, o katerih Heidegger, ves v smradu piva in klobas, trdi, da so kmetavzarski. Kot smrdimo mi, živi, ki se zaman kopamo, ker umazanija je, ne čistoča, naše naravno stanje. Umivamo se, ampak se vedno znova umažemo. In prekleto smrdimo: od rojstva do poslednjega izdiha, smrdimo celo, ko umremo, v življenju in v smrti.

Šele sedaj, ko je več ni, je lahko spet lepa, šele sedaj jo lahko spet ljubim. Zato, ker pozabljam vse, kar sem o njej zvedel, puščam samo lepoto. Puščam samo njej nasmejan obraz. Čuvam to sliko, kakor se, pred krajo, v najbolj zaščitenih muzejih čuvajo dragocene slike.

Ko smo ravno pri ženskah… pomislil sem. S težavo sem vstal s fotelja, samo da bi se ponovno usedel za računalnik. Že v prvem poskusu sem se priklopil na Internet. V iskalnik sem vnesel free cumshot pics. Naključno sem izbral eno od štiristo milijonov ponujenih strani. Na namizje sem si shranil nekaj ženskih obrazov umazanih s spermo, ki gledajo zamaknjeno, kot v poganska božanstva plodnosti, v moške, ki so ravno izlili seme po njih. Cumshots je moj najljubši segment pornografije. Razuzdano razsipavanje semen, kljubovalno in brezuspešno raztresanje očetovstva. Pomislil sem: pripravljen na masturbacijo! Sicer pa, masturbacija tako ni drugega kot skrajna konsekvenca dekartijanskega poimenovanja subjekta. Zagledal sem se v sliko na ekranu: silikonska Korejka je klečala pred obrezanim črncem. Prizor je bil predvidljivo multikulturen. Politična korektnost se lahko tolerira samo v pornografiji, sem pomislil, tu je njeno pravo mesto. Ker kaj pa je politična korektnost, če ne pornografija korektnosti?

To se mi ves čas dogaja, sem pomislil. Moja masturbacija je postala preveč intelektualna, preveč diskurzivna, da bi lahko bila možna. Že mesece ne uspem občutiti seksualnega vzburjenja. Imam potrebo, da dekonstruiram porno slike, sem zavpil, si lahko misliš! Uničila me bo lastna žeja po grotesknem, sem vpil hodeč v krogu. Moja potreba, da v vsakem detajlu najdem groteskno, to me bo ubilo! Vse gledam s prezirom, ker v vsem vidim neskladnost in bedo, sem vpil. Edina alternativa občutju gnusa je pomilovanje, ki je enako smrtonosno. Na koncu bom crknil, in ko me pokopljejo, ne bo nikogar, ki bi za mano žaloval. Nevzdržno je, kako moji možgani delujejo, sem vpil. Šel sem na balkon, z obema rokama sem se prijel za ograjo. Ne prenesem več gnusa, sem kričal, noben človek ne bi mogel tega prenesti. Ampak kaj naj storim, ko vse to vidim, ko beda in odurnost, ki ju vidim, budita v meni občutek gnusa in pomilovanja, razpenjata me, kot Kristusa. Jaz sem kot Kristus, ki je razpet na križu, kot Kristus, ki namesto ljubezni do množice, ki ga kamenja, občuti samo gnus. Kaj ko bi Kristus v smrdljivcu, ki ga je klofutnil, ko je nosil razpelo, videl samo bednika, ki je včeraj ugotovil, da ga žena vara, in je zato danes udaril njega, ker včeraj ni nje? Kaj ko bi bilo tako? Kaj ko bi se nasmejal tistim grotesknim kreaturam in potem izdihnil v oceanu žalosti, ki bi ga preplavila, žalosti zaradi vse bede na svetu. Kaj ko bi bilo tako? Vse bi propadlo, ničesar ne bi bilo razen agonije, kakor tudi je vse propadlo, kakor moje življenje ni drugega kot agonija, v kateri je smrt edino dejstvo, na katerem je moč graditi optimizem, samo smrt, kot nekaj, kar končno prinaša upanje, sem vpil.

--