Ponedeljek, 20. april 2009

Tedenski meni: pašta po balkansko! Tik pred izidom pri Cankarjevi založbi predstavljamo kultnega srbskega avtorja Srđana Valjarevića  in odlomek iz njegovega "italijanskega" romana Como v prevodu Urbana Vovka. Dober tek!


Takoj ko sem se prebudil, sem se spet povzpel na hrib. V svoji Villi Maranese sem pobral nekaj sadja in šel po stezi proti gozdu. Obhodil sem cel hrib in se počasi sprehajal po porumenelem listju, saj sem spoznal, da bo prav hrib tisti, ki ga bom najbolj pogrešal, ko odidem in se vrnem v Beograd. Vzljubil sem ga. Vse te steze, drevje in ptice, ki so se ves čas glasno oglašale. Cel hrib sem dobro spoznal, vsako stezo in vsako drevo. In jezero spodaj. Ko si na vrhu in tvoj pogled zajame to veliko modro vodo. Vzljubil sem vse to. Kar sploh ni bilo težko. Potem se je v vse skupaj vmešala Brenda, a tudi to me ni zmotilo.

  Po kosilu sem odšel v vas gledat nogometno tekmo. Ob nedeljah po tretji uri popoldan se je vsak drugi moški po Bellagiu sprehajal z na uho prislonjenim tranzistorjem. Poslušali so prenose nogometnih tekem. Zvečine so bili strastni igralci športne napovedi in so na ta način spremljali rezultate prvoligaških tekem. V barih so bučno spremljali televizijske prenose, vendar se na ekranu niso odvijale nogometne tekme, temveč sta bil tam eden ali dva komentatorja, ki sta za mizo v televizijskem studiu spremljala tekme na televizorjih, ki so se nahajali v televizijskem studiu, in potem to dogajanje posredovala gledalcem. Komentatorja sta gledala tekme in glasno poročala o tem, kar se je dogajalo na igriščih. Vaški bari namreč niso bili naročeni na televizijske postaje, ki so tekme spremljale neposredno, tako da je bilo za njih ceneje gledati in poslušati te komentatorje, ki so vse gledali namesto njih, saj jih je na koncu tako ali tako zanimal samo rezultat, ne pa tudi tekma. Bilo je komično. Bellagio pa je imel svoj klub, ki se je imenoval Bellagina, ki je nastopal v eni od nižjih lig in je bil prav takrat, tako sem slišal, uvrščen na sredino lestvice. Tekma, ki sem jo šel gledat, je bila za njih pomembna, saj so igrali proti Dolzanu, prvouvrščeni ekipi lige. Na tribunah je bilo kakih sto gledalcev, od tega polovica žensk. Ves čas so razgrajale, kričale, zmerjale sodnika in se posmehovale enemu od igralcev nasprotnega moštva zaradi njegove višine. Bil je zelo majhen. Mislim, da ni meril več kot meter in pol in očitno je bilo, da so si ga prav grdo privoščile. Nisem razumel njihovih komentarjev, a ženske so se pri tem zelo zabavale in gotovo so bile posredi kake hude žalitve, saj mu je bilo, kot je bilo videti, zaradi njih zelo neprijetno in je zato igral samo na nasprotni strani terena, ob črti, ki označuje avt, daleč od tribun. Za golom na južni strani igrišča se je nahajala skupina vročekrvnih navijačev Bellagine - to je bila šesterica huliganov iz Bellagia. Pili so vino. Najmlajšemu, ki je na teren odvrgel tri petarde, je bilo kakih šestdeset let. Ob polčasu se je domači vratar pogovarjal z mamo, ki je stala na drugi strani ograje in si je prišla ogledat tekmo skupaj s prijateljicami. Večino igralcev so zanimali rezultati prve lige, saj jih je očitno bolj kot tekma, ki so jo igrali, zanimala športna napoved. Kot ponavadi je bil tu seveda še vaški norček, ki si je ves čas nekaj kričal sam pri sebi, da so se mu vsi smejali. Razumel nisem nič, ampak bilo je veselo. Zbrala se je tudi skupinica deklet, ki je s pogledom ves čas spremljala srednjega napadalca Bellagine. Pošiljale so mu poljube. Imel je dolge črne lase, okrog glave je nosil trak, ki si ga je ves čas nastavljal, popravljal si je pričesko in igral za ta dekleta. Obupen igralec z zvestim občinstvom. Ko je hotel vratar Dolzana degažirati žogo daleč od svojih vrat, ga je naenkrat nekaj močno zabolelo, glasno je zastokal, se prijel za desno prepono in se sesedel na tla. Zaradi tega so se vsi glasno norčevali iz njega in v zboru stokali ter se namerno smejali, kolikor glasno so mogli. Fant pa je ležal na terenu in se zvijal od bolečin, prišla je tudi zdravniška ekipa. Ves čas je bilo z vseh strani slišati radijske prenose drugih tekem. Vse nižjeligaške tekme so si v marsičem podobne. Tako je tudi v drugih vaseh in v drugih okoljih, tudi v Srbiji je tako. Le da še nikoli prej na tribunah nisem opazil tako velikega števila žensk. Tudi one so imele ob sebi tranzistorje in so poslušale rezultate. Tekma se je končala brez zmagovalca, saj ni bilo golov. Nekateri pa so se vseeno veselili, objemali in skakali, ker se jim je dobro izšla športna napoved.
  Po tekmi sem odšel v bar k Augustu, ki ga na tekmi ni bilo.
»Ma kakšna tekma neki, kakšen nogomet, to nima nič skupnega z nogometom, samo neumnosti zganjajo in kričijo, temu so tudi namenjene,« mi je rekel.
  Sedela sva za šankom, Augusto mi je kazal neke stare fotografije in mi pripovedoval o svoji družini in o Italiji, kakršna je bila pred vojno, pa tudi po vojni, ko se je vrnil iz Škotske. Največ mi je govoril o politiki, malo pa tudi o nogometu, seveda. Na eni od porumenelih fotografij je njegov oče v tesnem suknjiču in kratkih hlačah potiskal težak voziček z veliko sladoledno škatlo. V Bellagiu se piše leto 1920. Na drugi fotografiji je njegov oče oblečen v belo uniformo z belo kapo s ščitkom na glavi, ko vozi motor z belo prikolico, v kateri je prav tako sladoled. V Bellagiu se piše leto 1922.
»A vidiš, takrat je oblast prevzel Duce in takoj je prišlo do razcveta, takoj, a vidiš razliko, vidiš kakšna razlika,« mi je rekel Augusto.
»Vidim, ja,« sem rekel.
  In razlika je bila zares velika in očitna. Razen njegovega očeta, ki je opravljal isto delo, a je to delal veliko lažje, pri tem pa je bil čist in urejen, so bile tudi vse hiše v ozadju videti drugačne. Fasade so se bleščale od beline, gospoda se je sprehajala pod palmami. Bellagio je bil na drugi fotografiji že podoben dragemu letovišču. Na prvi fotografiji tega ni bilo opaziti, nikjer ni bilo velikih gostilniških vrtov, urejenega drevja, grmičevja in cvetja, visokih palm, hiše so bile dotrajane in ljudje so bili resnično videti revnejši. Vsaj videti je bilo tako, na teh starih fotografijah, ki mi jih je kazal. Razen teh dveh je bilo v fotoalbumu, ki sva ga listala za šankom, še kar nekaj fotografij. Predvsem z Augustovo družino in hišami v Bellagiu.
  Na eni izmed barvnih fotografij novejšega datuma je bil ujet Augusto, ko se je rokoval z legendo Juventusa Robertom Bettego. To fotografijo mi je Augusto pokazal s ponosom. Roberto Bettega je bil na tej fotografiji videti prestrašen, zato pa je bil Augusto ves nasmejan. Z eno roko ga je objel, z drugo pa se je z njim rokoval. Ko sem mu rekel, da sem kot otrok rad gledal Bettego, pa tudi Paola Causia, ki je prav tako igral za Juventus in sem se ga še zelo dobro spominjal, saj sem ga še posebej rad gledal pri igri, je Augusto stopil izza šanka, me objel in me od sreče trepljal po hrbtu. Potem se je vrnil na svoje mesto na drugo stran šanka in se usedel. Takoj mi je plačal pivo. Povabil me je na večerjo k sebi domov. Rekel mi je, da ob nedeljah zvečer ni toliko dela in bo zato bar zaprl malo prej in da bi mu bilo zelo všeč, če bi prišel v njegovo hišo na družinsko večerjo.
»Velja, z veseljem pridem,« sem rekel.
»Odlično, moji družini bo to zelo všeč, vsem sem že veliko pripovedoval o tebi, in Luigiju bo tudi všeč, in nikar ne skrbi, ne bo nič posebnega, vem, da je zate lahko to neprijetno in da tega ne maraš, ampak gre res samo za navadno družinsko večerjo.«
»Bom, seveda, zmenjeno,« sem privolil.
»A lahko ob osmih? Ti to ustreza?« je vprašal.
»Lahko, ustreza mi,« sem rekel.
Odšel sem v svoj apartma in počival. Počasi bi že moral začeti pripravljati prtljago, a me ni to prav nič mikalo. Malo sem zadremal, ko me je zbudil telefon. Bila je Brenda. Rekla mi je, da ji je dolgčas in me vprašala, kaj počnem.
»Augusto me je povabil na večerjo v svojo hišo, da bi me spoznal z svojo družino,« sem rekel.
»A res? To je pa lepo od njega.«
»Če hočeš, greš lahko z mano.«
»Ne, raje ne, vseeno ga ne poznam preveč dobro, ne bi šla, lahko pa se vidiva kasneje,« je rekla.
»Lahko te pokličem takoj, ko se konča in greva potem nekam na pijačo.«
»Lahko, seveda, kako pa veš, koliko časa bo trajalo?«
»Ne vem, koliko časa bo trajalo, a predvidevam, da ne prav dolgo, to je vendar samo navadna družinska večerja, vsaj tako mi je rekel.«
»Jaz bom v svojem apartmaju in če se ti preveč ne zavleče, pokliči ali pa kar pridi.«
»Velja, če se ne zavleče, te pokličem.«
  Odločil sem se, da se oblečem kot za uradno večerjo v Villi Serbelloni. Seveda sem dal gor tudi kravato. Oblekel novi suknjič in srajco. Ko sem se spuščal v Bellagio, sem poiskal in našel cvetličarno ter kupil šopek rož. Potem pa sem odšel k Augustu.
  Cela njegova družina je živela v dveh nadstropjih nad njegovim barom. Vedel sem, da to ne bo navadna večerja. Augusto, ki mi je prišel odpret vrata, je bil prav tako v obleki. Ni bilo videti preveč svečano, vendar so bili vsi lepo oblečeni in vse je bilo čisto in urejeno. Vsi so že sedeli za veliko mizo in vse je bilo postavljeno in pripravljeno. Bilo je kar nekaj ljudi, ki sem jih videl prvič. Augusto me je spoznal s svojo ženo, ki sem ji predal rože. Tu je bil tudi Luigi, ki je pristopil k meni in mi začel predstavljati ostale člane družine. Brate, sestre, žene, otroke. Nisem si mogel zapomniti, kdo je kdo v družini, vendar sem se z vsemi spoznal. Posedli so me na konec mize, nasproti vhodnim vratom v ta velik prostor. Kakih pet minut so me vsi gledali in se mi smehljali, potem pa je nekdo od njih v italijanščini nekaj rekel in potem so me nehali opazovati. Začeli so govoriti. In vsi so bili pri tem zelo glasni. Odleglo mi je, Augusto mi je nalil rdeče vino in odložil steklenico zraven mene. Nihče me ni nič vprašal in lahko sem se malo razgledal in se sprostil. Na steni sem opazil veliko sliko, olje na platnu, portret mlade ženske z otrokom v naročju. Na steni je bila še manjša slika Device Marije in še nekaj slik z biblijskimi motivi ter seveda zastava z Juventusovim grbom. Luigi je kričal na enega otroka, ki mu je sedel nasproti. To je bil deček, ki se je zaradi nečesa jezil in je sedel z sklonjeno glavo. Medtem ko je Luigi vpil nanj, sem opazil, kako ga ta deček gleda izpod svojih tankih obrvi in si neslišno pri sebi nekaj govori. Potem so Luigijeva in Augustova žena ter še neka druga ženska - nisem več vedel, kdo je s kom in v kakšnem razmerju - začele iz kuhinje prinašati hrano. Bilo je zares veliko skled in posod in hrane na kupe. K sreči je k meni prisedel Augusto. On je bil očitno med vsemi najbolj miren in najbolj resen. Dolil mi je vino, dobro rdeče vino.
»Nič ne skrbi, vse je tako kot ponavadi, nič ni drugače zaradi tebe, morda samo malo več hrane, to je vse,« mi je rekel.
»Vse je v redu, Augusto, tvoja družina je prijetna družba,« sem rekel.
»Malo bolj glasni smo, saj to si že opazil, zdaj pa bo šel Luigi po mamo in bo nekaj časa malo manj hrupno,« je rekel Augusto.
»Po čigavo mamo bo šel?« sem vprašal.
»Po najino mamo, malo težje se premika, ampak se za svoja leta dobro drži.«
»Ti imaš mamo? Koliko pa je že stara?« sem bil čisto zbegan.
»Mislim, da jih ima najina mama triindevetdeset ali pa štiri, ne vem, zdaj jo boš videl, smešna je, ni več taka, kot na tejle sliki ... a vidiš, tale v njenem naročju sem jaz, tukaj je bila še zelo mlada,« mi je rekel.
»Takrat si bil mlad tudi ti,« sem rekel.
»Eh, ja, da bi me človek ne prepoznal,« je rekel in se nasmehnil.
Oba sva se seveda smejala.
  Na tej sliki je bil še otrok. V naročju ženske s črnimi lasmi, nasmejane in ostrih obraznih potez z velikimi temnimi očmi. Kmalu se je pojavil Luigi, skupaj s to zares staro ženico, ki je bila njuna mama. Posedli so jo na konec mize, ravno nasproti mene. Pozdravila me je in se nasmehnila. Odzdravil sem ji v italijanščini. Vsi so molče čakali.
»Vsem dober tek,« je rekla starka.
  Takoj ko je to izrekla, so vsi planili na hrano. Augusto se je ponudil, da mi bo sam postregel in mi izbral hrano. Zahvalil sem se mu in ga prosil, naj pri tem ne pretirava. Rekel je, da ne bo, že hip zatem pa predme položil krožnik s kupi hrane.
»Naj ti tekne,« je rekel.
»Hvala.«
  Večerja je bila okusna, z veliko različne zelenjave, jezersko ribo, kupi vsega tega na krožniku in še nekaj jedi na mizi. Vsi so jedli in vsak se je s kom pogovarjal, Luigi pa je kar naprej nekaj dopovedoval tistemu otroku, si pri tem ves čas z vilicami nalagal hrano v usta, ki jih sploh ni zapiral, potem pa s temi vilicami žugal dečku. Deček pa je jedel in mu to očitno ni kvarilo teka, saj se sploh ni oziral na Luigija. Augusto mi je pripovedoval o tem, da Luigi veliko govori, vendar je dober človek in edini, ki ga mama posluša. In dodal je še, da je tudi ona edina, ki posluša njega, potem ko je ugotovila, da tega ne počne več nihče drug. Na koncu je njuna mama pojedla nekaj grižljajev in vstala od mize, si otrla usta in me pogledala ter se mi nasmehnila in mi zaželela lahko noč. Tudi jaz sem ji zaželel enako. Luigi je vstal in se namenil proti njej, da bi ji pomagal, vendar je samo odmahnila z roko in mu dala vedeti, da ga ne potrebuje in naj se kar vrne na svoje mesto. Luigi se je takoj vrnil na svoje mesto.
  Večerje je bilo končno konec. Augusto mi je še ponujal hrano, vendar sem jo moral zavrniti, ker je bila mera polna. Kmalu so pojedli tudi ostali in začeli so počasi pospravljati hrano z mize. Samo Augusto je obsedel. Vsi so se lotili dela, celo Luigi je godrnjaje pospravljal mizo. Ker sem bil Augustov gost, mu pri tem ni bilo treba sodelovati. Pila sva vino. Kmalu se nama je pridružil še Luigi in tako smo na koncu za to veliko mizo ostali samo mi trije.
»Koliko časa boš še tukaj?« me je vprašal Augusto.
»Še dva dni,« sem rekel.
»In potem nazaj domov v Beograd?«
»Tako je. Nazaj domov.«
»Tam ni preveč dobro, kajne? A je zelo slabo?« je vprašal Augusto.
»Ni najbolje. Lahko pa bi bilo tudi slabše,« sem rekel.
»Zakaj ne ostaneš tukaj?« je vprašal Luigi.
»Kako to misliš? Nimam urejenih papirjev in ni jih lahko dobiti.«
»Ma vse se da, kjer je volja, je tudi pot, za vse lahko poskrbimo - jaz bi ti priskrbel potrdilo, da si kuhar z diplomo, te potem zaposlil kot kuharja in te uradno prijavil, ti pa lahko delaš, kar te je volja, tukaj se da poskrbeti za vse, cela okolica jezera Como je lepo urejena, ker se da tukaj hitro poskrbeti za vse potrebno,« je rekel Augusto in se nasmehnil.
»In kaj bi potem delal?«
»Dela je dovolj, lahko bi vozil cigarete v Švico ali kaj podobnega, dela je dovolj,« je rekel Luigi.
»Ah, ne, Luigi, ni mi do tega, da bi švercal cigarete v Švico, pa tudi ne, da bi pri vas v kuhinji delal kot kuhar.«
»Saj mi bi ti bili samo za kuliso, a ne razumeš?« je rekel Luigi.
»Ej, Luigi, kaj pa bi bilo pred in za to kuliso? Moje usrano življenje. Pozabi.«
»Saj imaš v bistvu prav. Res je. Če bi imel denar, bi bilo lažje, ali če bi vsaj znal italijansko, tako pa nima smisla, takšno življenje bi bilo bedno, slabo v vsakem primeru,« je rekel Augusto.
»S cigaretami se da dobro zaslužiti,« je rekel Luigi.
»Ma ne ga srat, Luigi, tiho bodi, zakaj potem ti ne delaš tega?« mu je rekel Augusto.
  Potem sta začela prepir, seveda v italijanščini. Pil sem vino. Zdaj je bilo že prepozno, da bi poklical Brendo, zato sem skupaj z njima ostal tam in pil vino. Luigi je kričal. Imel je močan in prodoren glas. Tudi Augusto je vpil, vendar to še ni bilo kričanje. V nasprotju s svojim bratom, je on nadzoroval svoj glas. Na koncu sta si izmenjala kletvice, potem pa je Augusto dvignil kozarec vina in vsi trije smo nazdravili.
»Skratka, kar se mene tiče, lahko na papirje računaš kadarkoli,« je rekel Luigi.
»Jaz ti lahko priskrbim kuharsko diplomo, potem pa lahko pišeš športna poročila s tekem naše Bellagine. Kar se mene teče, lahko poskrbim za to, saj bo ljudi v Srbiji to gotovo zanimalo ,« je rekel Augusto.
»Tako je, važno, da imam vaju za kuliso,« sem rekel.
Tako smo čvekali do jutra. Se smejali in pili vino. Dokler Luigi ni zaspal. Na mizi je prekrižal roke in čez položil svojo glavo.
»To se še ni zgodilo. Vedno najprej postane hripav in izgubi glas in šele nato zaspi. Prvič se je zgodilo, da je zaspal, ne da bi prej postal hripav,« je rekel Augusto.
»A zmeraj govori tako na glas?«
»Že celo življenje samo kriči. Ko sva bila otroka, je v Bellagiu napovedoval kino premiere. To je bila njegova prva zaposlitev, ko mu je bilo sedem let. Že od nekdaj kriči.«

Prevedel Urban Vovk
____________________________________________________________

 
Srđan Valjarević se je rodil leta 1967 v Beogradu. Večine njegovih v devetdesetih letih objavljenih del - tako pesniških kot proznih - se je prijel kultni status (Zimski dnevnik, Ljudje za mizo, Joe Frazer in 49 pesmi), leta 2005 pa je izšlo nadaljevanje Zimskega dnevnika z naslovom Dnevnik druge zime, za katerega je prejel nagrado Biljane Jovanović. Roman je bil med najbolj branimi in iskanimi knjigami srbskih avtorjev. Mednarodna žirija, ki podeljuje vzhodnoevropsko literarno nagrado je to knjigo uvrstila med deset najboljših literarnih del s tega področja. Že vse od izida pa je med najbolj branimi tudi njegov naslednji roman Como (2006), ki je bil lani izbran za najboljšo knjigo med petindvajsetimi največkrat izposojenimi knjigami v srbskih knjižnicah, znašel pa se je tudi med desetimi srbskimi predlogi za projekt Sto slovanskih romanov. V Comu so literarni kritiki prepoznali številne avtobiografske elemente. Prvoosebni pripovedovalec romana prejme enomesečno štipendijo Rockefellerjeve fundacije (leta 1998 je avtor romana dejansko bil njen štipendist), ki je ne izkoristi za delo, ampak za druženja in popivanja z domačini in za duhovito komentiranje dogajanja v znanstveno-umetniškem 'templju' nad Bellagiom v idiličnem objemu narave. Valjarević je avtor, ki bralca rad pogleda v oči in tako v življenju kot pri pisanju rad stavi na devizo iskrenosti in odprtosti, saj drugače ene od teh dveh reči preprosto ne bi počel: »ali ne bi pisal ali pa ne bi živel«. Menda pa se je pred pisateljskim uspehom lotil že marsičesa - bil je nogometaš, delal je v kovinostrugarski, avtoličarski in ključavničarski delavnici in bil pet let natakar na Korčuli.

Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od leta 2000 naprej je samozaposlen v kulturi. Piše predvsem literarne kritike in eseje. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega literarnega kritika. Ob koncu leta 2006 je izšla njegova druga knjiga, izbor esejev z naslovom Kruh zgodnjih let, za katero je bil leto kasneje nominiran za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Njegovi eseji so bili doslej prevedeni v osem jezikov. Od leta 2000 dela kot urednik na reviji Literatura, med letoma 2002 in 2007 je pri istem izdajatelju urejal knjižno zbirko Prišleki, namenjeno izvirnemu slovenskemu leposlovju. V zadnjih letih je vodil šest kritiških delavnic v okviru Šole kreativnega pisanja LUD Literatura. Podpisal se je tudi pod štiri knjižne prevode del avtorjev s področja bivše Jugoslavije (Črnca in Bele vrane Tatjane Gromača, Življenje na razglednici Ana Ristović [skupaj z Jano Putrle] ter roman Como Srđana Valjarevića) ter prispeval številne spremne besede k delom domačih in tujih avtorjev. Trenutno piše svojo tretjo knjigo, v kateri se posveča literarnemu opusu južnoafriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca J. M. Coetzeeja.

Fotografija (Urban Vovk): Mojca Pišek