Torek, 14. april 2009





V zadušljivo galerijo sredi opustele vasi vlačimo vojaške blazine, ki naj bi nadomestile stole, z Vladom Novakom požvečiva mlačno verzijo nekakšnega primorskega pasulja, nato pa mu sledim, ko veličastno zakoraka na oder. Vlado, še pred minuto vzor prijaznosti, mrko pogleda, uperi kazalec v simpatično dekle in zagrmi: »Mali človek!«

Eden od prvih očetov malih ljudi v literaturi, ki sam zagotovo ni slutil, da bodo iz njegovih uradnikov naredili matrico, ki bo za dolgo zavladala v ruski literaturi, je Nikolaj Vasiljevič Gogolj. Kakšen je bil Gogoljev mali človek, preden ga je v senci monumentalnih spomenikov nič krivega pisatelja izrabil socialistični realizem? 

Literarni zgodovinarji sicer iznajdbo ruskega malega človeka pripisujejo Puškinu z njegovim likom Jevgenija iz Bronastega jezdeca, ki ga psihološko zmlinči dediščina in duh Petra Velikega. Ko je deset let mlajši Gogolj prišel iz ukrajinskega podeželja v prestolnico, je vsestranski pisatelj Puškin že kraljeval ruski literaturi. Po nekaj letih Akakijevske usode v nizkih uradniških službah je Gogolj zaslovel z zbirko kratke proze Večeri na pristavi blizu Dikanjke, ki prinesejo romantičen blišč Ukrajine, sejmov, požrtij, divjega kozaškega življenja, kartanj in bratenj s hudičem; osebe zgodb – čarovniki, lepotice in pogumni mladeniči – pa še ne nakazujejo sivega, vsakdanjega človečka, ki se pojavi v poznejšem obdobju. Toda medtem ko Puškin pleše s peterburškimi lepoticami v palačah in ponočuje do poznih juter, takrat že slavni Gogolj opazuje peterburško življenje predvsem iz majcenega stanovanja na Mali morski ulici, ki se izteče na Nevski prospekt. Čeprav so Puškinovi mali ljudje opisani z večjo mero topline kot Gogoljevi, je to le pogled od zgoraj ali vsaj pogled od strani. Gogolj, sicer tudi sam plemič, pa je doživel uradniško usodo in nato dokaj skromno pisateljsko življenje. Verjetno bi lahko rekli, da v portretu njegovega malega človeka odseva tako poznavanje nižjih socialnih leg (ki so jih ruski pisatelji te dobe le redko doživljali na lastni koži) kot oster pogled kritika človeških slabosti. Če seveda sploh lahko govorimo o portretu. Jurij Tinjanov¹ ugotavlja, da bi portret Gogoljevega junaka težko narisali. Poglejmo si recimo glavnega junaka Mrtvih duš, Čičikova: »V koleseju je sedel ne ravno lep, pa tudi ne grd in ne predebel in ne presuh gospod, ne da se reči, da je bil star, pa tudi ne, da je bil premlad.«² V svojem eseju o Gogolju dodaja svoje opažanje prihoda Čičikova »na prelep dan za rusko literaturo« v mesto N. N. še Vladimir Nabokov.³ Opozarja na nenavaden shod različnih likov na prvi strani romana. Čičikov se pelje tako rekoč mimo bralca v kočiji, sledi pogovor dveh ruskih kmetov o Čičikovem vozilu, nato se na cesti pojavi še mlad moški v belih platnenih hlačah in bralca vse napeljuje na misel, da bo zgodba krenila za tem mladim moškim, a se v resnici ne on, ne oba kmeta v romanu ne pojavijo več. Esejista Genis in Vajl ugotavljata, da se roman začenja na praznem mestu, glavni junak pa je kar se le da navaden (»Ta človek je takšna abstrakcija kot črki N. N. v imenu mesta.«⁴). Navaden je tudi Akakij Akakijevič iz Plašča: »O njem ne moremo reči, da je bil kaj posebnega,«⁵ nam zagotavlja pripovedovalec v prvih stavkih povesti. Tudi drugi liki v Plašču se ne morejo pohvaliti z izčrpnim opisom svoje zunanjosti ali značaja. Ob liku krojača Petroviča nam sam avtor napoveduje: »Ker pa je že navada, da je v povesti vsak značaj podrobno opisan, si ne morem pomagati in vam postrežem še s Petrovičem!« In kaj dobimo? »Ta Petrovič se je sam krstil, ko je dobil osvobodilno listino in začel piti kot žolna na vse praznike, najprej na vélike, potem pa brez razločka na vse cerkvene, ki so imeli v koledarju križec.«⁶ Zares izčrpen opis, po katerem ne vemo niti kakšno barvo las je imel niti ali je bil vesel ali melanholičen pijanec. O Petroviču bomo do konca Plašča zanesljivo vedeli le nekaj skromnih dejstev, recimo, da živi v Peterburgu, da ima ženo (Akakij domneva, da ga slednja tepe), da je poceni krojač in alkoholik.  

Shematičnost Gogoljevih junakov opazijo mnogi natančni bralci. Odzivi so različni: od evforičnih vzklikov »Mi vsi smo Čičikov!« do radikalne sodbe filozofa Vasilija Rozanova, da je Gogolj idiot (pa ne v privzdignjenem smislu, ki jo je besedi pridal Dostojevski), ki ničesar ne razume in so mu pomembne le lepe »besedice«. Rozanov obtožuje Gogolja, da vsako osebo opiše s potezami, ki se prilegajo glavni tematski potezi lika; vse lastnosti so »zbrane v en snop žarkov z ukrivljenim zrcalom in močno, nepozabno posvetijo v spomin bralca.«⁷ To pa pomeni, da Gogolj ustvarja literarne tipe, ki so vedno posplošitev. Sklep Rozanova: duše Gogoljevih malih ljudi so res »mrtve duše«.  

Rozanovu lahko damo delno prav – od prepisovalca aktov Akakija Akakijeviča nihče ne pričakuje, da ga bo kaj odtrgalo od njegove usode hodečega fotokopirca, nič ne vemo o njegovih čustvih in dvomih (v kolikor ta niso povezana s prepisovanjem ali kupovanjem plašča). Ne pričakujemo torej razvoja njegovega značaja. Toda to še ne pomeni, da gre za slabo literaturo. Viktor Jerofejev opozarja, da pri Gogolju ne gre toliko za tipe kot za arhetipe.⁸ Tip je aritmetična sredina, povprečje, gogoljevski junaki pa so daleč od nje. Gogoljev opus je očitno grotesken in tudi liki z groteskno poudarjenimi lastnostmi na takšni podlagi delujejo prepričljivo. Čeprav si te iste junake težko zamislimo v romanu Tolstoja, se lahko z Rozanovom strinjamo še v eni točki – ravno zato, ker so liki pretirani, ostanejo vtisnjeni v bralčev spomin. Mojster gogoljevskih arhetipov v sodobni ruski prozi je recimo Sergej Dovlatov, ki je imel vse življenje neprijetno lastnost, da je osebe pobiral iz resničnega življenja, ohranjal njihova prava imena, nato pa iz njih izluščil arhetip. Nedavno se je v dokumentarni oddaji o Dovlatovu pojavil njegov prijatelj, ki ga je Dovlatov v romanu Nacionalni park opisal takole: »Mitrofanov je postal fantastičen lenuh, če lahko imenujemo lenuh človeka, ki je prebral deset tisoč knjig. Mitrofanov se ni ne umival ne bril. Ni vračal dolgov in ni si zavezoval čevljev.«⁹ Seveda je bil živi Mitrofanov v oddaji (na prvi pogled povsem urejena oseba) mnenja, da gre za karikaturo, ki ni povezana z resničnostjo. Toda ruska beroča publika si je zapomnila, kaj je mitrofanovščina.  

A za časa Gogoljevega življenja je kritike zanimala druga poteza malega človeka. Poteza, ki naj bi vzpodbudila sočutno linijo v ruski literaturi in se odrazila predvsem na ruskih realistih 19. stoletja, najmočneje pri Dostojevskem. Spet smo seveda pri prepisovalcu aktov Akakiju, tokrat pri njegovi prošnji sodelavcem v pisarni: »Dajte no mir, kaj mi nagajate!« In nekaj nenavadnega je zazvenelo v teh besedah in glasu, s katerim je to rekel. Nekaj kar je vzbudilo sočutje. […] Iz teh presunljivih besed so pa zazvenele še druge: »Saj sem tvoj brat!««¹⁰ S temi besedami se povezuje pogosto citiran stavek »Vsi smo izšli iz Gogoljevega Plašča,« ki so ga dolgo (in bojda tudi povsem napačno) povezovali z Dostojevskim. Sploh zgodnji Dostojevski se sicer očitno zgleduje pri Gogolju, preizkuša njegove prijeme (recimo določujoča imena kot je Razkolnikov ali nenavadna komična imena kot je Mlekopitajev iz Nespodobne anekdote). A kot opazi J. Tinjanov – stilizacije Gogolja se pri Dostojevskem postopoma sprevračajo v parodijo, Dostojevski pa večkrat eksplicitno poudari, da ga moti predvsem tipskost Gogoljevih junakov. Že Makar Djevuškin se v Bednih ljudeh pritožuje, da takšnega uradnika, kot је Аkakij, ne more biti. Če ravnanja Gogoljevih junakov poudarjajo njihov karakter, so junaki Dostojevskega polni notranjih nasprotij, takšen je tudi govor njegovih oseb, ki pogosto nasprotujejo svojim lastnim trditvam. Gogoljeve arhetipe pri Dostojevskem zamenjajo kompleksni značaji, ki številnim avtorjem ruskega realizma prinesejo nalepko »psihološki realizem« (ne glede na to ali opisujejo revne Peterburžane kot Dostojevski ali plemiče in posestnike kot Tolstoj).  

Čeprav so veliki romani ruskega 19. stoletja marsikaj dolgovali Gogoljevemu malemu človeku, so ga v marsičem nadgrajevali, pa tudi zavračali. Šele naslednja generacija je lažje priznavala Gogoljev vpliv, a bolj kot socialni toni sta pisatelje modernizma in avantgarde fascinirali Gogoljevi groteska in fantastičnost. Tako se recimo glavni roman ruskega simbolizma Peterburg Andreja Belega začenja s stilizacijo Gogoljevega Nevskega prospekta. Kasneje ga za vzor priznava Daniil Harms, v Evropi se nad njegovimi teksti navdušuje Kafka … 

Ironija usode poskrbi, da ideološki stroj Sovjetske zveze od leta 1934 izrabi podobo Gogoljevega malega človeka. Pod Stalinom je Gogolj kanoniziran, pod njegovo zastavo ter pod zastavo zapovedanega socialističnega realizma, zapovedanega povzdigovanja zatiranega malega človeka pa preganjajo avtorje kot so Zoščenko, Platonov, Bulgakov, Zamjatin. Nič čudnega, da se nam zdi sumljiv, mali človek. Da nas spomni na ogromno pošast množice, v katero se lahko združijo mali ljudje, po drugi strani pa na pogosto zoprno patetične motive socialistične propagandistične literature.  

Morda pa so bili nad pojmom že ob rojstvu izrečeni slabi uroki. Gogolj, ki je bil vedno fasciniran nad demoničnim, je konec koncev iz Čičikova naredil trgovca z mrtvimi dušami, iz Akakija pa zlobnega duha, ki z mrzlimi mrtvimi prsti snema plašče z uradnikov.

⁵ Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Plašč in še tri povesti. Ljubljana: Založba Mihelač, 1992. Str.5.