Še pred objavo izvirnika: odlomek iz še neobjavljenega cikla kratkih zgodb Senčne slike avstrijskega pesnika in prozaista Tomaša Escherja, v katerih se avtor na neposreden način loteva občutljivih in tabuiziranih tem.

Tovornjak je ustavil.
S hriba smo opazili svetlikanje ognja in potiho zapeljali k robu gozda.

Ostanem pri vozniku, pet drugih prečesava območje, v zraku je vonj po naglo pogašenih plamenih.
Dolgo me obdaja tišina, tu in tam jo prekine tiho, bežno pokljanje vej, ki mu sledijo kriki in streli, nato še ti zamrejo.

Prižgem cigareto; tudi takrat, preden sem moral prvič na teren, sem kadil.
Dolžina ene same cigarete in vojna je zakorakala v moje življenje, ali drugače - moje življenje je zakorakalo v vojno.

V tem času je zame postala skoraj nekaj normalnega, običajnega, kot bi ponujala neke vrste varnost - nobenih skrbi več, nobenega razmišljanja, samo ubogati si moral.

V preteklosti sem jih tako vročično iskal, zasvojen sem bil z njimi, s temi trenutki, preden se vse prevesi, ko zaslutiš vrhunec tik preden napoči sprememba, samo še tista vrata odsuneš in že si nekdo nov, sebi nepoznan.

Ti trenutki - vedno sem jih napenjal kot napneš lok, da se skoraj pretrga, vse do zadnjega sem jih okusil in užil, nato pa se zavestno in polno prepustil vsemu novemu.

Po tej vojni cigareti se je nekaj spremenilo, zdaj sem jih sovražil, izogibal sem se vsaki, še tako neznatni spremembi.

Teptam žerjavico in opazujem gozd.
Somrak, s katerim smo bili še pred nekaj minutami mehko obdani, se je razblinil; nebo zdaj težko in mrzlo pritiska na tla, konture se razpuščajo.

Snopi svetlobe se trepetaje pretikajo skozi podrast in razpirajo mrak, zasledujejo jih sence s topimi rezili.
Ko se skupinica približa, jo, kot bi z iskalnim žarometom rezal nepredirno temo, preiščem s pogledom.

Nekoga so našli.
Poročnik ob sebi žene mlado žensko in ji s čvrstim prijemom za vrat potiska glavo navzdol.

Med vožnjo ji sedim nasproti, njen pogled brezizrazno prilepljen k tlom, kot okamnela je.

Jopič, v katerega je oblečenega, ji visi postrani čez rame, bluza pod njim je strgana in ji odkriva del prsi.
S trdno zvezanih rok na tla kaplja kri.

Pogled mi uide na druščino; dva se polglasno pogovarjata, drugi jo poželjivo prebadajo z očmi.



Kar nekaj časa je minilo, preden sem jo prepoznal, pregloboko so se vanjo zagrebli vsi ti dolgi meseci vojne.

Jelena.
To ime sem že skoraj pozabil, kot se mi tudi otroštvo in mladost danes zdita samo še podobi iz sanj.
Včasih se mi je zdelo, da čas pred vojno sploh ni obstajal.



Nepričakovano je udarila nad njegovo življenje.
Očeta so vpoklicali.
Ko se je vrnil iz šole, je v kuhinji zagledal mater, ohromljeno.
Vojakom, ki so očeta odvedli na poveljstvo, na srečo ni povedala, da je Srbkinja, čeprav bi jim to najraje zakričala v obraz. 
Preživetje je bilo zdaj odvisno od tega, kateri strani pripadaš.



Dojemal je počasi, postopoma, dogodki so se na nek način odvili mimo njega.

Seveda je opazil, da so postajali nekateri njegovi sošolci vse bolj skrajni, zbijali šale na račun vrstnikov in prekinjali dolgoletna prijateljstva, a se mu je zdelo, da so to le zapozneli pubertetniški izpadi in običajna rivalstva.

Zdelo se mu je, da je sam to obdobje že zdavnaj prerasel; zdaj se je oziral za dekleti, še posebej za Jeleno.



Živela sta v isti soseski.
Spoznala sta se leto dni pred začetkom šole in postala dobesedno neločljiva.
Šele ko sta se znašla v divjih letih, sta se nenadoma odbila drug od drugega kot magneta s spremenjeno polarnostjo.

Pojavila se je zadrega pred nasprotnim spolom, vanjo se je mestoma prikradlo hrepenenje, a staro prijateljstvo se je ohlajalo, dokler od njega ni ostala le še medla senca.
Nekdanjo intimnost in vedrino pogovorov je zamenjala krčevita negotovost.

Kmalu zatem se je s starši odselila in drug drugemu sta se izgubila izpred oči; vsake toliko sta si namenila nekaj redkobesednih vrstic.

Nekaj mesecev pred začetkom vojne mu je poslala še eno pismo, drugačno od vseh ostalih; v njem je zapisala, da je bila nekoč zaljubljena vanj, a mu ni upala povedati, zdaj pa da je z nekom zelo srečna in bi rada, da se še enkrat vidita in dokončno poslovita.

Na srečanju sta se dolgo pogovarjala o skupnem otroštvu in poskusila drug drugemu razložiti, kaj ju je takrat pravzaprav ločilo.

Pozneje sta se zapeljala k ustju Neretve in se ob zatonu dneva ljubila v enem izmed čolnov, privezanih k obali.

Potem jo je odpeljal domov.
Na hodniku mu je pomignila, naj se ustavi, se prepričala, da ju nihče ne vidi, mu stisnila sramežljiv poljub in stekla po stopnicah, ne da bi se več ozrla.

Še dolgo jo je čakal in iskal s pogledom, čeprav je razločno slišal, kako so se vrata za njo zaprla. Čez čas je sedel na stopnice in se naslonil na kolena.

Ne da bi se zmogel premakniti, je v tej drži vztrajal dolge ure, morda je upal, da se bo vrnila, prišla ponj, še sam ni vedel; prikazala pa se je le neka starka, ki ga je osorno ozmerjala in spodila proč. 



Nenadoma me vrže pokonci, tovornjak je zapeljal čez udarno jamo.

Še sanja se mi ne, kako dolgo se že vozimo, slike so bile tako silovite, da me je odneslo iz resničnosti.

Iz resničnosti, pred katero so mnogi lahko ubežali le še v mislih ... in tako preživeli.



Spomini so mu spet zdrsnili k očetu; šele ko so ga odvedli, ga je končno streznilo, da nekaj res ni v redu.
Upiral se je, je rekla mati, ni hotel sodelovati pri vsej tej blaznosti.
Po nekaj tednih je prispelo lakonično obvestilo, v katerem je pisalo, da je oče padel v boju za domovino.

Pozneje, ko je bil tudi sam že nekaj časa vojak, je zaslutil, da so očeta takrat najbrž poslali v misijo, ki je bila že vnaprej obsojena na propad, ali pa v prve vrste - ta usoda je doletela vsakogar, ki se ni brezpogojno podredil.



Nemir v tovornjaku narašča, očitno bomo vsak hip prispeli.
Zazdi se mi, da se na obrazih vojakov kaže nekakšno radostno pričakovanje in za trenutek se še sam malce razvedrim, dokler me ne prešine, česa se v resnici veselijo.

V mislih mrzlično premlevam različne brezupne scenarije, kako bi jo lahko rešil, tuhtam, kako naj jim vse skupaj razložim - ampak, saj nima smisla, še samega sebe bom spravil v nevarnost ...
Ta vojna ne pozna prijateljev, družine, upanja, obstaja samo ta trenutek in vedno negotov jutri.

Ustavili smo se, nekdo preverja vozilo, vsak hip bo dal znak in skozi vrata se bomo zapeljali v taborišče.
Potem zanjo ne bom mogel storiti ničesar več.



Vso noč so jo zasliševali po »posebni metodi«, namenjeni vsaki ženski, ki se je po aretaciji vsaj še približno zmogla držati na nogah.

Tudi meni so prigovarjali, naj grem k njej.
Hlinil sem utrujenost in postal tarča posmeha ostalih, ki so me zafrkavali, da sem res še pravi otrok.

Pozno v noč sem buden ležal na postelji in napenjal ušesa, da bi slišal, če je še živa, če so ji pustili živeti, a niti enkrat ni bilo slišati ne njenega glasu, ne krikov in ne joka, pa vendarle, vsaj nobenega strela. 

Poskušal sem si vbiti v glavo, da je vsako upanje na njeno rešitev zaman.
Nobena od žensk, ki so jih privedli sem, ni preživela; naslednje taborišče je bilo daleč stran, pot do njega pa nevarna in nihče je ne bi bil pripravljen tvegati.

Tudi jaz ne?
Z njenim prihodom se je nekaj v meni spremenilo, nekaj se je spet zganilo.
Spomini so bili tako neposredni in siloviti, vsa ta čustva ...
Sem res še kaj čutil do nje?
Prepričan sem bil, da sem jo že zdavnaj prebolel, zdaj pa je kazalo, da bo tudi v meni podivjala nova vojna, kot da mi je treba še tega ...

Mogoče pa vseeno obstaja način ... če bi našel en sam razlog, da jo prepeljem v drugo taborišče, s tem je sicer ne bi rešil, imela pa bi vsaj večjo možnost, da preživi. 

Edini izhod, ki sem ga videl, je vodil prek poveljnika, samo on je v teh situacijah še znal ohraniti trezno glavo; mogoče zato, ker je bil precej starejši od nas in je že pred vojno služil kot poklicni vojak.
V taborišče naj bi se vrnil naslednji dan popoldne in pomislil sem, da bodo morda do takrat še počakali. S to iskrico upanja mi je čez čas nekako uspelo zatisniti oči.

Naslednje jutro, dosti prej, preden so nas običajno budili, me je nemir že dvignil na noge.
Moral sem se prepričati, če je še živa.
Stražar, ki je postaval pred njeno celico, se je zarežal, ko me je zagledal; najbrž se mu je zdelo, da sem si premislil glede zasliševanja.

»Srečo imaš,« je rekel, mi v roke potisnil ključ in se umaknil pred vhod.

Ko je ključ zaškrtal, sem bil v hipu popolnoma buden, kot bi mi nekdo izpred oči odgrnil težke prašne zastore, ki so me dolge mesece ovijali v mrak.

Odprl sem vrata v njeno celico, niti trznila ni, ležala je, zvita v dve gubi, oblačila razcefrana, obraz otekel in v modricah, povsod okrog nje zasušeni madeži krvi. 

Stopil sem k njej, vsak korak se je vlekel celo večnost, napenjal sem oči, da bi kar koli razbral z njenega obraza - tega obraza, ki sem ga nekoč tako ljubil, si ga v mislih vedno znova slikal, hrepenel po tem, da bi se ga lahko samo še enkrat dotaknil, in njeni lasje, ustnice - veke je imela priprte, drgetala je in videti je bilo, kot bi bila ujeta med krčevitim polsnom in šokom.

Strah se mi je zajedel v kosti in zazdelo se mi je, da mi bo kri vsak čas prebila stene žil.
Nenadoma je moje telo zvil krč in stekel sem ven, zaloputnil z vrati in se sesedel na razmajan stol; poskušal sem se zbrati, jasno in racionalno razmišljati, a zaman.

Od nekod se je pojavil stražar, me ocenjujoče premeril in se zarežal; pokimal sem mu in s težavo odtaval na zrak.

Zunaj so mi noge odpovedale, zgrudil sem se vase kot prazna vreča, z obrazom, zakopanim v dlani, sem tiho ječal.
Čez čas me je nekdo dvignil pokonci in odvlekel do spalne barake. 



Ko sem se končno ovedel, so me odpeljali k poročniku, ki je suho izjavil, da so ji dokazali krivdo in bo usmrčena še pred prihodom poveljnika.
Jaz jo bom ustrelil.

V meni je vse brezglavo podivjalo, odpor in nemoč sta se ruvala z naklonjenostjo, ki sem jo še zmeraj čutil do nje, tulil sem in moledoval, hotel razložiti svoj položaj, medtem ko je razum že svareče vrtal v moj notranji kaos, moj lastni strah pred smrtjo, dokler mi ni bilo povsem jasno, da se ne borim več samo za njeno življenje, pritisk je naraščal, zdelo se mi je, da me bo vsak čas razneslo, dokler se ni nekaj v meni zares pretrgalo, zalilo me je belo šumenje in bruhnil sem na tla, poročniku po škornjih.

Sledili so besni kriki in brce, moja glava je omahnila v lužo krvi in izbruhanega, nato me je obdala gluha tišina.
Tvegal sem vse in vse izgubil, odločitev je padla; če ne bom izpolnil ukaza, bova na mestu ustreljena oba.



Po tem ekscesu so mi dodelili vojaka, da me spremlja in poskrbi za to, da bom v resnici streljal.

Motril sem ga - komaj da je bil starejši od mene - njegove oči so bile prazne.
Le kaj se mu je pletlo po mislih?
Je bil zanj to samo še eden v neskončni vrsti ukazov, bi me res brez oklevanja?
Prisilil sem se, da sem umaknil pogled; prispela sva k ujetniški baraki.

Zdaj sem stal pred njo, pred tem, kar je od nje po zadnji noči ostalo, kako rad bi govoril z njo, mudilo se je in ne da bi se ustavljali, smo se odpravili k mestu usmrtitve.

Kaj bi se zgodilo, če bi se vendarle uprl?

Nič se ne bi spremenilo, bi pač nekdo drug ...

In ali ni bolj humano, če sem prav jaz tisti, ki bo streljal?

Izobčili smo jo, ji odvzeli vse, kar je človeškega.
Pa saj je vendar bolje, da človek umre, kot da je tako ponižan ...

Krčevito sem si prizadeval zatreti vsakršna čustva do nje.
Spomini pa so bili tudi tokrat močnejši, podobe Jelene, naju dveh, so se razpirale čez moje razburkane misli, me še zadnjič z vso močjo napadle.

Potem so se začele vanje zažirati luknje.

Sem res poznal to žensko, ni bila le ena izmed nešteto vlačug iz ene od mnogih vasi tu naokrog?

Ni moja sovražnica?

Me ni takrat prevarala? 



Vojak jo je trdo sunil predse in privezal ob drevo, sprostil varnostni zatič na pištoli in stopil za moj hrbet.

Videti je bilo, kot da se sploh ne odziva, njen brezizrazni pogled je preprosto zdrsnil skozme in počival v daljavah, ki jih je videla samo ona.

Nekako mi je uspelo, da sem se za silo obvladal.

Prvi sončni žarki so se spustili na njene čevlje, zasušeno blato na enem od njih je bilo videti kot lavče, nalepka z levčkom, ki smo jo kot otroci nosili tako dolgo, dokler se nismo naučili ločevati leve strani od desne.

Potem sem zaslišal glasno frfotanje ptiča, ki se je nedaleč proč spustil na vejo nekega drevesa in si začel čistiti perje ...

Ker je bilo nekaj časa vse tiho, je dvignila pogled in ga preiskujoče, vprašujoče zapičila vame, zbeganost pa se je v hipu sprevrgla v odkrito sovraštvo.

Razkrinkala me je, komaj sem se uspel obvladati in že se je spet vse sesulo v nič.

Ponižala me je, mi pljunila v obraz.

Streljati moraš, če nočeš pod takšnim pogledom umreti še sam.

Tomaš Escher, rojen 1975, avstrijski pesnik in prozaist. Pri založbi Erata Leipzig je leta 2001 izšla zbirka pesmi Proga 72 (Linie 72), ki je naletela na zelo dober odziv bralcev, leta 2008 pa je v obliki umetniške knjižne produkcije v sodelovanju z nagrajenimi študenti HGB Leipzig (Visoka strokovna šola za grafiko in knjižno umetnost) objavil svojo drugo pesniško zbirko Škarnik (Milan). Študiral je v Leipzigu in Gradcu, kjer danes tudi živi. Prozni odlomek je iz še neobjavljenega cikla kratkih zgodb Senčne slike (Schattenbilder), ki se na zelo neposreden način lotevajo občutljivih in tabuiziranih tem ter jih predstavljajo skozi prizmo intimne izkušnje posameznika. Bralec je priča dramatičnim podobam, ki pa jih vselej obdaja tančica življenjskega optimizma in nenavadne moči, porojene šele v sencah človekovih skrajnih meja.


Ana Jasmina Oseban, rojena 1978, se je po diplomi iz socialne pedagogike in nekajletnem delu na izobraževalnem področju usmerila na študij prevajanja in tolmačenja v angleškem in nemškem jeziku na Filozofski fakulteti v Mariboru. Iz obeh jezikov prevaja predvsem sodobno poezijo in prozo.