Ponedeljek, 2. marec 2009

Pesniška pokušina pred izidom nove pesniške zbirke Stanke Hrastelj "Gospod, nekaj imamo za vas", ki bo v kratkem izšla pri Študentski založbi.

prepoznaš jih, če se dovolj približaš
uglasijo se, se ujamejo v nov vzorec
kot zasuk v zenici kalejdoskopa
v trenutku se obraz spremeni
v nič več žalostni obraz
samo gibi ramen ohranjajo svojo tišino
pomirjenost s svetom, ki je zarezal

(nekaj dni kasneje sem našla
eno od imen doma
Faruk Šehić
na nekem seznamu
imena, mimo katerih ne smeš
je rekla Asja, ko jih je zapisala
krhkost, ki se spremeni v čisto lepoto
in smo spet pri preprostosti)

posedli smo na razgreti škarpi
gledali v dolino na oranžne strehe hišk
in čeprav med njimi ni bilo cipres
in ni razgled v ničemer spominjal
na Van Goghove pokrajine, smo se zavedali
lastnih pohabljenosti - ta je brez uhlja
ta brez jezika, ta brez očesa

občutek je bil pravi - še pred ozaveščenjem
naša imena so na seznamih
napisanih od nevidne roke ali od Asje Bakić
kar je v večnosti ista stvar
saj se nič ne zgodi po naključju

življenje potuje od imena do imena
od imena do imena se brazgotine manjšajo
mesta, kjer je bila izpostavljenost telesa največja
so na stežaj odprta
za nova imena s seznama
drug v drugega vstopamo
le tako lahko

le tako lahko ljudje
minuto zatem, ko se spoznamo
sedimo na razgreti škarpi
mirni kot sive čaplje

Vez

                              Dejanu Čančareviću

ne bom lagala
ne obžalujem
razpada države
a za razliko od tebe
besedo prijatelj
redko uporabim

zaspim brez uspaval, oprosti
zbudim se: nič me ne boli
vseeno se
izogibam proze
vsaj do enajstih

sredi dopoldneva
moj oče naredi samomor
največkrat se obesi
včasih skoči s strehe
snamem ga z vrvi
skuham mu kavo
danes je dobre volje
danes bo jedel kruh in mleko
in za sabo pustil drobtine
na mizi na tleh na kavču
posušile se bodo in nas pikale

zeblo me je v Pančevu
pravi moj oče
vidiš pa imava
vez
mrzlo pančevsko zimo
naseljuje se vame
z besedami očeta, s tvojimi
oba je zeblo oba sta
na nek način mrtva

ti delaš samomore zvečer
obredno dejanje
vstopni spev: sauvignon
nikoli iz kozarca
evangelij: brisanje spomina
slab uspeh

nož čvrsto v srce
dvakrat, za vsak slučaj

verjameš v ljubezen

Ne me quitte pas, ne zapuščaj me

do nove gorice tričetrt ure
nato ena ura do ljubljane
voziš umirjeno, brez prehitevanja

položi besede v nepripravljen prostor
zabodi jih naravnost v trebušno votlino
daj, saj bo šlo

nič poetičnega ni v premolčanem
iz playerja vzamem jaquesa brela
ne me quitte pas

otroci spijo na zadnjih sedežih

strmim v display na armaturi
poraba goriva pri vzponu 14,8 l
2,6 ko gre navzdol
vsa pot je znotraj teh okvirov

Pretvarjam se da si mrtev

   pretvarjam se da si mrtev
ne gre za pripravo na žalovanje
v tvojih korakih ni več teže
telo kot da več ne meče sence
ko hodiš po hiši, saj veš, se na lepem ustaviš
in stojiš sam s svojim strahom
pred vrati ali sredi hodnika kot pred oviro
ki ti ne pusti naprej
pretvarjam se da si nekoč obstal za zmeraj
in izhlapel
da je v hiši ostal samo dih v firnežu opaža

   delam se da si mrtev da te ni
urim se v občutju, morda je napor odveč
v lupini kože že dolgo nisi več ti
neupogljivo govedo je izgnano
ostal je le beden pastirček
bal se je zapustiti pobočja mišic kjer je pasel
dela se da se znajde v telesu, da obvladuje usedline
moditena ansilana zyprexe lexaurina
prazinea xanaxa helexa

   se spomniš kako si se bal vsake tablete posebej
kot da moraš požreti sluzasto žabjo zalego
ki se v črevesju raztopi in kot strup vdre
v sleherno celico mesa in kosti
bal si se cene ki si jo moral plačati za lebdenje
nad bazenom agonije, bal si se tikov
glava je omahovala kot giljotinirana
usta so široko zevala, oči gledale z belim
obraz se je pačil
otroci so se te bali, sosedje opazovali izza zaves
nihče ni več prišel na obisk

   delam se da je to daljna preteklost
da si mrtev in te ni več strah
pretvarjam se da je nekje tvoj grob
ki ga bom jutri obiskala
jutri, vedno jutri
pretvarjam se da sem pozabila vse stvari, vse dogodke
po tistem ko je v drobno razpoko duha
priletela puščica in zadela bika
delam se da se spominjam samo otroštva
najinih skupnih poti, tvojega učenja
prepoznavanja odtisov živalskih stopinj, dreves, ozvezdij
spominjam se kako iskreno sem mrzila mamo in sestro
zaradi njiju nisva bila sama na svetu
iz dna srca, me slišiš, sem nekoč odrivala žensko
ki je skupaj s tabo sedela v vseh čakalnicah, ordinacijah
in te držala za roko ko si se tresel ko si jokal
ko si tulil kot žival
ko so te bile samo prestrašene volovske oči

[Mama, kako stojimo z orožjem?
Imamo pištolo za prašiče in nekaj neuporabnih primerkov
pasti za gozdne živali. Pištolo je treba nastaviti
na sredino čela in biti miren. Biti miren.]

kako si lahko dopustil da te tako ljubi!
z nje se emajl lušči plast za plastjo plast za plastjo
moja izluščena mama je le še mehka sredica
delam se da si mrtev da je več ne moreš raniti

Bodi mirna. Mirno hodi po pločniku, mirno stoj
na postaji, mirno sedi v avto, ko bo prišel za tabo,
ko ti bo v ihti dopovedoval Danes ne smeš nikamor,
ker te bodo ubili!

[Mama, jaz nimam take ljubezni. V dobrem in hudem,
v zdravju in bolezni. Prosim, prosim, povej še enkrat,
obljubo si dala samo v svojem imenu, ne res.] 

   pretvarjam se da si mrtev da nikoli nisva
ure in ure sedela za mizo in si pisala sporočila na listke
spregovorila niti ene besede na glas
ker si bil prepričan da nam prisluškujejo
kdo - tisti ki te bodo ubili. umrla boš, veš?
mama bo umrla. tvoja sestra bo umrla.
ubili vas bodo. vse vas bodo ubili, o bog!

  delam se da si mrtev
že mesece ne govorim s tabo
delam se da telo ki hodi po hiši ne meče sence
s tem telesom ne izmenjujeva pogledov
ne izmenjujeva očitkov ne tolažb

Bodi mirna. Pojdi po teloh na težko dostopna mesta
kot vsako leto. Previdna bodi na strmini, polni rose.
Bodi mirna. Naberi šopek za staro mamo,
šopek za Anteta, šopek za očeta.
Jutri jih odnesi na grobove. Bodi mirna.

Stanka Hrastelj je rojena leta 1975, živi v Krškem. Gimnaziji v Brežicah je sledil študij teologije v Ljubljani. Za sabo ima številne revijalne in radijske objave, udeležila se je številnih domačih in tujih literarnih festivalov ter s svojimi deli sodelovala pri mnogih slovenskih in tujejezičnih zbornikih in antologijah. Leta 2005 je pri založbi GOGA iz Novega mesta objavila pesniško zbirko Nizki toni in zanjo na 21. slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši literarni prvenec. Med drugim je prejela naziv vitezinje poezije na pesniškem turnirju v Mariboru (2007) in bila izbrana za najboljšo mlado pesnico Festivala mlade literature Urška (2001). Prevaja tudi poezijo iz hrvaškega in srbskega jezika, je avtorica spremnih besed in moderatorka literarnih pogovorov. Pri ljubljanski Študentski založbi bo v kratkem izšla njena druga pesniška zbirka z naslovom Gospod, nekaj imamo za vas.