| Tomaž Grušovnik: Domotožje mišljenja | | Natisni | |
| Prispeval Lena Vastl |
| Nedelja, 15 Februar 2009 17:02 |
Nedelja, 15. februar 2009  Tyler je prišel na dan z zanimivo idejo: »Hey, Guys! Why don't we go check out the observatory?« Gledali smo vodikove meglice, galaksijo M 81, Betelgezo, ki ima 50 % šans, da bo razpadla v naslednjih 10.000 letih – in Orion bo ostal brez desne roke na večernem nebu –, Luno, s kraterji in pogorji in njihovimi ostrimi sencami (pri čemer sem pred okularjem teleskopa zadrževal dih zaradi bojazni, da bom, če bom izdihnil, odpihnil prah z mesečevega površja), itn.
Medtem ko smo vse to opazovali, sem astronoma – očitno vodjo inštituta ali oddelka – nagovoril, rekoč, da imam 'bedasto naivno' vprašanje. Samozavest se je nasmejala, misleč, da bo to lahka naloga. In res je bila; vprašal sem: »Imajo takšni teleskopi, skozi katere zdaj gledamo, danes sploh še kakšno vlogo v znanosti?« – »Ah, no! Hardly any…« V dneh, ki so sledili, sem potem, kot ponavadi, zabijal čas v navidez brezplodnih verigah misli in nekako prišel do sklepa, da se je mišljenju začelo tožiti po njegovem naravnem elementu – erosu. Zakaj?
»Beim Erkennen ist es überhaupt darum zu tun, der uns gegenüberstehenden objektiven Welt ihre Fremdheit abzustreifen, uns, wie man zu sagen pflegt, in dieselbe zu finden …« pravi nekje Hegel. Spoznanju gre torej za to, da s sveta postrga tujost; da nam omogoči, da se v njem najdemo; kar v angleščino, več kot pomenljivo, prevajajo kot: 'make us more at home in it.' Toda zdi se, da nas je 'spoznanje' doslej prej odganjalo od doma kot pa nam odpiralo vrata vanj; vse dokler nas ni, sodeč po Freudu, – ki se je sam uvrščal v linijo Kopernika in Darwina – v 20. stol. dokončno deložiralo. Spoznanje, ali bolje: spoznavanje, nam doslej ni, povsem očitno, prav nič pomagalo pri tem, da bi prenehali mrmrati Mobyjevo: 'Lordy don't leave me / All by myself / Whoa, in this world.' Toda ne le, da nas je spoznavanje čedalje bolj 'decentraliziralo' – nas pomikalo iz središča vesolja, vse dokler nam s Freudom na čelu krona razuma ni dokončno padla z glave – zgodilo se je nekaj celo bolj presenetljivega: spoznavanje je, z epistemološkimi procedurami, v katere se je izteklo, naposled izgnalo še samo sebe iz svoje srede, tj. iz tistega upanja, ki je velikim umom preteklosti povzročalo sladko insomnijo, da so pri tem, ko so vsak trenutek pričakovali razvozlanje stvarstva, v zamaknjenju hujšali poleg knjig. Res je sicer, da so po eni strani zdolgočasnjenci zmerom obstajali in da, po drugi plati, 'učenjaki' v tako opevani preteklosti le niso prebili vsega svojega časa za knjigami. Luther je, recimo, sodil, da se je potrebno malo 'sprostiti': Wer nicht liebt Wein, Weib, und Gesang,/der bleibt ein Narr sein Leben lang [Kdor ne ljubi vina, žensk in pesmi,/ta vse svoje življenje ostane bedak]; Hegel in kompanjoni so pristali v tübingenškem študentskem zaporu, ker so ponoči popivali. Toda ti ljudje so, kljub sokratskim izletom v pijanost, vseeno vztrajali v 'znanosti;' medtem ko so današnje številke, ki predstavljajo populacijo depresivnih študentov, naveličanih faksa, v zgodovini človeštva vendarle brez primere. Beseda 'šola,' ki, kot vemo, izhaja iz grške besede za prosti čas (!), je postala psihoteror, muka brez primere. Seveda: potem, ko so astronomi v petek zvečer publiki povedali zgodbico o nastanku vesolja, ki je v tem trenutku najbolj kredibilna, so se gotovo posedli nazaj za ekrane in pričeli statistično preučevati podatke, ki so jih ulovili radijski teleskopi; mogoče so v skladu z zajetimi signali izrisali kako podobo z rdeče-zeleno-rumenimi packami in se potrudili, da bi tam našli kak pulzar. Ja, nekateri od njih morda komaj šele pišejo predloge raziskovalnih projektov, katerih ustreznost bo, preden bo njihovim snovalcem dovoljeno sesti za računalo in ga uporabljati dve uri na teden, morala preučiti še neodvisna komisija. Uh, dolgčas, ja … Dolgčas, ki povsem razvodeni prvi vtis vijoličaste vodikove meglice, – zvezdne porodnišnice – v kateri se okoli kaj-vem-kakšnih jeder kondenzira masa. Ja, pravzaprav je modrikast madež na točkastem ozadju, v petek ulovljen v okular (umirajoča zvezda, katere zadnji izdih traja 100.000 let) primerna prispodoba sodobne znanosti: postopen razkroj v ravnodušnost praznega prostora. Houellebecq nekje piše, da si ljudje predstavljajo mikrobiologe kot Rimbaude za mikroskopom; astronomi so potemtakem v ljudskih očeh gotovo Rilkeji za teleskopi; s pogledom, usmerjenim gor, med angele. To prepričanje pri ljudeh gotovo dodatno podžigajo 'odprta vrata' astronomskega observatorija. Dejansko že sama infrastruktura poslopja spominja na sakralni objekt: rotirajoča železna kupola, privzdignjen podest, na katerega je postavljen teleskop v obliki debelega črnega valja in na katerem astronom pripoveduje junaške epe o nastanku galaksij, pridušena svetloba vgradnih svetilk, ki kot bakle mečejo svetlobo po hodnikih, karte nam znanega vesolja z donečimi posvečenimi besedami object M39-Yz, alpha-HG87, [imena si izmišljujem, so pa, kot veste, v tem stilu] in nenazadnje – posodica za darove s priporočenim zneskom za individualni in družinski obisk (!). In res, ko sem odhajal, sem se nenadoma spomnil, na kaj me je vzdušje v tem znanstvenem svetišču cel čas tako močno spominjalo: na nek hindujski tempelj, ki sem ga obiskal na obrežju Gange. Brahmani so za nekakšno ograjo sredi svetišča v miru izvajali bogoslužje, ljudje pa so pristopali k pultu (ki je bil nameščen tam, kjer je bila ograja prekinjena), preko katerega so dobivali 'blagoslov.' Povsem analogno je delo razdeljeno tukaj: svečeniki čez dan gledajo v ekrani in preračunavajo podatke, potem pa, ko zvečer pridejo ljudje (da si, med drugim, nekoliko umijejo vest zaradi siceršnjega zanemarjanja znanosti), pričnejo pripovedovati mite o nastanku vesolja in oddaljenih vesoljnih deželah. Res ne morem drugega kot pritrditi R. Collinsu, ki navaja nekega Bloora, ko ta pravi, da ima 'resnica' v znanosti vse karakteristike, ki jih Durkheim navaja za 'posvečene predmete religije' [R. Collins, The Sociology of Philosophies – A Global Theory of Intellectual Change, Belknap-Harvard University Press, Cambridge/MA, 1998, str. 19) Toda kakorkoli že, znanstvenikom, ki žrtvujejo lepe kose svojega življenja in dolge niti svojih živcev duhamornemu razporejanju podatkov v tabele (večinoma to sicer počnejo asistenti; toda vsak je na začetku nekaj časa moral biti asistent), skorajda ne moremo preveč očitati njihove vzvišenosti: glede na to, da se vsi precej trudijo, da imajo bistveno manjše plače od managerjev in odvetnikov in da je možnost, da bodo pozabljeni že naslednjo generacijo po svoji smrti precejšnja, jim pač ne preostane drugega kot držati glavo nad vodo tega brezna nesmisla z rednimi 'psihološkimi investicijami' pred laično publiko (po domače: napihovanjem ega), pa naj gre tu za obiskovalce observatorijev ali zdravniških ambulant ali univerzitetnih laboratorijev ali česarkoli že takega, v čemer je 'doma' znanstvena resnica. Oseba, ki izvaja neke kardiološke poizkuse ali kaj-vem-kaj, mi je povedala, da sedi pred računalom in kljuka kvadratke in da lahko, če le hoče, vedno najde kako 'korelacijo;' da pa nihče ne ve, kaj pravzaprav imajo ti podatki, premleti s pomočjo nekih fraktalnih algoritmov ali kaj-vem-česa-že, opraviti z bitjem srca. Vsak, ki bere Darwinovega Beagla, bo prevzet nad neusahljivo minuciozno pozornostjo raziskovalca, kako v okolici Ria opazuje dvoboj ose s pajkom iz rodu Lycosa, ali kako 'zelo presenečeno motri navade Papilio feronia, ki je edini metulj, ki lahko teče in ki lahko, poleg tega, povzroča še glasen hrup'; prevzet bo nad poetičnimi opisi vulkanov, ki jih avtor primerja s sorodnimi Humboldtovimi poročili. Kako šele je moral biti prevzet viktorijanski bralec: Darwin se je bral kot znanstvena fantastika z eno samo razliko – vse je bilo res (in od tu lahko sklepamo, da je znanstvena fantastika v določeni meri simptom znanosti; ker je slednja postala neznansko dolgočasna, jo je potrebno začiniti). Vsak pa, ki bo danes pogledal v znanstvenikov kabinet, bo zazehal nad fascikli poročil, pod katerimi se police šibijo bolj kot pod knjigami. Včasih je spoznavajoči moral biti pameten – in prebrisan – danes mora biti samo še priden. Pravzaprav sem v dneh po observatoriju hotel napisati nekaj o domotožju v stilu človekovega izobčenja iz sredice stvarstva, ki mu je botrovalo napredujoče spoznanje s tem, ko je čedalje bolj širilo mrežo medsebojno povezanih pojavov; človek, nekakšen pajek, ki je spletel mrežo znanja in potem v sredini čakal, da se na niti ulovijo dognanja, se je sam prilepil nanjo; toda izkazalo se je, da pojav človeka, s stališča drugih pojavov, ni nič posebnega in je na ravni vseh ostalih naravoslovnih fenomenov. Ko smo se začeli čedalje tesneje zlepljati (vemo, da otepanje pajčevino še bolj prilepi na prste), so domiselni ljudje skušali poiskati vse vrste tolažb. Ena najboljših je tista, v skladu s katero smo ljudje dejansko sredstvo samospoznanja stvarstva; skozi nas se sicer slepo in gluho stvarstvo naposled uvidi in zasliši; preko naših misli, naravnanih na spoznavanje sveta, se Narava naposled osvesti. Mi, tako rekoč, posodimo svoje organe vesolju, da se potem z njimi lahko ljubi samo s seboj. Observatorij in teleskop v kupoli nista potemtakem nič drugega kot oko vesolja, ki gleda samo vase. Ko to spoznamo, imamo opraviti s čudovito sintezo, z vnovič vzpostavljeno harmonično simbiozo človeka in stvarstva: namreč, z istim aktom spoznanja, s katerim prepoznamo svojo vlogo v tej kozmični evoluciji Zavesti Stvarstva, tudi ta Zavest Stvarstva prepozna samo sebe. Dvoje v enem torej: človek spozna Naravo v tistem hipu, ko Narava spozna samo sebe preko človeka. Tako Spinoza lahko reče, da z isto ljubeznijo kot mi ljubimo Boga pravzaprav Bog ljubi samega sebe. Kakorkoli že romantično je to razmišljanje, težko se je otresti miselnega priokusa, da gre za trik. Od kod, hudiča, ta ideja? Nič, kar vidimo tam zgoraj na nebu ali tu spodaj na Zemlji nas ne napeljuje na kaj takega; in v času po Darwinu je zavest predvsem funkcija organizma, njegovo orodje, izklesano z Naravnim Izborom (pisano z veliko po Darwinu), ne pa 'element božanskega v človeku.' In ker je Dawinova slika narave take vrste, da se koherentno vklaplja v našo siceršnjo znanstveno sliko, se je težko prepričati, da je 'zadaj' še kaj več. Seveda strogo gledano ni nobenega dokaza za to, da naš duh ni del božjega duha in da se potemtakem Bog, ali pač Narava, preko nas resnično ne osvesti. Toda istočasno in po isti logiki tudi ni nobenega dokaza za to, da temu je tako. Naposled lahko med tema podobama stvarnosti (Kozmična Zavest vs. funkcionalno orodje organizma) odloči naše gledanje. Toda slednje bo v precejšnji meri določeno s tem, kar že vemo; in zato pravim, da se ideja o Kozmični Zavesti preprosto ne vklaplja v našo siceršnjo sliko, ker ta enostavno nima predpostavke Kozmične Zavesti. V bistvu je reč analogna Wittgensteinovski situaciji, v kateri bi hoteli zastopati idejo, da sta, recimo, drevo in njegova senca ena stvar. To lahko mirno trdimo: vsi predmeti, v kolikor jih vidimo (in vidimo jih v kolikor so osvetljeni), mečejo senco. Senca je torej zmerom zraven predmeta – v bistvu je njegov del. Ko se senca veča ali manjša, predmet raste ali vene. (Nekdo bo zdaj rekel, da se pri resnični rasti spremeni teža; toda to ni zmerom res – recimo, kadar napihnemo balon…; toda sence ni moč prijeti – toda tudi vakuuma v žarnici ne… itd. hočem povedati, da bomo, če bomo le vztrajni, z miselnim manevriranjem pač v nedogled lahko zastopali idejo, da senca je del predmeta). Toda – ideja, da je senca del predmeta, se enostavno ne vklaplja v naše siceršnje predstave o predmetih in sencah; in iz zelo sorodnega razloga se je povprečnemu človeku 21. stol. težko vživeti v idejo, da je njegova glava polna božanske snovi. Vsem neoplatonikom lahko s tem mirno sporočimo, da ta vrsta ljudi morda vseeno ni tako kratke pameti, ali tako neizobražena, kot radi domnevamo. Četudi bi lahko bolj – ali celo: povsem – kredibilno zagovarjali idejo, da hodimo naokrog z možgani, potopljenimi v Vesoljni Um, ta misel, ne glede na svojo vzvišenost, še zmerom ne pokrije običajnih 'duhovnih potreb' posameznika po pozornosti, kot je to domislil W. James. Četudi bi teleskop v observatoriju zares bil zenica vesoljnega očesa, ki ogleduje samo sebe, bi to oko, nenazadnje, gledalo nikamor drugam kot naravnost v lastno praznino. In res – glede na občutja samote, izgubljenosti, ničevosti, ki prevzamejo opazujočega, ko pogleda v bistveno več kot 99% praznega prostora tega univerzuma, zajetega v mehurjih praznine, ki jih obdajajo galaktični filamenti (občutje, ki so ga že stari mojstri prepoznali in poimenovali horror vacui, strah pred praznino), moramo potemtakem reči, da Narava skozi nas ne zre nič drugega kot lastno ničevost. Tako gledano se nazadnje celo zdi, da bi bilo vseeno še najbolje, če bi ostala kar nezavestna. James bi rekel, da ideja tovrstnega Absoluta, ki, ne da bi trenil z očesom mirno zre sam vase, prav nič ne pomaga pri tem, da bi se človek v tem svetu počutil bolj doma; prav nasprotno se vse prej zdi, da lahko na takšno idejo dejansko pride le kak brezosebni, celo ljudomrzni duh med knjige zakopanega individuma. Poleg vsega lahko ideja vase zročega Absoluta, če se ji priključi teoretični podaljšek v obliki nazora, da ta Absolut zmerom ravna v skladu sam s sabo in da proti temu toku ne moremo nič, v veliki meri paralizira človekovo kreativnost in ga onesposobi za bodoče delovanje. To seveda ni nujno tako in ljudje kot je James, ali Lester Ward, so bili prepričani, da je potrebno Bogu, ali Evoluciji, priskočiti na pomoč z zavestno modifikacijo pričujočih družbenih razmer. Toda takšna miloščina do Boga je vseeno bolj redka med ljudmi, napol bivajočimi v Nebesih, in fatalizem ponavadi prevlada. Toda pustimo to … kar sem hotel reči je, da je danes od tega domotožja, tj. izsrediščenosti človeka, ki jo skušamo zaceliti z raznimi teoretskimi in literarnimi žavbami – močnejše domotožje mišljenja samega. Kakorkoli poetično že to zveni, mislil sem predvsem to, da danes enostavno ne čutimo več tako močne strasti po spoznavanju, kot smo jo včasih, ali, da to strast, ko se pojavi, precej hitro ubijemo z epistemološkimi procedurami, pri čemer ta suhoparni izraz uporabljam zato, da bi pokazal na ustrezno duhamornost, ki jo vleče s sabo. Še drugače: včasih smo začutili osamljenost zaradi dejstev, ki jih je prineslo spoznavanje (s katerim pa smo vseeno strastno nadaljevali); danes čutimo praznino spoznavanja samega. Že Dewey je v svoji Demokracija in vzgoja (1916) govoril o neefektivni vzgoji, ki ji manjka življenjskega elementa. Sam sem ta proces odtujitve skusil v 6. razredu OŠ, ko sem se srečal s kemijo; pred tem sem doma za kuhinjsko mizo prav rad mešal kis s pecilnim praškom in opazoval mamine reakcije, ko pa so me predmet začeli sistematično poučevati, me je, tako kot veliko večino otrok, stvar popolnoma minila; dejansko me je ta proces učenja po Pavlovsko pogojil, tako da zdaj, zmerom, kadar slišim zvok 'k-e-m-i-j-a,' blago pokrčim obrazne mišice. Poleg tega: dobršen del ljudi, ki se ukvarjajo predvsem z znanostjo, hodi naokoli naveličanih procesiranja vseh možnih informacij in sitih oddajanja poročil o uspešnosti projektov. Lahko bi rekli, da je tožarjenje nad stanjem spoznavanja že stara pesem, ki jo poslušamo že od Aristotela dalje. In to je seveda res – toda pri tem razmisleku ne gre toliko za novost, kot bolj za to, da ga moramo vsake toliko ponovno vzbuditi; ali še drugače: vsaka 'generacija' (beseda, ki je zadnje čase pogosto v uporabi) ga mora izvesti zase. Torej: kaj priporočam? Žal na tej točki, tako kot zmeraj, zmrznem; nimam pametnega konkretnega predloga, kako mišljenje povrniti v njegov izvirni medij. Lahko pa natrosim nekaj opažanj o spoju znanosti, umetnosti in filozofije kot treh glavnih človekovih dejavnostih, v katerih se javlja eros. Prva stvar je sledeča: znanosti pač morajo ostati sistematične, drugače se iztečejo v anarhično brbljanje; 'suhoparnost' je v naravi postopka samega. Trdnost terja sistematičnost, slednja pa je nekaj, kar na dolgi rok zamori, sploh, če se znanstvenik ne more z določeno verjetnostjo nadejati psihološke 'povratne investicije' v smislu družbenega priznanja statusnega pomena. Enostavno je treba stisniti zobe in malo počakati: ex nihilo nihil, ne moremo kar sami sebe zabosti z Erosovo puščico in pričeti znova zatopljeno moriti svet okoli nas; to bi bil prej samomor kot kaj drugega. Druga stvar: če vzamemo primer filozofije, vidimo, kako je sama sebe iz znanosti postopoma razgradila v literarno zvrst (kot bi rekel Rorty), znanosti pa so jo, po drugi strani, posrkale vase kot lastno 'samorefleksijo.' Iz filozofije so nastale sociologije, psihologije, komunikologije, še prej pa biologije, fizike in kemije; drobljenje znanosti na koščke, ki marsikateremu sodobnemu filozofskemu fundamentalistu ni preveč všeč. Po Heideggru in Wittgensteinu, tudi že Nietzscheju, enostavno ni več moč misliti v tradicionalni filozofski maniri – težko, recimo, razmišljamo o Resnici, zato pa toliko bolj razmišljamo o tem, kar je res; težko razmišljamo o Umu, težko pogoltnemo to misel, razmišljamo pa o tem, kar je umno in še posebej – pametno; ne razmišljamo o Pravici, temveč o tem, kako bi lahko ravnali bolj pravično. To, da ne razmišljamo več v 'tradicionalni filozofski maniri', povsem očitno ne pomeni, da je sodobna filozofija brezveze; pomeni pa, da se bolj približuje literarnim zvrstem, čeprav s po svoje obarvanim besednjakom in lastnimi pravili igre. In čeprav se približuje literaturi, bo filozofija zmeraj ostala svojevrstna literarna zvrst, sploh zaradi svoje nagnjenosti k doslednosti, ki je celo največjim literarnim upom pogosto primanjkuje, kar pa filozof posebej težko prebavlja. Enako to ne pomeni, da so filozofske misli zaradi tega 'približevanja' manj zavezujoče; filozofija je, nasprotno, strogo zavezujoča, enako, kot so strogo zavezujoči največji romani; v smislu, da dejansko spreminja(jo) naš svet. To pa tudi ne pomeni, da se zgodovine filozofije ni potrebno več učiti; nasprotno, zgodovina filozofije je najboljši propedevtični pripomoček kar jih je izumilo človeštvo – ponekod študentom, preden se vpišejo na pravo, recimo, svetujejo študij filozofije. Toda kaj to približevanje filozofije literaturi pomeni za znanosti in spoznavanje nasploh? Ta metamorfoza filozofije – za katero ne smemo pozabiti, da je vseskozi hotela ostajati po Husserljansko rečeno stroga znanost in da je 'definirana' preko svojega odnosa z znanostjo in umetnostjo – dejansko pomeni, da se je pričelo spreminjati pojmovanje znanosti in spoznanja samega, čeprav morda to še ni tako očitno; in da se skladno s tem najbrž spreminjajo tudi parametri tega, kaj je 'strogo zavezujoče'. A kakšno bi lahko bilo spreminjanje tega pojmovanja znanosti in spoznavanja? Znova: to je težko je reči. Vendar pa je pomenljivo, – tretjič – kako znanosti dandanes sodelujejo ne le z inženirji, temveč predvsem z gospodarstvom in, nenazadnje, umetnostjo in dizajnom ter množičnimi komunikacijami. Google ni sestavil le svoje 'Zemlje', ki se ji zdaj priključuje še oceanska kartografija, temveč menda namerava, v sodelovanju z vsemi možnimi strokovnjaki, ustvariti izpopolnjeno Darwinovsko drevo življenja. Na drugi strani imamo umetnike, ki čedalje bolj uporabljajo zapleteno tehnologijo pri svojem izražanju in jo za svoje potrebe celo modificirajo, s tem pa nakazujejo nove možnosti razvoja. Ja, če pogledamo naokoli po 'umetniških paviljonih', ali 'koncertih sodobne glasbe', bomo tam našli cel kup najrazličnejših aparatur; in vtis je pogosto, da gre za kulturo nekakšnih 'underground EXPO-jev.' Sodelovanje med znanostjo in umetnostjo je sicer v veliki meri na ravni univerz blokirano zaradi 'delitve fevdov', pri čemer je glavni razlog te razdelitve: money; delitev sredstev iz proračuna. Toda v zasebnem sektorju so te omejitve manjše in morda je za pričakovati, da se bosta znanost in umetnost tam povezovali hitreje. Zgodovinsko gledano to ne bi bilo nič novega: Leonardo, Michelangelo kot arhitekt, Dürer anatom in v geometriji raziskovalec perspektive. Takšno sodelovanje seveda tudi ni nič presenetljivega: izumljanje, odkrivanje in umetniško snovanje so pravzaprav en in isti akt, le da je to danes zaradi parcializacije disciplin nekoliko težje uvideti. Kar imajo vse te človekove dejavnosti skupnega, je namreč iskanje novih sovisij, kot bi rekel Wittgenstein. Novosti nastajajo s tem, ko se različni deli starega sklenejo in spojijo v nov konglomerat. Da bi ti to uspelo, moraš biti pesnik, grški poet, tj. pro-iz-vajalec. Lastno domotožje bo spoznavanje potemtakem pregnalo takrat, ko bo lahko uspešno, brez predsodkov in hujših administrativnih ovir, sklapljalo različne vidike sicer že pričujočega; in takrat bo tudi Eros manj skopuški s svojimi strelicami. -- |
Naključni prispevki: |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
E-branje: Zmagovalni pesmi Pesniškega turnirjaUredništvo | Ponedeljek, 18 April 2011  Kazinska dvorana SNG Maribor je bila v soboto polna: v njej je, kot napovedano, potekal Pesniški turnir. Na razpis za turnir se je prijavilo kar 157 kandidatov, izmed katerih je strokovna žirija izbra... Beri dalje ... |
Pavel Vilikovský: Gospodar spominovMaja Žvokelj | Ponedeljek, 14 Marec 2011  Na Slovaškem je med kulturno srenjo splošno znano, da je vsaka nova knjiga Pavla Vilikovskega literarni dogodek. Njegova dela so vedno znova vir bralskega užitka tudi za najzahtevnejšo publiko, navs... Beri dalje ... |
E-branje: Nove pesmi Katje PlutUredništvo | Ponedeljek, 31 Januar 2011  Katje Plut bralcem poezije ni treba posebej predstavljati. Pesmi je začela pisati in objavljati v zbirkah že v šolskih letih; njena zadnja zbirka Štafeta hvaležnosti je izšla leta 2005. S svojo komuni... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: OBLIKA RAJAUroš Zupan | Četrtek, 16 December 2010  Na knjižne police prihaja nova pesniška zbirka Uroša Zupana z naslovom Oblika raja. Zupan, ki je duhovit in dobrohoten možak, ve, kako se streže tej stvari, ki ji rečemo pesništvo. Da je ljubitelj L... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: NostalgijaDušan Šarotar | Sreda, 1 December 2010  Odlomek HAUSTOR Nebo nad kolodvorom je temnelo, sence topolov ob cesti so se daljšale in počasi kopnele v večer, ki je žarel s tisto nezamenljivo otožnostjo, ki jo prepoznajo samo tisti... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Nadin prtUredništvo | Torek, 30 November 2010  Še enkrat vam v branje ponujamo zmagovalno kratko zgodbo Mirane Likar Bajželj Nadin prt. V naslednjih mesecih se obeta z zmagovalko tudi intervju, že danes pa jo lahko ujamete na večeru LUDa Literat... Beri dalje ... |
Od metastaz do ljudožercev; literarni svet Alena BovićaGregor Inkret | Ponedeljek, 15 November 2010  Fama, ki se je na Hrvaškem poleti leta 2006 spletla okoli romana Metastaze, »hrvaškega Trainspottinga«, pod katerega se je podpisal skrivnostni Alen Bović, je navrgla nekaj zanimivih trivial... Beri dalje ... |
O knjigi tako ali morda tudi malo drugačeZala Maček | Ponedeljek, 8 November 2010  Pogosto se mi zgodi, da iz knjižnice prinesem knjigo, v kateri me razen črk in misli, ki jih je med platnice položila pisateljeva roka, pričaka še prispevek mojih predhodnikov – bralcev. Sivkasti odti... Beri dalje ... |
Evald Flisar: Na zlati obali (odlomek)Evald Flisar | Sreda, 3 November 2010  V ranem jutru je nad glavnim mestom Kameruna sijala tesnobna svetloba. Med vožnjo proti železniški postaji je Markov taksi zdrsnil mimo prizora, ki je tesnobo še stopnjeval: v polkrogu mrkih ljudi je ... Beri dalje ... |
SKOK V NEZNANO (natečaj-glasovanje pod št.5)Uredništvo | Ponedeljek, 11 Oktober 2010 Med ene redkih Manfredovih slabosti so njegovi imenitni znanci in v občasnih napadih samoironije tudi on sam prištevali njegove vselej zrcalno pološčene čevlje, katerih lesket se je uspešno upiral tud... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
