Zmagovalna zgodba proznih mnogobojev 2009
Sobota, 31. januar 2009

Vse je bilo tiho. V velikanski pečini, globoko v trebuhu gore, ni bilo slišati niti kapljanja vode. A vendar se je velika glava oprezno dvignila. Dve luknjici ob koncu nosu, ki jih imajo vsi plazilci in s katerimi zaznavajo toploto, sta mu dali vedeti, da v svojem bivališču ni več sam. Ta nezmotljivi čut, ki ga je ohranil živega osemsto sedemdeset let, ga niti tokrat ni pustil na cedilu.

Bil je že star. Redkokateri zmaj učaka tolikšno starost. Utrujen. Počasi mu je postajalo vseeno. Zakaj živeti tako dolgo, zakaj grmaditi vedno večje kupe zlata na svoje ležišče. Starejši kot je bil, bolj se je moral otepati junakov, ki so se vsako leto poskušali ovenčati s slavo, pokončati največjega, najveličastnejšega zmaja, kar jih je bivalo v deželi. Otepal se jih je praktično od takrat, ko je odrasel, pri sto štiridesetih letih. Živo se je še spominjal, kako je prvi pogumni vitez zakorakal v njegovo pečino. Bilo je kmalu po tistem, ko je, mlad in neumen, požgal bližnjo vas in v opoju pograbil mlado dekle, jo ponesel v višave in izpustil, da se je raztreščila po tleh. Ljudje so si bolj zapomnili to grozodejstvo kot škodo, ki jo je napravil požar. Le dober teden po tistem se je v njegovi pečini prikazala postava v železnem oklepu. S krikom je planil proti njemu in vihtel svoj meč. Ubogi človeček. Dovolj je bil en izbruh ognja. Oklep je v nekaj sekundah zažarel in bojni krik se je spremenil v agonijo, v brezumno kričanje, medtem ko se je revež cvrl v razžarjenem železju. Še več, zaradi vročine je kose oklepa zvarilo skupaj, da se ni mogel niti premakniti. Po nekaj minutah je tako od viteza ostala le še groteskna, ožgana pločevinasta lutka, ki je med ohlajanjem tiho pokljala.

Nikoli ni nihče ugotovil, kako dolgo zmaji zares živijo. Še nikoli ni noben zmaj umrl naravne smrti. Če pa je že kateri živel tako dolgo, nihče ni vedel zanj. Med zmaji je veljala vraža, da ne bodo nikoli izumrli, pa naj se njihovo število še tako zredči. Zadnji zmaj, ki bo ostal na tem svetu ne bo nikoli umrl; ko bo napočil ta čas, ko bo njegovo telo že na poti razkroja, bo njegova kri, ki bo padla na plodno zemljo, zbudila zmajevo seme. Iz njega po pognal prekrasen cvet in prvo bitje, ki ga bo poduhalo, bo postalo novi zmaj. Prav lahko, da je bil on zadnji. Če bi se zmaji lahko smejali, bi se ob tej misli zagotovo zahihital. Pečino so napolnili glasovi. Mogočna, elegantna glava se je prihulila. Torej jih je več. Zagledal je snope svetlobe. Za trenutek ga je prešinila misel, da bi se jim prepustil, da je živel dovolj časa, da naj gre ves svet k vragu. Potem pa je njegova zmajska narava prevladala. Zravnal je svoje mogočno telo, v njegovem trebuhu je zabrbotalo in iz njegovega gobca je šinil plamen.

Skupina je le počasi napredovala proti pečini. Z blatom umazane uniforme so bile neprepoznavne. Vzpenjanje po skalah je spremljalo tiho preklinjanje v nemščini.

»Stotnik Schultz, zdaj bi nam pa že lahko povedali, zakaj izgubljamo čas z blodenjem v tem skalovju!« se je pridušal podporočnik Ratzendorf.

Schultz je le žalostno zmajal z glavo. Goeringova navodila so bila natančna. Za nobeno ceno ni smel povedati, kaj naj bi jih pričakovalo tam zgoraj in zakaj je nacistični vrh tako zainteresiran za pečino. Vedel je sicer za njihovo obsedenost z okultnimi vedami in, ko so ga poklicali v Berlin, je kar pričakoval, da mu bodo naložili nalogo, v kateri se bo moral spopadati z davno mrtvimi vojščaki, troglavimi psi ali celo kakimi vampirji. Toda Goering mu je zaprl sapo, ko je omenil zmaja. Najprej se je smejal. Ko pa je izvedel, da naj bi bila votlina polna zlata, mu je smeh na ustnicah usahnil. Nemčija je že izčrpala svoje rezerve, vojna je trajala že predolgo. Če tam res leži nepregledno bogastvo, potem bi dokončna zmaga lahko spet postala otipljiva resničnost.

»Ne lažem vam,« je dejal Goering ob slovesu, »pošiljam vas v samomorilsko akcijo. A prosim vas, za dobro rajha, naredite vse, da zmaja pokončate. Za ceno vaših življenj.«

Sam pri sebi je zaklel in velel moštvu, naj se ustavi. Povedal jim bo. Če že morajo umreti, potem naj vsaj vedo, kaj jih pričakuje tam zgoraj. Pet obrazov se je v pričakovanju zazrlo vanj. Pogladil je mrtvaško glavo na svoji kapi in pričel: »Kameradi, tukaj smo, ker smo elita nemških udarnih sil. To, kar vam pripovedujem, se je tudi meni najprej zdelo smešno. Vendar, povem vam, če je vse res, potem bomo dvignili tretji rajh nazaj tja, kamor spada. Poleg tega pa  bo vsak od nas - vsaj tisti, ki bodo preživeli - zelo bogat človek. Ubit gremo zmaja. Opozarjam vas. Morda je to le bolna zamisel, porojena v našem z okultizmom obsedenim vrhom, toda, mi nismo tisti, ki bi o svojih nalogah razpravljali. Opravili jo bomo. Pri Bogu in Prusih je vse mogoče! Na končno zmago!«

»Sieg Heil!« je odjeknilo iz petih grl, kot bi ustrelil. Častniki SS so vedeli, kaj je njihova naloga. Da, pokončali bodo zmaja.  Na vhodu v pečino so se spogledali. Ratzendorf je pobožal svojo avtomatsko puško in pomislil sam pri sebi, da ga ni živega bitja, ki bi lahko preživelo rafal iz orožja, narejenega v najmočnejši državi na svetu. Schultz je ukazal premik in napotili so se v notranjost. Po kakih sto metrih se je hodnik razširil v dvorano.

»Donner, Wermaier, naravnost naprej, Blau, Kirchner, vidva pojdita po levem robu, z Ratzendorfom bova šla po desni.«

Tako so v soju karbidovk stopali naprej. Molk je prekinil Wermaier: »Stotnik, na tleh je zlato!« Schultz je bil v dveh skokih pri njem. Zares, na tleh se je nezmotljivo lesketal kupček kovancev. Nato pa je dvorana eksplodirala. Vsaj tako se jim je zazdelo. Ratzendorf je lahko le še videl, kako se trije njegovi kameradi zvijajo v peklu ognja, ko je že vžgal z brzostrelko proti velikanski temni gmoti. V istem trenutku je usekalo tudi z leve strani. Streljal je na slepo in še vedno pritiskal na sprožilec, ko je igla že tolkla v prazno. Zmaj je zarjovel in se obrnil proti Blauu in Kirchnerju, ki sta še zmeraj nažigala po njem. Zamahnil je z ogromnimi kremplji in ju pometel kot lutki. Kirchner je treščil v steno in se sesedel kot prazna vreča, Blau pa je nesrečno priletel na oster kapnik, ki ga je prebodel v trenutku. Velika krvaveča glava se je približala nepremičnemu Kirchnerju. Odprla je svoj velikanski gobec in ga zgrabila. Ratzendorf si je od groze pokril oči. Taka usoda torej čaka tudi njega. Šest ljudi proti zmaju! Potrebovali bi tanke, ne pa komandose! Naenkrat ga je oglušila eksplozija. Pogledal je čez rob skale in zagledal velikansko brezglavo telo. Kirchner je, preden ga je zmaj zgrabil, aktiviral vse bombe na svojem telesu in mu raztreščil glavo. Ostal je sam. Sam, z velikanskim kupom zlata.

                                                 ***

»Dedi, ali si se tukaj boril z zmajem? Si ga premagal? Kako velik je bil?« Iz ust desetletne deklice so brbotala vprašanja kot voda iz izvira. Ratzendorf se je nasmehnil. Njegov sin in snaha sta ga imela za prismuknjenega, ker je vnukinji pripovedoval take zgodbe, vendar se nista pretirano jezila. Navsezadnje, vsak dedek mora biti junak. Naj ji raje govori, kako je nosil uniformo SS? Okolica pečine, kjer je nekoč prebival zmaj, je bila zdaj znano turistično središče z organiziranim ogledom kraške jame in le zakaj vnukinje ne bi popeljal na izlet.

»Dedi, dedi! Poglej, kako lepo rožo sem našla! In kako krasno diši!« Nasmehnil se ji je, nato pa nad lepoto cveta osupnil. Osuplost je zamenjala groza, ko je deklica izpustila cvet iz rok in spačila obraz v bolečini. Obraz se ji je pričel daljšati. Koža je postajala vse trša, usnjata. Lasje so pričeli izpadati v šopih.  Iztegnila je roke proti njemu: »De...di...«

Z grozo je opazoval njeno preobrazbo. Iz hrbta so ji pognala krila iz grla pa nečloveški krik. Pričela je rasti in dobivati nezmotljivo podobo pošasti iz votline. Sklonil je glavo. Torej je zmaj na koncu zmagal. Vzel mu je tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu. Zazrl se je novemu zmaju v oči. Tako sta stala nekaj trenutkov, potem pa se je veličastna žival pognala v zrak. Poletela je visoko, proti soncu, zamahnila z velikanskimi krili in zmagoslavno zarjovela.

Čez nekaj dni so ga našli turisti, ko si je še v smrti k nosnicam pritiskal uveli cvet.

Avtorska licenca: Creative Commons    

Po mnenju strokovne komisije v sestavi pisateljica, literarna kritičarka ter nominiranka za nagrado Dnevnikova fabula Lucija Stepančič, literarni kritik Urban Zorko in književni urednik Andrej Koritnik in glede na glasove občinstva si je Aleksander Hropot z zgodbo Zmajevo seme prislužil prvo nagrado za najboljšo kratko zgodbo proznih mnogobojev, ki so potekali v okviru Festivala zgodbe Fabula 2009.
_______________________________________________

 

Aleksander Hropot se je rodil leta 1972. »Ko bo umrl, ne bo mumija, želi pa si, da bi mu postavili spomenik ali po njem poimenovali vsaj šolo,« zapiše na svoji spletni strani. Leta 1994 je prvič zašel v novinarske vode z objavami v priljubljenem računalniškem mesečniku Megazin. Leta 1995 je pričel pod vzdevkom Quattro pisati za revijo Joker, leta 2004 pa je aktivno pisanje za kratek čas opustil. Sedaj avtor znova objavlja prispevke v reviji Joker, slabo leto je bil kolumnist mladinske računalniške revije Gamezone,  pripravljal pa je tudi rubriko o igrah za oddajo Resnična resničnost na slovenski nacionalni televiziji. Uspešno združuje računalništvo z veterino in trenutno službuje kot terenski veterinar. Doma pa redi koze.

Dim lights Embed Embed this video on your site
Video: Tanja Petrič