| Materialna eksistenca ideologije | | Natisni | |
| Prispeval Lena Vastl |
| Petek, 30 Januar 2009 01:28 |
|
Petek, 30. januar 2009 Marko Levačić  Pojem ideologija se uporablja v različnih in ne vedno združljivih pomenih. V vsakodnevnem, spontanem razumevanju ponavadi označuje nek splet ali sistem idej, ki je podlaga političnega delovanja. Ta pomen je včasih nekritično prevzet tudi v resnejših teoretskih razpravah, ki se ne sprašujejo o njegovem konkretnejšem pomenu in ne vzamejo v ozir teoretskih naporov, ki so bili vloženi v njegovo izpeljavo in določitev. Ideologijo je sicer resda mogoče razumeti v nekem najširšem in najsplošnejšem smislu: tako lahko na družbeni ravni pomeni neko lažno legitimacijo oblasti, neka sredstva upravičevanja družbene represije ipd. Na epistemološki ravni pa jo lahko vzamemo kot neko napačno, zasljepljeno zavest, ki se je oddaljila od pravega stanja stvari, od objektivnih dejstev ipd. Če ideologijo razumemo v tem smislu, je zgodovina teorij, ki se ukvarjajo z njo zelo dolga – takšne teorije so stare kot je stara filozofija sama. Toda tak pomen tega pojma je zelo splošen in pojem tako postane povsem prazen. Spekter teorij ideologije v ožjem pomenu – teorij, ki izrecno operirajo s tem pojmom in ki ga postavljajo v središče svojih analiz ter raziskovanj, pa je mnogo ožji. Posebno mesto med njimi zagotovo pripada teoriji Louisa Althusserja, čigar ime se še posebej povezuje s pojmom ideologija. Lahko bi namreč rekli, da je prav on (s svojim znamenitim spisom Ideologija in ideološki aparati države) vpeljal razpravo o ideologiji v sodobno filozofijo. Ta razprava je živa še danes. Razvijala se je npr. preko Ernesta Laclaua pa vse do Slavoja Žižka. Namen tega teksta je predstaviti Althusserjevo teorijo, ki je pogosto še vedno bodisi opora bodisi vreča za mlatenje mnogim avtorjem. Zato ni zaman ponovno opzoriti na nekatere njene kjučne točke. V splošnem njegova teorija ohranja idejo o ideologiji kot sredstvu oz. načinu zatiranja – pravi namreč, da ideologija omogoča reprodukcijo produkcijskih razmerij, ki pa so v kapitalizmu v končni fazi razmerja izkoriščanja. (Reprodukcija produkcijskih razmerij je pojem iz Marxove filozofije, kateri se je Althusser posvečal in jo interpretiral. Po tem pogledu oz. teoriji vsaka družbena ureditev sloni na nekem vladajočem produkcijskem načinu. Gre za način kako proizvaja svoja sredstva, dobrine itd. Produkcijski način/proces pa uporablja produktivne sile (ki so delovna sila in produkcijska sredstva – materialni pogoji proizvodnje) v okviru določenih produkcijskih razmerij. Le-ta pa so v kapitalizmu razmerja izkoriščanja. Ideologija torej služi ohranjanju družbenih odnosov nadrejenosti in podrejenosti. A Althusserjeva konceptualizacija ideologije se odmika od splošnega pomena in razumevanja. Rezultati njegove analize so presenetljivi in prinašajo neko novost, ki bi jo lahko na kratko strnili v tezo, da je eksistenca ideologije v končni fazi materialna. Althusser pokaže, da je pri ideologiji ključnega pomena to, kar ponavadi velja kot njena zunanjost, drugotnost – namreč njeni materialni pogoji, njena manifestacija v raznih institucijah. Ta zunnjost je mesto, kjer se ideologija proizvaja; je način kako ideologija sploh učinkuje. Ob konkretni analizi se torej izkaže, da se navidezna zunanjost ideologije, njeno domnevno kontingentno materialno utelešenje nahaja v njenem bistvu samem. Da bi se dokopali do rezultatov Althusserjeve analize, bomo izhajali iz njegove zgodnje filozofije (ki je zajeta v tekstih, ki so izšli v zborniku z naslovom Za Marxa). Tukaj bomo orisali njegovo četverno delitev družbene prakse na ekonomsko, ideološko, politično in teoretsko prakso. Načeli bomo tudi vprašanja prepleta ideologije, znanosti in filozofije. Ta sklop Althusserjeve filozofije namreč ponuja nastavke za njegovo razdelavo pojma ideologije. Začnimo s pojmom teoretske prakse – ta nam namreč ponuja analogijo s tezo o materialni eksistenci ideologije, do katere se bomo prebili kasneje. Kaj označuje pojem teoretske prakse? Že sama besedna zveza pove, da gre za paradoksen pojem, saj združuje dve na videz povsem heterogeni polji: na eni strani prakso in na drugi teorijo. Področje prakse je področje konkretnega delovanja za katerega se zdi, da teorija tukaj ne igra nobene vloge. In obratno: teorija je kvečjemu refleksija neke prakse, a refleksija, ki se giblje v povsem drugi sferi. Kar Althusser skuša doseči ni spoj teh dveh sfer v smislu, da vsaka praksa že vsebuje momente teorije in obratno. Ne gre mu za neko komplementarnost, za dopolnjevanje, ki tako tvori harmonično celoto. Pojem teoretske prakse je bolj radikalen. Skuša povedati to, da je vsaka teorija v končni fazi zvedljiva na prakso, na praktično raven. Teorija je zgolj eden izmed načinov praktičnega delovanja. Teorija je modus prakse. Ali drugače rečeno: to, za kar se dozdeva, da je teoriji zunanje, da je zanjo drugotnega pomena (namreč praksa, praktična manifestacija teorije), se ob konkretnejši analizi pokaže kot ključna točka, ki se drži njenega bistva samega. Praksa se nahaja v samem srcu teorije. Po Althusserju je torej distinkcija med teorijo in prakso napačna. Oba pola moramo misliti na isti ravni in ne v odvisnosti enega od drugega. Praksa pri Althusserju pomeni celoten proces transformacije surovine – prvotno danega materiala (»materia prima«) – v določene proizvode s pomočjo proizvodnih sredstev. Ta splošna definicija zajema vse oblike prakse, opisuje vse načine proizvodnje. Poleg teoretske Althusser navaja še naslednje oblike prakse: ekonomska praksa (torej praksa kot proizvodnja, produkcija v ožjem smislu), politična praksa in ideološka praksa. Teoretska praksa je sinonim za znanost. To so štiri oblike, ki tvorijo celoto družbene prakse. Kar jih razlikuje, je »surovina« (prvotna dana snov), ki jo tako oblikujejo vsaka v svoj specifičen proizvod, produkt. Za vsako so seveda značilna tudi specifična, njej lastna produkcijska sredstva (torej sredstva s pomočjo katerih določena praksa oblikuje surovino v produkte). Tisto najbolj določujoče, tisto kar v končni fazi razlikuje eno prakso od druge pa je delo preoblikovanja, transformacije – delo, ki uporablja produkcijska sredtva. Ta moment dela v celotnem procesu prakse (prakse v širšem smislu) Althusser imenuje praksa v ožjem smislu. Pri teoretski praksi (torej pri teoretskemu načinu produkcije, proizvodnje) so »surovina« bodisi neke ideološke teze, koncepti, nazori ipd. bodisi zastarele oz. pretekle znastvene teze, koncepti, nazori, teorije itd. Njena produkcijska sredstva – sredstva s katerimi preoblikuje, transformira ta svoj material – pa so nek pojmovni aprat ali kot temu pravi Althusser: »zbir konceptov, katerih bolj ali manj protislovna enotnost konstituira znanstveno teorijo« (Althusser 1969: 184; 1971: 164). Rezultat oz. produkt teoretske prakse so spoznanja (znanstvene resnice). Teoretska praksa je torej – na kratko rečeno – produkcija (znanstvenih) spoznanj. Ali malo širše rečeno: je proces produkcije znanstvenih spoznanj iz ideoloških teorij ali iz »zastarelih« teorij s pomočjo znanstvenega konceptualnega aparata. Predmet preobrazbe ideološke prakse na drugi strani, pa je zavest ljudi. V Za Marxa se Althusser še ne loteva razdelave ideološke prakse. A če bi se oprli na Althusserjevo kasnejšo izpeljavo teorije ideologije – tukaj še preliminarno (kajti to teorijo moramo šele prikazati) –, bi lahko rekli, da so surovina ideološke prakse individuumi, ki jih ideologija transformira v subjekte. Subjekti so torej proizvod, produkt ideološke prakse. V tem smislu lahko razumemo tudi znamenito formulo »ideologija interpelira individuume v subjekte« (Althusser 2000: 95) h kateri se še vrnemo. Lahko bi torej rekli, da Althusser razvije svojo teorijo ideologije, kjer zatrdi, da ima ideologija materialno eksistenco, na podlagi nastavka ideologije kot ideološke prakse (kot enega izmed načinov prakse, ki skupaj tvorijo celoto družbene prakse). V to smer nakazuje npr. naslednji Althusserjev odlomek: »Obstoja ideologije kot prakse se pogosto ne jemlje dovolj resno: toda to priznati je neobhoden predpogoj vsake teorije ideologije. Še redkeje pa se resno jemlje obstoj teoretske prakse ...« (Althusser 1969: 167; 1971: 145). Za ideologijo se na prvi pogled zdi, da obstaja v neki duhovni sferi, v duhovnih idejah. Toda Althusserjeva teorija ideologijo premakne povsem v sfero praktičnega delovanja subjektov. Celotna struktura ideologije se odvija na ravni ritualizirane prakse – k temu se še vrnemo. (To pa seveda še ne pomeni, da ideologija nima nič opraviti z zavestjo ljudi (kajti tako bi prišli v nasprotje z Althusserjevo trditvijo, da je predmet preobrazbe ideološke prakse zavest ljudi). Spremeni se le način kako misliti to zavest ljudi. Izkaže se namreč, da je ta zavest določena preko materialnih ritualov, ki urejajo ideološko prakso. Zavest se tako v končni fazi zvede na materialno raven, ki jo določa ideološka ritualizirana praksa. Zavest tako izpade iz domene duhovnosti, kjer posameznik – nosilec zavesti svobodno kreira svoje nazore, prepričanja, pogled na svet ipd.) Zanimivo pa je tudi Althusserjevo pojmovanje filozofije in njena vloga znotraj opisane četverne delitve družbne prakse. Da bi označil filozofijo, Althusser uporabi pojem »teorija teoretske prakse« in tudi pojem »Teorija« (pisan z veliko začetnico), ki je sinonim prvemu. Ko govorimo o filozofiji in njenem statusu pri Althusserju moramo biti pazljivi in pozorni (še posebej kadar se nanašamo na Za Marksa), saj v tekstu O materialistični dialektitki filozofijo izenači z ideologijo. Trdi, da filozofija nastopa v službi ideologije. Zato strogo vzeto Teorija (teorija teoretske prakse) ni filozofija. Lahko bi rekli, da če že je filozofija, je edina prava filozofija. Ta pa je za Althusserja materialistična dialektika. V svoji kasnejši filozofiji pa je opustil pojem Teorija in privzel klasično poimenovanje filozofije, ki se ga držimo tudi mi. Zakaj ta teorija na kvadrat oz. teorija z veliko začetnico? Ali ni v skladu s tem, kar smo povedali tudi filozofija le ena izmed oblik teoretske prakse? Že označba »Teorija« (z veliko začetnico) – teorija teoretske prakse daje slutiti, da gre za nekaj drugega, in sicer za nekakšno metateorijo. Tako torej dobimo dilemo: ali filozofijo postaviti zgolj na isto raven kot ostale prakse ali pa jo povzdigniti na privilegiran položaj, na položaj razsodnika ostalih praks. In pri Althusserju imamo – kakor nakazuje tudi samo poimenovanje (Teorija – teorija teoretske prakse) – opravka s slednjo opcijo. Filozofija tako nima mesta znotraj četverne delitve družbene prakse, ampak lebdi nad njo, zaseda izvzeto mesto, ki ji omogoča zunanji pogled. Najprej pa je treba vedeti, da je pri Althusserju vedno na delu neka ostra ločnica – ločnica med znanostjo (teoretsko prakso) in ideologijo (ideološko prakso). Mimogrede ta ostra ločnica, ta ideja čistega reza – kot jo imenuje Dolar (glej Dolar 1988) – je prisotna na večih ravneh v Althusserjevi filozofiji (npr. med spoznavnim objektom in realnim objektom, med individuumom in subjektom v ideološkem »procesu«). Znanost se tako po Althusserju vzpostavi kot prelom z ideologijo in ne kot neko postopno nadgrajevanje in razsvetljenje ideologije. Teza, da do znanosti pridemo le z ostro razmejitvijo od ideologije, pa še ne pomeni, da je znanost v vseh svojih razsežnostih in oblikah osvobojena od ideologije. Tudi znanstvena praksa, kolikor je praksa, lahko vsebuje komponente ideologije, saj je vsaka praksa na nek način dovzetna za ideologijo. In naloga filozofije kot teorije teoretske prakse je prav v tem, da pokaže na te ideološke komponente in na nek način očisti znanost. Oz. natančneje rečeno znanost se mora nenehno očiščevati svojih ideoloških primesi. Lahko bi rekli, da ideologija vedno preži in znanost ni nikoli povsem varna pred njo. Filozofija (Teorija) je edina, ki lahko razloči ideologijo in znanost, edina, ki ima zmožnost prepoznati ideologijo. Zato znanost – teoretska praksa (in tudi politična praksa) potrebuje filozofijo, da ne zapade v ideološke razsežnosti. Lahko bi torej rekli, da ima filozofija (dialektični materializem) pri Althusserju neko razsvetljensko vlogo – s svoje metapozicije presoja znanosti in ideologije. (Tukaj še enkrat opozarjam, da prikazujemo Althusserjevo pojmovanje filozofije iz dela (zbornika zgodnjih tekstov) Za Marksa. Kasneje je to pojmovanje spremenil. Ni težko uvideti, da je takšna rešitev, ki se skuša ideologije ovesti in znebiti tako, da se sklicuje na nek objektiven pogled, ki je zmožen od zunaj zarisati jasno ločnico med ideologijo in znanostjo, ideološka rešitev par excellence. Vidimo, da so pri Althusserju vprašanja ideologije, znanosti in filozofije tesno povezana. Pojem ideologije ima pomembno vlogo pri opredelitvah in premislekih o filozofiji in znanosti. Toda nismo še pojasnili kaj konkretno pomeni. Gre za pojem, ki se ga veliko uporablja, a pogosto v zelo splošnem pomenu, ki nima podlage v teoretski razdelavi. Althusser pa se je lotil tega podviga. V naslednjem koraku bomo poskušali predstaviti rezultate te analize. S tem pa bomo na žalost opustili razpravo o prepletenosti filozofije znanosti in ideologije. To je problematika, ki bi si jo po predstavitvi same teorije ideologije bilo vredno ogledati podrobneje, a bi to nažalost preseglo prostorske okvire, ki so nam na razpolago. Kot smo že omenili, Althusserjeva konceptualizacija ideologije vsebuje sledi njegove zgodnje filozofije. Delitev družbene celote na področja prakse – med katerimi je tudi ideološka – ponuja nastavke za razdelavo ideologije v tej smeri. Ideologijo torej lahko dojamemo kot prakso; lahko jo zvedemo na raven praktičnega delovanja, kar pomeni, da se moramo odreči pojmovanju ideologije kot neke lažne doktrine, kot sklopa zavestno sprejetih idej, ki obstajajo in se porajajo v zavesti kakega posameznika (ali skupine) in ki potem iz te sfere učinkujejo na konkrektno ravnanje in delovanje. Althusser skuša pokazati, da se pri ideologiji v nekem smislu dogaja prav obraten proces: učinkovanje ideologije poteka v obratni smeri – od spodaj navzgor, iz ravni praktične vpetosti v svet v njegovo zavestno dojemanje (na raven zavesti torej). To je razmislek, ki bi ga lahko strnili v sintagmo materialna eksistenca ideologije. Toda teorija ideologije mora hkrati pojasniti kako je mogoče, da se posameznik »ujame« v primež tega materialnega ustroja ideologije. Kako je mogoče, da posameznik zahka nasede ideološkemu mehanizmu. S tem, da zatrdimo, da ideologija deluje od spodaj navzgor, še ne pojasnimo tega momenta. V tem oziru Althusser govori o ideološki interpelaciji. Lahko bi torej rekli, da ima Althusserjeva teorija ideologije, ki jo razvije v spisu Ideologija in ideološki aparati države, nekako dva pola. Na eni strani imamo razdelavo ideološke interpelacije – klica, poziva Subjekta (subjekta z veliko začetnico), ki ga le-ta naslovi na subjekta oz. na to kar bo postalo subjekt. Ta del svoje teorije je Althusser strnil v že omenjenem stavku: »ideologija interpelira individuume v subjekte« (Althusser 2000: 95). Na drugi strani pa imamo omenjeno tezo o materialnosti ideologije. Tokrat se bomo ustavili pri slednji (razlago ideološke interpelacije pa bomo prihranili za drugič). Kot smo dejali, da pojem teoretska praksa označuje dejstvo, da je vsaka teorija že praksa – ena izmed praks, eden izmed načinov delovanja – tako sedaj Althusser trdi, da je vsaka ideologija v zadnji instanci materialna. Teza o materialni eksistenci ideologije tako odslikava koncept teoretske prakse. Pri obeh gre za to, da se zunanji, kontingentni pogoji stvari izkažejo za bistvene. Kar se na prvi pogled zdi kot nebistvena manifestacija neke stvari, se ob podrobnejši analizi izkaže kot bistvo samo, kot ključen moment. Kaj torej konkretno pomeni teza, da ima ideologija materialno eksistenco? To prvenstveno pomeni, da je – v nasprotju z nekim utečenim, vsakdanjim dojemanjem ideologije – mesto ideologije najprej v sami materialni dejavnosti subjektov. Mesto ideologije zadeva najprej samo reprodukcijo materialne dejanskosti. To pomeni, da tisto kar v prvi vrsti šteje pri ideologiji niso ideje, ki vodijo subjekte. Svobodno subjektivno delovanje na podlagi nekih duhovnih idej je za Althusserja iluzija. Iluzija, ki pa je neobhodna, strukturno nujna, ki se drži vsake ideologije. Ideologijo je zato potrebno iskati v najbolj navadnih materialnih dejanjih subjektov, pa naj se včasih zdijo še tako vsakdanja, nepomembna in obstranska. Althusserjeva teorija je tako v dvakratnem nasprotju z nekim utečenim, spontanim razumevanjem ideologije. Tu je ideologija ponavadi dojeta kot neka napačna, zaslepljena zavest na podlagi katere so ljudje izkoriščani, zavedeni ipd. V skladu s tem razumevanjem se ljudem vcepi v glavo neke ideje, ki nimajo nobenega opravka s stvarnostjo oz., ki izkrivljajo stvarnost. S tako zaslepljenimi, zavedenimi ljudmi je potem možno manipulirati. Možno jim je vcepiti ideje, ki jih bodo vodile v izkoriščani, podrejeni položaj itd. Skratka ljudem se opere možgane zato, da bi jih lažje izkoristili. Vidimo, da so na ta način vzvod delovanja neke ideje v zavesti (v duhu, ali kakorkoli že) subjektov. Takšno pojmovanje ideologijo še vedno umešča v idejni svet, v zavest, dušo ali kakorkoli že poimenujemo ta red. Pri tem pa učinkovanje še vedno pritiče idejam. Te so vzvod za delovanje. Althusser pa želi pokazati prvič, da ima ideologija materialno eksistenco – torej, da obstaja na materialni in ne duhovni ravni – in drugič, da ideje niso vzvodi, ampak so kvečjemu stranski učinki. So neka iluzija – iluzija svobodnega delovanja –, ki se je subjekt oprime, potem, ko je že vpet v celotno materialno strukturo ideologije. Ideologija subjekte prvenstveno zagrabi v materialni dejavnosti. Kako natanko se to zgodi? To se zgodi preko tega, kar Althusser imenuje ideološki aparati države. Le ti so instanca, ki izvaja ideologijo. To pa počnejo tako, da nalagajo materialne rituale, ki urejajo in vodijo materialno prakso v katero so subjekti vpeti v svojem delovanju. Dobimo torej linijo: ideološki aparati (ki so vedno neke konkretne družbene institucije – npr. šola, cerkev, družina, informacijski mediji itd.), materialni rituali, materialne prakse, ki vodijo konkretno delovanje ideoloških subjektov. Ne duha ne sluha o idejah, ki vodijo delovanje. Pojem ideje Althusser tako v celoti izvrže iz svoje analize. Neko učinkovanje tako ne poteka več iz sfere idej, ki si jih subjekt na podlagi svobodnega premisleka izbere in se zanje odloči. Smer učinkovanja je obratna oz. subjektovo delovanje je določeno »od spodaj navzgor«. Zato Althusser zatrdi, da je eksistenca idej subjektovega verovanja materialna. Vidimo torej, da se tisto, kar se na prvi pogled kaže kot neke zunanje okoliščine in kontingenta manifestacija bistva ideologije (ki naj bi bila idejni projekt, neka doktrina), ob podrobnejši analizi izkaže za samo bistvo ideologije. Ideologija se po Althusserju tako v celoti odvija v svoji zunanjosti-materialnosti. Tu je njeno ključno mesto. Tisto, kar se je sprva zdelo kot bistveno (zavestna prepričanja in idejna sfera ideologije), pa se izkaže za učinek tega (domnevno zunanjega) materialnega ustroja. Za konec pokažimo to delovanje ideologije na dveh primerih. Althusser pravi, da je vladojoči ideološki aparat v sodobni družbi šola, šolski sistem. Na tem mestu je nasledila cerkev. Ta sprememba se je zgodila ob prehodu iz fevdalnega v kapitalistični produkcijski način. Pustimo ob strani vse podrobnosti in zgodovinske analize te transformacije in si poglejmo učinkovanje obeh ideoloških aparatov posebej. Na prvi pogled se zdi, da so vse cerkvene ritualne prakse (obredi, zakramenti ipd.) zgolj zunanje dopolnilo, kontingentna manifestacija notranje vere, intimnega verovanja. Zdi se, da so zgolj nasledek, posledica in zunanji izraz posameznikove vere, ki je prvotna. Toda ob premisleku se izkaže drugače: prvotne so prav te domnevno zunanje in drugotne ritualne prakse (tako kronološko kot po prioriteti). Nekdo, ki se šele »priučuje« vere (npr. otrok) je najprej podvržen vsem ritualnim praksam, ki spadajo k določeni veroizpovedi. Zanj je hkrati že pripravljeno mesto in identiteta verujočega subjekta – člana verske skupnosti. Vera/notranje verovanje je nasledek privzetja celotne procedure in slepega izvajanja ritualnih praks. Torej verovanje ni izbrano svobodno – preko nekega tehtnega premisleka, ampak je nasledek materialnega ustroja cerkvene ideologije, v katerega je verujoči subjekt vedno že vpet (ponavadi od svojega rojstva in še prej). Na drugi strani šolo še bolj obdaja aura institucije, ki vzgaja svobodne, avtonomne, učene subjekte. A za Althusserja je ta vzgoja v bistvu dresura v (ideološke) subjekte, katerih svoboda in avtonomnost sta iluzija in slepilo. V šoli se tako po njegovem mnenju postopoma, preko njenih ritualnih praks (kot so ocenjevanje, pravila obnašanja, organizirane proslave itd.) konstituirajo subjekti, ki bodo postali dejavniki kapitalizma (kapitalističnega produkcijskega procesa) – tako tisti, ki bodo izkoriščevalci kot tisti, ki bodo izkoriščani. Od stopnje izobrazbe je ovisno na katero stran bodo stopili – eni se bodo pač priučili kako biti podrejen, poslušen, drugi pa kako biti nadrejen in poslušan. S tem pa pridemo tudi do poante, ki je, mislim, jasna (kljub temu, da je morda nismo izrecno izpostavili). Ideologiji niso podvrženi le izkoriščani, ampak tudi tisti na vladajočih položajih. Prav tako (ideološki) subjekti v šoli niso le učenci, ampak tudi učitelji in v cervi ne le verniki, ampak tudi duhovniki. Althusserjeva teorija ideologije zato ni teorija zarote po kateri bi peščica zlobnežev zavestno in namenoma zavajala ter izkoriščala široke množice. Ideologija je zavezujoča za vse (le da imajo posamezniki od nje različne koristi). -- |
Naključni prispevki: |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
E-branje: Zmagovalni pesmi Pesniškega turnirjaUredništvo | Ponedeljek, 18 April 2011  Kazinska dvorana SNG Maribor je bila v soboto polna: v njej je, kot napovedano, potekal Pesniški turnir. Na razpis za turnir se je prijavilo kar 157 kandidatov, izmed katerih je strokovna žirija izbra... Beri dalje ... |
Pavel Vilikovský: Gospodar spominovMaja Žvokelj | Ponedeljek, 14 Marec 2011  Na Slovaškem je med kulturno srenjo splošno znano, da je vsaka nova knjiga Pavla Vilikovskega literarni dogodek. Njegova dela so vedno znova vir bralskega užitka tudi za najzahtevnejšo publiko, navs... Beri dalje ... |
E-branje: Nove pesmi Katje PlutUredništvo | Ponedeljek, 31 Januar 2011  Katje Plut bralcem poezije ni treba posebej predstavljati. Pesmi je začela pisati in objavljati v zbirkah že v šolskih letih; njena zadnja zbirka Štafeta hvaležnosti je izšla leta 2005. S svojo komuni... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: OBLIKA RAJAUroš Zupan | Četrtek, 16 December 2010  Na knjižne police prihaja nova pesniška zbirka Uroša Zupana z naslovom Oblika raja. Zupan, ki je duhovit in dobrohoten možak, ve, kako se streže tej stvari, ki ji rečemo pesništvo. Da je ljubitelj L... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: NostalgijaDušan Šarotar | Sreda, 1 December 2010  Odlomek HAUSTOR Nebo nad kolodvorom je temnelo, sence topolov ob cesti so se daljšale in počasi kopnele v večer, ki je žarel s tisto nezamenljivo otožnostjo, ki jo prepoznajo samo tisti... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Nadin prtUredništvo | Torek, 30 November 2010  Še enkrat vam v branje ponujamo zmagovalno kratko zgodbo Mirane Likar Bajželj Nadin prt. V naslednjih mesecih se obeta z zmagovalko tudi intervju, že danes pa jo lahko ujamete na večeru LUDa Literat... Beri dalje ... |
Od metastaz do ljudožercev; literarni svet Alena BovićaGregor Inkret | Ponedeljek, 15 November 2010  Fama, ki se je na Hrvaškem poleti leta 2006 spletla okoli romana Metastaze, »hrvaškega Trainspottinga«, pod katerega se je podpisal skrivnostni Alen Bović, je navrgla nekaj zanimivih trivial... Beri dalje ... |
O knjigi tako ali morda tudi malo drugačeZala Maček | Ponedeljek, 8 November 2010  Pogosto se mi zgodi, da iz knjižnice prinesem knjigo, v kateri me razen črk in misli, ki jih je med platnice položila pisateljeva roka, pričaka še prispevek mojih predhodnikov – bralcev. Sivkasti odti... Beri dalje ... |
Evald Flisar: Na zlati obali (odlomek)Evald Flisar | Sreda, 3 November 2010  V ranem jutru je nad glavnim mestom Kameruna sijala tesnobna svetloba. Med vožnjo proti železniški postaji je Markov taksi zdrsnil mimo prizora, ki je tesnobo še stopnjeval: v polkrogu mrkih ljudi je ... Beri dalje ... |
SKOK V NEZNANO (natečaj-glasovanje pod št.5)Uredništvo | Ponedeljek, 11 Oktober 2010 Med ene redkih Manfredovih slabosti so njegovi imenitni znanci in v občasnih napadih samoironije tudi on sam prištevali njegove vselej zrcalno pološčene čevlje, katerih lesket se je uspešno upiral tud... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
