Ponedeljek, 23. februar 2009

MARTA JE GLEDALA DELE teles, ki jih je ujela v svojo Nikon. Fotografije, čeprav so videti žive, v resnici niso drugega kot posnetek smrti. Toda Marta je znala posneti nekaj ravno nasprotnega od fotografij. Glina in marmor teles ji nista okamnela v kamen, temveč sta zaživela, trenutek v njenih rokah ni umrl, temveč se je daljšal, ni se trudila ustvariti iluzije globine, temveč je na svojih posnetkih odpirala četrto dimenzij s plastičnostjo predmetov, natančno izrisanih, kot v reliefu. Jaume Solell , vstopil si natančno v tistem trenutku, ko je Marta vzela s police Baudelairove Les fleurs du mal.

Mi pokažeš svoj zadnji posnetek? Marta ga je povabila zraven s prijazno kretnjo, Jaume se je počasi približal veliki mizi, ki je bila prekrita s strogo urejenimi fotografijami. V vilo Odisej ste prišli pred petimi dnevi, ti, Marta, tvoj oče Cosme Puig [kósme púč] de la Vila, in njegova zadnja ljubica Pema Furió, da bi preživeli mesec dni počitnic nad zalivčkom En Merro, med pristaniščem v Valldemossi in Deiànskim zalivom. Jaume je slike dolgo opazoval. Marta je sedla na nadzidek nad divjimi vodami in deklamirala:

La Beauté

Je suis belle, ô mortels! Comme un rêve de pierre,
Et mon sein, ou chacun s'est meurtri tour à tour,
Est fait pour inspirer au poète un amour
Éternel et muet ainsi que la matière.

Jaume ni mogel odtrgati oči od koščkov mišičastih teles žensk in moških, prepojenih s pravo energijo, golo, izvirno. Kot drobci glasbe, je rekel Jaume. Poglej tole črno, tole belo, to sivo-črno, to belo-črno, to sivo-belo, to črno-črno, to črno-belo, to belo v belem. Ko je izgovarjal te besede, je Marta ugledala daljno, a jasno izrisano podobo: v globoki in temni votlini blizu morja goli telesi Cosmeja in Jaumeja, ki se objemata v neskončnem plesu. Jaume hodi okrog mize in govori: tvoji posnetki imajo tisti čar, ki mu v angleščini rečejo poise. To pomeni eleganco, moč, ugled, ravnovesje, resnobo, obvladovanje. Prsi, spodnji del hrbta, stopala, popek in trebuh, ustnice, čeljust, guba zagrenjenosti. Doprsja in dojke, del penisa, stebra stegen, raziskovanje nasprotij in neznanega, podrobnosti in spomeniki,  fizionomija, ki žari, a ni mogoče razbrati, od česa, oko, ki budno opazuje bradavico, lahek nasmešek, mehka, porcelanasta luč. Še več trebuhov in vzklikov in delčkov neskončnosti in ličnic in od časa razritih razbitin. Kdaj pride tvoj oče? Marta, dvignila si glavo in luč zahajajočega sonca je obarvala tvoje rdečkaste lase in obraz, poln pegic. Pomislila si na krhkost, ne da bi te kaj napeljalo na to. Nisi vedela, kaj odgovoriti, ker so se ti vsi odgovori zdeli smešni. Moj oče se je ukoreninil v Jaumejevi glavi in to mi vzbuja občutek poraza, skoraj tragedije. Morala bi mu to povedati. Da letos oče ni prišel sam. Da je njegova ljubica Pema zelo oblastna, da ga ne bo pustila samega z njim niti za trenutek, da ga ne bo hotela deliti z nikomer. Marta ve, da je v tem neka posebna občutljivost. Zakaj mu Cosme sam ni ničesar omenil? Zakaj ni pomislil na to, da bo Jaume zagotovo prišel na obisk že prvi dan? Stopila si do glasbenega stolpa in zavrtela prvo ploščo, ki ti je prišla pod roke: Così fan tutte.  Samo da je zaigrala Mozartova skladba, se je dvignil močan piš vetra. Polovica fotografij je zletela po sobi. Jaume je hitel zapirat ogromna okna. Ti si pobirala portrete enega za drugim, kot bi pobirala mrtve liste v jesenskem gozdu. Ves salon je bil v barvi medu. Ob pogledu na sonce, napol zakopano v morje, se je v Marti prebudila čutnost. Jaume je rekel: Mozart je ekstaza. Zrak je bil nabit z napetostjo. Jaume je rekel: ravno berem Izbirne sorodnosti. Ti lahko povem odlomek, ki sem se ga naučil skoraj na pamet? Predstavljaj si, da je neka oseba A, tako intimno povezana z osebo B, da se od nje ne bi mogla ločiti na noben način; predstavljaj si tudi osebo C, ki goji enaka čustva do osebe D; vzpostaviti je treba le stik med obema paroma: A se bo vrgel v roke D-ju in C se bo vdal B-ju, ne da bi lahko rekli, da je drugi pustil prvega ali da se je prvi predal drugemu. Se ti to ne zdi lepo? Ravno v tistem trenutku je bilo slišati avto, ki se je približeval. Psi so bevskali. Le nekaj trenutkov kasneje je vstopil v salon nasmejani Cosme, ki ga Jaumejeva prisotnost ni prav nič presenetila. Z njim je bila tudi Pema, ki ni ničesar razumela.

Izvirnik: »El cor és un sismògraf exacte«, Acrollam, Barcelona: Edicions 62, 2008, stran 49-51.

Prevedla Simona Škrabec

______________________________________________

Biel Mesquida, rojen 1947,  je pisatelj, pesnik, kritik in vsestranski kulturni zanesenjak. Njegov prvi roman Slani mladenič (1973) je bil dve leti prepovedan zaradi cenzure frankističnih oblasti. Danes velja za eno najbolj inovativnih knjig sodobne katalonske književnosti. Iz njegove ustvarjalnosti izstopajo še roman Exelsior ali zapisani čas (1995) in zbirke novel Tebe imam rad (2001), Podrobnosti tega sveta (2006) in Acrollam (2008). Če naslov te knjige preberete od zadaj naprej, boste dobili odgovor na to, kje se dogajajo njegove zgodbe. Pisatelj je oster kronist svojega cvetočega otoka, ki ga po imenu poznajo po vsem svetu, a le malo kdo ve, kako globoke so korenine celo najbolj naključnih obiskovalcev.


Simona Škrabec, rojena 1968 v Ljubljani, je slovenska pisateljica, prevajalka in esejistka. Diplomirala je iz nemškega jezika in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1992 se je preselila v Barcelono, kjer živi in dela. Leta 2002 je doktorirala na Barcelonski avtonomni univerzi (Universitat Autònoma de Barcelona) z dizertacijo o identitetnih znamenjih v srednjeevropski literaturi, za katero je prejela prestižno nagrado Fundacije Jaume Bofill. Škrabčeva je prevedla številna dela iz katalonščine ter španščine v slovenščino in obratno. Prevaja tudi iz srbščine. Objavila je številne eseje v katalonskem revijalnem tisku in velja za ambasadorko srednjeevropske literature in kulture v Španiji.