Petek, 23. januar 2009
Voznici Volva le uspe zlesti ven po prometni nesreči na gorski cesti. Stopi do vozišča in vidi, da je kakih tristo metrov nižje obležal s prižganimi očmi rdeč Ibiza, zagozden med drevesa, kot bi ga čudež zadržal, da ni strmoglavil v prepad. Luči, ki še vedno svetijo, so žarometi, ki so jo zaslepili, ko je zapeljala izza ovinka, zato je izgubila nadzor nad vozilom in je z bokom avta podrsala ob steno gore, dokler se ni čelno zaletela v skalo, ki je štrlela ven.

      Ženski teče kri iz nosa, toda ne čuti bolečine, samo tekočina ji mezi po obrazu. Skrbi jo nekaj drugega. V četrtem mesecu je. Groza jo je, da je varnostni pas morda premočno stisnil trebuh. Sunek je bil hud in boleč. Toda če ne bi bila privezana, tega zdaj morda ne bi mogla premišljevati. Kot sunek mrzlega vetra plane vanjo zavest, da bi morala biti hvaležna bogu.

          Sprva se ji zdi, da bo bruhala, kot bi ji otrok hotel uiti skozi usta. Potem se pogleda v vzvratno ogledalo in opazil, da je vsa krvava po obrazu. S rokavom si obriše čelo in si odpne pas. V šoku je, zato telesne bolečine ne čuti.

          Gorska cesta v Pirenejih se vije v breg kot kača vse do vasice, v kateri živi kakih tisoč prebivalcev. Ob tej uri ni na njej pričakovati prometa, vsi domačini sicer vozijo kot nori, toda vse do te noči se tu ni zgodila še nobena nesreča. Moli, da ima voznik drugega avtomobila pri sebi mobilni telefon. Ona ga sicer ima v avtu, toda baterija je prazna, nikoli ni imela potrpljenja za takšne stvari, ker ga vse do te noči ni nikoli zares potrebovala. Če ga voznik drugega avtomobila tudi nima, bo treba počakati, da bo njen mož ali kak drug sorodnik opazil, da zamuja. To pa pomeni veliko časa. Šla je obiskat prijateljice. Ni predvidela, kdaj se bo pravzaprav vrnila domov. Zdaj je komaj tri četrt na enajsto. Ura se ji je zarila v zapestje in gumb za nastavljanje točnega časa ji je opraskal kožo. Mož zdajle najbrž leži na kavču in gleda televizijo.

          Poboža si trebuh, ne da bi dvignila pulover. Premišlja o tem, ali se otrok še naprej razvija ali se je ustavil. Na ultrazvočni sliki, ki so ji jo naredili pred tednom dni, ni bil drugega, kot srček, ki bije. Čista energija, nič drugega. Pikica. Še vedno bije? Pod dlanjo ni občutila ničesar.

          Spusti se po klancu, poraslem s pritlikavimi hrasti, pazi, da ne bi spodrsnila in padla. Ko zapusti svetlobno liso, ki jo osvetljujejo žarometi, ne vidi ničesar. Pikica v njej je odvisna od spolzkosti tal, od vlažnosti trave, od suhe veje, ki je obležala kje v temi. Morda pa ni več odvisna od ničesar. Rdeči Ibiza ima streho vso obtolčeno. Zave se, da se je moral avto, zato da je pristal tam, kjer je, najmanj dvakrat obrniti okrog in okrog. Prisluhne, če je slišati kak glas voznika, toda vse je tiho. Samo motor še brni, vztrajno. Okrog rdečega Ibize se dviga bela meglica. Smrdi po zažganem bencinu.

          Od daleč je videti, kot se ne bi nič zgodilo. Motor še naprej deluje. Nobena šipa ni razbita. Eno kolo ima nekoliko pomečkano ohišje, zadnja vrata so se nekoliko vdrla noter in vzvratno ogledalo pred šoferjem binglja navzdol kot mrtva roka. Drugega nič. Kot parkiran avto sredi gozda, v katerem se ljubi parček. Toda ona ve, da bo v njem odkrila nekaj popolnoma drugega.

          Opre vrata na voznikovi strani. V notranjosti zasveti lučka in zasliši se glasba iz radia. Z roko naglo seže do gumba in ga ugasne, kot bi natančno vedela, kako deluje naprava in se pri tem nehote dotakne kavbojk. Tedaj dvigne pogled in opazi, da sta notri dva fanta.

          Voznikova glava počiva na volanu. Sopotnik je ves sključen v svojem sedežu. Da bi umirila otroka, ki morda še vedno živi v njenem trebuhu, ženska pomisli: spita. Za trenutek zadrži dih. Ponovno se poboža po trebuhu, zdaj si dvigne pulover, kot bi pobožala golo glavico novorojenčka. Srce ji hitro bije. Z licem se približa ustnicam voznika. Ne diha.

          Potrebuje telefon. Fant se ji zdi od nekje znan. Pozna ga. Pobrska po predalu pred sovoznikom. Devetnajst, dvajset let? Voznika potisne nazaj, loči ga od volana kot vrečo krompirja, spet se ji zazdi, da zgolj spi z brado sklonjeno na prsi, toda oči ima odprte in lica mokra od krvi. Zakaj je šel v vas? Splazi se noter preko voznikovih kolen. Da se ne bi česa nalezla, pomisli. Voznikova kri je vroča. Z roko seže v žep bunde drugega fanta. Neodgovorna sta kot le kaj. Vsi ljudje imajo s sabo mobilca, samo tale dva ne. Poti se. Gretje v avtu ji mrši lase. Najraje bi zajokala. Ne ve, kaj naj stori.

          Prestraši se. Saj ni mogoče. Sliši zvonjenje mobilnega telefona. Hladen, električni, vesel zvok. Kot Božič. Če se bo sin rodil, bo za Božič star pet mesecev. Le kje imajo ta presneti telefon? Zvok prihaja od zadaj. Stopi ven, odpre zadnja vrata in vidi, da na tleh leži dekle: sedemnajst let ima, ime ji je Maria Remunt. Še diha? Saj je vseeno, potem bomo to preverili, zdaj je treba najti telefon, ki je gotovo v ročni torbici na drugi strani sedišča. Bo to, kar zdajle doživlja, nekoč lahko opisala svojemu sinu? Vstopi v avto, prepleza na drugo stran, sprazni dekletovo torbico, najde nekaj fotografij iz avtomata, šminko, dva rumena zavitka z vložki, izkaznico in telefon, ki še vedno zvoni. Vložki. Na rumenem osvetljenem ekranu telefona so se izpisale tri črke: DOM.

          Ne more odgovoriti na ta klic. Življenje njenega otroka visi na nitki in je odvisno od tega, koliko minut bo potreboval rešilec, da pride do nje. Morda ima pikica moč, da zabije še devetsto devetindevetdesetkrat, a bo zaradi klica rešilec prišel šele, ko bo čas za tisoči udarec. Potrebujem telefon! Odložite vendar že enkrat! Pozna družino Remunt. Predstavlja si mamo, kako prisluškuje v nemo slušalko tam zgoraj v vasi. Ne more odgovoriti na klic. Ne more pritisniti na gumb in reči: gospa, tule pred mano leži vaša mrtva hči, toda moj otrok mogoče še ni mrtev, mogoče še ne, lepo vas prosim, gospa, obrnite se vendar, baba presneta, ni treba, da zdaj jokate ali mi zavidate, baba presneta, afna, prav ti je! Boš že enkrat nehala zvoniti!

          Na koncu telefon le obnemi. Z iztegnjenim kazalcem neobčutljivo odtipka svojo domačo številko. Je prepričana, da je prava? Ne ve, če je dobro odtipkala. Mogoče se je zmotila pri kakšni številki. Komaj da jo je napisala in že ne ve več, če se je kje zmotila. Je prava? Niti številke svoje lastne hiše ne ve več!

          - Prosim?

          Hvala bogu! On je. Pove mu, kaj se je zgodilo. Pohiti, daj no, pohiti!

          - Ne premikaj se, me slišiš, samo ne premikaj se, odgovori mož in odloži.

          Najraje bi kar sama poklicala v bolnišnico, naj pošljejo rešilce, zdravnike, bolničarje, zdravila. Toda kaj če s svojim klicem vse samo še bolj zaplete? In bodo zaradi njenega vztrajanja prišli prepozno... Raje vse prepusti možu. Šele potem se zave, da sploh ne pozna številke bolnišnice.

          Ne zapusti avtomobila. Njena nosečnost je odvisna od padca na spolzkem klancu. Trava je rosna. Zdaj je vsega konec. Njen avto je zgoraj, na cesti: zagotovo ga bodo opazili. Sprosti telo, poskuša se znebiti otopelosti. Mora se umiriti. Zlekne se, ne da bi zaprla vrata. Na tleh, med zadnjim sedežem, na katerim leži ona, in hrbtiščem sprednjih sedežev, leži Maria Remunt. Poboža jo po kodrastih laseh in se z roko dotakne tilnika. Zdi se ji, da je topla. Toda ni opaziti utripa.

          Zapre oči. Všeč bi ji bilo, če bi lahko omedlela. V avtomobilu je s tremi mrtvimi najstniki, skrbi pa jo le to, če njena pikica še utripa. Pomisli na Mariino mater. Koliko utripov je naredilo srce sedemnajstletnice? Mati si je najbrž mislila, da imajo premočno glasbo, da zato ne slišijo telefona. Dokler ne bo izvedela za novico, bo zanjo srce tega dekleta še vedno utripalo. Predstavlja si utripajočo pikico z obrazom in s telesom. Bosta otroku po tej nesreči spremenila ime? Če bi bila hčerka, ji je hotela dati ime Alicia. Ji bosta zdaj sposobna dati ime Maria? V jedilnici so. Mož je že ves osivel. Pozvoni pri vratih. Prijatelji, s katerimi gre hčerka ven, so že tu. Ne vrnite se prepozno.

          Zopet jo zbudi mobilni telefon. Ekran se razsvetli. Zdaj piše: MIRIAM. Sama je na pobočju gore (Je prepričana, da je res sama? Pikica nič več ne utripa?) z Mario Remunt mrtvo na tleh in obema mrtvima fantoma spredaj. Samo to si želi, da bi že enkrat minilo, noče misliti na nič, rešilec bo zdaj, zdaj tu. Morda bi morala koga poklicati, da se pomiri. Prijateljice, s katerimi je bila le nekaj minut pred tem. Tudi one imajo otroke, njene

          - Maria? Kje ste? Zasliši se dekliški glas, v ozadju igra glasba, dekle je veselo.

          Ne odgovori.

          - Maria? Me slišiš?

          - Maria ne more na telefon.

          - Maria? Kdo si pa ti?

          Izključi telefon. Maria Remull je mrtva, tudi oba fanta spredaj. Toda midva se bova izvlekla, pomisli. Na tak ali drugačen način, kakor koli že, midva se bova izvlekla.

Izvirnik: »Erm«, Bones notícies, Barcelona: Edicions 62, 2002.

Prevedla Simona Škrabec

_______________________________________________

Toni Sala, rojen leta 1969, poučuje katalonsko  književnost. Svoje delo je opisal v eseju Kronike srednješolskega učitelja (2001), eni najbolje prodajanih in kontroverznih katalonskih knjig desetletja. Svoj prvenec, Etimologija, je izdal leta 1997, od takrat pa je izšlo še pet njegovih romanov, zadnji, Štirje dnevi v Afriki, leta 2005. V romanih Tonija Sale, kot je Pere Martín (1998), se srečujemo z žalostno pokrajino na obrobju mest, kjer se mešajo ostanki kmetijskih nasadov z revno industrijo. Njegova zbirka kratke proze Dobre novice (2001) kaže pretresljiv posnetek življenja v dvoje, vzdušje propada in nedoločljivosti pa je mladi ustvarjalec še poglobil z romanom Predmestje (2004). Za svoja dela je prejel številne nagrade, med drugim tudi najpomembnejšo katalonsko književno nagrado.



Simona Škrabec, rojena 1968 v Ljubljani, je slovenska pisateljica, prevajalka in esejistka. Diplomirala je iz nemškega jezika in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1992 se je preselila v Barcelono, kjer živi in dela. Leta 2002 je doktorirala na Barcelonski avtonomni univerzi (Universitat Autònoma de Barcelona) z dizertacijo o identitetnih znamenjih v srednjeevropski literaturi, za katero je prejela prestižno nagrado Fundacije Jaume Bofill. Škrabčeva je prevedla številna dela iz katalonščine ter španščine v slovenščino in obratno. Prevaja tudi iz srbščine. Objavila je številne eseje v katalonskem revijalnem tisku in velja za ambasadorko srednjeevropske literature in kulture v Španiji.