Prignali so nas topli vetrovi. Z juga smo pripluli na sever, v domača pristanišča. Avgust je. Za nami je rumeno bela svetloba Dubrovnika in Elafitov, Mleta in Hvara. Z nami je svetloba avgusta. V sebi nosi oranžen odtenek septembra, rjavega oktobra, prepletena je s črnino novembra, čarobna je zaradi bliska decembra, ki ga v njej samo slutimo.

Zibljemo se v kajutah, na krmah, na kopnem in v sebi. Nalakirale smo si nohte, odstranile dlake, popile kavo, prebrale ameriško Marie Claire, jo primerjale z evropsko, si dale na glavo klobuk, nataknile smo si sončna očala, zgrabile knjigo, snele klobuk, odložile knjigo. Odstranile smo si trdo kožo s podplatov. Pojedle čokolado. Medtem so nas otroci nekajkrat vprašali, če jim gremo po sladoled, če bomo šli zvečer v kino, kdaj bodo šli v šolo srfanja, kdaj smo se naučile plavati in s kom, in kako nas je očka prvič poljubil.

Jugo je. Pritiska nas k tlom. Vrvi škripljejo, jeklenice zvenijo, zastavice frfotajo.

Medtem naši in tuji možje na krmah in v kajutah polagajo karte: pomorske, igralne in življenjske. Poleg kart polagajo tudi motorje in barke, svoje in tuje ženske, ovinke,  račune. Kažejo in ogledujejo si rane ter markirajo teren.

Smo še kar pametne. Še kar bogate. Še kar zveste in vdane. Zaradi vsega, kar vidimo v avgustovski svetlobi, sprejmemo odločitve.

Zdaj potrebujemo samo še  trikrat en meter samote.

»Grem pod tuš,« rečemo.

Oblečemo se. Italijanke v kopalne plašče, Nemke v rožaste haljice, slovanske sestre v pareje in gremo.

Ko pridemo v kopalnico, vidimo to, kar smo videle že včeraj. Mala črna punca sloni na vratih trimetrske svobodne cone, roke ima prekrižane na prsih in nerga. Vemo, kaj je notri, pa čeprav ne pogledamo, ker nočemo gledati. Že včeraj nismo hotele, samo smo vseeno pogledale in zdaj nam je žal. Notri je visoka bela gospa, tako stara, da je njena koža ponekod že modra. Kaže nam hrbet. Na tleh leži plenica.

Vstopimo v kabine in poslušamo, kar smo slišale že včeraj, čeprav nismo hotele slišati.

»Lučana! Odpri vodo!« kraka mala.

»Zapri vrata!«

»Pusti vrata, odpri vodo!«

»Ne bom, dokler ne zapreš vrat!«

»Prav, potem bova pa takole stali!«

Lučana odpre vodo. Slišimo, kako se trese. »Voda je mrzla,« pravi.

»Voda bo mrzla, če si ne boš naravnala temperature. Alo, umivaj se!«

»Zapri vrata.«

»Obrni se! Umij se zadaj! Obrni se proti meni!«

»Voda je mrzla.«

»Kdo ti je kriv, packa umazana, odpri toplo vodo, pa bo!«

V tišini šumenja vode gledamo vsaka v svoje rdeče nohte in upamo, da bo kmalu konec. Ampak že od včeraj vemo, da ne bo. Mala črnka in bela gospa si izstavljata račune. Ne vemo, kdo jih je naredil, vemo pa, da za plačilo potrebujeta nas, zlasti tamala. Zato ne zapre vrat. Zato strelja z našimi pogledi po tistem golem telesu. V kopalnici vse molčimo, samo oni dve govorita. Sprašujemo se,  kaj dela stara gospa v marini. Najprej in na prvi pogled smo mislile, da je črna punca njena posvojenka. Potem smo mislile, da je njena služkinja. Danes se nam zdi, da je služkinja kakšnega Lučaninega otroka, ki je vzel mamo s seboj na morje.

»Rekla sem ti, da se umij, misliš, da te bom jaz, ali kaj.« Vsak ti nam pribije  srce bolj v grlo. Vsaka Lučana nam ga požene hitreje. Odločimo se, da žive ne gremo iz svojih kabin, dokler poračunavanja ne bomo več slišale. Zavlačujemo. Gledamo svoje noge, svoje prsi, svoje trebuhe. Voda je pretiha.

»Lučana, obrni se! Daj zadnjico pod tuš, preden se ne umiješ, ne greva od tod!«

Slišimo, kako Lučana molči. Slišimo, kako se Lučana obrača. Slišimo, kako Lučani spodrsne. Slišimo, kako Lučana pada. Slišimo, kako Lučana obleži. Nočemo gledati, ampak v svojih trikrat en meter velikih kabinah vidimo tisto, kar vidi Lučana. Nismo več v kopalnici. Na  vrtovih svojega otroštva smo, v rjavih starinskih banjah, kjer so nam mame in babice na soncu segrele vodo, in čofotamo ter odganjamo čebele. Astre so na dosegu roke. Obiramo ribez in se učimo plavati v zelenih rekah. Prvič vidimo morje in vpijemo moooorje. Spimo na zadnjih sedežih v črnih opel olimpijah z belo streho, očetje pa pravijo, poglej, če so vrata zaklenjena. Gremo v šolo in ostrižejo nas na fanta, da bo bolj praktično. Po golih nogah nas pikajo volnena krila. Pridejo kavbojke. Pridejo hlače na šlic. Pridejo italijanski čevlji in z njimi cveki pri matematiki. Gremo na prvi randi. Poljubljamo se s fanti, ker se poljubljajo tudi druge, ampak ne čutimo nič. Maturiramo in smo drugačne. Gremo študirat in smo še bolj drugačne. Potem pridejo poljubi, ki jih čutimo. Še zdaj jih lahko naštejemo. Še zdaj se sprašujemo, zakaj nismo šle takrat, tiste noči, dlje ... Iz spomina se izluščijo fantje, ki  še imajo lase in se nam zazdi, da je ob njih varno. Pregledamo prekratke noči. Še zdaj jih poznamo na pamet, vemo za vsako minuto lepote, ko smo videle, kakšen je bog. Rodimo  otroke. Na porodu nas gledajo študentje, študentke  jokajo, ker  skoraj umremo, in  rečemo nikoliveč. Samo življenje ima svoje načrte in pride  večer, ko nikoliveč pozabimo. Naše sobe so lepe. Rade spimo v njih. Zagledamo večerni mrak pod kostanji, ko nam je nekdo rekel, rad bi bil krsta, v kateri boš pokopana. Vemo, da si je to izmislil Luco Dalla, pa je vseeno lepo. Tisti, ki je govoril, enkrat nekako umre in je zelo hudo. Poleti odpremo okna spalnic na stežaj, da bi slišale žabji koncert. Sprehajamo najdene pse. Ko smo že kar stare, si kupimo lepo obleko in gremo na svoj prvi gala ples. Umre nam mama. Umre nam dedek. Umre nam tašča. V zelenih rekah učimo plavati otroke. Na naših vrtovih otroci čofotajo v vodi, ki smo jim jo segrele na soncu. Astre so na dosegu roke ...  

Počasi zapremo vodo. Lučana je plačala račune. Mislimo si, da je zanjo že december s svetlobo na koncu. Mala črnka stoka. Slišimo, da ne ve, kaj bi. Tudi me ne vemo, kaj bi. Kako bi prišle mimo odprtih vrat, Lučane in male črnke? Zajamemo sapo in se opogumimo. Ena od nas, najbrž je zdravnica, poklekne poleg Lučane. Z olajšanjem gremo druge domov na svoje pomole.

»Ne boš verjel, kaj se je ravnokar zgodilo,« rečemo svojim in tujim možem. Povemo jim.

»Jugo,« rečejo oni, me pa v avgustovski svetlobi in zaradi nje spremenimo svoje prejšnje odločitve.

--