Schopenhauer se svojih mladostnih let spominja kot že prepredenih z zapuščenostjo in strahom ter zase pravi, da je bil pri sedemnajstih, “brez vsakršne učene šolske izobrazbe, tako prevzet od bede življenja, kot kakšen Buda v svoji mladosti, ko je ugledal bolezen, starost, bolečino in smrt. Resnica, ki je glasno in jasno govorila iz sveta, je kmalu presegla tudi v mene vtisnjene judovske dogme, in moj rezultat je bil, da ta svet ne more biti delo vsedobrega [allgütig] bitja, prej hudiča, ki pokliče stvaritve v bivanje zato, da uživa v pogledu na njihove muke.” (Schopenhauer iz: Safranski, Schopenhauer und die wilden Jahre der Philosophie 2008, 67-68)

Schopenhauer natančno opazuje svet, ga razlaga in poskuša razumeti. Že takrat se opazi Schopenhauerjeva distancirana pozicija opazovalca, neprijetne izkušnje, ki jim je bil priča, mu še bolj odprejo oči in ga oddaljijo od optimizma. Opazoval je vseprisotnost trpljenja v svetu, to se mu močno vtisne v spomin in nosi svojo neizbrisno sled tudi znotraj njegove filozofije, ki obenem ostaja zavezana iskanju rešitve in primernega življenja v takšnem bolečine polnem svetu, kar je vidno tudi v Schopenhauerjevi bližini in simpatiji do azijskih misli. Kot nasprotje in odrešitev od sivega vsakdana se je že v mladem Schopenhauerju prebujalo navdušenje in privlak do umetnosti in narave, posebej do gorskega sveta. Gore so ga pritegnile s svojo močjo in sijajem, kar je kasneje izraslo v njegovo visokogorsko metafiziko, v “Höhenmetaphysik”. Ključen je njegov obrat od s teologijo prepredenega mišljenja h kozmocentričnemu mišljenju, ki ne zaničuje telesa in ki se varuje antropocentrizma s tem, da poudarja le stopenjske razlike med ljudmi in ostalim nečloveškim svetom.

Pri njegovih tridesetih letih, leta 1818, nastane njegovo glavno delo Svet kot volja in predstava, drugi del, kot dodatek k prvemu, nastane leta kasneje - 1844. Že v prvem delu so prisotne vse bistvene ideje in struktura njegove misli, tako da so vsa kasnejša dela zgolj nadgradnja prvega dela Sveta. V predgovoru knjige pravi, da je v celotnem delu prisotna ena sama glavna misel, ki pove vse, vendar pa je potrebna za njeno razgrnitev kar cela knjiga. Ta ena sama misel zagotavlja enotnost dela, ki je arhitektonsko sestavljeno. Prvi del je sestavljen iz štirih knjig in dodatka o Kantovi filozofiji, v celoti ostaja tudi pod vplivom Kantove filozofije, tako izrazoslovno kot vsebinsko, hkrati pa ji vseskozi dodaja svoj samolastni prizvok.

Svet ima po Schopenhauerju dvodelno strukturo, kar je vidno tudi v razdelitvi poglavij v Svetu. Prva knjiga izraža Schopenhauerjevo prvo izhodiščno in temeljno misel in je posvečena predstavi, začne se s stavkom “Svet je moja predstava”, kar je resnica, ki velja za vse živo, vendar je človek edini sposoben refleksije in abstraktne zavesti o tem dejstvu. Ta stavek primerja celo z Evklidovimi aksiomi in pravi, da se o njegovi resničnosti prepričamo takoj, ko ga razumemo. Abstraktna zavest nosi s seboj začetek filozofske preudarnosti, ki nas obvaruje pred tem, da bi zašli v zmoto in mislili, da npr. spoznavamo sonce, zemljo itd., ter nas zato spomni, da smo zgolj oko, ki vidi sonce, roka, ki otiplje zemljo. Celoten svet je objekt samo glede na subjekt, svet torej razpade na dva dela, na subjekt in na objekt. Vse je pogojeno s subjektom in obstaja zgolj zanj, zato je pravilno reči, da je svet predstava. Kar ni kakšna nova modrost, v zametkih jo je izrekel že Descartes, kasneje Berkeley, pa celo stara indijska modrost se je je prav dobro zavedala. Vendar izhodiščno sopostavljanje sveta in predstave nima univerzalnega pomena, je resnično, vendar samo enostransko resnično, drugi del resnice je, da je svet volja, s katero se spoprime v drugi knjigi. Njegova filozofija gradi na odnosu med predstavo in voljo, iz katerega je potrebno razumeti svet.

Schopenhauer tako ne izhaja niti iz objekta (kot realisti) niti iz subjekta (kot idealisti), ampak iz prestave, ki vsebuje oboje. Napaka materializma je, da izhaja iz objektivnega, kar ga dela za nemogočega, saj velja pred vsem stavek “ni objekta brez subjekta”. Realizem je kot hiša v oblakih, ki si domišlja, da je mogoče spoznavati stvari onstran zavesti. Realizem nujno pelje v materializem, ki stavi na stvari na sebi, ki so neodvisne od našega spoznavanja, vendar pa ob tem pozablja, da je objektivno zgolj del dvojice subjekt-objekt.

Druga knjiga obravnava drugi del resnice, stavek “svet je volja” in objektivacijo volje. Poleg sveta predstav – pojavov, ki so med drugim središčni v naravoslovni obravnavi sveta, obstaja še svet naravnih sil, o njihovem bistvu ne zvemo ničesar preko predstav in pojavov in uhajajo vzročni verigi. Sila sama ostaja skrivnostna, nespoznatna, tudi če bi obstajala popolna vzročna razlaga sveta, bi narava v celoti še vedno ostala opis, ki bi segel do nerazložljivih sil in nikamor dlje. V samo bistvo sil tudi naravoslovje ne prodre. Etiologija, veda o vzrokih, nas nikoli ne popelje preko pojavov, ampak ostaja ujeta v pojavnem svetu. Vprašanje, ki se postavi, je, ali ni svet nič drugega kot predstava ali je vendar še nekaj več. Schopenhauer se odloči, da je še nekaj več, in v tem se kaže njegova metafizičnost.

Želi prebiti ujetost v transcendentalno filozofijo, ki Kantu ne dopušča prodora k stvari na sebi, in se spopade prav z njo. Pot iz ujetosti vodi na plano samo, če se ne odločimo niti samo za subjekt niti samo za objekt, ampak za voljo. Svet predstav pripada spoznavni teoriji, svet volje metafiziki. Ta nekaj več bi nas popeljal k bistvu stvari, ki ga ne moremo doseči od zunaj, ob zunanjim opazovanju se nam vse stvari spremenijo zgolj v besede, slike, nikoli pa ne pridemo nikamor dalje. Zdaj pa stopi v igro volja, saj je spoznavajoči subjekt, ki je kot individuum identičen s svojim telesom, dan na dva različna načina: najprej kot predstava, kot objekt med objekti, ki je podvržen njihovim zakonom; nato pa je dan še kot volja. Notranje bistvo vsega bivajočega je volja, zunanja oblika te volje je predstava. Volja je odgovorna za gibanje njegovega telesa, delovanje telesa je objektiviran akt volje.

V svetu je vseprisotna volja do življenja, kar razkrije že sam pogled na svet, vse se preriva in sili v življenje, tako da se zdi, da je notranje bistvo prav volja do življenja. Vendar se volja do življenja ne ozira na individuume. Schopenhauer ugotavlja, da prej zgleda, kot bi se brigala zgolj za vrste. Nešteto primerov je, ko sama narava prednjači ohranitev vrst in za to žrtvuje posameznike. Posamezniki so podvrženi trpljenju, bojem in nato smrti, in veseli trenutki še zdaleč ne odtehtajo vseh tegob, ki jih prinaša življenje. Ob pogledu na dogajanje v svetu ni videti nobenega smisla. Tudi za ljudi veljajo enake karakteristike. Zgolj vojne, pokoli, muke, bolečine in nato konec efemernega bivanja. Zakaj trpljenje in muke, sprašuje Schopenhauer, in najde en sam odgovor: zato ker se tako objektivira volja do življenje. Volja sama nima nobenega motiva, zakon motivacije obstaja zgolj v pojavnem svetu. Volja do življenja ni posledica spoznanja življenja, ampak je prva in nepogojena, ni volja posledica sveta, ampak je svet posledica volje. Schopenhauerjev svet očividno ni Leibnizov najboljši možni svet, ampak prej najslabši, če bi bil samo še malo slabši, sploh ne bi mogel več obstajati.

Tretja knjiga se ponovno posveti predstavam, tokrat z drugega vidika in jih obravnava kot platonske ideje in kot objekt umetnosti. Naloga umetnosti je ponavljanje večnih idej preko kontemplacije. Izvor umetnosti je spoznanje idej, pa naj gre za upodabljajoče umetnosti, poezijo ali glasbo. Za razliko od znanosti, ki nikoli ne dosežejo svojega poslednjega cilja in morajo prodirati vedno globlje po lestvici vzrokov in posledic, je umetnost vedno na cilju, saj ni povržena kavzalnosti. Umetnost potegne objekt iz teka življenja, ga izolira, ustavlja se pri posameznem, odnosnost odpade, ostane samo bistveno, ideja, ki je njen objekt.

Način spoznavanja, iz katerega izhajajo umetnosti in tudi filozofija, je prepleten z besedo genij. Bistvo genija leži v zmožnosti kontemplacije, kjer se pozabi na svojo osebo in ostane samo popolna objektiviteta. Genialnost pomeni izgubiti se v zrenju, postati čisti spoznavajoči subjekt. Zato stvaritev genija nima uporabnega smotra, nekoristnost je lastnost genija, Schopenhauer pravi, da so vse ostale stvaritve ljudi zato tukaj, da nam olajšajo naše prebivanje v svetu, samo dela genija nimajo tega namena, so sama sebi namen, kot čisti cvet, zgolj s svojo lepoto. Umetnost poskuša prav tako, čeprav hkrati na drugačen način od filozofije, rešiti problem obstoja, tudi ona sprašuje po tem kaj-u življenja. Vendar umetnost ne odgovarja na abstrakten, refleksiven način, njen odgovor je kot bežna slika, ki kaže in pravi: “Glej, to je življenje”. Vendar so odgovori umetnostni vedno fragmentarni, hipni, kot primeri in ne pravila, ne dosežejo celote in splošnosti, za kaj takšnega je potrebna filozofija. Modrost in resnica, ki jo podaja umetnost je implicitna in prispodobna, modrost filozofije je eksplicitna in aktualna. Filozofija prenese zrenje v jezik pojmov.

Četrti del se ukvarja spet s stališčem volje in sicer preko zanikovanja in pritrjevanja življenju, torej z dejanji in odnosi ljudi, do katerih ne more biti nihče brezbrižen, glede na to, da se tičejo vseh. Že takoj na začetku pa opozori, da to ne pomeni, da bo nalagal predpise in dolžnosti, tudi kakšnega splošnega moralnega predpisa ne gre iskati tukaj. Rojstvo in smrt spadata k pojavljanju volje, torej k življenju. Narava vedno znova žrtvuje posameznike. Individualnost je v bistvu zgolj pomota, boljše bi bilo, če je ne bi bilo. Smrt je pozaba individualnosti, kot v spanju. Smrt pa je hkrati tudi sredstvo inspiracije in podpora filozofiji, Schopenhauer si namreč težko predstavlja, da bi se brez smrti sploh filozofiralo.

Življenje je “posel, ki ne pokrije stroškov”. Vsaka zadovoljitev, sreča, je bistveno vedno negativna, kar pomeni, da sreča ni izvorna in pozitivna, ampak zgolj prenehanje, trenutna umiritev nesreče. Zato ker je negativna, je končna zadovoljitev nemogoča, obdobju miru in veselja sledi obdobje nove bolečine in novih muk. Samo bolečina in pomanjkanje sta lahko dojeta kot pozitivna, življenje je najsrečnejše takrat, ko ga najmanj občutimo. Schopenhauer ugotavlja, da ker prava, trajajoča sreča ni možna, tudi ni predmet umetnosti. Življenje vsakega posameznika je, gledano v splošnem, žaloigra, zgolj posamezni deli so lahko veseloigre, nikoli celota.

Vendar v Schopenhauerjevi sliki sveta ostaja tudi mesto za etiko, ki si vseeno prizadeva zmanjševati in obvladovati trpljenje, prava etika ne izhaja iz moraliziranja in abstraktnega spoznanja, ampak mora izrasti iz intuitivnega spoznanja. Temelj etičnega ravnanja je sočutje. Sočutje ni moralna zahteva, ampak gre za občutje, ki se pojavi ob izkušnji, dogodku. Tisti, ki čuti, kot da bi bila vsa bitja del njega, spozna v vsem enako pomembno bistvo kot v samem sebi, takšen gleda na trpljenje vsega kot na svoje trpljenje, takšnemu ni tuje nobeno trpljenje več. Takšen je spregledal principium individuationis in je prešel egoizem. Celoto spoznava v večnem minevanju, stremljenju, boju, kamorkoli pogleda, vidi trpeče živalstvo in človeštvo. Takšen človek se obrne h kvietizmu volje, preda se prostovoljnemu odpovedovanju, resignaciji in brezvoljnosti. Njegova volja ne pritrjuje več svojemu lastnemu življenju, ampak ga zanikuje. Nastopi lahko celo prehod k askezi. Cilj postane mortifikacija volje, s tem pa tudi motrifikacija predstavnega sveta, subjekta in objekta. Če ni volje, ni predstave, ni sveta. Tovrstno ravnanje najde Schopenhauer tako med nekaterimi kristjani, kot tudi med budisti in hindujci. Takšno občutenje se tudi ne osredotoča samo na človeški svet, ampak velja za svet v celoti, brez omejitev, kar je ponovno vidno tako v hinduizmu kot budizmu, ki se v svoji etiki nanašata na vse živeče.

Schopenhauerjeva filozofija se s četrto knjigo sklene v celoto, začel je z voljo kot vseprisotno silo sveta, končuje pa z razmišljanji, ki bi pomagala preseči ta slepi gon, ki vodi v večno hrepenenje, ki ostaja nezadovoljeno in odkoder sledi bolečina in nesreča. Protipol najde v poskusih brzdanja volje, v njeni mortifikaciji, ki je tudi izhodišče etike, ki presega egoizem volje in se preda sočutju. Zadnjo stopnja zanikovanja volje je najti v asketizmu.

Vendar Schopenhauerjev način pisanja bolj spominja na analiziranje, razlaganje različnih pojavov in karakteristik, kot na pridiganje, kako živeti in ravnati. Njegova dognanja ga nikakor niso zanesla v praktičnem življenju v skrajnosti, poznal je mejo in ni vsega preizkušal na sebi. Rüdiger Safranski se tako sprašuje: “Pozna Schopenhauer to, o čemer govori? Svetnik ni bil, tudi asket ne. Tudi kasneje ni postal Buda iz Frankfurta. Lastno telo, […], zanj je že skoraj hipohondrično skrbel in ga negoval; čednosten prav tako ni bil, še grozni strah pred spolno boleznijo ga ni mogel zadržati. Na zanikovanje se je sijajno spoznaval, samo ko ni zadevalo njegove volje. Njej [svoji volji] je včasih znal prav besneče dajati veljavo. A vendar je imel ta “poltergeist” svoje trenutke “boljše zavesti”.” (Safranski, Schopenhauer und die wilden Jahre der Philosophie 2008, 352)

Schopenhauer je veljal za posebneža, ostal je sam in osamljen, svoje prve uspehe je doživel šele proti koncu življenja, ko so njegova dela končno doživela boljši odziv in postala opažena, tako da je na koncu vendarle dobil tudi občudovalce in uspeh, ki si ga je kljub vsemu zagovarjanju samote in visokogorskosti vendarle vedno želel. Njegova slava je rasla predvsem v umetniških vrstah, cenil ga je Wagner, Thomas Mann, Proust, Kafka, Beckett, Bernhard, med filozofi je njegov vpliv manjši, nekoliko je vplival na Wittgensteina, Adorna in Horkheimerja, poznano je zgodnje schopenhauerjanstvo Nietzscheja, ki se je od svojega učitelja kasneje sicer odvrnil. O njem je napisal tudi delo Schopenhauer kot vzgojitelj (Nietzsche, Schopenhauer als Erzieher, Walter de Gruyter verlag, Berlin 1972), ki šteje sicer še med zgodnja Nietzschejeva dela. Nietzsche pri Schopenhauerju ceni njegovo preprosto in pošteno pisanje in razmišljanje, ki mu najde primerjavo samo še v Montaignu, poleg tega mu pripisuje še preplet vedrine in stanovitosti.

Pošten je, ker piše in govori predvsem zase; veder, ker je najtežje, neprijetne stvari življenja premagal preko mišljenja, in stanoviten, ker takšen mora biti. Nietzsche ceni njegovo celovitost, ki ne zanemarja telesnosti, njegovo neodvisnost od države in družbe, njegovo nepolitičnost, kajti filozofija, ki se preprede s politiko, je za Nietzscheja neumnost. Schopenhauer, ki se je odločil za samoto, se je izrekel za svobodno filozofijo, ki je zavetišče pred tiranijo družbe, pravi Nietzsche. To je vidno tudi v Schopenhauerjevem neumornem poudarjanju svoje zavezanosti resnici, ki mu je bila omogočena zaradi srečnih okoliščin, zaradi katerih se mu ni bilo treba boriti, kot pravi sam, za preživetje in podvreči svoje pisanje “odobravanjem kakšnih ministrov”, izpolnjevanju osebnih potreb in ugajanju drugim. Zato se je lahko v vsej svobodi posvečal filozofiji.
--