Toda ta pogled se je začel spreminjati. Močnega pričevalca za drugačen odnos do filozofije najdemo pri organizaciji Unesco, ki je lani izdala novo poročilo o statusu filozofije z naslovom Filozofija – šola svobode. Četrto poglavje Druge poti odkrivanja filozofije  v poročilo svetovne organizacije vpelje vrsto novih praks, ki so se doslej dogajale na obrobju filozofije. Zanje se uporabljajo različne opredelitve, kot so neakademska, neformalna, naravna, spontana, popularna, neinstitucionalna filozofija, a ker še ni uveljavljenega imena, je opis »Other ways to discover philosophy« dobra oznaka za raznovrstna področja, na katerih je filozofija zastopana kot dejavnost.

Poročilo nove prakse filozofije predstavi iz perspektive potrebe po filozofiji. Najbolj zanimiva je eksistencialna. Globalni kapitalizem ni samo doba zaostrene tekmovalnosti, v kateri so delovna mesta bolj in bolj negotova. Sodobno-prihodnja družba je družba tretje industrijske revolucije, avtomatizacije in umetne inteligence, zato kaže, da delo dolgoročno ne bo ohranilo sedanje narave. Cena tehnološke revolucije ni samo nezaposlenost in nezaposljivost dela populacije, k njej spada tudi, da bodo družbe, ki temeljijo na etosu dela, morale najti drug način organizacije človeškega življenja in priskrbeti drug smisel za posameznikov napor. Istočasno pluralistične moderne družbe zaznamuje strukturna kriza smisla in posledična »kriza identitete« ter dezorientacija posameznika. Zdravilo za diferenciacijo in pluralizem sodobnih družb ne more biti rekonstrukcija predmoderne družbe z enotno zalogo smisla in vrednot. Peter Berger in Thomas Luckmann rešitev vidita v srednji poti med dogmatizmom kolektivistov in relativizmom postmoderne, v »malih življenjskih svetovih«, v katerih si posamezniki »komunikativno prisvajajo in selektivno predelujejo« različne ponudbe na neurejenem »tržišču smisla«.

Za subjekt, ki si mora orientacijo v življenju priskrbeti sam, pa postane aktualna teza nemškega didaktika Ekkeharda Martensa, ki filozofijo opredeli kot četrto nujno potrebno kulturno tehniko. Razlog za to je preprost: »V kulturi, v kateri noben polnoleten državljan brez sposobnosti argumentiranega govora ne more oblikovati individualnega življenja in se udeleževati demokratičnih procesov, je filozofiranje, ki ga razumemo kot učenje takšnih spretnosti, četrta nujna kulturna tehnika.«

V Unescovem poročilu je naštetih sedem praks filozofije, za status filozofije v vsakdanjem življenju pa se zdijo najbolj pomenljive filozofske kavarne.

Filozofska kavarna

V slovenščini je izraz kavarniška filozofija slabšalen. Modrovanje ob kavici ali za točilnim pultom se zdi ena izmed tistih stvari, ki ne samo, da niso prava filozofija, temveč celo mečejo slabo luč na filozofijo. Pijanske debate res nimajo veliko s filozofijo, vendar je pretirano obrambna drža odveč. Da tudi preprosti ljudje razmišljajo o vprašanjih, ki so povezana s filozofijo, pa čeprav včasih na samosvoj način, ni nekaj, kar filozofiji preprosto škodi, priča lahko tudi o njeni pomembnosti in vitalnosti. Tako da zmerljivka kavarniška filozofija govori predvsem o šibkosti in o tisti nemoči filozofov, ki se ji težko izognejo, kadar se na javnih prostorih, nezavarovani z akademskimi atributi, zapletejo v debate z nefilozofi. Ker so danes navajeni predavalnice, jim gostilne niso domače, moč demagogov, zdravorazumnežev in zabave željnih množic pa je filozofe od nekdaj navdajala s tesnobo. Čisto upravičeno, bi lahko dodali, pa vendar umik filozofov iz tovrstnih javnih prostorov ni nekaj, kar bi sledilo iz narave filozofije. O tem priča uspeh filozofskih kavarn.

Začetnik filozofskih kavarn je Marc Sautet, francoski profesor filozofije, ki leta 1992 v intervjuju mimogrede omeni, da se vsako nedeljo dobi s prijatelji v pariški kavarni Cafe des Phares. In naslednjo nedeljo in nedelje zatem se tam začnejo zbirati ljudje, ki so ga hoteli razumeti, kot da tam daje vsakomur možnost za filozofsko debato.

Filozofske kavarne so v zadnjem desetletju in pol doživele mednarodni uspeh. Razvilo se je mnoštvo pristopov k organizaciji dogodka in raznolike metode za njegovo vodenje. Metode vodenja segajo od predavanj, ki jim sledijo vprašanja predavatelju, do skoraj popolnoma kaotičnega razgovora. Toda osnovna ideja je praviloma sokratsko preizpraševanje zadev skupnega pomena. Filozofske kavarne druži prostor, ki je javni prostor, odprt za vse in v katerem vsak lahko pride do besede. Je prostor, v katerem se družijo filozofi in nefilozofi, profesionalci in amaterji, diskusija pa poteka v vsakdanjem jeziku s čim manj filozofskega žargona.

Bistveno je torej, da je to prostor filozofije, ki je odprt vsem, torej tudi tistim, ki še niso imeli nobenega neposrednega stika s filozofijo. Ni potrebno posebno predznanje, le pripravljenost svoja stališča predstaviti drugim, jih razložiti in nekako utemeljiti. Lahko pa tudi to ne –  lahko ostanete tiho in poslušate druge. Ta odprtost za nefilozofe je pospremljena z opozorilom, da je prostor zaprt za določen tip filozofije, namreč za tistega, ki poudarja sklicevanje na filozofska dela in stališča filozofov. Vse to je sicer mogoče vpeljati, a potreben je prevod v vsakdanji jezik, ki ga lahko razume splošna publika, kar pomeni, da je treba abstraktno teorijo povezati z vsakdanjim izkustvom.

V Franciji sta se oblikovali dve poglavitni interpretaciji dogajanja v filozofskih kavarnah. Lahko bi ju imenovali argumentativni in hermenevtični pristop. Prevladujočo argumentativno interpretacijo zastopa Michel Tozzi, ki filozofičnost filozofskih kavarn vidi predvsem v sledenju filozofski metodi. Ta temelji na razumevanju filozofskega mišljenja kot določenega s tremi temeljnimi filozofskimi strategijami - to so problematizacija, konceptualizacija in argumentacija.

Drugi idealni model debate je »debata – konstrukcija«. Trditve in argumenti ne tekmujejo med sabo, temveč med seboj sodelujejo, da bi skupaj nekaj zgradili. Moderator koordinira produkcijo idej in pomaga posameznikom, da se od svojega izoliranega stališča dvignejo do univerzalnega in skupnega. Animator ni vodja spopada, temveč je arhitekt koordinator ter nadzornik gradbišča idej, ki sodelujočim pomaga, da bo zgradba čim prej in čim bolje zgrajena.

Tretji tip debate je »debata – (trans)formacija«. Kot pove ime, je njen cilj prav (trans)formacija sodelujočih, vključno z voditeljem debate. Gorhan se pri tem opira na Gadamerjevo hermenevtiko. Ker je objekt raziskave človek sam, ni več ločitve med subjektom in objektom, prav tako niso mogoče naravoslovne metode objektivnega raziskovanja in nevtralne argumentacije. Ko gre za simbolno realnost, pravi Gorhan, ki se nanaša na ljubezen, svobodo, pravičnost, se pravi filozofske teme, »vsak govori svoj idiom«. Ko poslušam druge in njihovo razlago teh pojmov, se s tem obogati moj »notranji dialog«, se pravi moja refleksija, kar je precej različno od brušenja in mojstrenja argumentov, ki podpirajo moje stališče. Zdi se, kot da je tkivo moje biti delno stkano iz te simbolne realnosti. Ko skupaj z drugimi razmišljam o njej, se vzpostavlja notranja dinamika, ki zadeva mene kot subjekta. Če gre za pravi pogovor, lahko takrat, ko prisluhnem drugim, prisluhnem tudi samemu sebi oziroma valovanju, ki jih njihov govor sproža v meni. Gre torej za močen pojem filozofije kot odprtosti, ki pomaga narediti prostor za vznik smisla in vselej ohranja del praznine, ki priča, da je dogovor začasen, provizoričen in da sem jaz sam tisti, ki zanj, za smiselnost mojega življenja, odgovarja. Ta močna eksistencialna nota je povezana s stalnim naporom, da vznikne in se ohranja subjektivnost kot prostor svobode in odgovornosti.

Ta opozicija med argumentativnim in hermenevtičnim pristopom je nekoliko zavajajoča. V resnici vsi črpamo iz svoje življenjske izkušnje, jo skušamo artikulirati in analizirati. Končna posledica tega procesa je (lahko) transformacija našega doživljanja sveta in tudi našega življenja – naše odločitve in dejanja so pač tesno povezana z našim doživljanjem sveta in našo interpretacijo našega položaja v njem. Lahko bi rekli, da hermenevtični pristop bolj poudari prvi in tretji moment, analitični pa drugega. Vendar obe poziciji vključujeta tudi druge korake. Izkušnja sama na sebi ne zadošča, tudi govorjenje o njej ne, če vsaj implicitno pri tem ne gre za refleksijo, ne glede na to, kako razmislek dejansko poteka. Učinek našega filozofskega delovanja mora biti vezan na analitičnost, pojmovno razločevanje in miselno razumevanje, pa čeprav le implicitno. Če tega ni (v nobenem smislu in nikdar), v resnici ne gre za filozofijo. In analiza, če je zgolj analiza, je le zelo omejena intelektualna igra brez pravega smisla za tiste, ki so v njej udeleženi. V resnici se filozofska refleksija niti ne more izogniti temu, da ne bi izhajala iz izkustva posameznika in nanj vplivala, pa čeprav je ta vpliv samo nehoteni stranski proizvod.

Morda bi lahko podobno rekli za odnos med akademsko in filozofijo v vsakdanjem življenju. Ena ne more brez druge in ena bogati drugo, čeprav se včasih zdi, da si nasprotujeta. Če akademska filozofija odpira nove poglede in omogoča boljše razumevanje temeljnih paradigem, filozofija v vsakdanjem življenju omogoča, da filozofija postane dostopna tudi tistim, ki so jo tradicionalno cenili le, če je bila oddaljena in tuja.

--

__________________________

Dr. Marjan Šimenc je zaposlen na Pedagoškem inštitutu, na Oddelku za filozofijo na FF (kjer poučuje predmet Didaktika filozofije), ureja revijo Filozofija na maturi ter se med drugim posveča še učenju srednješolcev v programu Mednarodne mature na Bežigrajski gimnaziji.