SARAJEVO

(iz zbirke Izbrane pesmi 1956 Faber&Faber)

Novembrska Bosna. Ukleščene

Se gorske steze vijejo sem ter tja,

Popolnoma v skladu z dolgimi

In strastnimi debatami brez vseh besed

Na škarpah iz krušljivega kamenja

Se iščejo in opotekajo,

Potujejo in se spotikajo

Ob transverzale iz oblakov:

In tu korakajo zaprege mul,

V zvonec vpetih kot mrčes

Po listnem robu zimskega neba

In končno dol v to kamnito krilo

Med štirimi slapovi skal je mesto

Dremavih orlov, šepetajočih le

O obupnem trudu črnega pastirja,

Neplodna zemlja s črepinjami skal,

Kjer tudi v sanjah raste manj kot nič,

So minareti kot sladkorna pena

In reže dalje reka plavega ledu,

Zvončklja med jarmi mul in hribolazci,

Nad njo brvi in latniki,

Ki zrak krotijo in mir obljubljajo

Nedolžen, s slavci. Zdaj ne žvrgoli noben.

Premalo zgodovine? Morda. Samo ta

Zlovešča, mračna lepotica pod

Koprenami cvetoča, ujeta

V spekter sloga, ki umira:

V srcu te vasi, ki kot nagon plesni,

Odmeva iz pištole strel.

DELOS

(iz zbirke Izbrane pesmi 1956 Faber&Faber)

Na kartah so kot čipka,

Majhni otoki, izgubljeni v morju,

Rojenem zgoščeno modrem:

In kot zrcala lepšajo odsev

Dreves in rek in majhnih mest

V očarljivem, negibnem zraku:

Iz klijočega Časa jasne strani,

V milih krajih, kjer mlin se vrti,

Sive vire Mikonosa v sencah

Obrnejo, z zadovoljstvom.

Tu lotijo se kipi mrtvih

Svetlobe, vsak zaprt

V svojem kalupu, s slepimi očmi:

Preprosti grški kipi,

Tistih, ki so z usodnim užitkom smrt zmotili.

In pa v mehkih pristaniščih

Človeške peruti –

Brigantine ostrih potez, z očmi –

Plujejo v zboru, tipično ženskem:

Vetru sledijo s svetlečimi, dolgimi kobilicami,

Da bi razkrile in prijavile poželenje

V naročjih moških, na sveže košeni vodi,

Patetični dekliški kolegiji,

K zvezdi namenjeni prek Delosa.

TO NEPOMEMBNO JUTRO

(iz zbirke Izbrane pesmi, 1956 Faber&Faber)

To nepomembno jutro

Nekaj gre peti tja,

Kjer rtiči se obračajo na stran

In kjer topli Jadran

Zaganja svoje modro, sončno testo

Ob sam rob sveta in njegove blesteče čeri.

Visoko s škržati v zraku,

Zveni dan, upočasni

Svoj pulz ob dimu kmetij,

Ugasnjenem v izčrpanih tleh,

Odpre se kot pest in odpravi.

Drevesa, besna, zdaj mirna, točijo – in v poplavi

Peresa ptic vzbude in stresejo

Skozi okna preproge, oščetkajo z roso

Vse budne: mladi pari zdaj

Od mrtvih drobno vstanejo.

Zdaj pa rahel poljub vsem, ki spe

Tesno skupaj – pokonci, dragi, k bedenju,

Nestrpni Čolnar pred hišami

Čaka, njegova dolga vesla čakajo,

Zložena krila na temnem jezeru.

SLAČI - PLES

Mehke igrače, ob njih se zdi,

Da dekleta zlatolasa na koralnih

Ustnicah puščajo sled teles . . .

Priklon ljubezni. Interes!

Pozdravčki, rdeče češnje, zvrhajo mošnjo

Nedolžnih oči marmornate luči;

In mahajo kot na pogrebnih grmadah,

Skrbe za mračne mere noči,

Ledenih čarovnic prvinski ples,

V ravnovesju na rtiču domnevne želje . . .

Drevesno listje gali les.

--

Lawrence George Durrell je bil rojen 27. febuarja 1912 v Indiji. Anglijo je prvič obiskal šele enajst let pozneje, ostal pa je tudi samo slabih dvanajst – nikoli mu ni bila pri srcu in nikoli več ni živel v njej – z družino in ženo pa je odšel na grški otok Krf. V Angliji mu poti uradne izobrazbe sicer niso bile naklonjene, že pri petnajstih pa je začel pisati pesmi in prvo zbirko 'Mikaven fragment' objavil štiri leta pozneje. V letu selitve je v pismu Henryju Millerju pel hvalnice za Rakov povratnik in moža sta do konca življenja ostala tesna prijatelja, pa tudi sodelavca. Millerjev vpliv je bil močno viden v Durrellovem prvem omembe vrednem romanu: 'Črna knjiga: agon', ki  je izšel v Parizu, njegov protagonist Lawrence Lucifer pa si v njem na vse kriplje prizadeva, da bi ušel duhovni sterilnosti Anglije; na koncu najde toploto, plodnost in mir v Grčiji. Millerjeva vrsta romana torej, s kopico avtobiografskih elementov, filozofskih refleksij, misticizma in s socialno noto.
Durrell je ob izbruhu druge svetovne vojne prebegnil v Aleksandrijo, kjer je opravljal razne diplomatske in akademske službe. Potem selitev v Južno Ameriko in leta 1957 roman 'Justine', prvi del tetralogije Aleksandrijski kvartet; preostali trije pa na leto razmaka. Leta 1960 je Durrell tako že pretresel svet s tem kompleksnim, slogovno briljantnim rašomonskim delom, ki je vzbudil celo govorice o nominaciji za Nobelovo nagrado. Iz tega ni bilo nič, kot tudi ne iz Cukorjevega poskusa ekranizacije, ki je izkašljal le uborno melodramo. Durrell je šel živet v Francijo, pisal, prejel še kakšno pomembno literarno nagrado, in v Franciji leta 1990 tudi umrl.
Zgodovina je pozabila njegovo poezijo, ki je morda celo boljša od njegove proze. Za časa življenja je izdal skoraj ducat pesniških zbirk, katere vse odlikujejo izjemno obladovanje ritma, bogata metaforika in simbolika, slogovna briljantnost, erudicija, spontanost in smisel za humor.