Prva težava, na katero naletimo pri tovrstnem razmisleku, je že samo ime, ki so si ga ti romani prislužili, zvrst v katero se jih uvršča, torej utopija. Pot razmisleka nas bo vodila ravno preko te označbe. Kaj je torej utopija, kako razumeti utopijo? Obstaja več načinov kako se lahko temu vprašanju približamo. Vsak od teh načinov pa nam odpre drug in drugačen vpogled v označbo utopije. V Slovarju tujk zasledimo sledeče opredelitve utopičnega: 1. ta, ki se nanaša na idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti; 2. nemogoč, neuresničljiv, sanjarski, izmišljen. Pod utopija pa zasledimo: 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve v prihodnosti, ki v realnosti ni mogoč; 2. leposlovno delo, ki opisuje kako izmišljeno, idealno družbeno ureditev ali danes še neuresničeno znanstveno-tehnično željo; 3. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti.

Premislimo torej kaj nam te opredelitve iz slovarja tujk ponujajo. Za navedene romane bi težko dejali, da se nanašajo na neko idealno ureditev v prihodnosti (kar zasledimo pod utopičen 1. in utopija 1.). V kolikor se romani nanašajo na ureditev v prihodnosti, se nanašajo kvečjemu negativno, na način, da svarijo pred morebitno ureditvijo, ki bi se lahko pojavila v prihodnosti. S tega vidika bi bila označba negativna utopija verjetno upravičena. Kar se tiče opredelitev, ki merijo na: nemogoč, neuresničljiv, sanjarski, neresničen … (pod utopičen 2. in utopija 3.) bi težko dejali, da v primeru navedenih romanov držijo. Pravzaprav se zdi ravno nasprotno, da torej vsebujejo dosti resničnega, ki pa je pripeljano do skrajnosti, prikazano v tisti najbolj groteskni luči. Ali lahko rečemo, da Orwellov 1984 vsebuje neresnično in nemogoče, ko pa gre za prikaz totalitaristične politične ureditve, ki smo jo izkusili v preteklem stoletju? Ali pa Bradburyev Fahrenheit 451, ko pa je naša preteklost polna takšnih in drugačnih prepovedanih knjig in prepovedi branja? Prej se zdi, da je v romanih moč zaslediti dosti mogočega in nadvse resničnega.

Kakorkoli že, te opredelitve se zdijo nezadostne in nekako ne zadenejo bistva tega, kar me tu zanima. Zato se velja problemu približati nekoliko bolj etimološko, tako da poiščemo izvorni pomen pojma utopija. Kot utopija se pojem po vsej verjetnosti prvič pojavi v istoimenskem delu Thomasa Mora (1478 – 1535), v katerem avtor opisuje izmišljen svet. Vendar pa niti Morova Utopija ne predstavlja dejanskega izvora pojma, saj je že sama u-topija zgolj negacija nekega prvotnejšega pojma. Kje in kdaj se pojavi ta prvotnejši pojem, kakšen je in kaj pomeni? Gre za pojem tópos, ki je grškega izvora. Utopija pa je zgolj prevod za ou(k)tópos. Kaj pa pomeni ta ou(k)tópos? Pri del pojma je jasen, saj predstavlja zgolj negacijo. Tako pridemo do ne + tópos, torej do negacije tópos. Nekoliko več težav predstavlja prevod pojma tópos. Najlažje bomo tópos razumeli, če se ozremo k avtorju, ki mu je v antični Grčiji dal najodločilnejši pomen. Ta avtor je Aristotel. Tópos se iz Aristotelovih del v slovenski jezik najpogosteje prevaja kot prostor (denimo: prevod Aristotelove Fizike in Kategorij, kjer se pojem neprestano prevaja kot prostor). In ravno ta ustaljeni način prevajanja predstavlja določeno težavo pri razumevanju pojma, saj je zavajajoč. Nekoliko več sreče bomo imeli pri branju Aristotelove razprave O nebu, kjer se pojem prevaja kot mesto, kar je tudi ustaljeni način prevajanja v angleški in nam nekoliko bolj sorodni hrvaški jezik. V trenutku, ko tópos prevedemo kot prostor, se osrčje tega pojma razvodeni, saj je prostor pravzaprav negacija mesta. Prostor je ravno to, kar nima meje in meri v neskončnost (zlasti zahvaljujoč se moderni znanosti, ki kraljuje na paradigmi o neskončnem prostoru). Mesto pa, po drugi strani, vsebuje mejo in zamejenost, pravzaprav je že mesto samo meja in zamejenost. In ko govori Aristotel o mestu, govori o njem na način meje in zamejenosti, ki jo ta predstavlja. Denimo: vprašanje ali obstaja neskončno veliko čutnozaznavno telo? Aristotel pravi da ne, ker nima mesta v svetu, kje (tópos je ravno ta določitev – torej kje) naj bi takšno telo bilo, ko pa je svet kot tak končen in omejen. Kar je za nas tukaj pomembno je določitev tópos kot mesta, ki govori o tem, da “stvari” nekje so. Tako na primer Aristotel pravi, da “kozel-jelen” ne biva, ker nima svojega mesta.

Kaj lahko torej sedaj rečemo o utopiji, kam nas je privedel naš razmislek? Zdi se, da govori utopija o nečem, kar nima svojega mesta v svetu, kar pa bi lahko razumeli na dva načina. Če govorimo o utopiji, bi veljalo to razumeti na način, da nekaj preprosto ne more bivati, ker nima svojega mesta, ker preprosto ni s tega sveta (kot “kozel-jelen”). Če pa govorimo (kot se za navedene romane najpogosteje govori) o negativni utopiji, potem lahko to utopično razumemo na način, da nekaj ne sme imeti svojega mesta oziroma, da naj nekaj nima svojega mesta v svetu. Pri pojmu utopija torej ne gre za nobene nemogoče, neuresničljive, sanjske, izmišljene in ne vem še kakšne stvari, kot nam sugerira Slovar tujk. Gre preprosto za to ali nekaj je in ali nečesa ni; ali naj nekaj bo in ali naj nečesa ne bo.

Toda vrnimo se na naše tri pisatelje. Kot izhodišče svojega nadaljnjega razmisleka, ki je seveda dojeto kot moja interpretacija omenjenih avtorjev, bom jemal pojem utopije. To utopijo razumem v navezavi na pojem tópos in sicer kot negacijo, kot ou(k)tópos (torej u-topično). Toda kako razumeti utopično pri Orwellu, Huxleyu in Bradburyu? Moja interpretacija gre v smeri tega, da avtorji opozarjajo na samo vprašanje mesta, kot mesta nečesa v svetu. Če namreč določimo, da na svetu ni več mesta za neko določeno reč ali stvar, potem izničimo samo možnost, da bi to-nekaj sploh lahko bilo. Ko rečemo, da “nekaj” nima več svojega mesta v svetu, smo to “nekaj” izruli skupaj z njegovimi koreninami. Tisto skupno, kar berem pri vseh treh avtorjih, je torej ravno govor o tem, da so reči, ki ne smejo imeti mesta v svetu. Ko pa rečem: “ki ne smejo imeti mesta v svetu”, s tem ne mislim, da jih kot take postavljajo ti avtorji, ravno nasprotno, oni so tisti, ki so na to opozorili, opozorili, da se (pre)pogosto dogaja, da nekaj, kar je že bilo v svetu, ne sme več imeti mesta v njem. Da torej obstajajo reči, ki se jih poskuša tako ali drugače (zlepa ali zgrda) odstraniti s tega sveta.

To, kar tematizirajo avtorji in kar naj ne bi imelo več mesta v svetu, pa ni nič stvarnega, bolje rečeno predmetnega. To niso stvari, ki se jih nasilno odstranjuje, ampak kvečjemu reči. Še natančneje, to je spomin na reči. Vsi trije avtorji so si skupni v tem, da preko različnih pripovedi/zgodb opozarjano na številne težnje, ki poskušajo brisati spomin na preteklo. V kolikor velja, da je preteklost nekaj, kar je minilo, velja tudi, da je spomin ravno vez s to preteklostjo, ki jo ohranja v sedanjost kot nekaj potencialno obstoječega. Ker pa velja, da je “živ spomin”, torej spomin živih ljudi, minljiv, kot so pač minljivi ljudje sami, se mora ta spomin, da bi sploh ostal na svetu, popredmetiti, torej privzeti predmetno obliko, ki najpogosteje izteče v takšen ali drugačen zapis. Tako Orwell, Bradbury, kot tudi Huxley, v svojih delih izpostavljajo vprašanje tega “zapisanega spomina”. Vsi trije se na odločilnih mestih srečajo z vprašanjem knjig in njihovo prepovedjo. Najbolj očitno je to vidno v Bradburyjevem romanu Fahrenheit 451, kjer je glavna naloga gasilcev ta, da zažigajo knjige. Rešitev pred tem uničevanjem, ki se pokaže ob koncu romana, je pomnjenje knjig “na pamet”. Orwell opisuje situacijo v kateri imamo opraviti s prepovedanimi knjigami, ki jih ljudje ne smejo prebirati. Podobno je pri Huxleyu, kjer obstajajo knjige, ki imajo močno vez s preteklostjo, v kateri so bili ljudje še živa, telesna in spolna bitja. Preko prepovedi knjig je potrebno prekiniti s to preteklostjo in jo za vedno izbrisati. Navedeni trije avtorji nam preko njihove tematizacije knjig in z njimi povezanega spomina na preteklost, služijo kot izhodišče za premislek. To, kar ponujajo v premislek, je vprašanje preteklosti in spomina nanjo. Kar razumem pri njih kot utopijo, je govorjenje o tem, da so stvari (knjige) in reči iz preteklosti, ki ne smejo več imeti mesta v svetu. V tej interpretaciji bi lahko šel še dlje in govoril o tem, da sam spomin ne sme imeti več mesta. In preko spomina, ki je spomin na preteklo, niti sama preteklost ne.

Premislimo to vprašanje spominjanja in preteklosti. O čem nam govorita, kaj nam ponujata? Prvo, kar menim in bi rad izpostavil, je, da pri spominjanju na preteklo ne gre za nikakršno iskanje resnice. To pa preprosto zato ne, ker je resnica preteklega pogosto nekaj arbitrarnega. S tem mislim na “sistemsko” določanje zgodovine, ki se izteče v, s strani vladajočega sistema določeno, pisanje zgodovine (denimo novo pisanje učbenikov zgodovine). Zamenjava vladajočega sistema, ki smo jo izkusili v naši polpretekli zgodovini, se kaže tudi v novih in drugačnih učbenikih, ki povzemajo “resnico” preteklosti. Obstaja pa še neka splošnejša težava resnice, ki se glasi: resnica je ena sama. Težava resnice je ravno ta njena “enost”. Ko začnemo po preteklosti kopati z orodji resnice, se nam lahko kaj hitro pripeti, da nekaj razglasimo za resnično in torej kot tisto, kar je večvredno ali pa celo edino vredno spominjanja. Ob tem pa “neresnično” zbledi in postane nevredno spominjanja. Če pa že vztrajamo na resnici, je najbolje, da se držimo tega, kar Hannah Arendt imenuje “dejstvena resnica”, ki je resnica tega, kar se je pripetilo in o čemer ne moremo reči, da se ni. Pri tem mislim sledeče: dejstvena resnica je, da nas je bilo veliko izmed nas rojenih v državi Jugoslaviji. Ko nas danes razni uradniki in birokrati sprašujejo po državi rojstva, se ob imenu Jugoslavija le debelo začudijo. Zdi se, kot da te države sploh ni bilo, pa čeprav smo bili v njej rojeni. Že sama dejstvena resnica je na nek način postala vprašljiva. Ko pa smo soočeni z neko arbitrarnostjo določanja resnice, ki jo danes pogosto slišimo in nam govori o tem, da je bila Jugoslavija slab sistem, je zagata še večja. Če nekaj preteklega vrednostno opredelimo (denimo kot slabo ali pa dobro) in temu dodamo še pečat resnice, smo pogosto podvrženi težnji, da je prav, da nekaj pomnimo/pozabimo. Mogoče je najboljša rešitev iz zagat resnice preprosto pomnjenje tega, kar je bilo.

Menim, da je preteklost kot taka vedno nekaj dvojnega. Po eni strani je nekaj minulega in pokopanega v večnosti minljivega. S tega vidika lahko o preteklosti rečemo le, da je nekaj bilo. Po drugi strani pa je preteklost nekaj še vedno prisotnega. Vendar pa ne dejansko prisotnega, temveč prisotnega na način možnega. To, kar se je pripetilo v preteklosti, ostaja prisotno v kolikor se lahko ponovi. To možnost preteklega, da se ponovi, jasno izpostavi Arendtova v njenem poročanju iz sojenja Eichmannu, ko zapiše, da je v sami naravi človeškega ravnanja, da vsako dejanje, ki se je kdaj pojavilo in ostalo zabeleženo v zgodovini človeštva, potencialno ostane človeštvu še dolgo potem, ko je njegova aktualnost postala stvar preteklosti. Še več, možnost, da se bo nekaj preteklega ponovilo, je neprimerno večja, kot je bila možnost, da se je to sploh pripetilo. Tako je denimo, če ostajamo na terenu Arendtove, sama možnost, da se genocid ponovi, dosti večja, kot je bila možnost njegove prve pojavitve (“iznajdbe”). Če nič drugega, je v mislih ljudi ostala “ideja”, da lahko nekatere sloje ljudi preprosto opredelimo kot odvečne, nepotrebne, nezaželene in s tem dopustimo možnost za njihovo iztrebljanje.

Ko torej govorim o spominjanju, govorim v smislu spominjanja tega, kar je bilo. Sam spomin je vez s preteklostjo. In naloga spominjanja je ohranjanje potencialnosti preteklega. In to ponovno v dvojnem smislu. Kot nečesa, kar se je pripetilo, a nočemo, da bi se še kdajkoli ponovilo. Spominjanje tovrstnih dogodkov nam lahko pomaga pri preprečevanju njihovega ponovnega vznika. Zato so govorjenja o tem, da je slabo najbolje čimprej pozabiti, zgolj slepljenje pred tem, kar se je pripetilo. Obenem je tovrstno govorjenje najboljši način, da se to “slabo” preteklega ponovi, saj se slepimo s tem, da je minilo, obenem pa pozabljamo, da se lahko še kako hitro spet povrne. V pozitivnem smislu pa je spominjanje preteklega upanje, da se lahko rešimo iz nekega današnjega stanja družbe, za katerega menimo, da nas po poti napredka vse hitreje vodi v propad. To preteklo nam lahko ostane kot svetla točka prihodnjega. Da ne bo pomote, poti nazaj ni, vsaj v tistem znanstveno-fantastičnem smislu ne. Lahko pa ohranimo spomin na preteklo tako, da nam postane vodilo za prihodnje. In motto bi se glasil: naprej k preteklemu.

To pa je obenem sklepna točka, do katere me je privedel razmislek o tem, kaj nam danes lahko ponujajo romani tipa 1984. Strogo vzeto so mi ti romani služili zgolj kot izhodišče za razmislek. To, kar sem našel skupnega v teh romanih, je opozorilo na to, da se (pre)pogosto pojavljajo težnje, ki poskušajo “izbrisati” nekaj s sveta. Ta “izbris” se lahko odvije preko odvzema mesta nečemu. Ta odvzem mesta se v romanih kaže v obliki prepovedanih knjig, ki se jih ne sme več brati oziroma se jih mora uničiti – odstraniti s sveta. Knjige pa so neke vrste “popredmetenje duha”, so to, kar ohranja spomin na nek živ duh preteklosti. Uničenje in prepoved knjig pomeni uničenje in prepoved preteklosti in s tem obenem možnosti za prihodnost, ki nam jih preteklost ponuja.