Četrtek, 18. september 2008

Karolina Babič

Za besedo »kapitalizem« bi vsekakor lahko rekli, da jo uporabljamo nadpovprečno pogosto. Večinoma s primernim tonom, ki nakazuje vsaj nekaj nejevolje glede tega, kar označujemo z besedo kapitalizem, karkoli že to je. Tisto, kar tak govor želi in išče, je kritika in upor proti temu »karkoli že to je«. Naproti tej zahtevi po kritiki kapitalizma, pa se vselej in vse pogosteje najdejo tisti, ki so to »fazo« že »prerasli« in zdaj razumejo, da je tudi kritika pravzaprav sledništvo in potemtakem nesmiselno početje. Toda, ali je kritik res zgolj zmešani Don Kihot?

Luc Boltanski in Eve Chiapello v svojem delu The New Spirit of Capitalism iz leta 1999 analizirata mesto in funkcijo kritike v razvoju kapitalizma. V ta namen vpeljeta koncept duha kapitalizma, ki ga razumeta kot ideologijo u/opravičenja angažiranja in vpetosti ljudi v kapitalistične procese. Pri čemer ideologija ni mišljena v redukcionističnem smislu kot moralizirajoč diskurz ali diskurz vladajočega razreda, temveč mislita ideologijo kot skupek prepričanj, vpisanih v institucije, povezanih v dejanjih in na ta način zasidranih v realnosti. Ključno v njuni analizi je spoznanje, da duh kapitalizma ni preprosto neka raven u/opravičevanja tega, kar v praksi teče samo po sebi, temveč je duh kapitalizma nekaj, kar hkrati u/opravičuje in kritizira sam kapitalizem, s tem pa konstruktivno sodeluje v razvoju kapitalizma. Kot pravita avtorja sama, ju zanima, kako ljudje delajo zgodovino, v ta namen pa morata preiskati razmerje med kapitalizmom in njegovo kritiko.

Boltanski in Chiapellova na podlagi zgodovinske analize prepoznavata tri zgodovinska stanja duha kapitalizma. T.i. prvi duh kapitalizma, značilen za obdobje zgodnjega kapitalizma od druge polovice 19. stoletja do dvajsetih let 20. stoletja je temeljil na podobi meščanskega poslovneža, kjer se bistvene reči odvijajo na ravni familiarnih tovarn. Drugi duh kapitalizma, značilen za obdobje od tridesetih do šestdesetih let 20. Stoletja, je temeljil na konceptu gigantskih brezosebnih organizacij ter na junaški figuri managerja. Tretji duh kapitalizma, ki je značilen za sodobni čas, pa prepoznavata kot kritični čas, ki šele išče svoje temelje razumevanja samega sebe, šele išče samo-u/opravičenje, torej tako motive za akumulacijo, kakor tudi navezave na družbeno pravičnost.

Da bi opredelila razmerje med razvojem kapitalizma in njegovo kritiko, Boltanski in Chiapellova vpeljeta koncept logika u/opravičenja (v angleškem prevodu »city«). Logike u/opravičenj so »metafizične politične entitete«, pravita na nekem mestu. Gre za normativne podpore pri konstruiranju u/opravičenj. Duh kapitalizma je v različnih fazah svojega razvoja temeljil na različnih logikah u/opravičenj. Danes se išče nov model logike u/opravičenj, ki bi ustrezal t.i. network svetu, to je svetu, ki temelji na sistemu odnosov na principu mreženja (networking), kot ta fenomen imenujejo sodobni sociologi.

Mehanizem razmerja med u/opravičenjem kapitalizma in njegovo kritiko avtorja prikažeta na primeru drugega duha kapitalizma. Kritika v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki je bila usmerjena proti gigantskim duhamornim podjetjem, kjer so se delavci, predvsem višje izobraženi, počutili razčlovečene v rigidnih strukturah vnaprej opredeljenih delovnih nalog ter so težili k ustvarjalnosti in avtonomiji, se je v roku zadnjih desetletij iztekla v pravilo sodobnega kapitalizma. Tretji duh kapitalizma namreč ne le dovoljuje ustvarjalnost in avtonomijo, temveč se iz tega napaja in le-to zatorej zahteva. Kapitalizem je na ta način inkorporiral kritiko prejšnjega duha kapitalizma in iz nje oblikoval u/opravičenje sodobnih načinov akumulacije. Ta mehanizem dodatno pojasnjuje tudi spoznanja drugih sodobnih družbenih teoretikov, da so tisti, ki so v šestdesetih kadili travo in javno protestirali, danes nosilci družbene moči in predvsem večinski lastniki podjetij. Hipiji so postali tajkuni, če se lahko malo pošalimo. Kritiki so postali gonilna sila kapitalizma, ne zato, ker bi se sami spremenili, temveč zato, ker se je spremenil kapitalizem. Kritiko je sprevrgel v mobilizacijsko moč svojega razvoja. Kot ugotavljata avtorja: v primeru umetniške kritike so bile vse zahteve sprevrnjene v prid kapitalizma - avtonomija v angažiranost in samokontrolo delavcev, kreativnost v veliko vredne inovacije, avtentičnost v zahtevnega potrošnika, svoboda v nova področja dobrin in storitev.

Na podlagi tega mehanizma lahko seveda izpeljemo zelo črnogledo sliko sveta, ki ustreza Marxovemu modelu sprevrnitve, kjer »kapital postane subjekt in človek objekt«. Če se namreč kapitalizem pred svojo kritiko brani tako, da jo inkorporira in s tem spremeni v mehanizme lastnega upravičevanja in še več, v mehanizme moralnega opravičevanja, potem se zdi, da se nahajamo v neustavljivem toku zgodovine, ki ga nosimo na svojih hrbtih brez možnosti poseganja vanj. Vendar pa moramo izpostaviti dve bolj optimistični dejstvi. Prva, ki jo izpostavljata tudi Boltanski in Chiapellova, leži v dejstvu, da kritika dejansko spreminja kapitalizem, saj se, kot smo rekli, kapitalizem na podlagi kritike spremeni tako, da se ji prilagodi. Drugi duh kapitalizma, ki je temeljil na gigantskih organizacijah, ki so zagotavljale jasen razvoj kariere in stabilnost v zameno za predanost podjetju, je svoje načine u/opravičenj razvil v boju proti družinskim privilegijem, ki so bili značilni za obdobje prvega duha. Tretji duh je ponudil možnost kreativnosti v boju proti rigidnim strukturam drugega duha, ipd. Ne moremo trditi, da v teh spremembah, ki izhajajo iz kritike, niso navzoči določeni momenti izboljšanja pogojev za delavce oziroma za vpletene v kapitalistične procese. Kritika lahko nekaj spremeni na bolje, pri čemer pa seveda obstaja tveganje, da utrpi tudi izgube. Kot ugotavljata avtorja, je uspeh zahteve po avtonomiji in ustvarjalnosti iz šestdesetih veliko doprinesel k izgubi socialne varnosti, ki je značilna za današnji čas.

Drugo dejstvo, ki nas lahko navdaja z optimizmom in ki ga Boltanski in Chiapellova ne izpostavita, čeprav izhaja iz njune analize, je dejstvo, da tretji duh kapitalizma ni inkorporiral le vsebine neke kritike (zahteve po avtonomiji in ustvarjalnosti ipd.), temveč je inkorporiral sam moment kritičnosti, torej samo sposobnost ljudi, da se kritično ozirajo na svoje delovanje in delovanje drugih, da iščejo popolnoma nove pristope in rešitve, da z ustvarjalnostjo segajo preko okvirjev. Bolj kot bo želel sodobni kapitalizem napredovati, bolj in od večjega odstotka ljudi bo moral zahtevati, da si sami opredeljujejo svoje delovne naloge in ne, da jih zgolj izvršujejo. Ko Boltanski in Chiapellova razvijata idejo nove, t.i. projektne logike u/opravičenj, ki bi lahko ustrezala sodobnemu network svetu, izpostavita prav to lastnost sodobnih oblik dela: v projektnem svetu se kvalitete zaposlenega in kvalitete delovnega mesta vzajemno vzpostavljajo, niso vnaprej določene. Izpostaviti je treba predvsem dejstvo, da gredo trendi sodobnega dela v smer, kjer delovne naloge niso več jasno določene s strani lastnikov kapitala oziroma logike akumulacije kapitala samega, temveč se tako projekti v celoti kot tudi posamezne delovne naloge vse bolj izgrajujejo na podlagi izrazite participacije tistega, ki dela. Seveda bi bilo naivno trditi, da lahko na podlagi tega pričakujemo nekakšno zmago nad logiko kapitala, saj pretežno mero selekcije, pa čeprav selekcije vnazaj, vedno opravlja pravilo akumulacije kapitala, ki projekte in delavce s slabimi končnimi bilancami sankcionira z izločitvijo iz nadaljnje participacije. Kljub temu pa tukaj ostajajo možnosti, ko lahko posamezniki, oziroma še bolj skupine posameznikov, če ujamejo primerne trenutke, poskušajo kapitalizem vsaj ukaniti, če ga že ni moč ukiniti. Določene vsebine projektov ter načini uresničevanja in izpeljave projektov so danes v veliki meri odvisne od posameznih delavcev in delovnih skupin, kar pomeni, da je vsaj možno izbirati takšne projekte in načine izvedbe, ki so bližji našim predstavam o človeškosti in družbeni pravičnosti. Seveda je jasno, da se tukaj odprejo nadaljnja vprašanja o tem, kakšne so te predstave oziroma ali so le-te »ta prave«, toda tukaj nas, kot rečeno v uvodu, zanima predvsem, ali je mogoče zavzeti optimistično stališče, da kritik sodobnega kapitalizma le ni zgolj zmešani Don Kihot.

Skratka, obsežna analiza premen kapitalizma v zadnjih stopetdesetih letih, ki nam jo podajata Boltanski in Chiapellova, nas vsekakor zlahka prepriča v to, da kapitalizem kritiko vselej inkorporira in spelje na svoj mlin. Vendar pa iz tega dejstva še ne moremo legitimno izpeljati sklepa, da je potemtakem vsaka kritika nesmiselna in vsak kritik zmešan... Prvič, kot smo že rekli, kritika kapitalizem spreminja. Morda na bolje? Ni povsem nesmiselno zavzeti stališča, ki ne govori a priori proti kapitalizmu, temveč zahteva, če tako rečemo, boljši kapitalizem. Drugič, samo prepričanje o tem, da kritika ni smiselna, ima realne posledice. Podobno kot lahko rečemo, da se bo oseba, ki je prepričana, da naokoli straši nek duh, obnašala enako ne glede na to, ali je kak duh res prisoten ali ne. Ljudje, ki so prepričani, da svet obvladuje nek nedotakljiv duh kapitalizma, se bodo vedli, kakor da dejansko tak duh obstaja, ne glede na to, ali je ta duh njihova kreacija ali ne (kar je konec koncev povsem vseeno). Kritičnost, ki sprejme skromno vodilo, da je tega duha mogoče vsaj malce »shumanizirati«, je potemtakem vsaj toliko smiselna in upravičena, kot je smiselno in upravičeno resignirano zamahniti z roko. Res pa je, da nujno potrebujemo novo kritičnost, ki bo delovala izven tradicionalnih metod kot so demonstracije, prevzem oblasti, zagovarjanje novih teorij, komercialno propagiranje ipd. Ta nova kritičnost je najbrž že prisotna, le identificirati je še ne znamo, ker se preveč oziramo k starim modelom. Morda moramo, če želimo sodobno kritičnost prepoznati, pričeti opazovati tisto vsakdanje, banalno, minimalno, partikularno, bežno?

--