Torek, 16. september 2008

Dany Laferrière, Comment faire l'amour avec un nègre sans se fatiguer, Québec, Lanctot Editeur, 1985.

I  

Črnuharski Narcis

Neverjetno, Bouba že petič zapored vrti ploščo Charlija Parkerja. Tip je usekan na jazz in ima Parkerjevski teden. Prejšnji teden sem imel Coltrana za zajtrk, kosilo in večerjo, zdaj je na vrsti Parker.

Soba ima eno samo dobro lastnost: Parkerja, Milesa Davisa ali kakšnega še bolj hrupnega čudaka, kot je Archie Shepp, lahko vrtiš ob treh zjutraj (z zidovi tankimi kot papir), ne da bi kak bedak prišel težit, da utišaj radio.

To poletje crkujeva, stisnjena med Fontaine de Johannie (ogabno menzo, kamor zahaja najnižja sodrga) in majhen topless bar na ulici Saint-Denis 3670, nasproti ulice Cherrier. Hišnica je to zanikrno luknjo Boubi oddala za 120 dolarjev na mesec. Stanujeva v tretjem nadstropju. V tesni sobi, ki jo pregrajuje grozno japonsko stojalo z velikimi stiliziranimi ptiči. Hladilnik se stalno trese, kot bi gnezdila nad železniško postajo. Playboyeve zajčice sva ob vselitvi odstranila s stene, da se izogneva samomoru, v katerega take reči neizogibno peljejo. Kuhalnik s ploščami, ledenimi kot bradavičke čarovnice, ki leti pri –40 stopinjah. Poleg tega je v okenskem okviru tudi križ iz Mont Royal-a.

Jaz spim na zamazani postelji, medtem ko si je Bouba uredil oskubljen, izbočen Divan. Lahko bi rekli, da Bouba živi na njem. Tam pije, bere, jé, meditira  in se daje dol. Poročil se je z grički te, z bombažem polnjene, cipe.

Takoj ob prihodu v ta tesen svinjak se je Bouba, skupaj z zbranimi Freudovimi deli, slovarčkom, ki mu manjkajo prve črke ( A B C D in del E-ja), in razcefranim izvodom Korana, namestil na Divan.

Bouba, kar je povsem očitno, cele dneve ne počne ničesar. V resnici prečiščuje vesoljstvo. Spanec nas ozdravlja vseh telesnih nečistosti, mentalnih bolezni in moralnih perverzij. Med posameznimi branji Korana ima Bouba spalne kure, ki lahko trajajo tudi do tri dni. Koran v svoji neskončni modrosti pravi: »Vsak človek bo smrt okusil in šele na Sodni Dan vam bodo nagrade dane! Kdor bo od ognja oddaljen in bo v raj odveden, on je uspel! In kaj je življenje na tem svetu, če ne varljiv užitek.« ( Sura III, 185) Svet lahko raznese ali se zgodi z njim, kar hoče, Bouba spi.

…

Njegov spanec je včasih  rezek kot Davisova trobenta. Bouba se zvije sam vase, si zakrije obraz in se s koleni dotika brade. Spet drugič ga najdem skrušenega, s prekrižanimi rokami, usti, odprtimi nad črno jamo in s proti stropu štrlečima kazalcema na nogi. Koran pravi v svoji polni velikodušnosti: »Ti noč v dan vdevaš in Ti dan v noč vdevaš. Ti živo iz mrtvega izvajaš in Ti mrtvo iz živega izvajaš. Ti brez vsakršnega računa kogar hočeš oskrbuješ!« (Sura III, 27). Bouba upa, da si bo tako zaslužil svoje mesto ob Alahu (slavljeno bodi njegovo ime).

Charlie Parker ponoči crkne. Vlažna in težka noč iz Tristes Tropiques. Jazz me zmeraj odnese v New Orleans in tako črnec postane nostalgičen.

Bouba, zleknjen na Divan v svoji običajni pozi (na levem boku, obrnjen proti Meki), med listanjem neke Freudove knjige srka šanghajski čaj. Ker je Bouba totalno usekan na jazz in ker priznava enega samega guruja (Alah je velik in Freud je njegov prerok), mu ni vzelo veliko časa, da je zbrkljal kompleksno in sofisticirano tezo, da je navsezadnje Sigmund Freud izumitelj jazza.

-          S katerim komadom, Bouba?

-          Totem in tabu, Stari.

Saj res, kliče me Stari.

-          Če bi Freud pesnil jazz, jebemtiboga, bi pa že vedeli za to.

Bouba zajame dolg dih. To stori vsakič, ko ima opraviti z nevernikom, kartezijancem, racionalistom in omejenim v glavi. Koran pravi: »Čuj Mohamed: kajti tudi oni čujejo in prežijo na stvari.«

-          Saj veš, uspe zamomljati Bouba, kot bi hotel nekaj razložiti,  dobro veš, da je S.F. živel  v New Yorku.

-          Seveda.

-           Torej bi ga katerikoli tuberkulozni glasbenik iz Harlema lahko naučil igrati trobento.

-          Možno.

-          A se ti sploh sanja, kaj je to jazz?

-          Ne bi mogel reči, ampak ko ga slišim, sem ga sposoben prepoznat.

-          Dobro, reče Bouba po dolgi minuti meditacije, poslušaj tole.

Preden sploh dojamem, da Bouba izvaja podrobno, sinkopsko branje neproblematičnih strani 68 in 69 iz Totem in tabu, me Niagarski slap žebranja v neverjetnem deliriju, v paranoični dikciji, povsem prežeti z jazzovskim utripom v ritmu zanosa sur, pogoltne, posrka vase, izniči, izpije, prežveči in prebavi.

II

Kolo zahodnega časa

Današnji časi so za ozaveščenega in profesionalnega črnskega osvajalca strašno slabi. Rekli bi, da je obdobje Negritude mimo, has been, caput, finito, črta. Črnuh, out! Go homme nigger. Velikega črnskega pohoda je konec! Hasta la vista, Negro. Last call, colored. Pejd nazaj v grmovje, zamorček. Pejte zganjat svoj hara-kiri tja, od koder ste. Glej mamica, reče mala Belka, glej obrezanega črnca. Dober črnec, ji odgovori ata, je črnec brez jajc. Skratka, taka je situacija v začetku osemdesetih let, ki so v zgodovini črnske civilizacije označene s črno piko. Na borzi zahodnih vrednot je ebenovina spet padla. Ko bi Črnuh vsaj izbrizgaval nafto. Črno zlato. Na žalost je Črnuhova sperma bela. Zato pa Rumenokožec pospešuje tek. Japonec, to ti je snažno, ne zavzame veliko prostora in še Kamasutro obvlada kot svoj prvi Nikon. Ko  vidite te rumene lutke ( 1m 25, 52 kil), priročne kot torbe za ličila, ki držijo za roke dolgonoge punce (manekenke, prodajalke v velikih trgovinah), vas pograbi sveta jeza. Japončki naj bi bili ustvarjeni za disco, kot so črnci za jazz. Vendar ni bilo zmeraj tako. God ni bil vedno rumen. Izdajalec. V sedemdesetih letih je Ameriki vstajal ob Rdečem. Bele študentke so svoje seksualne atomske bombe izdelovale kar v indijanskih rezervatih. Fantje so se zadovoljili z redkimi indijanskimi študentkami, ki so se potikale po kampusu. Seveda se je tudi iz velikega števila plemen zgrinjalo  prav tako veliko število Rdečekožcev, ki jih je privlačil vonj mesa mladih belih squaw.

…

Univerze so dihale svoj siv, brezupen, mrtvaški vsakdanjik, in v trenutku, ko so se punce začele zares dolgočasiti s svojimi pustimi, slabotnimi in bledimi tipi iz Bršljanove Lige, so v kampusih izbruhnile prve silne, mogočne in ognjene manifestacije Črnih Panterjev. »Končno,  življenje!, so v zboru vzkliknile Joyce, Phyllis, Mary in Kay, obupane nad priložnostnim seksom, ki vodi v povsem konvencionalno zvezo ter sivo in frustrirano življenje z Johnom, Harryem, Walterjem in podobnimi. Porivat s črncem pomeni porivat drugače. Amerika se rada zajebava drugače. Črno maščevanje in bela slaba vest v postelji, to ti je noč! Vsekakor je bilo treba rdečelična, blond dekleta skoraj na silo vlačiti iz črnskih spalnic. Veliki Črnec iz Harlema ne neha nategovat punce Kralja dolgočasnežev, najbolj bele, najbolj predrzne, največje rasistke v celem kampusu. Veliki Črnec iz Harlema  vrtoglavo od zadaj poriva hčerko lastnika vseh bednih koč v 125. okrožju (njegovo okrožje), poriva jo za vsa popravila, ki jih kreten od njenega očeta ni nikoli izvedel, nateguje jo za grozno lansko zimo, ki je s seboj vzela njegovega tuberkoloznega bratca. Toda tudi mladi Belki brez prestanka prihaja. Prvič, da kdo do nje izraža tako kakovostno sovraštvo. V spolnem odnosu je sovraštvo veliko bolj učinkovito kot ljubezen. Danes pa je konec s tem. Zadnja suženjska vojna v Ameriki. V primerjavi z vojno obarvanih spolov je bila tista v Koreji le praska. In Vietnamska vojna le šala brez posledic v razvoju judovsko-krščanske civilizacije. Če hočete vtis jedrske vojne, dajte Črnca v posteljo z Belko. Ampak danes je konec s tem. Ne da bi se zavedali, smo obšli totalno uničenje. Črnec je bil zadnja seksualna bomba, ki bi lahko pognala planet v zrak. A je umrl. Med belkinimi nogami. V bistvu je črnec le zmočena petarda.

…

Miz Književnosti mi je pustila sporočilo ( trikrat prepognjeno na robu ogledala). Tole sem čisto pozabil. Punca hodi na univerzo McGill in Bouba ji je dal vzdevek Miz Književnosti. Z Boubo je pač tako. Punca, ki sva jo zadnjič srečala na terasi v ulici Saint-Denis in je jedla sladoled, je postala Miz Sundae. Da mi Gloria Steinen ne stopi na vrat, raje pišem Miz.

Miz Književnosti je rabila dva dolga odstavka, da mi razloži, kako je šla »k odličnemu slaščičarju na Park Avenue«. Hecna punca, spoznal sem jo na univerzi (na literarnem večeru, tipično McGill). Rekel sem, da je Virgina Woolf  enakovredna Yeatsu, ali kakšno podobno neumnost. Mogoče se je to slišalo baročno iz ust črnca.

…

Miz Književnosti je v kopalnici pustila svoj vonj. Gide v svojem dnevniku (Vrnitev iz Čada) pravi, da je vonj tisto, kar ga je presunilo v Afriki. Močno začinjen vonj. Vonj listov. Črnec pripada rastlinskemu kraljestvu. Belci vseskozi pozabljajo, da imajo tudi oni vonj. Večina punc iz McGilla diši po otroškem pudru Johnson. Ne vem, kaj vam dela, ko se ljubite s punco (polnoletno, cepljeno), ki diši po otroškem pudru. Kar se mene tiči, se ne bi mogel upreti želji, da ji delam buci-buci.

Miz Književnosti je s sabo prinesla tudi toaletno torbico. Nevarnost. Kaj hoče? Postati podnajemnica edine sobe, ki si jo deliva z Boubo? Prav gotovo živi v ogromnem stanovanju, lepo osvetljenem, dobro prezračenem, dobro odišavljenem, v Outremontu, pa hoče stanovati tukaj? Sredi Tretjega Sveta. Vse te odpadnice niso nič drugega kot perverzne.

…

Ganjena je, ko me vidi jesti. Miz Književnosti je neverjetna. Zdresirana, da verjame vsemu, kar sliši. To je njena kultura. Lahko ji tvezim karkoli, ona ganjenih oči kima z glavo. Ganjena je. Lahko ji rečem, da jem človeško meso, da se nekje v mojem genskem zapisu nahaja želja po uživanju belega mesa, da me v  nočeh strašijo njene prsi, boki, stegna, res, prisežem, lahko ji rečem vse to in bo razumela. Že to, da mi verjame. Pomisli, študira na McGillu (resna ustanova kamor meščanstvo pošlje svoje otroke, da se naučijo jasnosti, analize in znanstvenega dvoma) in prvi Črnuh, ki ji pripoveduje neverjetno zgodbo, jo poriva. Zakaj? Ker si lahko privošči ta luksuz. Če si jaz dovolim najmanjšo naivnost, sem v eni sekundi mrtev zamorec. Dobesedno. Biti moram premična tarča, sicer ob prvem čustvu moja koža ne bo več veliko vredna. Miz Književnosti si lahko privošči čisto, neomadeževano in pošteno vest. Dovolj ima sredstev. Kar se mene tiče, sem kar hitro razumel, da se je treba znebiti tega luksuznega artikla. Nobene vesti. Ne obljubljene dežele. Povej: kaj mi lahko vest prinese dobrega? Črnuhu, ki se bo ravnokar zlomil pod težo fantazem, poželenja in neuresničenih sanj, lahko povzroči le sitnosti. Preprosto je: hočem Ameriko. Nič manj. Z vsemi njenimi bejbami iz Radia City, stolpnicami, avtomobili, z vso njeno razsipnostjo in celo birokracijo: dobro in slabo, kar je treba vreči stran in kar je treba obdržati, kar je grdo in kar je lepo. Kaj torej hočete, da delam z vestjo? In preveč sem reven, da bi si jo lahko privoščil. Kakorkoli, če bi jo kdajkoli imel, bi bila v tem trenutku že davno v zastavljalnici.

--

Dany Laferrière je rojen leta 1953 v Port-au-Prince, prestolnici Haitija, kjer je v času diktatorja Duvaliera deloval kot opozicijski novinar. Zaradi svojega pisanja je bil deležen vse ostrejših političnih pritiskov, ki so vrhunec dosegli z umorom njegovega mladega novinarskega kolega. Še naslednji dan je Laferrière pobegnil v Quebec, kjer se je sprva preživljal z raznimi priložnostnimi deli. Leta 1985 je izdal svoj prvenec Comment faire l'amour avec un nègre sans se fatiguer (Kako se brez truda ljubiti s črncem), ki pomeni njegov veliki pisateljski preboj. Knjiga je prva iz cikla enajstih v avtorjevi Ameriški avtobiografiji (Une autbiographie américaine).  Po romanu je bil kasneje napisan tudi scenarij ter leta 1989, v režiji Jacques W. Benoita, posnet istoimenski film. Laferrièrov prvenec je kruta satira vseh mogočih rasističnih stereotipov, ki se prebira kot šaljiv opis boemskega življenja dveh črncev v Montrealu. Prvi, pripovedovalec, se trudi napisati roman, medtem pa ne izpusti nobene priložnosti za seksualne avanture z belkami. To je po njegovem edini način, da zahodna civilizacija plača svoj suženjski davek. Njegov sostanovalec, Bouba, dneve preživlja ob spanju, prebiranju Freuda in Korana ter poslušanju jazza.

Laferrière je, kot odgovor na vpeljavo njegovih del v univerzitetne programe po celem svetu, dejal, da noče biti obravnavan kot črnski pisatelj, temveč preprosto kot pisatelj, da njegova literatura ni le produkt določene rase, narodnosti ali barve, temveč preprosto stvaritev nekega posameznika.