Vse smrti so nasilne. Predvsem za tiste, ki ostanejo tu.

Naenkrat se to telo, ki ga poznamo, spreminja v nekaj drugega, nekaj, kar nam več ne pripada, kar nam ni več dostopno. Koža prevzema nenavadno svojskost prosojnosti. Postaja prosojna kot bi bila sprana, zdrgnjena, do konca nategnjena. Izogibamo se dotiku, da ne bi prekinili začaranosti, in jo samo od daleč opazujemo, malo zavistni zaradi te čiste avre, ki jo obdaja. Navsezadnje je smrt kot spomladansko ali jesensko čiščenje: organizirana in, povrhu vsega, očiščevalna.

Nekdo umre in takrat se vse začne znova. Konča se en krog in prične drug.

***

Že petnajst let se ukvarjam z mrtvaki. Režem jih, tehtam, kopljem po drobovju, da bi razkril njihovo skrivnost.

***

Če mi rečejo, da je nek moj mrtvak pred smrtjo imel določeno življenje, odgovorim, da me zanima samo tisto življenje, ki ga lahko še najdem, ko ga odprem. Življenje, ki ne traja dlje od treh ur rezanja in krvavenja. Z malo publike in hitrim koncem. Umrl je. Ubili so ga.

Res je, da se z vsakim telesom, ki gre čez moje roke, drugače pogovarjam. Ne obstajata dve enaki zgodbi. Tako kot ne obstajata dva enaka krvožilna sistema. Niti dvoje možganov. Dvoje src. Ali dve spolovili. Toda ko jih na koncu povežem, vedno odkrijem tanko kožico, ki razdvaja krhkost telesa od brutalnih občutkov. Vsi umremo zaradi pretirane ljubezni ali pomanjkanja ljubezni. In umremo sami, vračajoč se svoji nadležni individualnosti.

Vsi umremo zaradi srca, verjemite mi.

 

***

           Nekdo mi je nekoč rekel, da je smrt rojstvo samega sebe. Izpopolnitev, val, ki nas pomete do skrajnosti nas samih, do dna naše zgodovine, do tja, kjer imamo zaklenjene svoje skrivnosti. Če sami ne opravimo te naloge, za to poskrbijo drugi. Ni moč ubežati.

           Všeč mi je misel, da je to deloma tudi moja funkcija. Biti porodničar, da bi se moji mrtvaki iz snovi spremenili v duha. Pomagati jim, da bi se osvobodili in ponovno rodili. S spomini, ki so vsekakor zapakirani. Primer zaključen.

Tokrat začenjam takole: »To je telo belopolte osebe, ženskega spola, dobre konstitucije, meter sedemdeset veliko in približno petinšestdeset kilogramov težko. Golo.«

***

Nadaljujem s ceremonijo.

S svečanostjo, ki kliče po religioznem dejanju.

            Z nasiljem posilstva.

            Z nežnostjo ljubkovanja.

            Spodbujam se v upu, da vem, o čem govorim.

            Toda ničesar ne vem, česar ne bi vedela ti.

            Poznam samo smrt drugih, sedaj tudi tvojo. Kaj mi to pomaga?

            Lažje od živih je ljubiti mrtve. Zato pravim, da te ljubim.

            In lahko te ljubim brez odgovora, brez upanja, brez konca, za vedno.

Ljubiti te, kot te nihče ni ljubil, vzeti tvoje telo v svoje roke, misliti, da mi pripada. In verjeti, da ga slišim.

Toda jaz ne vem ničesar. Ne o tebi. Ne o smrti, ki ti je zadala rane in ki se pripravlja, da te spremeni v prah.

Vem, da bom šel jutri skozi mesto in se spomnil nate. Iskal bom tvoj obraz med drugimi in ga z lahkoto našel, ker poznam samo njegovo obliko. Sledil bom korakom neke druge ženske, se skrival v sencah, opazoval njene gibe in si zamišljal, da si to ti.

Tudi njo bom izgubil na nekem vogalu, tudi ona se bo razpršila v množici, ugasnila kot šibka svetloba.

Potem bom hodil brez cilja in gledal naokoli in si zamišljal, da bomo čez petdeset, šestdeset ali sedemdeset let vsi mrtvi in da za nami ne bo več nikogar.

Zamišljal si bom, da sem mrtev med mrtvimi. Zamišljal si bom puste ulice. Milijone glasov, milijone obrazov, milijone odsotnih teles. In tišino, samo tišino, ki jih uspava nad mestom, v počasnem valčku s pavzami.

Potem te bom privil k sebi, te objel okoli pasu in skupaj se bova vrtela in smejala, tvoji črni, razpuščeni lasje te bodo udarjali po hrbtu, moja roka bo držala tvojo, tvoja stopala bodo letela. Jaz pa ti bom šepetal na uho: »Ti nisem rekel…?«

Še naprej te bom objemal okoli pasu in premikala se bova v spirali okoli tistih, ki se jih spominjava, smejoč se vsakemu obrazu, kot bi ga od daleč pozdravljala.

Takrat ti bom šepetal zgodbe o vsakem obrazu, neskončno prepleten klobčič zgodb, vezi, znamenj, solz, bolečine, smeha.

Ne bom spustil niti najmanjše podrobnosti posameznega portreta. Ti pa boš postavljala vprašanja in dojemala, da govorim o telesih in o ničemer drugem. O klobčiču teles.

Mrtev bom, a bolj živ kot kdajkoli prej.

Skupaj si bova znova zaupala skrivnosti.

Vedela bova, da se najini telesa srečujeta samo za trenutek in to brez kakršnih koli posledic.

Toda sedaj si samo meso v mojih rokah, izpovedujem ti smrti, za katere sem odgovoren, ti pa mi ne moreš odgovoriti.

***

Priznam: ne potrebujem veliko časa, da bi ubil vse tisto, kar ljubim, ker potem se teh mrtvih ljubezni lahko spominjam, spomin pa je, v nasprotju s smrtjo, več kot življenje. Zahvaljujoč spominu se zavest v daljavi umirja. Jaz pa kujem zaroto s spominom, da bi še bolj ljubil tisto, kar ubijam.
 

***

Že petnajst let se ukvarjam z mrtvaki. Režem jih, merim, kopljem po drobovju, da bi razkril njihove skrivnosti. Videl sem telesa starcev, prekrita s krastami umazanije, ki se je zaradi zapuščenosti nabirala leta dolgo. Z nohti trdimi kot kamen, kot kremplji, ki več ne služijo obrambi. Videl sem telesa, usmrčena z električnim tokom v kadi. Telesa s sapnikom razžrtim od kisline ali vrvi povlečene s silo. Telesa tako izjedena od morske vode in rakov, da jih je bilo včasih moč identificirati samo po zobeh. Telesa preluknjana z naboji, razparana z noži, prebodena. Videl sem telesa, veliko teles.

In vsa so klicala po pravičnosti.

            To je samo še eno telo.

            Tu ni več kaj reči.

--

Na podlagi hrvašega prevoda Tanje Tarbuk prevedla: Dijana Matković

FILIPA MELO se je rodila v Angoli leta 1972. V Lizboni je študirala komunikologijo; od leta 1992 pa deluje kot novinarka in sodeluje s številnimi nacionalnimi časopisi. Poleg tega je avtorica številnih prispevkov za različne televizijske postaje in nacionalno televizijo. Za svoje delo je prejela več nagrad, med katerimi velja omeniti nacionalno nagrado za kulturo Sampaio Bruno. Njen prvi roman TO JE MOJE TELO so tako kritiki kot publika pozdravili kot literarno odkritje leta 2001. Delo je bilo sprva zasnovano kot novinarski prispevek o patologiji, anatomiji in medicini. Roman ima strukturo prave kriminalke; vse se odvija v sedanjosti, v središču bralčeve pozornosti pa je obdukcija, iz katere se naknadno rekonstruirajo dogodki. Toda kljub elementom kriminalke, je v središču avtoričina pozornost, ki je namenjena telesom, tako živim kot mrtvim, in tako je njeno pisanje pravzaprav svojevrstna metafizika telesnega. Roman, po katerem se snuje tudi film, je doživel prevode in izdaje v naslednjih državah: v Španiji, Franciji, na Hrvaškem, v Braziliji, Italiji, na Nizozemskem in v Grčiji. Filipa Melo se te dni kot gostja mreže HALMA in Društva slovenskih pisateljev nahaja v Sloveniji.