Ivar Sild

Za Laurija, spet

velika mehurjasta pena limonine kreme šprica z oken

vrnil sem se k tvojemu torzu

trajalo je leta preden ti je oblika ki je nastajala pod mojimi prsti

postala podobna

potem ko je zadnji udarec dleta pojenjal

so celo tvoje kosti resnično okamnele v korale

z oči si obrišem peno

tvoje zvijajoče se telo v ritmu plesa

podžiga moje notranje oko tako kot prej

pogosto čutim tvoje prste ki grabijo mojo mošnjo

tvojega tiča ki utripa v lastni nabreklosti

kaskadirajoče gorske reke sčasoma dosežejo morje

ta pena ima skrivnostno jedkost sperme

pena postane vse bolj rožnata

v svetlobi mraka postrgam zmrzal z okenske šipe

na vroče čelo pritisnem svojo dlan

voda mi curlja po licih

hladna in slana

Z avtorjevo pomočjo preko angleščine prevedel Milan Šelj

Agnieszka Syska

devet mesecev ti je

šele začenjajo ti meriti čas

ti pa nisi več živ

devet let ti je

razgleduješ se po času in prostoru

gledaš kako tvoje lune krožijo okoli časa

gledaš kako tvoja sonca krožijo okoli prostora

ogleduješ si kako se umiranje pomika

iz nebiti v nebit

na drevesu rase majhen mesec in še manjše sonce

ne vesta še da sta umrla

devetnajst let ti je

nikoli ni prezgodaj da bi obudil smrt

nimaš več časa

ti ki umirajo zgodaj živijo dolgo

devetdeset let ti je

začenjaš pismo

devetsto let po moji smrti mi začenjajo meriti čas

končujem

drevo odpira usta

zvezde se da ne bi padle držijo druga druge

Zoë Skoulding

Knjižnica

Knjige so se stapljale ena v drugo

naslovi so izginjali

zapuščajo spomin papirja

besed odtisnjenih v snov

pronicanje črnila pod površje

tisk se vidi skozi

na drugo stran

lista kot da sta dve zgodbi

ki gresta nazaj in

naprej istočasno

moral si se odločiti

nekaj bi lahko izgubil

in spet našel leta kasneje

v kleti porumenelo

zavihanih strani

ali rahle plesnive

divjosti ki se je umaknila v podzemlje

nekaj vznemirljivega je bilo

v zastavljanju svojega življenja

v toplini njihovih hrbtov

neprestano pod tiskarskim strojem

ponavljanje besede

zabite v ta svet

prevedel Gregor Podlogar

Ľubica Somolayová

ZADRŽANOST

iskreč mir

bruha pod površjem

eksplodira v drobovju kot kisik

(ki nas ohranja pri življenju,

pa tudi ubija)

vulkani pod ledenikom

grejejo votline z lavo,

jaz pa ne zmorem zadržati žalosti,

ki pronica iz medceličnih prostorov

tebe pa od daleč ta boj

med nedolžnostjo in izkušenostjo

spominja na zanosno ravnodušje

Prevedla Špela Sevšek Šramel

Jovanka Uljarević

ČE SI ZAŽELEL

Če si se kadarkoli zaželel ubiti

Stori to nocoj

Ta večer je bil rojen za takšne stvari

Mesec se je zaokrožil na nebu

Potegnil je trebuh notri in porigava

Spal je z vsemi zvezdami

In njemu je zdaj ravno vse do tam

Kamor mi nikoli ne bomo videli

Najavili so padavine

Samo malo dežja

Novi potop ne pride kmalu

Kažem ti na priložnost.

Prevedel Tone Škrjanc

Andreas Unterweger

Temni gozdovi

Temni gozdovi so tam zunaj

avta & steklen sem

v tem hipu zate

s sončnim žarkom ki

preseva skozme naju res nič

ne ločuje, prosim

ne ustraši se: prosojen sem,

v meni ni ničesar le

svetloba tvojega pogleda

prelomljena v barvah ki jih

vsak pozna & vsak pozna

trenutke te ki

kakor lepi so ničesar

ne pomenijo ... avto

teče smer je prava

mehur je prazen & midva

sva si na jasnem

glede tebe & mene, temni gozdovi
so tam zunaj.

Prevod: Ana Jasmina Oseban

Jordi Valls Pozo

EGOIZEM

Ničesar nisem čutil, ko sem ga pital z riževo kašo,

nobenega vzgiba nad aorto, nobenega zvoka,

ki bi motil naravno izmenjavo dajanja

in jemanja z izurjeno starševsko roko.

Vzel sem žlico in mu nežno prigovarjal,

medtem ko se mu je cedila gosta slina,

dolg curek je segel do slinčka, do ročic,

trudim se po najboljših močeh, da bi ga očistil.

Nekdo je rekel:

to bi moralo biti vzgled. Sledijo mojemu vzgledu,

ne sicer dobesedno, zgolj kot primer,

toda ta omejena nežnost je kot seznam

najnujnejšega, ki mi odžira vsako željo po užitku,

preprečuje, da bi se gibal kot prosta zver, dušim svoj

ogenj in čakam, da bo podrl kupček

Obstajal je nek predhodni projekt o strasti

najine ljubezni, a obtičal je tako globoko,

Jan Wagner

guerickejev vrabec

»… dragocenejši od zlata, prost vsakršnega

porajanja in minevanja …«

– Otto von Guericke –
 

kaj je to, nevidno, a tako mogočno,

da se mu ne upre nobena sila? krog

meščanov okrog mojstra guerickeja

in njegove konstrukcije: vakuumske

črpalke, ki na treh nogah sega v sobo,

izpopolnjena in z obsceno gracilnostjo

neke mantis religiosa. medeninast soj,

steklena krogla kot sprejemnik: tukaj

sedi vrabec, ki je začel plapolati kot

plamen vinskega cveta – zrak postaja

vse ožji in ožji. pred oknom zorijo

mirabele, toplota brenči in trava

raste po ruševinah. na steni visi

bakrorez starega magdeburga.

nezmotljivost nihajne ure,

diopter, pedometer, astrolabium;

globus na mizi, kjer je hrbtna plavut

nove zelandije ravnokar razrezala

pacifik, in kakor iz velike daljave

vztrajno peketanje konjske vprege.

»ta mrtvi vrabec,« zašepeta nekdo,

»bo letel še po praznem nebu«.

(iz: Guerickes Sperling, Berlin Verlag, Berlin 2004)

Prevedla Amalija Maček

Sergij Žadan

Alkohol

Zelena voda rek se ustavlja v toplih strugah,

ribe kot zrakoplovi podijo plankton

ter izmučeni lovci na ptiče se trudijo loviti

vsako besedo.

Močno drži v rokah barvaste cunje in lepilni trak,

s katerimi so močno prevezane porezane žile našega junaškega časa.

Nekoč naposled boš ugasnil ta radio,

navadil se boš nje, navadil se boš njenega dihanja,

ona pa bo oblekla tvojo majico

in ti bo sredi noči prinesla vodo.

Na letni terasi skodelice z ostanki čaja,

poplavlja naliv, se polnijo z ogorki,

imava isti prehlad, imava dolge pogovore – 

ti ne opažaš jutranjega dežja, ker greš pozno spat

pa se tudi pozno zbujaš,

pišem pesmi o tem, kako imam rad

to žensko in kako si vsakič izmišljam

nove in nove besede,

le da ji o tem

ne bi govoril.