Pelin Batu

Veter morskih ptic

Tako so žejne morske ptice

izpile streho,

preostanek zime,

in vzele bravo

belih apartmajev.

Kar pa se tiče rumenih stopal,

o tem ni nič znanega.

Na tako modrem nebu

je papir vedno bel.


iz angleščine prevedel Igor Divjak

Dan Coman

ponoči

ponoči k vznožju postelje pride ženska. mlada je in zaljubljena v mojo žensko.

pomignem ji. oba se usedeva na rob

in gledava teodoro kako spi.

vsake toliko si prižgem cigareto

vsake toliko si mlada ženska grize konice las.

uležem se na tla in jo gledam z belim.

nič ne govoriva. nočem se dotakniti njenih rok.

iz njenih nog privre oster mraz.

(občutek utrujenosti kot majcene alge med veko in roženico)

uležem se poleg teodore in poskušam zaspati.

do spanca sledim histeriji ki umaže jetra žuželk

ponoči

z dlanmi bolj spolzkimi od meduz iz sedmih morij

si podpiram kožo na licih.

na robu postelje je mlada zaljubljena ženska čisto nora na mojo žensko.

ima rdeče roke in se neprestano tepe

Iz romunščine prevedel Aleš Mustar

Milan DÄ›žinský,

Goba

Je vpojna goba sredi gozda,

polna kot nosečnost

z razraslimi luskami nohtov,

ki šelestijo v matični vodi.

Imena tukaj iščejo svoje predmete.

Zrak smrdi po deževnikih.

Sem se umikajo komarji.

Misli genijev tukaj nimajo teže.

Ne ve se, od kod se tukaj jemljejo ideje.

Ta goba
se ponoči spremeni v srčno mišico.

Fotografija jesenskega dne

Na steni flekasta sled,

ki jo je pustilo življenje nekega komarja,

ponos, kot ga ima veter

v votlini piščančje kosti,

nadutost, s katero čebulna plast

golta odtis palca.

Objektivnost,

s kakršno določamo pomembno

in nepomembno. Ostružek,

ki se je zataknil v sapniku,

zagozden kot odločnost,

s katero dekle flirta z zrelim moškim.

Forrest Gander

ONKRAJ TE TOČKE POŠASTI: SARINA PRIPOVED

Prvi moški, ki sem se ga lotila. Imel si okus po vodi iz vodnjaka.

Grmiči z vzpenjajočimi se belimi jagodami.

Ko si odpel mojo srajco, si stopil korak nazaj in rekel: Gotovo si zavidata.

Položaj zataknjenega hloda.

Popokane črte posušenega blata na kuhinjskem linoleju. In na časopisu na mizi kup sveže obranega stročjega fižola.

Žolna z rdečim trebuščkom se je pritisnila ob deblo divje jablane, kot bi jo pritegnil magnet. V sanjah: tako prihajam k tebi.

Ne da bi opazil kozarca v kopalnici, si mi v ustih prinesel požirek vode.

Stal ob oknu, ovit v rjuho, opazoval netopirje, kako srkajo nektar iz srobota.

Sladka je bila tvoja domišljija.

Kako se tvoje ustnice sprostijo, ko spiš. In izgubiš svoj obraz in ob meni leži deček.

Sem te zbudila? Sem brcala?

Pločevinka lanovega olja v prednji omari, kjer sem dosegla, da obdržiš svoje gozdarske čevlje.

Prah, ki ob sončnem zahodu v zraku izrezuje notranjost.

Je bil Coltrane res pogrebnik na pogrebu Sydneyja Becheta v Parizu?

Je tudi to bila laž?

Ime mojega ljubega je Brezno.

Prefinjena pozornost tvojih oči. Lahko bi me vzbudil ali spremenil temo že s krčenjem šarenice.

Ljubezen ne razreši ničesar, vendar sem se zaradi tvoje ljubezni prikazala sami sebi.

Položaj pravokotne lutnje.

Vsak zapleteni ton, večplastnost čistih tonov.

Nekdo drug bo gledal, kako se staram.

Ametistna modrina tvojih oči, si nekoč rekel.

Ko bi vsaj rutina potisnila občutenje na stran.

Potem so tu golobice, ki grulijo.

In jaz sem še vedno tu.

Kdo sem jaz, da ne bi šla naprej? Da si ne bi niti želela zaceliti se?

Da mi ne bi uspelo potegniti kože čez to rano.

Resnična ljubezen, je zapisal Walter Raleigh, je trajen ogenj v mislih.

Vendar kako naj te najdem v tem silovitem ognjenem izbruhu?

Pridi sem, si zašepetal, medtem ko si me vlekel skozi zadnja vrata. Grabil sem listje iz malinovja in našel gnezdo spomladanskih močeradov.

Obraz v ogledalu, zguban od žalosti.

Sladek je bil tvoj intimni nagon.

Za rojstni dan si mi dal palico, na katero je bil pritrjen posušen penasti oblak bogomolkine jajčne vrečke.

Kar mi ne da miru, sem ti povedala v prvih tednih, potem ko sva se spoznala, je, da nikoli ne vem, kdaj se ti zdim zanimiva.

Zdaj, si rekel. Ko rečeš kaj takega, kot je to.

Opuščeni žebelj v steni pri zadnjih vratih, kjer si obesil svojo raztrgano jakno iz grobega bombaža.

Tišina hiše se je okrepila. Kar me je sinoči zbudilo, so bili polži, ki so praskali po okenskem steklu.

Položaj prikupnega ognja za hribom.

Ure me dušijo.

Na vsaki fotografiji je duša izstopila iz tvojega obraza.

Opolzkost las v krtači, zakopani v tvojem predalu omarice v kopalnici.

Besame mucho. Smejal si se: Ne pomeni samo poljubiti.

Se zadel z ramo ob okvir vrat.

Reči, da sem, potem ko si umrl, dihala naprej. Da so minevali tedni, da sem jedla obroke, pogledala časopis, spala v postelji z glavo na blazini. Da sem se komu v odgovor nasmehnila. Da sem se delala kot da.

Opaziš, kako so jegliči zrasli skozi ograjo?

V nasprotju s tem, kar mi pravijo, ni moja vrnitev v običajno življenje ne postopna ne počasna. Vrnitve ni.

Sladko je bilo poljubljanje.

In vrnil si se s kovačnikom s poštnega nabiralnika. Odščipnil konca in vtaknil dva cveta, temno rumenega in belega, v najini skodelici za kavo. Pristriže grenkobo, si rekel.

Zakaj si mislil, da bi sploh lahko bil zapostavljen?

Stvari, ki si jih počel, so me presunile. Ampak si jih delil z drugimi. Stvari, ki si jih počel, so presunile druge. Ampak si jih delil z mano.

Dvorišče se gre Mondriana z jegliči, si rekel.

Položaj koze in drevesa.

Preostali smo iz tebe naredili točko, kjer so se naše osuplosti in naše preslikave staknile.

Na življenje brez tebe.

Zvok listov, ki padajo skozi liste. Podhujka, ki tleska z jezikom, jaz pa sem preveč izčrpana, da bi lahko spala.

Poskusi znova.

Grmiči z vzpenjajočimi se belimi jagodami.

Že ure sedim tukaj v kotu tega bara kot slep pes. Nihče ne pride, da bi me odvedel. Nočem piti. Deset dolarski bankovec potisnem do vogala mize, da lahko še naprej sedim.

Luč se odmakne od mene.

Ne pomeni samo močno me poljubljaj, si se smejal.

Pol ducata vran, ki oblega sokola z rdečim repom. Kakšno znamenje je to? Kaj mi govoriš?

V desetih minutah, odkar sva se spoznala, sva izmenjala ljubezenska pisma s kotički najinih očes.

Želja, pravijo, je sestavljena iz mnogih želja. Toda moje želje so sestavljene iz ene želje.

Eno uro strmim v drobtine v šivu knjige.

Sikanje sveta proti meni.

Ob sončnem zahodu se golobi zgrnejo v najine hraste in grulijo. Tako so hrupni, da začnejo psi iz soseske tuliti.

Ko si bil živ.

Itilos, tako si poimenoval lastovičjega mladiča pod napuščem najine verande.

Kako nežno si odpiral in zapiral vrata, da ne bi vznemiril samice.

In mi tiste pomladi nisi pustil, da bi prižgala luč na verandi.

Dostavljavec pic, ki pravi: Nisem našel vaše hiše.

V vedru svojih ust si mi prinesel vodo.

Vsak dan se tvoja smrt vtke v dejstvo in vsako noč sprostim vozle.

Veseli me, da nisi nikoli gledal, kako zamira lesk svetlobe v mojih očeh.

Dim, ki ga je odpihnilo, nato pa znova posrkalo v ogenj.

Sem brcala? Zdelo se mi je, da čutim otroka, kako brca.

Ko se odpeljem nazaj k najini najeti hiši, mrtvi listi, ki se zaletavajo v ograjo.

Davno. Lani.

Zjutraj sem s čopičem na bradavico nanesla rdečilo.

Zvečer sem ga zdrgnila.

Požri me.

Rekel si: V meni sta dva moška. Zapomni si drugega. Tistega, ki ti ni storil tega.

Kot da mi pes trga vrat.

Ime mojega ljubega je Neozdravljivo. Lažnivec.

Nihalo, ki zanesljivo niha v prostoru, medtem ko pod njim Zemljino vrtenje nosi tla naokrog.

Včeraj je prispel sneg, ne da bi prinesel sporočilo.

Leseni stol, na katerem si sedel pri svoji mizi.

Kdo me je že očaral? Me opustošil?

Tvoj palec, ki boža moj tilnik.

Opna, ki me ločuje od pozabe, je počila.

Kako si se lahko tako izdal.

Tako.

Ko kosilnica doleti meto.

Motijo se tisti, ki me prepričujejo drugače. Ne bo v redu.

Tisti mentolov C-dur tvojega smeha. Njegov nenaden spust v presledkih v zgornje lege, tvoje oči zaprte. Trga.

Smejal si se kot vlak smrti.

Puhasta žolna zre vame ob oknu. Vsako razsvetljenje, še ena vrsta sence.

Kot da bi luč –

Fotografija tebe, nad katero se izlijem in iščem namige, kaj se bo zgodilo.

Kaj se je zgodilo?

Mi lahko prišepneš ali si zaspal?

Še zadnji dih, ki zapušča krog tvojih zob.

Ta kraj, vice, in jaz, prikazen, ki tava izgubljena.

Še hodim po hiši v nogavicah, da te ne bi zbudila.

Prenašam neznosno težke zadnje besede, ki sem ti jih izrekla.

Medtem ko se pogrezam.

Ta kraj, vice.

Kot da bi luč obstala v zraku.

Iz angleščine prevedel Dražen Dragojević

Lars Gustavsson

Mostovi v Königsbergu

V mestu Königsberg v Prusiji

je otok po imenu Kneiphoff,

obdan je z dvema rokavoma reke Pregel.

Sedem mostov vodi čez rokava.

Sedem mostov. In čez vsakega nikoli več kot enkrat.

Vodo slišiš tako rekoč vsepovsod.

Slepe vode, črne vode,

nočne vode. Tri vrste voda.

Cerkve in stolpi in poševne zelene strehe.

Tu so stopnice. Tu je hiša.

Tu je pes, ki laja na vrtu.

Črn je, čisto črn. Laja.

Leta. Leta in dnevi. Tako podobni kot ...

Me slišite? Zaprt sem.

Ne sliši se. Kot magdeburški polkrogli.

Podobni kot: jabolka.

Nekega svežega oktobra; pasji lajež,

glasovi, in samo en most naenkrat,

nikoli dvakrat čez isti most.

Nekateri otroci stopijo vedno na vsak tretji kamen,

samo na vsak tretji. Prepad, ki vabi.

Tretja vrata, ki vedno cvilijo.

Leta. Leta in dnevi. Me slišite? Oktober,

zmrzali v zraku pa od nikoder.

Če hočeš čez sedem mostov zaporedoma

in čez vsakega samo enkrat,

potem, pravi matematik Euler,

moraš pravzaprav uporabiti osmi most. Ki ga ni.

Prekleti led, ki noče zmrzniti!

prevedla Sara Grbović

Rumen Leonidov

Z VRHOM JEZIKA

Vsako jutro si odtrgam konico jezika

da lahko ližem

da lahko ližem

in ližem

in ližem spokojno

ribji skelet spokojnosti

kdo mi bo prepovedal lizati

zapovedano se mi je oblizovati

zapovedano se mi je oblizovati

kakor mačka ki je povrgla

mačka ki je povrgla samo sebe

Jaz sem se samoizrodil

jaz sem si oče in mati

in novorojeno sem jaz

slepo mače majhno usrano mače

kolikor je možno mače

napol miška

pa vendarle mače

z ostrim jezikom.

prevod iz bulgarščine Borut Omerzel

Guillaume Métayer

ŽALOVANJE

Miza, pivnik, fotografija

(Permanente, trideseta leta)

Peščena ura, pepelnik.

Knjižna omara Rushmore

S starimi Laroussi, strmečimi v brezno

Lobanje črnske umetnosti, kamor se naslanjajo,

In te dolge podolgovate škatle, polne

Poletij diapozitivov.

Umivalnik, njegovo zrcalo,

Ta odprti trebuh, v katerega so najine sanje

bežale, kar so jih noge nesle

Stran od krivulj zaves

In čeljusti postelj.

Počasno kapljanje pipe,

Vse upehane cevi,

Vsi vzdihi stavbe,

Polno uho v spominu,

Vse kar napolni naše torbe,
Zaspanih popotnikov.

iz francoščine Mladen Uhlik

Luciano Morandini

Sredozemlje

ljudstva drug z drugim nekoč

trgovske poti

kulturni tokovi

bujna civilizacija od zdavna

zgodovinska dialektika

vzhoda zahoda

stične točke vzporednice

nasprotja razlike in razprtije

danes je to eno samo

pokopališče brez dna

vsevprek ena sama beda

razprto žrelo
pošastnega razobličenja

Prevod Marko Kravos

Paul Muldoon

Vampirka

Ko pozimi vidi ptice

piti lastne podobe

v odsevu na plošči ledu,

pomisli prav na tisto zimo –

»skrbno nameščena ogledala

vzbujajo videz globine« –,

ko je odela svoje stene

od poda do stropa v zrcala.

Januarja je

»skrbno nameščena ogledala«

dala odstraniti. Stvar naj ne bi

zrasla preko dejstva,

si je vtepala v glavo.

Ali pa, ker je vse dneve preležala

v postelji, si je govorila, živa sem,

ker sem pač živa.

Celo takrat jo je krepila vera,

da ji rodna gruda zadostuje,

pa čeprav je vstala

le, ko se je že nočilo, in

neslišno vzela steklenico mleka,

ki je od jutra stala na stopnicah,

z zamaškom, ki ga je kar nekajkrat

preluknjal žejen ptič.

prevod Uroš Mozetič

Víctor Rodríguez Núñez

DRAMA MARKA POLA

Kar nekaj sveta sem videl.

Peščene nevihte v Managvi,

goli sneg

na borovcih ob poti v Smolyan

in prepir med zastavami na stolpu

Univerze v Puerto Ricu.

Kar nekaj sveta sem videl.

Začarane kamne v Palenku,

medeni zaliv,

ki ga je poletje v Ponta Delgadu pozabilo

in tisti Rdeči trg,

ki ga je naslikal Kandinski.

Kar nekaj sveta sem videl,

kar še krepi mojo bolečino.

Nič mi ne pripada.

prevod Marjeta Prelesnik Drozg

Brane Oblučar

Brezizhodnost ljudstva sliv

živim v spolzko kožo sliv

v njihove črne jezike

odet v kozarcu pekmeza ki

se mu ne vidi

dna

vsako jutro nas neki bog

razseka z ledenim rezilom

ali hudič seže s harpuno

v to temno deželo

sladkorni kupleraj:

naše duše so že razpacane

ližejo si jih

s prstov

sliši se:

njam njam

tako umira ljudstvo sliv

s palatali natlačeno

odeva se v kožuhe

išče trdno oporo

koščic ki jih nima

mehča se

in propada

slišali smo zgodbe:

kdor zdrži do dna

bo morda njegova duša šla

postrgana s sten

naravnost

v novo življenje

izhoda pa ni saj

slutimo

kam:

v pekel žganja

alkoholnega boga

prevedla Stanka Hrastelj

Roland Orcsik

Garfieldov vamp

Ne potujem nikamor.

Enako bi mijavkal tudi v Parizu

kot čisto sredi svoje sobe.

Naj zdaj zapustim udobni

popek svojega sveta?

Maxa Jadran,

tja bi – morda – še skočil.

Seveda: če me nesejo.

Sveto vodoravno.

Teče naj, kdor nima piva.

Samo brez nostalgije.

Prežvekuje naj preteklost, kdor hoče.

Meni ne diši.

Pač pa sočen biftek

in dišeča kava.

Droben je moj bog,

dovolj prostora ima v mojem vampu.

prevedla Gabriela Gaal

Ana Pepelnik

kokakola

Nekaj je prestrašilo metulje.

Ko posedajo po občutljivih rožah

in živčno srkajo nekaj sladkega za zajtrk

me zazebe. Oranžnorjav metulj se spravi

na mezinec leve noge. Ne vem komu

bolj utripa srce. Sploh ne vem če imajo

metulji srce. Važna je občutljivost. Rož.

Metuljev. Ljudi. Zato da te premakne

vsak zvok in se v podaljšanem trenutku

udobja lahko spomniš na osla ki je imel

otožne oči z belimi krogi. Ko sta skupaj

iskala košček sence in miru. Čeprav

je z njega viselo par gajb kokakole je bil

lažji od mene. Sproščen. Navajen. Medtem

ko sama nisem mogla nehat mislit na to

koliko ljudi je res na tem svetu. Mogoče

je zato na meni posedel metulj. Da se skupaj

primeva za srce in nehava trepetat.

Da si spočijeva v senci osla in nariševa

bele kroge na poletje in ga preloživa na

druge. Da se navadiva. In spijeva kokakolo.

Marcello Potocco

Vse

Včeraj sem rezal paradižnik za

prilogo, ko si pekla jajčevce. Vonjal

vretje olja in pripravljal koščke.

Pretakal se je čas: precej ga je minilo.

Pil sem vino, zmešano z vodo (videti je

bilo, kot da pijem vino, zmešano

s kisom, ali vodo, zmešano s krvjo),

dokler rdečih sadežev nisem stresel

v posodo. Čas se je pričel mehčati, in

kakor izza lonca, iznad njihove rdečine,

je prišel glas: »Kako velike kose si

narezal, nikoli se ne bodo razpustili …«
Odsotno sem pogledal stran. Ne

le paradižnik, sem pomislil. Vse

se razpusti, nekoč, sem odgovoril.

Daniel Salgado

Vaja v optimizmu (Exercise in optimism)

Čas je bil nenavzoč in ona je bila tukaj

in življenje že ni bilo več, kar je bilo.

Louis MacNeice

Neizogibno potrebno je mišljenje, ki osvobaja. Raztreščene

škatle. Moramo računati s soncem na vrtu in

hitrostjo svetlobe. S pravopisnim postavljanjem ločil

kovinske sekcije. Vsa ta dežela ob devetih

v juniju. Roke na tilniku tistega, kar si.

Iz galicijščine prevedla: Barbara Juršič