… ko čez ocean prihaja val močne, nam neznane bolečine.

Pijeta sok rdeče barve. Gledata teve. Star sprejemnik lovi le dva kanala. Ona bo enkrat ta teden rodila. On je računovodja v majhni tovarni nogavic in spodnjega perila.

»Mogoče skočim do Vladimirja,« pravi.

            Žena lista časopis in ne premakne pogleda.

            »Mogoče,« pravi minuto zatem.

            Že tri dni ne neha deževati. Nekje je prebral, da so izredno boleči porodi v vlažnem vremenu sedemnajst odstotkov pogostejši. S stališča medicine nepotrjeno, a drži.

            Verjame statistiki. In upa, da se ji bosta v tem primeru izognila.

            »Telefonska številka je na hladilniku. Če se začne … Pokliči.«

            »A danes zvečer res moraš?«

            »Kako to misliš – moram?«

            »A moraš ven?«

            »Saj veš, kam grem. V čem je problem?« je rekel, ko si je oblačil plašč.

            Sanjalo se mu ni, kam je namenjen. Edino, kar je vedel, je to, da na koncu po navadi konča pri Vladimirju, ki živi sam, hodi pozno spat in nima skoraj nobenih obiskov.

            Ko hodi, si z rokama podpira hrbet. Pospremi ga do vrat, da bi za njim zaklenila vrata. Velik trebuh je videti, kot je treba. V bolnišnici so ji rekli, da je njena nosečnost »primer za v knjige«.

            Ona verjame zdravnikom in ji je všeč primerjava s »knjigami«.

            Ko mu popravlja ovratnik na plašču, pravi:

       »Prinesi mi kako knjigo. Naj izbere Vladimir. Rada bi prebrala kaj razburljivega. Velja?«

            »Jasno,« pravi in preverja dežnik.

            Poljubila ga je na lice in za njim dvakrat zaklenila vrata.

            Na stopnišču zaudarja po vlagi in scanju. Dež ta teden ne bo ponehal, je pomislil in pogledal gor: proti nebu v barvi nedelujočega televizijskega zaslona.

            Sprehodil se bo po sosednjih ulicah, potem pa odšel po bulvarju k Vladimirju. Zabavno je bresti po lužah. Na sebi ima dobre ameriške škornje, ki jim voda ne more do živega. Nogavice ostanejo suhe. Nogavice, ki jih izdeluje njegovo podjetje, pa puščajo barvo, ko se zmočijo. V njih je nujno ostati suh.

Ko je izginil za vogalom, je pomislil na dojenčka in si skušal izoblikovati njegovo podobo. Vendar si je lahko predstavljal le bledikasto kožo in roke, ki se hlastno iztegujejo okrog. Takšen je pravkar rojeni otrok. Brez imena bo, je pomislil, ko je vstopal v trgovino, ki je odprta 24 ur na dan. Kupil bo steklenico viskija za Vladimirja, sam pa bo skušal ta večer ostati trezen.

            »Dvajset, prosim.«

            Preišče denarnico in pove, da ima samo petnajst.

            »Vrnil bom viski,« pravi.

            »Jasno, da boste,« je odvrnila, ko je vtipkavala neke številke na blagajno.

            Če bo rodila v četrtek, bo to ravno na obletnico poroke. Dvojna sreča, je pomislil na izhodu iz prodajalne. Vendar še vedno ne začuti pravega veselja. To je najbrž prvič čisto normalno. Verjame, da se bo vse spremenilo, ko bo zagledal otroka, ga podržal v naročju in poklical po imenu. Pogleduje levo in desno vzdolž ulice.

            V centru danes ni gneče. Pomislil je, da mora toliko vode nekam odteči. Izogiba se največjim lužam in išče pločnike, ki so pokriti z nadstreškom. Veter je polomil dve špici na dežniku, zato je ta postal nepraktičen za odpiranje. V lokalu na drugi strani ceste bo spil kavo; počakal bo, da se nebo rahlo umiri.

            »Vaš obraz!« je kriknil natakar.

            »Kaj …? O čem …?« je rekel zmedeno.

            »Vaš obraz! Kri! Čisto je krvav.«

            Dotakne se nosu in si zmedeno ogleduje lepljive prste. Zdaj si je na jasnem glede kovinskega okusa, ki ga že nekaj minut čuti pod jezikom.

            »To je od visokega pritiska,« pravi, ko iz žepa potegne robec.

            »Kar na lepem začne teči,« je rekel.

            Prinesli so mu prtičke.

            Na veceju dela samo ena žarnica. Ko se umiva s hladno vodo, sliši, kako se prepirata moški in ženska in se pri tem ne menita zanj.

            »Vsaj vprašala bi lahko. Saj sem oče.«

            »Ti si prasec.«

            »To je umor!«

            »Moja stvar.«

            »A tako?«

            »Tako, ja!«

            Zaprl je pipo in si z zadnjim prtičkom otrl roke.

            »A misliš, da je bil najin otrok samo tvoja stvar!«

            »Ja, saj je rasel v meni. Zdaj pa ne več. Enostavno, a ne?«

            Namesto odgovora je padla močna klofuta. Ko se je vračal k mizi, je zaslišal še eno.

            Pije kavo in radovedno čaka, kdaj bo par prišel ven. Morda bi se moral odzvati na udarec. Prepričan je, da nikoli ne bo dvignil roke nad svojo ženo. Ljubi jo, in ve, da bi ga to zabolelo bolj kot njo.

            Začelo je grmeti. Z vsakim treskom je slika na televizorju nad šankom za hip izginila. Humphrey Bogart in Ingrid Bergman se spreminjata v kupa elektronskega snega. Natakarji kolnejo.

            »It looked like the beginning of a beautiful friendship,« se zasliši skozi šumenje.

            Najprej pride ven moški, nekaj minut kasneje pa – s pordelimi lici – še ženska.

            Zaposlena je s preštevanjem manjšega šopa bankovcev, na glavi pa nosi temna očala. Istega večera ju je srečal še enkrat, ko sta objeta pod dežnikom zrla v izložbo, polno teve sprejemnikov. Osrednji zaslon je usmerjen v njuna plaho nasmejana obraza. Še preden nadaljujeta po ulici, si ženska popravi pričesko; on pomaha proti kameri, potem pa molče odideta naprej.

            Vladimirjevo stanovanje je v šestem nadstropju, takoj za vogalom. Vladimir je pisatelj. Svojih triinštirideset let prenaša kot težko starost. Je ločen in ima hčerko. Deklica živi skupaj z mamo v drugem mestu, sem pa prihaja enkrat na mesec.

            Ko je potrkal, se je za vrati zaslišalo »Prihajam!«, potem pa prijazen nagovor:

            »Živjo, prijatelj. Kar naprej.«

            Segla sta si v roko, drug drugega potrepljala po ramenu; Vladimir ga je objel čez rame in pospremil do jedilnice.

            »Usedi se. Takoj pridem,« je rekel.

            Sedi: ogleduje si knjige, razmetane po mizi. Kup knjig. Nagonsko je hotel prižgati televizor, vendar se je njegov prijatelj prostovoljno odrekel teveju.

            »Veliko bolj znan sem kot 'človek brez televizorja' kot pa po svojem pisanju. Porazno!« ugotavlja včasih. Ta mesec izide njegov drugi roman.

            Vrti se po kuhinji in pri tem oddaja drobcene zvoke steklenega posodja.

            »Žalostna noč, stari …« je rekel, ko se je prikazal s kozarcema in steklenico viskija v roki.

            »… danes je odšel največji med nami.«

            »O kom govoriš?«

            »A res ne veš?«

            Nalil je viski in svečano izrekel:

            »Raymond je mrtev. Umrl je Carver, sem rekel.«

            »Pa da ne pozabim. Klicala je tvoja prečudovita žena,« je dodal.

            »Kaj?! Ti si nor. Zakaj mi nisi takoj povedal … daj mi telefon … noseča je … pričakujeva otroka!«

            Šest.

            Dva.

            Ena.

            Pomislil je na rumeno posteljico v kotu, na vzorčasto posteljno perilo, ki sta ga dolgo izbirala.

            Pet.

            Osem.

            Štiri.

            »Oglasi se, oglasi se, oglasi se, oglasi se, zaboga!« nestrpno cepetlja z nogo, ker je telefon že sedemkrat zazvonil. Pomisli, da je zamudil. Da je žena že v bolnici ali pa, morda, leži na tleh stanovanja, nezavestna.

            Potem pa pride glas in njen zaspani: »Halo«.

            »Ti si?« je skoraj kriknil.

            »Ja, jaz sem. Je s tem kaj narobe.«

            »Si v redu. Otrok? Vse dobro?«

            »Vse je OK. Zakaj?«

            »Še enkrat ponovi, prosim te.«

            »Pravim, da je vse v redu. Kaj ti je?«

            Z dlanjo pokrije slušalko. Vladimir stoji naslonjen na podboj, drži kozarec z viskijem in vprašujoče pogleduje.

            »Vse je v redu. Lažni alarm,« pravi z olajšanjem in spet položi slušalko na uho. Ona ga vpraša, zakaj se je tako razburil. Nič ne razume. Poklicala je, da bi Vladimirja spomnila na knjigo. Rekel je, da ji bo poslal »dobrega in umrlega ameriškega pisatelja«.

            »Ta, ki je danes umrl, kajne?« vpraša.

            »Ja. Umrl je.«

            Ona pravi, da je zanimivo brati nekoga, za kogar veš, da – tam nekje v Ameriki – še vedno leži na parah.

            »… ko čez ocean prihaja val močne, nam neznane bolečine,« je rekla, potem pa:

            »Ni te bilo, ko sem klicala,« pravi.

            »Ne. Nekje sem se ustavil in spil kavo.«

            »Premočen?«

            »Malo.«

            »Ha. Prav zdajle sem začutila, kako se premika. Žgečka me.«

            »To je normalno. Kmalu bo zunaj.«

            »Prosim, če se čim prej vrneš. Rada bi knjigo. Pa tudi ti še nisi za stran,« je rekla živahno.

            »Prihajam,« je rekel.

            Carver je spravljen v žepu. Pred odhodom sta z Vladimirjem še enkrat nazdravila v njegovo čast. Tako kot obstaja american way of life, obstaja tudi ameriški način umiranja, je pomislil. In ni dobro, če se poletje začne s tako grdim vremenom. S toplim, dolgočasnim deževjem. Ne more oditi iz stanovanja, kar vpliva na njeno razpoloženje. Doslej se še nista resneje sprla. Verjame, da bosta imela harmonično in sproščeno zakonsko življenje. Če bi imela še nekaj več denarja, bi odpravila vse nesporazume. Vendar je tudi tako dobro, pomisli, ko s ceste pogleda proti oknu skupnega stanovanja.

            Še vedno nista kupila zaves. Naenkrat mu je postalo žal, ker jo je pustil samo. To se ne bo več zgodilo. Vsaj ne ponoči. Mora biti sproščena in se počutiti varno. Zato ji nocoj ne more dati Carverja. Njegove zgodbe te navdajo z nemirom. Oddajajo posebno vrsto tesnobe in so preveč podobne življenju, je pomislil.

            Odklenila je vrata in ga objela okrog pasu.

            Ko ga poljublja na lica, začuti njen trebuh na svojem. Ni mogel določiti, ali gre pri tem za prijeten občutek. In njen obraz je vlažen. Kot od solz.

            Pred spanjem po navadi gleda televizor. Pogasi luči in leže na trosed. Sveže pobeljena dnevna soba se kopa v bleskih teve zaslona. Rdeči in zeleni odtenki plešejo po predmetih, po njenem obrazu. Žarki odsevi filmskih eksplozij se zasvetijo v očeh. Hladnokrvna neizprosnost katodne cevi.

            »Si prinesel knjigo?« vpraša.

        »Pozabil sem jo, oprosti. Tvoj klic me je dekoncentriral,« pravi in gre v kuhinjo.

            »Začutila sem jo v žepu plašča. Čemu zdaj vse to?«

            »Poslušaj. Nočem, da danes zvečer bereš Carverja.«

            Šla je v hodnik in iz žepa vzela knjigo.

            »Hladna je, in mokra na robovih,« pravi.

            »Bojim se, da je takšna tudi njena notranjost. Hladna in mokra,« je odvrnil.

            Sedla je in začela listati.

            »Prosim, če jo odložiš na mizo.«

            Kot da ga ne bi slišala, že preletava prve vrstice.

            »Odloži knjigo, zaboga. Zdaj res ni primeren čas za vznemirjanje. Ne zate ne za otroka,« je ponovil glasneje.

            Verjame, da imajo lahko Carverjeve zgodbe negativen vpliv … Vendar ni točno vedel na kaj. Ni mogel natančno opredeliti njihove briljantne nedoločnosti in občutka tesnobnosti.

            Ko je sedel zraven, se je obrnila vstran.

            »Grem v sobo. Bom brala tam. Lahko noč,« je rekla in naglo vstala.

            Vstal je tudi sam.

            V skoraj popolni temi je skušal z eno roko razpreti njene prste. Z drugo je trdno držal knjigo.

            Začutila je, kako ji uhaja Carver.

            »Ne!« je kriknila, ko so njene roke ostale prazne.

            Danes bo brala. Brala bo to prekleto knjigo.

            Zagrabila je platnico s še nekaj stranmi in se pognala nazaj.

            Vendar je ni hotel izpustiti. Začutil je, da mu knjiga drsi iz rok in jo zato zelo močno potegnil k sebi.

Na ta način je bil problem rešen.

--