Na Dunaju, kjer je zganjal nekakšno strokovnjaško slovenofilsko, filokoroško poldiplomacijo in kamor me je, za nekaj tednov, povabil, da bi bila vsaj kdaj malo dlje skupaj; sicer so moji starši z bratom stanovali v Beogradu, jaz pa v Ljubljani, še kar naprej na Rimski. Hipno se mi je približal, ko mi je priznal, da večkrat iz obupa zmeče vase velike kozarce žganja. On, pa da pije?! (V resnici ni bil nikdar pijanec; sem zategadelj jaz?) A ker mi je bil bližji, je postal ranljivejši – kakšne zveri smo, kakšen podlež sem! V temačni sobi, kjer sva spala, v njegovem delovnem kabinetu na poslaništvu, od koder sem z daljnogledom kukal v zanemarjene prostitutke z dna ulice, Annagasse, razrušeni Dunaj Tretjega človeka, na sprehodih po Kahlenbergu in obiskih gledališč ter kabaretov, denarja mu ni manjkalo, sem otipal njegovo šibko točko. Toliko so mi govorili, kako je izvežban v filozofiji, kako izučen v Marxu, Engelsu, Plehanovu, Mehringu, Leninu, Stalinu, da, tedaj je bil Stalin še krona revolucionarnih predhodnikov, čeprav ga ni oče nikoli pretirano povzdigoval; rekel bi, manj od drugih! Zdaj pa ga, sam že globoko v študiju eksistencializma, najdem, da se v filozofiji, a filozofija je tedaj edina ustrezno odgovarjala na moja najtežja življenjska vprašanja, prav nič ne spozna. Doktorju Franklu, psihološko filozofskemu protoeksistencialističnemu razlagavcu taboriščnih travm je še nekako sledil, nakupila sva več njegovih knjig in jih preštudirala, Sartre in Camus, ti dve imeni pa sta ga kar stresli, o njiju ni hotel razpravljati in je začel, kot je imel navado, kričati, če so mu zmanjkali argumenti.

Odkril sem, da je precej dogmatičen in trd, hola, sem si zaklical, tu ga bijmo, tu ga premagam; tu bom boljši, večji, tu ga ponižam, neupravičeni nebotičnik! Me je zato še posebej vleklo v filozofijo, ker mi jo je on odkril, pa sem ga v nji kmalu prehitel? Ker me je ona izvežbavala z dokazi, kako nima prav in kako se z njim vred motijo vsi, katerim pripada in ki me skušajo z vseh strani zasužnjiti? Pa jim je res pripadal? Ni bil njihov le po eni strani, nekdanji, po drugi pa prav tako v dvomu, kot jaz? Celo, znotraj skrito, v obupu, kot jaz? Kot jaz? Kje pa! Tisočkrat huje, ker ga je življenje tolikokrat suroveje prevaralo in pobilo! Jaz sem še danes spreten maček, ki zmerom pade na štiri gibčne tace.

Se ne trudim, rahlo, že toliko let, čeprav še zmerom z zelo ničnim rezultatom, da bi me zaprli? (Nič ne kaže, da bi bil v bližnji prihodnosti kaj bolj uspešen.) Se ne čutim prav zato slabšega, manjvrednega od njega, ki je prenesel toliko let temnic in samic in storil, česar si sam ne upam? Je imel srečo, da je smel tolikokrat nastopiti v vlogi žrtve? Ali pa so takšna vprašanja le moj ludistični narcisoidni cinizem?

Se nisem preselil iz žužnjave, razvlažene Ljubljane, se skoraj pomenišil, da bi lahko več delal, več opravil kot on? Da bi se do kraja posvetil garanju in izginil v razbeljeni osredotočenosti? Ne drgetam, neučakano, od želje, da bi načečkal več knjig od njega, ki jih je nemalo, saj je še letos, tik pred smrtjo, zapustil svetu svoje najobsežnejše delo, tisoč strani dolgo zgodovino delavskega gibanja na Gorenjskem?

Se pravi, da se mi vse do včeraj ni posrečilo zanikati ga, ga premagati? A zdaj, ko je mrtev in bel in ko ne moreva več tekmovati? Bo zadnja tekma, kdo bo storil uspešnejšo smrt? Sicer pa – kako, mrtev? Saj ni! Saj, kar je storil, živi v meni naprej, me napolnjuje, osrečuje, ponižuje, me izziva v nadaljnje merjenje sil, se mi vriva v merilo! Otrok sem in ne bom se ga rešil, tega vzornega, tega ljubljenega, tega zoprnega očeta, dokler tudi sam ne bom dokončno obležal na premičnem belem mrtvaškem vozičku, ali, morda, o upanje! v kakšni manj neolitski napravi!

Seveda ni šlo samó za tekmo. Kot zmerom, tudi tokrat pretiravam. (Ta esej in ta knjiga sta v pretežni meri literatura. Wahrheit und Dichtung.) Ljubezen je razmerje, ki preprečuje ali vsaj zavira nadletanje. Ko sem ga, usojenega mi očeta, dan pred smrtjo, držal za mrzlo, nasršeno, potno roko, izdajala je še komaj kaj moči, utrip srca je bil nereden, zmanjkujoč, pritiska aparati niso mogli več beležiti, truplo je hroplo, odebeljene veke so se komaj kdaj pa kdaj vzdignile, sem spajal strmenje v smrt, dotik smrti z nekaterimi preteklimi dotiki.

Mnogo jih, telesnih stikov, med nama nikdar ni bilo. Ni me niti tepel, niti božal. Bil je, konkretni oče, tudi takrat, ko bi želel ljubiti, precej izgubljen; ni vedel, kako naj sina–otroka sestavi z revolucijo, da bi bili obe dolžnosti, prva strastna in nora, druga bolj zunanja, zadovoljeni; krajši konec je pri tem sestavljanju potegnil sin. Dvakrat, trikrat je bil zraven ob mojih hudih nočnih morah, ko sem v neodrešljivi grozi delirično padal v tuj svet. Prijel me je za roko, njegova velika, moška, močna, topla, varna roka je objela mojo koščato, nežno, izgubljeno, nevrotično ročico, prelila se je v svojo majceno prijateljico, iztisnila je vanjo pravo, začetno, a rodovitno sled moči in samozavesti. Bil je popoln stik; ne manj silovit od posrečenega spolnega akta. Prevod njegove energije v mojo. Njegove vere in vizije vame. Rojstvo. Krst. Birma. Najino občestvo. Človeško občestvo. Nastajanje absolutnosti, paradiža, komunizma, sreče, kar hočete. Sem od takšnih, dveh, treh dotikov živel? Sem te redke stike pozneje vihravo iskal po poldnevnikih svojega in drugih src? Iskal v filozofiji, v mistiki, v ljubezni, v pisanju, v naturi, v alkoholnih polzavestih in komajzavestih, v vztrajnih izzivih smrti? So mi dali neodpravljivi, samogotovi občutek, da bom vzdržal v vseh, zame samega pretežkih življenjskih težavah, brodolomih, nemočni, bedni, astenični, scvrknjeni fantiček, in se ne pustil izriniti s šahovnice družbenega sveta, kot se je on? Njegova in bratova roka sta v moji; trije v enem. Ne bomo popustili, kajne?

Pa pel mi je, v teh urah groze. Bilo bi smešno, če ne bi bilo pretresljivo. On, ki ni imel niti senčice posluha, je, seveda napačno, kot krokodil, basiral: Je pa davi slanca pala na zelene travnike ... Poleg te pesmi je znal (?) le še eno, rokodelsko, naučili so ga, bogve v katerem zaporu, obrtniški sojetniki: Micika, Ančika, sreča te iše, / žnidarjev, šuštarjov povhn duriše. Nikoli več mi ni nihče ponovil te pesmi; nihče je ni več poznal. A za preganjanje nočnega strahu nekako ni bila primerna; brundal jo je, ko ga je navdajala, tako redko, dobra volja. Zdaj, ob žalostni priložnosti sinovih nerazumnih, besno pretresujočih ga napadov, je skušal svoje pevsko znanje, edino, s čimer mi je znal pomagati, uglasiti z otožno naravo muke.

Sicer pa ni bilo pomembno, da mu je manjkal posluh. Ure moje groze, ki me je tako zdelavala, da po več dni nisem mogel iz postelje, niso terjale izurjenega, bliskavega opernega pevca, najlepše je bilo to, da je nadosebni, veličastni, odmaknjeni, vzvišeni, strogi, a čez vse oboževani oče pristopil k meni, kot Jezus skoz hostijo, izplaval iz svoje skrivnostne, v moder cigaretni oblak zavite sobe, odkoder so nenehoma udarjale tipke pisalnega stroja in zamolkel pogovor tovarišev revolucionarjev, da se je za nekaj minut odtegnil svojemu usodno pomembnemu delu – pripravljanju Revolucije, to je Konca tega in Začetka Novega sveta; da je sédel k mojim nogam, gorele so revne luči, bal sem se teme, iz katere so migljali hudiči; da se je sklonil nadme; da se je sploh zavedel moje prisotnosti v svetu; da je s svojo prisotnostjo odrinil mrak, razžaril svetlobo velike sobe bolj kot tisočsvečni lestenec; da je zaznal moje telo, mojo roko, moje čute; da je pel, zame, samo zame; da je naredil zame nekaj, kar sicer ni in ne bi storil za nikogar: čudežno se mu je posrečilo, da je spravil skupaj, česar ni drugače nikoli zmogel: da je pel. (Je koreninila moja poznejša neverjetna strast do petja, ne mnogo uspešnejšega, do tenoriziranja, čeprav sem bas bariton, ravno v teh komično obupano odrešljivih trenutkih?) Ljubezen je rodila čudež. Vame je vlil glas, ton, dobro skladje, ki je potem odzvenevalo, a ne izzvenelo, v meni leta in desetletja, me mirilo, mi veljalo za zatočišče, za varni zvok, mi bilo geslo, odpirajoče mnogo utrdb, osvobajajoča vez med mojo zavrženo osamljenostjo in tistim, kar je.

Ne, smrt tega telesa ne more biti smrt napeva, o katerem vezem raznorodne, ljubeče in strašljive spomine; ne more biti konec srhljivih in zanesljivih stiskov roke. Oboje se je zapisalo vame, v gmoto svetovja, ki mu pripadamo; če se je zažrlo v nič, nič hudega, saj je ta nič živi plahutajoči del sveta. Res je, po moji smrti, ravno briga me zanjo! ne bo nikogar, ki bi znal ta razteleseni spomin, to vprašljivo srečo, to kratkotrajno harmonijo, to nenadejano življenjsko pomoč dešifrirati; ljudje smo predpotopna, zapotopna, degenerirana bitja z zamašenimi ušesi, z debelo sivo zeleno mreno na očeh, s hudo zagovednimi (ne)čutili. Da kaj zaznamo, mora eksplodirati. A nič ne de, taka nam je – taka mi je – usoda. Stisk rok, pretok moža in otroka, zvok pojočega glasu, glas iz višav brnita nekje v svetu, nad nami, med nami, tenko zvenita, olajšujeta, krepita, vsake toliko ju nekdo narahlo zasliši, pesnik ju celo prevede v ta ali oni jezik, muzik ju tiho zabrenka, človek ujame, ponovi, odda naprej, kot žogo pri košarki, hitro, natančno. Včasih se odmev izgubi, pade čez črto, v aut, a brž se najdejo roke, ki srčni vozel spet podajo v igro; naše tekajoče občevanje ne more ostati do kraja prazno, zgolj institucija, zgolj navidezni gibi, brez žoge, brez ljubezni, groteskna pantomima: zmerom od nekod prejemamo signale, zmerom komu stiskamo, po antigonsko, po smoletovsko, roko: ob rojstvu, ob smrti, ob poroki, pri pozdravu, v ljubezni. Saj si vendar vsega ne izmišljamo nanovo! Le umišljamo si, testeni neolitski napihnjenci, da je ustvarjanje creatio ex nihilo.

Dejansko pa je, zame, ta dobri, ta koralasti, ta osončeni, ta brezglavi svet poln zvokov, barv, pokrivajočih se in izničujočih se pomenov, trpke ljubezni, zametavane miline, smešne dobrote, vratolomnih spodbud, zijalaste sreče. Kot póstarne Rojenice in Sojenice nas obletavajo ti lepi in skrivnostni čudeži, svet je nagneten, da, svet je nabito poln, kot potovkin jerbas, za ene klobase, za druge jajca, za tretje ljubavno sporočilo, jajce je vir življenja, a tudi gnili vonj, ko se usmraja, klobasa nas ohranja pri življenju; njegov konec kot pokvarjeni želodec intenzivira bivanjsko zmedo, kanon in krogle, pornografija in oplodnja, potovanje in izgubljanje, smrt v goščavi in lažna sporočila, Julijino bodalo in Romeov meč, poslušajmo jih, kovinske udarce, žaganja, drnjohanja, kraljevanja, žrtvovanja, sesedanja, prhnjenja, podpiranja in podpihovanja, napnimo se, predajajmo se jim, obnavljajmo jih, množimo, ubijajmo jih, prenašajmo naprej, kot odseve, kot potomce, kot protiigre in nasprotja, zvenimo brez prestanka zraven, kot zvesti sodelavci, pri porodih in umorih, pri dobrem in zlu, v vodi in na suhem, v apeironu in med Empedoklesovimi plazivci, v očetovem razpadu jeter, sredi ljubljanskega smetišča, v srcu črva, v nedopovedljivi zelenini odganjajočega lista rdeče bukve.

Je svet grškega mita res za večno izgubljen? So nas zli duhovi, dobre vile, angeli varuhi, modri palčki, strašni zmaji, pravljice, stokratni umori res zapustili, ali pa le jokajo, otožujejo, tam čez goro, zaprti med platnice knjig, ker smo oslepeli? Smo res sami sebe tako izgubili, tako mehanizirali, da spoznamo le, kar je sestavljeno iz kock in je racionalno dokazljivo v znanstvenih inštitutih, na univerzah, v kabinetih oblasti? Ni rešitev v tem, da se svetu odpremo, da izostrimo polenjena čutila, zunanja, za slišanje kačjih gibov, za ulov poželjene ženske, a še bolj za prepuščanje? Da slečemo kožo? Da izžgemo meso? Da najdemo zmaja pod pasom in vilo pod pasom in njuno kopel, njun potop pod pasom? Da začne ves svet utripati kot žametna srčna mišica?

Če se zberem, čutim, obrisi se zgoščajo, kretnje se ostrijo, filmske slike postajajo razločne, vidim: oče me drži za roko, spet ta roka, hipernaturalistična, magično realistična, preveč resnična, varno me vodi čez prometno cesto, med množico v Tivoli, imam pet, šest let. Velik je, mogočen, tuj, visim mu v roki, vrabček, njegove misli so drugje, pri demonični ljubici Revoluciji, vleče me kot tuje blago, sploh ve, kaj mu trepeta v dlani? Stojiva pred spuščenimi zapornicami, belo rdečimi, sveže prepleskanimi, k Bombiču grem lulat, dečki se dostojanstveno sprehajajo, modre mornarske uniforme, gospe s krznenimi ovratniki, s klobučki à la Greta Garbo, vlak, brzi, Ljubljana–Rim, zamišljeni, nemi, črnoobrazasti, furlanski Gradnik, očetov mučitelj, pozneje od mene občudovani pesnik, eno in drugo, že spet zlo in dobro v enem, samotari pod listjem, ki pada, v jesenski tišini, padajoči mrak, padajoče zvezde, moja duša pa plava, blažena, pod vrhovi ogolelih kostanjev, pleza po nebeških lestvah: z očetom grem na sprehod. Izjema. Sreča. Paradiž.

Druga slika. Pred pošto. Kupuje mi žemljo, trdo, staro. Ugriznem, zlomi se mi mlečni zob. Zob nastavim zvečer pod posteljo, ponoči ga miška zamenja, zjutraj se na njegovem mestu blešči dinarski kovanec. Sem že tedaj slutil, da je miška mama? Da se oče, razen v skrajni nuji, zame in za miško ne bi sklonil? Da miški v Revoluciji ni dodeljena nobena vloga? Da je Revolucija vamp žena, ki ga ne spusti od svojega nenasitnega mednožja? Da se oče ne priklanja pred nikomer? Da sploh ne opazi, če sem zobat ali škrbast, mlad ali star, prisoten ali drugje?

Vidim ga, s širokokrajnim, umetniškim, črnim klobukom, na revni, leseni, nepobarvani klopi pred materinim stanovanjem. Imam dve leti. Drži me v naročju, nekako od sebe, varuje, nekoliko negotovo pestuje, nenavajeno objema. Méni, da tišči v naročju steklenega medvedka? Se boji, da mu ne bi zdrknil iz rok in se razbil? Ne, z medvedkom ne ve kaj početi. Hip ali dva ga bo zadržal v rokah, v katere so mu ga – so me – položili, nato me bo vsiljenega odložil, se zazrl v prihodnost, vzdolž revolucionarne poti, na kateri ni ljudi, morda kakšne velemnožice, lise v daljavi, ob poti kraljujejo le Knjige, zborniki Resnice, le plakati s fotoroboti Človeka; pot je prazna, ne, ni me na nji in me ne bo. Ostal bom, zaklet, v svojem palčkovskem drulovškem gozdu.

Stiskam mu roko v zaporih ljubljanskega sodišča, na obisku, po obsodbi, zadnjič pred internacijo. Stoji med podboji jetniškega prostora, namenjenega obiskovalcem. Vonj po klozetu, po kiblah, po lizolu, po vlažno preležanem. Je bil tedaj že izgubljen? Roko ima še veliko, varno, toplo, kot zmerom, a oči, oči so se izgubile, jekleni lesk se je motnil. Sam je. Nastopil je pot izgnanca: žarna skupnost ga izloča.

V času zadnjega zapora mu nisem nikoli stisnil roke. Niso mi ga pokazali. Držali so ga skritega. Dolgo nismo vedeli, ali je sploh živ. Je še imel, takrat, roké? Mu jih niso obsekali, ni molel posihmal le štrcljev v svet, v ugašeno prihodnost?

Srečen mi mežika, ko ga obiščeva z materjo, avgusta, enainštiridesetega leta, v njegovem tragičnem izgnanstvu pod Krimom.

Bog je trinog. Ker se pri pisanju globoko sklanjam, upognjen, nad mizo, mi razlaga, kako je to nezdravo in predvsem nepravilno. (Govori iz njega njegova mati?) Nato me poučuje. Ker nič ne zaleže, pri meni nikoli nič ne zaleže, kriči name in me skuša zlomiti; kot vsi pedagogi, prijatelji in sovražniki. Zakrknem se. Prej bi se dal pobiti, kot da bi odstopil od svojih priljubljenih navad. Misli, da me mora predelati v pravega, pravilnega človeka: ravnega, jasnega, razločnega, preglednega, normalnega. Zabije žebelj v leseni opaž, ob knjižni omari, največjem bogastvu sobe, zakladnici Resnice. Na žebelj priveže nitko, katere drugi konec skuša zavozlati okrog mojih las. Določi pravo razdaljo, mi primakne stol. Nitka naj bi vlekla lase, lasje glavo, glava bi se na ta način privzdignila, gledala vzravnano in pokončno, ponosno in svobodno. Postala bi prava glava. Ves je zavzet za svoj načrt. Pokončnost in svobodo skuša doseči z zasužnjitvijo. Suženjstvo privezane glave je zanj le začasno sredstvo, prehodna doba, da bo potem več svobode.

Hvala bodi bógu, da mi je ustvaril gladke lasé in da vozel ne drži. Da tovrstni duhoviti projekti propadajo. Natura je dobra. Rešila me je. Natura nas kar naprej rešuje pred človeškimi akcijami, ki bi rade človeka bistveno in z eno potezo izboljšale, upokojile, napravile za gospodarja sveta. Natura spodkoplje še tako veličastne zamisli. Blaga natura, hvala, da nas še nisi zapustila, da še nismo scela podložniki kulture! Dokler boš vihtela svoj naključnostni, neurejeni, anarhični meč, nam bo živeti. Če bi te pa nekoč obvladali, kot si želijo zlokobni nekaterniki, bi se s tabo in z nami zgodilo najhujše. Delili bi usodo špiške breze. Je ne poznate, te usode? Ker je rastla, brezica, nemarnica, pobalinček, postrani, desni odklon, jo je oče, še ne dolgo pred smrtjo, privezal z močno belo žico na bližnjo jablano in jo tako uravnal. Kako je postala zdaj, za leto ali dve, ravna, čeprav ves čas na verigi! A žica se je zalezla v deblo, kaj hočemo, čas hiti, deblo se debelí, vdrla je skoz lubje, meso, stisnila sokove in kri, kot zanka krog vratu. Resk, je rekalo polagoma, glavica bo preč. Danes se breza, brezica pokončnica, suši.

Priznam, po svetu strupeno kroži vse polno zla. Tudi oče ni prebival zunaj zla: sikalo je, v množinah, ob njem, nanj, ga načenjalo, nekaj se ga je, s kačjimi vbodljaji, naselilo tudi vanj; bil je samó človek. A kaj bi zdaj, tu, na tem papirju, z zlom! Saj ga je povsod preveč; tudi v tem mojem portretu. Ta hip mi je odveč! Vem zanj, še predobro. Je, četudi ga odganjam s streli in žerjavico. Je, četudi se zanj, brezbrižnež, ne menim. Prihaja vame, neodjenljivo. Naj si želim, da bi ga bilo čim manj, v svetu in v meni? Ali pa je vsakršno zlo boljše od malomeščanske poprečne normalnosti, ki ni ne tič ne miš, ne krop ne voda, ne bog ne hudič, ampak le želatinasta tirnica? Biti preodprt, preprizadenljiv, premalo obvladan, prešibak, premočan, ne pa biti klopotec!

Oče je bil nemalokrat nemočen pred zlom, zmerom pa je zbral dovolj moči, da je stisnil poprečno spodobnost v kot. Od nemških taborišč naprej, preživotaril je dve leti Buchenwalda, ni več maral ljudi; zlo je šlo v klasje in ni ga mogel požeti. Domači zapor oseminštiridesetega mu je hudó potrdil nevero v dobro. Z ljudmi se je komaj še družil, odbijal je prijatelje, jih hote žalil, da bi se mu ne približali, potikal se je po samotnih izletih, se ne preveč slabo počutil le v osamljenosti, med skalnimi in zelenimi hribi, v temnih gozdovih, med knjigami, zgodovinskimi, ne več ideološkimi in pot odpirajočimi, le med takšnimi, ki so merile že prehojeno pot, med fascikli, zaprašenimi dokumenti, po knjižnicah sveta, spet od Moskve in Dunaja do Trsta, a tokrat kot knjižni molj, arheolog podatkov, sušil se je pod znanstvenimi oboki, ta nekdaj čez vse verujoči mladenič, ki je odločno zavrgel domači buržoazni krov, materino in vso slovensko liberalno družbo, institucionalnost stare ideologije, solidno življenje, uspeh v danosti, potrgal vezi z lutkami in izkoriščevalci, da bi se spojil z ljudmi, s trpečimi, s proletariatom, da bi živel samó zanje, niti ne za svojo družino, ki si jo je tačas ustvaril, bogve čemú, profesionalni revolucionar, rojeni samec, mar po nesreči in naključju?

Ta vitki žareči študent, ki je bil že iz gimnazije izključen zaradi komunizma, ki nato dolgo ni mogel diplomirati, ker so mu vzeli državljanske pravice, in ker so mu jih še večkrat jemali, se tudi ni mogel zaposliti in smo morali životariti od materine mizerne plačice, za njegovo hrano in obleko pa je naklonjeno večinoma skrbela država, ta mladostni videc, ki je z ognjevitimi govori spodbujal, prebujal revolucionarno zavest, kdaj je že to bilo! spodbujal trboveljske knape in jeseniške železarje, kaj je takrat, ko je bil duša gibanja, bolj tekoče govoril, bolj scela besedno plamtel? So se mu stavki začeli lomiti šele tedaj, ko ga je spodneslo? Prekinjal je shode, bil aktivist v gluhem času, ko so slovenski kulturniški meščani še verovali v demokracijo države SHS, gojili kumrn nacionalizem ali se zapletali v literarno estetske debate. Sodeloval je v štrajkih, v gladovnih stavkah po zaporih, se povezoval, srčno, z mladimi ljudmi, enako vnetimi, organiziral delavske množice, komunistično stranko, bil v vodstvu ilegalne slovenske partije, nekaj časa, v najhujšem obdobju, okrog leta 1929, celo njen sekretar. Ta, nekdaj poudarjeno erotično socialni človek je postal zadnjih trideset let do ljudi plašen, nezaupljiv in popadljiv. Zapori, grožnje, krivice, mučenja, zapostavljanja, nasprotniki so ga preganjali in pregnali v njegovo, morda ne sijajno, a kljub temu vzvišeno in kamnito, z zaničevanjem do poprečno človeškega (je postalo pri nas vse poprečno?) nadahnjeno izolacijo.

Naj rečem, da je z njegovo smrtjo zmagalo zlo?

Ne! Prejšnje smrti, moralne, socialne, ki jih je moral prestati pri živem telesu, zdravih mišic, so bile mnogo hujše od te, zadnje, biološke. Prejšnje smrti je povzročala surova človeška volja, boj tekmecev, pobijanje sovražnikov, nasilje, ki se vleče od prvih človeških časov in ga je oče doživel že zdavnaj – že v času mojega rojstva – v beograjski Glavnjači, ko so ga izbrano mučili, mu žgali podplate, v njegovi neposredni bližini ubili tovariša, je bil to Vuljč? njegovo truplo zavezali v vrečo in vrgli v Donavo; strahotna pripoved, ki sem jo poslušal od prvega zavedanja! Oče se ni nikdar ločil od noža, ki mu ga je Vuljč zapustil; imenovali smo ga ruski nož in bil je najotipljivejši simbol mojega detinstva: oče z ruskim nožem. Tak je bil naš domači mit. (Tokrat ima izraz domači pravilen zven.)

Ko ubija človek, je to manj čeden, čeprav pogosten posel; posebno če mori v imenu te ali one Ideje. Človek je edini, ki zares ubija. (Čast in slava mu!) Natura ravna drugače. Natura ne reže vratov, ne natika na kolce, ne grozi s smrtjo, da bi izsilila priznanje. Natura pomirja, jemlje vase, dela dobro, stvarem in ljudem daje pečat brezkrajnosti. Zato se na to, na zadnjo očetovo smrt ne morem jeziti, nič se ji ne da očitati. Edino natura ima pravico sklepati, kar je bilo v življenju nakazano, odprto, predlagano, zavozlano in življeno. Naturni konec je srečni konec.

Kaj naj torej rečem na koncu tega zapiska, te neobičajne osmrtnice, tega nagrobnega govora, ki mu ga berem, sam, očetu svojemu, dan po smrti, sredi razkošno zelenega Špika, razcvetele so se rdeče vrtnice in snežno bele, gostolistnate, mehke potonike, kos uči letati in se prehranjevati svoja mladiča, Sava šumi kot pred tisočletji; kaj naj mu rečem, ljubemu očetu?

Vse je prav, kot je. Trpljenje in sreča, ljubezen in sovraštvo, rojstvo in smrt, dobro in zlo. Vse je prav. Dokler bomo, naj vlada ta čudežna zmeda, ta zmedeni čudež!

Prav je tako. Bil je, kakršen je bil, moj moj moj oče, in prav je, da je bil, kakršen je bil, ta nemoj nemoj nemoj nemoj oče.

DŠ•hti v svetu brez kraja!

--