Prvo vprašanje, zalučano samemu sebi: sem pošast, ker ravnam, kot da se nič, prav nič pomenljivega ni zgodilo? Ker pišem, ker delam svoj vsakdanji šiht? Ker ne tožim, ne potihoma, ne na glas? Ker ne čustvujem, tenko, plemenito, prizadet? Ker ne tolažim drugih? Ne sebe? Ker sem uro po smrti odšel sem, nazaj, v Špik, v svojo trajno samoto, kjer bom počakal, deloven, do ure pogreba? Je edino prav, da živim svoje življenje naprej, kot sem ga doslej, ker smrt ne sme imeti moči nad živim, in smrti ni, če ji ne priznam, po svoji volji, mesta v svojem srcu? Ali pa je smrt najlepši dar med darovi, in mi je oče z njo prepustil več kot s čimer koli doslej: ker me je osvobodil sebe, svojega bremena, svoje mučne navzočnosti, svojega, četudi nehotenega, zasužnjevanja? Ker od tega hipa nisem več sin, ne več otrok, nimam več staršev? Ker sem se navsezadnje znašel sam, sam iz sebe v tej pustinji sveta?

Ta hip sem, kot je pri skrbnih pisateljih v navadi, pomislil, nadzor ne lenari, ali nisem iste besedice uporabil dvakrat v preveč neposredni soseščini in ali sem se izrazil dovolj krepko, izvirno. Očetova smrt ni zasenčila vseh drugih interesov. Pozornost do oblike ostaja. Je takšno moje početje primerno? Ne opozarja na otrdelost srca, na premoč volje, na poraz čustva? Na nestvor, ki zlorablja bližnje, sam sebe, prečudežni, samostojni svet v ponižen predmet lastnega opravka: opazovanja, premišljevanja, razčlenjevanja, upodabljanja, pisanja?

Četrt stoletja bo tega, kar me je presenetil in me prepričeval nekdanji prijatelj Tone Balant, tedaj genialno obetajoč filozof; po svoje, kot avtonomnega čudaka, sem ga tudi občudoval, četudi sem ga, po drugi strani, kot meščan, ironiziral. Pravil mi je, moralno ogorčen, ko sva si bila ogledala film Rdeča čeveljčka: prvo je vsebina, drugo in odvisno oblika. Prepričan marksist je trdil: oblika ni bistvena, povsem se mora, če naj ne bo zločinska, podrediti človeškemu, človeško pa je zmerom zgolj vsebinsko, čustveno, medosebno, eksistencialno, živo. V Rdečih čeveljčkih se namreč glavna igravka, božansko nadarjena plesavka, ki se je morala, žrtvujoč se za svojo umetnost, popolnoma odpovedati kakršnemu koli zasebnemu življenju, smrtno ponesreči, predstava, v kateri bi morala zvečer nastopiti, pa ni odpovedana, koreograf in ravnatelj tega ne dovoli, vsi nastopajoči plešejo, solisti in zbor, kot da ni nikjer nobene odsotnosti, le v sredini odra sta v zameno za primabalerino položena njena rdeča čeveljčka, baletni pravljični copatki, njen simbol, znamenje njenega dela, vloge, znanja, čudeža, ozki reflektor kroži okrog njih v istih ritmičnih, skladnih zamahih, kot bi spremljal živo gibajoče se mišičato, a obenem prosojno dekletovo telo. Balant je podivjal: grozljiv antihuman(ističen), kapitalističen, buržoazen, peklenski formalizem, je ves zadihan dokazoval. Dekletu – plesavki – bi že prej morali dovoliti, da ljubi, da (s)polno živi s svojim izvoljencem, da uživa svoje življenje, ne pa, da so jo skopili! Čemú bi morala samo dajati? Se žrtvovati za druge? (V začetku petdesetih let je pri bivših radikalnih požrtvovalnežih prišlo do reakcije: do odkritja svoje zasebnosti, telesa, užitka, interesa.) Pravico je imela do lastnega življenja! In zdaj, po nesreči, bi morali počastiti njeno smrt, njeno življenje, predstavo odpovedati, ne pa, kriminalci, da so imeli umetnost za pomembnejšo! – Besnečemu mu tedaj nisem vedel dobro odgovoriti; bil sem premlad, premalo izkušen, premalo čvrst in še ne svoj.

Pozneje, ko sem nekaj dni direktoroval, bedne, nične ure robovanja instituciji in (ne)človeškim vlogam, v katere je okamnela večina mojih znancev, sem moral o podobnem dejanju sam odločati. Izbral sem, še zmerom neoblikovan, konvencionalno rešitev, ki so mi jo prišepnili: predstavo sem odpovedal, razglasil sem žalovanje; ravnal sem kot dober, čeprav zakasnel Balantov učenec.

Danes – mar sem že sezidan, trden, cel, zares ves močan? kako bi se motil, če bi se vdal takšni laskavi samooceni! – razglabljam drugače: ne živo ne mrtvo naj se ne podredi nikakršni konvenciji! Tudi topla človeška vsebina naših duš naj se pokori velelniku ustvarjanja ali možatemu oblikovanju snovi, sebe. Pokorna naj bo celo ljubezen, ponižna pred silo, ki ... kaj, ki ... ?

Smrt je neizogibna. Življenje zmoreš preprečiti, smrti ne. Smrt je edina dokončna usoda, enosmiselna, brezsmiselna, nadsmiselna, ki je nihče ne premaga. Zakaj bi potem obupaval, če najbolj je? Smrti nisem dolžan nič, se pravi, vse: samega sebe; življenju sem prav tako dolžan vse, samega sebe, se pravi: nič ali komaj kaj! Smrti morem podariti vse, ker me edino ona osvobaja, zavezuje za življenje. Ali bolje: smrt me najstrašneje, najdokončneje obvezuje s tem, ker mi daje, nepodkupljiva, le nekaj bežnih trenutkov na razpolago, vagabundu, igravcu na srečo, da jih oblikujem po svoji čudi, po svojem premisleku. Jih bom zapravil, za medalje in skledo leče, za varnost evnuha, za slast drekobrbca? Jih bom zbral, izcedil iz njih olje življenja? Jih bom preganjal in poganjal po pokozlanih gostilnah, na dolgočasnih meščanskih obiskih, v bebastih službah, po plehkih uradih? Se bom trudil, da bodo čim hitreje ali čim počasneje, vsekakor pa čim ugodneje, čez komot ga ni, ti goli trenutki potekali in iztekali? Ali pa bom razumel, da so mi bili dani na posodo, da sem z rojstvom podpisal bianco menico in da moram zdaj vračati, vračati zase in za druge, za nedorasle, za nesrečne, za krhke, za vse, ki so se ponesrečili? Da je oblikovanje vrnjeni dar, dar za dar? Da edinole z njim, jaz, usojen za pisuna, ne popustim?

Stari stoiki so me, ne brez uspeha, naučili: živi, kot da ti je jutri umreti, poravnaj račune, ne pričakuj od življenja – od drugih – kaj prida sreče, zanašaj se nase, dajaj ti drugim, ne terjaj od njih, védi, da si bil prah in da se boš v prah povrnil; pristani na to, da smrt, tudi tvoja, ni nobena krivica, z njo se stvari šele uravnavajo: postanejo, kot so že bile, preden si prijokal na svet in žrtveniški red stvari s svojo samoljubno pohoto zamešal. (Tudi tu sem stoicizem prekvasil s krščanstvom in budizmom; nič hudega, saj se ne gremo stroke, kajne? To, čemur roža pravimo, dišalo tudi bi z imenom drugim!) Človek ljubi, trpi, počne; ko umre, gre polagoma vse v nič, spomin nate, tvoja dela, drobceni vpis v svet. Vendar – je ta vlažna, mehka zemlja, v katero se razbremenjeni, olajšani, podojeni vračamo, res nič? Ne pojejo mile ptice, ne slišiš ščebetanja ščinkovcev in zateglega piskanja žolne? Se ne spovrača vigred, cvetoča? Ne zazeleni trava, nova vsako pomlad, nastlana z marjeticami, regratovimi lučkami, trpotcem, deteljo? Niso skale, ob meni, enako mogočne, kot so bile, enako nerazdrobljive? Ni celo goreča masa plinov, ki ji pravimo sonce ali zvezde, najbolj trajna, najbolj obstojna, veličastna, sijajna? Kakšen nič neki! Z njo, s to maso in njenimi zvezdnimi, galaktičnimi, šipkovimi, jasminovimi cvetovi bom živel naprej, nepresahljiv, in bo živel moj oče, njegov oče, vsi naši očetje, le da ne v podobi očetov, hvala bogu, le v liku energetske mase in, če hočete, vesoljne duše. Vse to je: je enako kot smrt, je skupaj s smrtjo eno in isto, brezkrajno, tolažljivo.

Vsako jutro, pet minut pred sedmo, poslušam kratko duhovno premišljevanje na dunajskem radiu. Davi je evangeličanski pastor razpredal misel o človekovem vstajenju izza groba, pokopališča, prahu; včeraj je bajal o dobrotnosti smrti, smrti se je treba radovati, je svetoval, duša je našla pokoj, vrnila se je, kamor spada, v srečo, v dom. (Vem, v ustanovi ni doma, le depó in keha.) Zakaj ne bi teh zaupljivih besed, te otroške vere sprejel, čeprav jo razumem po svoje? Kaj ni oblika kamna, vetra, rdečega jabolka, v katere prehajamo, lepša od človekove? Ni takšno preseljevanje duš za človeka edina dokončna sreča? Ni vsaka oblika sleherne zemske in nezemske reči lepša od človekove? Se pravi, da na slabše sploh ne moremo? Noben stvor pod nebom ne trpi toliko kot človek, morda le tisti, ki jih človek ujame, pripne na verigo, da mu gonijo kolo; noben ne napravlja toliko smradu, težav, zločinov. Nemogoče je, da bi bilo še kakšno bitje v tolikšni meri nesrečno. Rože čutijo, se z nami pogovarjajo, mahajo nam v pozdrav; ko jih režemo, jih boli in umirajo, vendar je njihovo trpljenje le delček lepote, ki jo sijejo. A človek? Ne razmetava bistveno več zla od dobrote, ta sejavec groze?

Razúmite me: ne zagovarjam smrti, obožujem življenje. Le oberoč drobim svojo pesem: smrti se ni bati; ni zla; sprejmimo jo spokojno, kadar pride, dobrotnica, čeprav nenadejano in z veliko bolečino. K vsakršni bolečini, tuji in svoji, se približujemo spokojni, dobri, sprijaznjeni. Nikoli se pobotati s slabo družbo, s kruljavimi ustanovami, s plitvostjo, z omejenim poprečjem, z norm(alnostj)o; s smrtjo zmerom. Ob smrti ni razloga za obup. Naklonjenost življenja, ki je smrt, sem dojel, ko mi je umrl – edini – brat, devetnajstleten, hudičevo nadarjen, s silovitim življenjem pred sabo. Nanj sem bil stavil, ne nase; smrt je z enim zamahom svetle kose pokončala moja pričakovanja. Če sem tedaj prenesel ta sunek z mečem, to razparanje telesa, kaj me še lahko zadene in zamaje? Brat se ni zvrnil v jamo; kot kraljevič je preskočil v sredico oreha, v rdeče meso češnje, v zmerom pokončni veveričin rep, v hladne peruti gorskega viharja: v čudež sveta. Spremenil je le položaj, obliko. Iz enega čudeža sveta je prešel v drugega.

Da, čudež je tudi to naše človeško življenje: to moje življenje. Navzlic gnoju, ki se ga drži in ga proizvaja, je čudež. Me res lahko tre in stre trpljenje, če ne želim? Če ljubim, brezmejno, kar je, kakor je? Če ljubim tudi smrt vsega? Če mirno, z nasmehom, vedečnim, pričakujem vsakršno, tudi svojo smrt, najsi se oglaša v tej ali oni obliki, majcena, meni namenjena, kot preprečitev objavljanja tekstov, kot onemogočanje pisanja, velika, kot utrnitev diha? Če zbrano, skrajno silaško, z vzdignjenimi zapornicami, s pretokom vseh energij, a obenem predano, zbogano, do breztelesnosti svobodno izrabljam sleherni živi trenutek tega življenja, ki mi je bilo podarjeno, da ljubim, brez pregraj, da trpim, brez pogojev, da uživam in delujem, da z močjo blaznega doživljanja in sodelovanja v zgoščenih prekucijah sveta polnim, hip za hipom, vsak kotiček svoje notranjosti, da to doživljanje, počenjanje jemljem za predmet opazovanja, razčlenjevanja in zgnetenega oblikovanja? Da pečem iz svojega telesa, gibov, zamahov, želj kruh, ki bo dober tudi drugim? Ni tedaj vse en sam vzhajan duh, vse potisnjeno do skrajnosti, nikjer nobene praznine, odsotnosti, niča? Ne velja edinole stavek: vse je?

Ni potemtakem življenje v celoti in v posameznostih en sam čudežen krik, opójen ogenj, krčevit napon, pretresajoč orgazem: sreča? Mu ni smrt enaka? Ne sledim s tem, zvest učenec, tudi drugi zapovedi stoikov, ki pravi: žívi, kot da bo tvoje življenje večno! Načrtuj najbolj pretirano čezmerne programe (ubogi stoiki, če bi odkrili, kaj jim pripisujem!), zidaj najbolj drzne piramide, piši foliante, debele ko gore, računaj z desetletji, s stoletji, s tisočletji, ne pusti se zbegati, nikoli nikomur, ne dovoli si vzeti zaupanja vase in v svet, ustvarjaj, dajaj! Če boš veroval vase in v usodo, boš nagrajen z najvišjo nagrado: z blestečo, razkošno, utrinjajočo se, skromno, nevidno smrtjo, s takšno, kakršno si želiš! Veter bo razvejal tvoje besede, dela, moč, ta moč se bo naselila v druge, v drugo, neznana, brezimna, rešen boš vseh odgovornosti in pogledov, slave in reklame, sovraštva in preganjanj; letal boš, brezkončen, z junijskimi semeni po vonjivem vročem zraku.

Oče v zadnjem času ni želel več živeti. Trudil se je še zmerom po deset, štirinajst ur na dan (potezo sem dedoval); tako se je bil navadil izza mlada. A zapustila ga je strast, moral se je siliti – sproščajočega, mirnega veselja pa z delom nikdar ni imel, bil je sestavljen iz volje, dolžnosti, sile in gnanosti, da bi preobrazil svet, obenem pa mu je bilo pretirano delo zatočišče, v katero se je zatekel pred porazi politično institucionalnega in ostalega sveta. Sla po prebivanju se mu je že zdavnaj izmuznila, držala se ga je, leta in leta, le še nekakšna divja, nemalokrat umetno samosprožena napetost, želja po dokazovanju, da ima prav, boj za lastna, osamela, nepriznana, odrinjena stališča, nerazumen, netaktičen prepir, ki mu ni prinašal zmag, saj ga je redno vodil skrajno nespretno, najbrž z mazohistično željo po alcestovskem porazu; vprašanje je, če si je zmage v zadnjih treh desetletjih res kdaj iskreno zaželel. Zdaj, zadnji mesec mu je bila odvzeta tudi poslednja muka: njegov življenjski smisel, njegovo smrtno breme, kdo bi vedel. Začel je posedati, milega obraza, on, ki ni znal počiti niti za hip in ki ga je stalno gnala vznemirjena dejavnost. Postal je nežen in drobno človeški, on, ki mu je Alenka pravila prabog. Črte obraza so se zmehčale, kolikor se je njegova izklesanost sploh mogla otajati; glas ni več, kot včasih, ob slednji priložnosti, pravičniško rohnel, roke so omahovale; se je mar odpiral vserazumevajoči dobroti, on, profesionalni bojevnik, nikdar pomirjeni, četudi nikdar zmagoviti upornik?

Vendar – je njegova pomiritev zopernaturna? Pritrudil se je do sedemdesetih let, opravil je velik, mogočen posel, sezidal je kopico stavb, nekaj garaških knjig, svojega duha, svoje telo, svoj žar in svoje trpljenje je vnesel v skupno stavbo. V najhujših časih je sam, z redkimi tovariši, redek med razumniki, držal, Atlas, podirajoči se strop vere v narodovo in družbeno prihodnost. Tedaj je bil več kot nekdo: bil je jeklo in granit, up in moč, setev in žetev. Pozneje se je umaknil vase: vera, upanje, ljubezen so se mu odtegnili, postal je ubežni kralj, brez kraljestva, brez zemlje, brez drugov, blodeča zakleta vešča. Ni storil dovolj? Vsakdo, tudi junak, ima pravico do počitka, do večnega; saj drugi, naslednji, zmerom znova priderejo z neugnano slo in ženejo – kaj? veter? tok? privide? lavo? – naprej.

Umrl je, ko me ni bilo zraven. Bolnik na sosednji postelji je povedal, da je bil smrtno zahropel in utihnil. Nato so ga naložili na voziček in odpeljali.

Pol ure pozneje sem odšel v bolnišnico po njegove reči. Najprej sem trčil ob njegovo posteljo; bila je že nanovo pogrnjena, čakala je na naslednjega umirajočega. Navidez se je zdelo, kot da ni nikoli nihče ležal na nji, kot da tudi Dušana ni nikoli bilo; pomislil sem, ali se kdaj vživimo vanjo, v poslednje ležišče, ali kdaj poslušamo, kaj nam na posebnem valu, šifrirano, pripoveduje? Mislite, da ji je res vseeno, če mora služiti zgolj smrtim? Da ne more slišati poleg strašljivih tudi obetavnih porodnih krikov? Da nihče ne leže nanjo poln sile, trdnega spanja? Je res le sredstvo našega gospodovanja? Ste prepričani, da, občutljiva, ne zaznava smrtnih hropenj, da se ne zareže v ležišče vsako noč vsaj en brezdanji vzdihljaj?

Poletno opoldne. Ljubljana brni skoz odprto okno. Strežnice se spreletavajo, golobice. Vse je kot ponavadi. Svet ne pogreša umrlih. Kralje, ki so do zadnjega načelovali kraljestvom, položijo, s svečanostmi, v mavzolej; razprestoljeni in ubogi padajo v zemljo potihoma. A še včeraj je ležal tu, izgnani kralj, me zgrabil, velikanski umirajoči pajek, s koščenimi prsti, smrtni pot se jih je oprijemal, za roko, mi jo, onemogel, stisnil in odmrl v neprisotnost. Še včeraj sem zaznaval njegovo sunkovito dihanje, bile so zadnje moči, ki so poganjale stroj; komaj je živel še kot človek, ves v aparatih, po cevkah so mezela v njegove izsrkane žile kri in druga življenjska hranila. A je bil. Danes pa ...

Ko sem se dotaknil njegovih reči, sem dognal, da je njegova osamelost zapustila le njega, končno pomirjenega, da pa je v tem svetu ostala: prešla je na tisto, kar ga je bilo spremljalo, kar je bil uporabljal. Ko sem vzel, nežno, kot komaj izvaljeno taščico, iz predala bele nočne omarice njegovo uro, se mi je v dno duše zasmilila. Ubogo zapuščeno dekle! Nelepo, spravljeno v siv kovinski okrogel zabojček z motno šipo na gornji strani; oče jo je prinesel iz Buchenwalda, iz taborišča, in spremljala ga je, sirotica, obtolčena, črnikasta, času in gospodarjevemu ugledu neprikladna, skoz tri desetletja. Na kaj ga je spominjala? Na življenjsko dno? Mu je dajala trdnost, varno zavest, da tega dna ni več mogoče preseči? Čutil sem: ve, da je nihče ne bo več vzel za svojo. Zdaj je na cesti. Tožila mi je, z neslišnim glasom, na koži sem zaznaval njene krike. Ko sem jo spravljal, zavito med časniški papir, v žep, je zastrto oddajala: brez ljubimca sem, brez ljubezni, brez dobrih prstov, ki so me navijali, ki nikdar niso pozabili name, brez oči, ki so me, kratkovidne, tolikokrat vsak dan opazovale in se nikdar niso zmrdovale nad mojo grdoto. Od danes naprej pa …

Listnica, oguljena, glavnik, nereprezentativen, osebna izkaznica, orumenela, copati, brezpetniki, halja, cifasta, očala, brez okvirjev, debele leče, da, očala še najbolj, ker so najbolj osebna: vse te reči, ki so bile še včeraj nerazdružljivi del njega, bolj kot žena, bolj kot otroci, celo bolj kot knjige in spisi, držal se jih je, osebnih reči, njegov posebni vonj, včasih se mu je pridružil tudi dah po neretvanskem tobaku, a dolga leta je že, kar je pokadil zadnjo cigareto, njegov vonj je v moje detinstvo vnašal veliko varnosti; brž ko sem ga zaznal, sem, orešek, splezal nazaj na drevo, na oreh in bingljal nad svetom v varnem okrilju močnih vej, od danes naprej pa se bo ta vonj izdišal, njegove reči bojo zavržene; v najugodnejšem primeru se bojo, po milosti dedičev, prašile v temnem predalu komode. Bi jih lahko še uporabil, vsaj kdaj, da bi prešlo vame njegovo srce in srce njegovih igračk, srce njegove pogumne mladosti? Naj bi se česal z njegovim glavnikom, meril čas, vsaj od časa do časa, po njegovi uri? Včasih oblečem bratov okrvavljeni, že deset let zapuščeni suknjič, čutim njegovo toploto in toploto telesa, ki ga je nekoč ščitil; in vem: nič ni nično, tudi brat ni ničen, v meni živi naprej. Živi, ker mi je podaril čop svojih las, ker sem mu vzel, po smrti, suknjič in okvir za očala; živel bom z Dušanom, ker bom obul njegove rumene, luknjičaste poletne čevlje, njegovo modro karirasto srajco, si nataknil, pozimi, na njegove gojzarje njegove dereze. Ne, paleolitski čas še ni minil, zame reči niso mrtva sredstva, most so, na katerem se srečujeva, tok, ki naju pod visokim tlakom spaja v eno telo.

Ko sem naprosil belo sestro, naj mi mrtvega očeta pokaže, me je odpeljala v kopalnico in ropotarnico, kjer je začasno ležal, pokrit čez glavo z belo rjuho, v belem, čistem, higieničnem prostoru. Odgrnil sem belo pregrinjalo, opazoval zamišljeno, napeto, zbrano, mirno ta, le še nekaj ur prej prisotni obraz. Zadnjič te gledam, oče; kaj si, si maska ali kost, spomin, duša?

Moram si vtisniti tvoj obraz v spomin, čim globlje. Moram posneti, kot vešč fotograf, kot kipar, ki snema posmrtno masko, sem si dopovedoval, to obokano, kamnito, trdo mrtvo lice. Kaj si? Truplo ali oče? Reč ali človek? Si res, komaj nehaš dihati, že truplo? Mrtev človek? Si res drugačen, v temelju spremenjen? Z drugega sveta? Sam v sebi sklenjen? Brez vprašanj, ves v odgovoru, v jasnem, v večnem? Niti lep niti grd, zgolj drugačen? Skrivnosten? Svoj? Tuj? Pravzaprav si čudne vrste zmagovalec; ne človeški, ne tak, ki se veseli svojega uspeha, ki ga vrednoti; morda le popotnik, ki je prispel do konca poti, do kraja, kjer mu je zadnja žena – Penelopa, smrt – izvezla bledi mrtvaški prt; tak, ki mu je vseeno in ki ga nobena človeška ničevost več ne prizadene.

Ni se mi zdel zapuščen, ta rezani telesni kamen; ne. Nikomur ne boš več, telo, služilo. Pa si se sploh kdaj komu v resnici udinjalo? Si bil kdaj posoda duše, nečesa, kar te je transcendiralo? Tisto onkraj trupla – živo – je sicer sedemdeset let bilo, a kako? Najbrž ne kot namen, ne kot cilj, ne kot smisel. Ni bilo telo za časa življenja uklenjeno v živost, ujeto v neko evforično, histerično, razburjeno, pretirano, trapasto stanje, ki mu pravimo, z najglobljim spoštovanjem, človeško življenje? Vse, kar se potika po človeškem življenju, je vprašljivo, prehodno, pogojno, prisiljeno, nadomestno, truplo pa, zdaj zrem vate kot včeraj, živiš pred mano v jasni dokončnosti nepremakljivo. Tako živi pred mano, meni vsa prečudežna, velika natura. Tu je vzrok, da trupla ni več mogoče uporabiti, kot bi se dalo nesrečni glavnik ali zapuščeno haljo; na prosekturi ga kvečjemu razstavimo, mu iztrgamo srce in jetra, odrežemo jezik, razvežemo mišice. Lahko ga uničimo; nič lažjega. Ne zmoremo pa ga držati v dovolj trajni odvisnosti, kot držimo, gospodarji, žive (mrtve?) ljudi. Svoje si, telo, in odhajaš, kamor – po nalogu usode – moraš.

Priznavam mnogo očetov, duhovnih; ta, včeraj umrli, pa je bil edini tudi telesni, biološki, neposredni. Nanj sem bil, v svoji rani mladosti, najbolj navezan, sprožil mi je največ ljubezni in mi podaril največ trpljenja, nemalo sovraštva in odpora, obilo sreče. Bil je poudarjen oče: trinog in nekdo, ki se zame ne zanima; zakon in trpka izkušnja; zgled in prepoved; sramota in lepota; žolčno razočaranje in steber, okrog katerega sem se ovijal. S svojim obstojem je težil na meni, rezal vame, me trl in pobijal, pred tem pa me je postoril, me napotil k modri roži, v brezpogojnost, v slo po absolutnem. Kako naj mu ne bi bil zavezan? Kako naj mu ne bi želel ubežati? Kako bi mogel ne posnemati ga? Kako ga ne bi moral spodkopavati?

Zgodba vsakega mladostnika je moji podobna, moja je, verjetno, samó silovitejša. Prebival sem v posebnih, neurejenih, nezdravih, problematičnih, prepoudarjenih razmerah, zato je bilo moje in moje okolice doživljanje prenapeto, nenaravno, premočno. Oče, čeprav večinoma odsoten, pa je bil središče, svetišče tega – mojega – drgeta, hlepenja, padanja, muk, norenja in môr; bog, ki sem mu žrtvoval živega sebe, oltar, na katerem sem žrtvoval svojo prihodnost, svoj namen, žrtvenik, na katerem sem bil žrtvovan in kjer se je žrtvoval tudi on. Zgodba mojega življenja se spleta okrog njega in okrog tega žrtvenika. (Koliko moči mi bo potrebno, da jo bom, polagoma, izpovedal, to vročo temno zgodbo?)

Pogostoma se sprašujem, zakaj je moje čustvovanje, vrednotenje, doživljanje tako razcepljeno, razdvojeno? Zakaj trdim zdaj eno, zdaj nasprotno? Zakaj me meče v cikcaku in podi iz skrajnosti v skrajnost? Ni prvi vzrok za to v mojem odnosu do očeta? Ni ta odnos model mojega čustvenega, morda pa sploh celotnega življenja? Se ne borim nenehoma, skoraj od malega, zoper avtoriteto, šolske oblasti, državo, politiko, teror? Me ni za takšnega oporečnika vzgojil oče? Ni bil ta boj njegovo življenje (dokler se mu je vzpenjalo)? Nisem pretiral celo tako daleč, da sem se nepričakovano hitro odpoved(ov)al lastni avtoriteti, na književnem področju, kot direktor, kot družinski oče, ko sem spoznal, da pelje v samo nasilje, v obnovo avtoritarno paternalističnega sistema? Ni bila slaba skušnja z mojim očetom razlog za takšno samoodpoved? Ker sem občutil, kako trhla je postala njegova avtoriteta, ko se je oprla zgolj na dogmo; kako nasilna, ker ni veroval vase, a se je želel vsiliti; kako in koliko je (po)škodovala naokrog, najbolj pa, avtodestruktivno, svojega neprilagodljivega nosivca? Ni ta moj temeljni in usodni »anarholiberalizem« (čemu ne bi uporabil prijetne politične psovke in jo priredil za intimno rabo?) en sam – uspešen? neuspešen? – boj zoper lastnega očeta, ki sem se ga bil moral osvoboditi, ker sem ga preveč ljubil in mu bil preveč podvržen?

Malokateri mladostnik je bil tako razburjeno, tako noro zatrapan v svojega očeta kot jaz. Oče mi je pomenil mnogo več kot samo biološkega ali družinskega očeta; na biologijo nisem dal bogve kaj, družina je bila posebnega značaja. In tudi oznaka »pomenil« je netočna, prešibka. V razmerju do njega (ki pa je bilo le osredotočenje razmerja do vseh, do drugih) nisem bil jaz, ki ga gleda, občuduje, sodi, ljubi. Moj jaz je (s)plahnel, kot da ga nikoli ni bilo; in res ga (še) ni bilo. Ne le počutil sem se kot očetov del; bil sem kos njegovega mesa, prst na njegovi roki, ki se mu je ponujal, naj z njim prijemlje, kaže, tipa, naj ga uporabi za svoje sredstvo in podaljšek lastnega telesa; bil sem odmev njegove duše, skril sem se v njen temačni zadnji kót in tam, pretresen od božje navzočnosti, trepetal od sreče in groze. Ne bi moral nastati iz takšnega mojega razmerja brezpogojno vdani fanatik, kakršne so zahtevale eshatološke mesijanske organizacije ali Alamutov vodja, cinični Hasan? Kaj me je iztrgalo iz dejavne erotične predanosti bogu, ki sem želel, naj me izsesa in odvrže, zgolj v lastno slavo in po lastni volji?

Preprosto dejstvo, da me nikoli ni hotel uporabiti? Da je znal ljudi le navduševati, priklicati, notranje prepričati, pridobiti, ne pa voditi in pošiljati v smrt? Da je gorel, a sam, in drugih ni znal upepeliti? Da je tičala tragedija njegovega politično revolucionarnega življenja ravno v tem, da ni znal organizirati fanatičnih sledivcev; da se mu je upiralo vladati, kralju brez dežele; da je bil že spočetka, sicer starejši, a odrinjeni, zaprti, preprečeni brat; da ni bil zmožen lahkotno sprejemati velikanskih odgovornosti in je zato ostajal teoretik; da ni imel smisla za igro, za hazard; da ne bi užival, ko bi izpostavljal druge, množice; da ni znal izkoristiti nobene svoje prednosti v tekmi, nobene zmage; da se je prehitro zagrenil, ko je odkril, da je tudi novi svet zelo drugačen od njegovih (otroških?) predstav.

Ko sem dopolnil šele prvo desetletje svojega življenja, je bil že izločen iz bitke za svet; od tedaj naprej sem prisostoval le njegovemu postopnemu, krčevitemu, trzajočemu razpadu. Zgodovinopisje ga je začasno reševalo, zatekel se je vanj z nezmanjšano energijo, a brez ljubezni, brez obeta absolutne prihodnosti, brez religiozne razsežnosti, ki bi jo tako potreboval; bilo mu je le nadomestek, pripraven, da, od ure do ure, odstrani življenja gnus, da obupu, vsaj za hip, za tale in nato za naslednjega, prepreči vstop v še občutljivo, hudo ranjeno srce.

Takšen me ni mogel več zanoreti, spravljal sem se nanj kot na lažnega boga, kot na prevaranta, ki me je toliko let vodil za nos, kot na razmočen plakat, ki je v službi drugih, gospodarjev, pravih. V teh sem črtil glavne krivce njegovega zloma, natančno presodil, da skušajo, skoz plakat, z njegovim posredovanjem, zlorabiti tudi mene, a se jim nisem, nikoli, dal; menim, da se ne bom dal nikdar, nikomur. Tudi njega sem začel sovražiti, ker se nisem mogel osvoboditi predstave, da je bog. So šele včeraj opoldne, ko je ostareli, že zdavnaj učlovečeni, križani, razdedinjeni bog, po dolgoletni agoniji, dokončno, pred mojimi očmi tudi telesno umrl, odpadle z mene zadnje spone, ki so me priklepale nanj, me vezale na njegov svet, zoper katerega sem se, odvisen, moral kritično in bojevito opredeljevati? In, kot čudežno dopolnilo, ni prišel včeraj vame, kot v novega boga, lanskoletni bog, bog zime v boga pomladi? Kralj je umrl, naj živi kralj? Bog je umrl, naj živi bog!

Ni vse zlomljeno, utrujeno, ponesrečeno, zagrenjeno, neobvladano odpadlo od njega, se razblinilo v nič, ko se je prerodil, feniks, v obnovljenem sebi, v meni, v ritualu vstajenja? Ni ostal le njegov železni značaj, neprimerljiva volja, vulkanska strast? Se ni naenkrat, iz bližine, oglasila osvežena čista vera, nedolžen vrelec zaupanja v svet? Ni brizgnil ta živi vrelec v moje oči, včeraj, ko sem strmel, zadnjikrat, v očetove pozemske ostanke? Me ni oživel, kot me je bratova smrt pred davnim? Ne čutim zdajle obeh energij v sebi, Aleševe in Dušanove? Ostal sem namesto njiju, na njunem mestu. Oba sta se mi dala, oba sta odstopila iz bitke, da bi bil ... jaz? Ne jaz, ne, ampak tisto v meni, kar je (bilo) tudi v njiju, kar je v vseh nas: človekov energetski brizg pod nebo, moč njegove brezkrajne vere, blazno zaupanje, ljubezen, ki ne pozna meja, vztrajnost vodometa, zlatometa, ki se mu reče dar.

Nekoč, na začetku, je brez priprave začel preraščati v mitski lik. Navsezadnje nič čudnega. Ko sem se rodil, je dopustoval, za več let, v zaporu. Dojenček sem poslušal mitske zgodbe o njihovi prihodnji – blazno pričakovani – vrnitvi; doma smo se utapljali v religioznem razpoloženju, kot Židje v babilonski sužnosti, kot rod, izgnan iz Edena: pričakovali smo Mesijev povratek. (Doma: mati in jaz.) Potem se je Mesija za malo časa oglasil pri nas, ropotal po pisalnem stroju, videval in oboževal sem ga, ko se je, dolge postave in odmaknjen, visok, kdaj pretaknil po stanovanju in me morda ošinil, zviška, z očmi; dejansko je bil daleč nad mano in stran od mene, odsoten iz mojega vsakdanjega prebivanja, tega so zapolnjevali mati, predvsem pa stara mati in stara teta – mati je bila ves dan v oddaljeni službi, opoldne ji je preostajalo le toliko časa, da se je pripeljala iz Most in me poljubila. Oče se je sem in tja, prej grozljivo kot naklonjeno, bog stare zaveze, premaknil spod neba, spregovoril z mano v obliki strele, redkokdaj kot goreči grm. A nič hudega, tega mu nisem zameril, še zdaleč ne, takšen je pač božji način občevanja z nami navadnimi zemljani; oče se je držal božje etikete, ki je še krepila njegov veličastni in izjemni položaj.

Po takšni, začasni, vrnitvi so ga, kajpak, spet vzeli; državna policija je bila, zame, nekakšna nasprotna stranka na Olimpu, ki je Zevsu stalno nagajala, ga detronizirala, ga zazidala v nebo, ga zaprla v temnico, se pravi, v Glavnjačo, Lepoglavo, v Sremsko Mitrovico. Pregnani bog, zares, očetu se je godilo enako kot Zevsu, ko ga je izrinil krščansko židovski gospodar. (Ves čas sem mešal grške bogove in krščanskega.) Izločil ga je spet za tri leta, za tista, ko bi najbolj potreboval očetovsko trdno roko. Pod nebeškim svodom so zopet viseli temni, nevihtni oblaki, mučil me je stalen, večleten sončni mrk. Naš (?), moj (?) dom kot grobnica. Spet čakamo, na Vstajenje; zgodbe svetega pisma se brez predaha ponavljajo, zmerom nanovo oživljene.

Rojen sem na cvetno nedeljo. (Moj brat si je poiskal smrt na isti praznik, med oljkovimi vejicami, simboli miru, in butaricami, znanivkami vesne, v brezoblačnem dnevu, v žgolenju ptic, svet se je prebujal.) Že od malega sem si zapičil v glavo, da teče – da mora teči – moje življenje od cvetne do velikonočne nedelje, skoz veliki krvavi teden. Na začetku obet kraljevanja, nato padec v zapuščenost, sramota, hujša od Barabove, trpljenje, s katerim te obsipajo pripadniki istega naroda, meščani, Kajfe, Ane, farizeji, reakcionarni politiki in kulturniki, tradicionalisti, preganjavci moralistični komunisti; nato smrt na križu. A nazadnje? Vnebohod; kaj bi drugega. A ker je nebo zemlja, zemlja kamen, kamen rdeče ali bernikovsko jabolko, jabolko volčji gobec, lisičji smrček, blagohotni veter, mehka misel, vroča kri, je nebo povsod, Lojze Kovačič ima prav, da, povsod je nebo, nebo je vse, vnebohod je vrnitev v vse: sleherna smrt.

Na to vrnitev smo čakali; čakam nanjo. Zato me je Čočosan, v začetku okupacije, tako prizadela; tudi tedaj sem trepetal, kdaj se oče vrne. Metuljček dočaka Pinkertona, a saj veste, kako. Vrnitev se dogodi, a ji spet sledi veliki teden, vsako leto, vsako pomlad: ljubljanski zapori, mariborski, Bileča, Ustica, Flossenburg, spet beograjski in ljubljanski zapori, skoraj že dolgočasen krog, ista mesta, iz leta v leto, deset let. Ko je bil Zevs zadnjič na prisilnem dopustu, sem štel že devetnajst let; pravkar mi je Ferdo Kozak v Novem svetu objavil prvo gledališko kritiko. In tedaj Zevs ni bil več Zevs in njegova vrnitev ne več Velika noč. Boga so okužili s smrtno boleznijo, bolan bog ni več bog. Začelo se je umiranje, trajajoče petindvajset let. Perspektiva kakršne koli božje vrnitve, vnebohoda v nebo, ki je različno od zemlje, se je zlomila. Odzdaj je živela zasužnjenost v navidezni svobodi. Grenak molk.

Kadar je prestoloval na pričnah in za zamreženimi okni v ljubljanskih zaporih, me je mati jemala s sabo in sva se sprehajala po Miklošičevi; droben črviček, ki zre v nebo, tja visoko gor pod streho, v vrsto oken, zagavtranih in odljudnih. Upala sva, morda naju kako zagleda, izza te ali one rešetke, in zve, kako sva njegova, kako zvesta. Sprehajanje po tej ulici mi je prišlo že v strašljivo navado. Še dojenčka me je teta prenašala, v naročju, gor in dol, da bi me uzrla mati; tedaj so zaprli tudi njo in jo skušali vplesti v veleizdajavski proces. Zmerom kdo misli na koga, ki je zvezan in zaklenjen. Zmerom kdo koga ljubi; še zmerom smo ljudje. Ljubi, kot sva tedaj midva z materjo: z zagreto mislijo na moža in očeta.

Drhteče sva verovala v vse tisto, kar je simboliziral, za kar se je boril in od česar je trpel: za komunizem. Nič naju ni moglo zmesti. Policije, jugoslovanske in vmes italijanska, so vdirale v hišo, nočne preiskave, preganjale podnevi, a so naju le še bolj utrjevale v izročenosti bogu, čeprav so, po drugi strani, ti surovi postopki, odstavljanje od boga, nenehna vznemirjenja hudo načela mojo detinsko psiho in me raztrgala v težko ozdravljivega nevrotika. Tudi to je bil, navsezadnje, očetov dar, posledica, s katero je njegov revolucionarni boj oplazil mene. Vendar, šlo je za velike, za svetovno zgodovinske spremembe; mojih muk, moje žrtvovanosti oče v glavnem – ali nikoli – ni opazil. Razumljivo, židovski bog se ne ukvarja z malenkostmi, revolucija ne gleda na trske, revolucionaren voditelj je odgovoren za izvoljeno ljudstvo v celoti.

Ta bog je, po materinih besedah, znal vse. Obvladal vse jezike. (V kakšen ponos mi je bila ta njegova nadzmožnost! Kako sem se, pred tovariši, postavljal z njo!) Poznal je vse podatke; živa enciklopedija. Znal je odgovoriti na vsa vprašanja. V prsih mu je bilo čudežno in veliko srce. Zvest. Od rojstva do smrti je stal na istem, na marksističnem stališču in to mu je, šiba bajanica, odprlo vrata v vse skrivnosti; tako sem ga doživljal. Bil je predan in močan. A vse te lastnosti so bile namenjene celoti, narodu, ljudstvu, proletariatu, človeštvu; ni se jih dalo uporabiti v zasebne namene, niti v familiarne! K meni so se sklanjale in me osrečevale le kot k enemu izmed mnogih, le kot k – skoraj zanemarljivemu – členu skupnosti. Ne, pri nas doma (domá? v družini ni bilo dóma, za dom je veljala vesoljna zemlja! ni tako, še danes, z mano, zvestim posnemovalcem?) se ni zganjal nepotizem. Očetovi odnosi do mene so bili zgodovinsko pravični. Oče je bil zares nadčlovek, nadoče.

Iz njega sem črpal vse: misel, stališče, socialni položaj, čustvene muke. Zaradi njega so me preganjali v osnovni šoli, v gimnaziji in pozneje. Če bi našteval, kaj vse so, otroku, metali v brk ... Recimo, ko sem, kratkohlačnik, ustanavljal lahkoatletsko društvo (bil sem nor na organiziranje, česar koli, društev, socialnih občestev, ljubezenskih združb, patološko družbeno erotičen) in predlagal, naj ga imenujemo Kičaki, vrag vedi zakaj, bogve kje sem to skovanko brez repa in glave pobral, so otroci – prijatelji – takoj protestirali, češ to je komunistično ime, naše društvo že ne bo podružnica komunistov (= ubijavcev, zapornikov, roparjev). In z društvom ni bilo nič. (Kolikokrat se mi je še ponesrečilo. Bom kdaj odnehal? Zdaj sem previdnejši, vendar ...) Sošolci z Grabna, skoraj lumpenproletarci in pravi otroci proletarcev, Graben je bil najslabša predmestna šola, so me vsak teden, ob sredah, po šoli, nasproti poslopja, med grčastimi gabri, ob zidu, porisanem s pornografskimi parolami, napol skritega, pretepali četrt ure, kot komunista. Obred. Miren, zanesljiv. Usoden. Vsi smo bili speti v isti krog odkupovanja, rablji in žrtev. Stal sem pri miru, nepremično. Maležič mi je držal roke, na hrbtu prekrižane, bolj delal se je, da jih stiska, skupaj sva hodila k skavtom, prijatelja. Brata Orehova, Triler, Pavlovčič in drugi so me ritualno mlatili, a tudi oni so pazili, da me ne bi udarili preveč, treba je bilo zadostiti zakonu, od dolžnosti se sami niso mogli odvezati, a bili smo prijatelji. Udarci brez sovraštva, med nami so se razprezala ljubezenska čustva; čudno kaznovanje! (Se ni pozneje, že pri odraslem, ponavljalo, čeprav v drugih oblikah: ljudje institucije, moji znanci, v dvojni vlogi do mene: kot predstavniki ustanove so me tolkli, kot znanci obžalovali in celo potihoma podpirali ...) Ni v tem model našega neolitskega žitja, radikalne današnje razkrhnjenosti med institucijo in privatnost?

Moja mama je, kljub domačemu pomanjkanju, često prispevala denar, da so si Orehovi in drugi napol brezprizorni dečki iz Sibirije mogli kupiti malico ali šolske knjige; v šolo sem, zanje, prinesel celo petdesetdinarski kovanec, kar je bilo, za nas, že pravo premoženje. Orehovi so bili Rusi, ah, kakšna zgodovinska prednost! Kakšna izvoljenost! Sicer emigranti, a reveži. Nas je kaj, vse skupaj, motil tedenski obred mučenja? Kaj se hoče, komunista je treba kaznovati; in jaz sem komunist, ker je moj oče komunist, kot je Orehov revež, ker je njegov oče revež. Trpel sem namesto očeta, zanj. Se pravi: med nama je zrastla nekakšna antična, rodovna, tragična povezanost: otrok tiho odgovarja za dejanja svojih staršev. Otrok = oče. Ni bil, naenkrat, oče celo nekako odvisen od mene? Urejal sem nekaj v njegovem imenu. Čudovito dogajanje! Še danes živim na njegov račun – čeprav sem se pri lastnih otrocih na vse pretege trudil, da do takšne ojdipovske vezave ne bi prišlo, preveč napora me je stalo, da me ni uničila. Torej vendarle ni delovala, name, tragično? Torej vendarle ni bila antična? Torej sem tudi jaz moderni človek, ki ima usodo na vajetih in se mu, med vsemi Scilami in Karibdami, zmerom znova posreči odisejsko preživeti?

Tedaj, osemletni, življenja še ni mojstril. Čutil je, da je, kot komunist, zunaj zakona. Da ga nihče več ne ščiti, ne pravo, ne otroški običaji, ne šola. Komunist je hudič. Tako je polagoma curljala vame zavest, da sem po naravi zunaj zakona, izdajavec, divjačina za odstrel, zločinec – neodvisno od tega, kaj storim. Ko sem, kasneje, to zapečatenost razlamljal in iskal stališče, analizo, ki bi mi pri tem težkem poslu pomagala, mi je največ dobrega storil Sartre. Tu je glavni vzrok, da sem ga oboževal. Sartre mi je odkril pomembnost dejanja, samoopredelitve, eksistence in zavrgel bistvo. Komunist si, če deluješ komunistično, ne kot vloga. Moj filozof je porabil stotine strani, da je, prepričljivo, razkrinkal buržoazni idealizem. Ta je trdil: Genet je tat, in ni važno, ali krade ali ne. Brez Svetega Geneta, mučenca in komedijanta, se ne bi bil osvobodil. Ne imeti imena, naslova, naziva. Ne se pustiti ujeti v karakteristiko, tedaj tako pomembno. Biti spodaj, zadaj, drugje, drugačen, spremenljiv. Delovati, a ne po vidnih tirih. Ilegala. Gverila. Gozd. Partizanstvo.

Oče. Bil sem, če je dihal skozme. Moral bi me, takšen, takoj in do konca spremeniti zgolj v učenca, v odvisnika, v pripadnika, v vernika, ki dobiva moč le od Gibanja in od njegove najvišje Osebe; to bi bila enostranska, a učinkovita rešitev. Postal bi človek z eno glavo in jasno smerjo. Tak sem, najbrž, po eni strani tudi postal; kadar zastopam neko stališče, zmerom ga enostransko, polemično, bojno, kot da sem ga, kot da ga bom vse življenje, čeprav ga bom, čez čas, zamenjal celo z diametralno nasprotnim. (Posebna težava je v tem, da ne morem več najti tega Nadočeta, nikjer, ni ga, niti nad nebom.) Po drugi strani pa sem bil, kljub preveliki opredeljenosti, zapečatenosti, nadarjen otrok, usoda mu je namenila samostojno življenje, samolastnost, predvsem pa skušnje, misli in stališča, ki so čisto drugačna od skušenj njegovega očeta. Skušnje: zanje, za mučne in težke, so potrebna leta; leta težav. Otrok mora odkriti nova stališča, različna od očetovih, da bi si lahko ustrezno pojasnil nove skušnje.

Trnova pot; nikomur ni prihranjena. Prečudovita pot; vsak je z njo, po miklavževsko, obdarjen. Iskanje, tveganje, poskušanje, preizkušanje, izzivi, potresi, padci, tekme, porazi, slutnje, rast moči, zmerom večja sreča, ko se bližaš izviru energije, tvoje sile, same na sebi. Kako vznemirljive so dileme, kako spodbuden napon! Kako prekrasno je vsak dan znova in vsak dan drugače odgovarjati na nujnost: treba se je osvoboditi! Pisano je, da se moram roditi, nastati kot poseben jaz. (Treba je, moram se – ni v teh izrazih močna sled kantovske nemške vzgoje? – Materina mati je bila Nemka. – A kako naj bi se izrazil, ko pa je rast v jaz, v sebe rast volje in individuacije? Šele skoz izoblikovano osebo morem priti do moči kot take; šele ko bom razdejal jaz, se bo začela izlivati energija; stanje pred jazom je metuljčkasto. Ni prav v tem, ker nočejo skoz napor in tragedijo jaza, mučna slabost mladega rodu, ki lahkotno ironično frfota, z nogami, uprtimi v zrak?)

Za skušnje je bilo bistveno, da so se morale zaostriti v neizničljiv spor z očetom, z njegovo pozicijo, z vsebino njegove vere, z njegovo ideologijo, nato s samim načelom avtoritete, vere, pripadnosti. Če sem hotel vzcveteti v sebe, sem se moral najprej osvoboditi verig, v katere me je bil uklenil, zapora, v katerega me je bil sam, nehote, ironija, strpal. (Biti izvajavec pomeni biti najstrahotnejši zapornik: tisti, ki čuva, nadzoruje, preganja druge zapornike, paznik, kapo, uradnik, aktivist, člen. Vsak oče neolitske družbe je tak pes čuvaj. Dokler nisem zadeve razumel, prav dolgo ni tega, sem sodil v to zvrst tudi jaz. Vse, kar nam je bilo naloženo pri izgonu iz raja, je treba prebiti.) Moral sem ponoviti arhetipski neolitski model, ojdipovsko mitsko zgodbo: očeta ubiti. In sem ga, z največjim naporom, s samopremagovanjem, z zatajevanjem ljubezni in odvisnosti, skoz leta, skoz desetletja, trgal in zametaval.

Kako se mi je upiralo to ubijanje! Kako težko je bilo, v začetku, sploh odkriti, da ti je največji sovražnik tisti, ki ga najbolj ljubiš! Koliko časa je minilo, skoz koliko zmot se je bilo treba preriti, preden se mi je posvetilo, preden sem razumel, da je pravi sovražnik zmerom v meni, da sem to jaz sam (bil sem očetov posnetek), da je najhujša samoprevara iskati sovražnika pri drugem, v nasprotnem razredu, rasi, barvi kože, spolu, pri tistih, ki te ne marajo in ki jih ne maraš ti. Narobe je res: kdor te preganja, ti dela dobro; uničuje te, kdor te skuša narediti za svojega, kdor te mami v fevdalno varnost. Nihče me ni na to zakonitost opozoril, živel sem v patriarhalni družbi, v hinavsko moralističnem okolju, v avtoritarnem sistemu. Govorilo se je o dolžnostih do očeta, o zapovedani ljubezni, o spoštovanju veličine. Vsi, posamezniki in ustanove, nauki in zgledi, so me skušali zadržati v vsega oropanem suženjstvu.

Kaj ni ravno ta moj esej skrajni primer vzgojne literature, vzorov in bojev, lastnega likanja? Skoz trnje do cveta! Skoz vice v nebesa? Izkristalizirati se, skoz preskušnje, v jaz; kaj pomaga, če se trudiš nato ta jaz razdejati. Meniš, da se ti je že posrečilo? Da se sploh more posrečiti? Vnemaš se za samo(z)graditev jaza, namen te poti pa je, da cilj, ko ga dosežeš, zavržeš. Kakšna samoparodirajoča alogika! Kaj sploh želiš? Če bi mešal polento, bi ti bili hvaležni, a mešati ljudi? Zrasti vase, kar je osnovna zahteva neolitika, moderne družbe, se izcizelirati v subjekt, neodvisen od drugih, zavzeti mesto gospodarja, biti sam lastnik svojih odločitev in volje, cilj vseh brumnih pedagogov, a toliko muk zgolj zato, da se postaviš na vzvišen podij in predvajaš javni postopni avtodafe? Čemú?

Zažgati dinamit in pognati v zrak avtoritarno stavbo se mi je posrečilo šele po petnajstem letu, po koncu vojne, ko so se stvari v svetu začele obračati, ko sem zrušil brezprizivno avtoriteto očeta in stalinizma, obe ob istem času, bili sta eno, in se nato spustil, z drobno, naluknjano jadrnico na širni ocean, izkušnjam, doživetjem, viharjem nasproti. Na tem oceanu se zibljem še danes, jadrnico, ki sem ji privaril par motorjev, popravljam, kitam luknje, preganjam najrazličnejše okvare, potujem od otočja do otočja, obiskoval sem različne države, a jih zapuščal, različne ideologije, a jih zapuščal in se podal, zibaje, mimo njih. Mnogokrat brez zvezd, ali pa sem si jih sam namalal, brez kompasa, a saj nisem vedel, kam bi rad in mi kompas ne bi vedel služiti, z neutrudljivimi zaveslaji, energija me ne izdaja, vesla redkokdaj počivajo v mojih rokah; kot Gordona Pima me nosi stran, malo navzgor, malo navzdol, ognjenemu dežju naproti. (Kaj že padajo njegove razbeljene kaplje na moje vročično čelo? Ah ne, ko veslam, se škrofim; samodejavnost, samoslepilo.) Na tem neodisejevskem potovanju ni nobene vrnitve! Kam pa naj bi se povrnil, zaboga! Marsičesa sem se naučil, radovedni učenec, predvsem pa enega: ne biti nikomur nikoli oče, odpraviti sleherno očetovstvo, vase zaprto družino. Ne biti nikomur ne suženj ne gospodar ne oče ne sin. Biti le brat in ljubimec v občestvu: v bratovščini.

So besede prejšnjega odstavka le pobožna želja? Naučil sem se programa, kajpak; a dejstva? So se mi posrečila? Šele včeraj? Ni bilo moje življenje v glavnem le farsa, ker tak cilj znotraj naše zgodovine ni mogoč? Nisem dosegel le tega, da sem (da bom) ostal – večni, izgubljeni, ljubeči, nesrečni, razočarani, očete iščoči, očete si izmišljujoči – sin, nikdar dozoreli otrok, ki noče sprejeti nase neolitske odgovornosti, modre odraslosti, se noče vključiti v institucije, niti v državno, niti v družinsko, niti v kulturniško, obenem pa sem se znašel v vlogi večnega očeta, ki ima vse okrog sebe za svoje otroke, méni, da jim mora pomagati, živeti namesto njih, ker da so strahopetni, mlade pisatelje in pesnike dvigovati do neba, kot da se ne znajo sami uveljaviti, čuti se odgovornega za sleherno njihovo dejanje in sploh za dejanja slehernika na tem svetu.

Naduti bedak, kdo ti pa je poveril to svet odrešujočo nalogo? Samozvani svetnik, ki se vmešuješ v življenje drugih, ker ti je, pohotnežu, lastno premalo in si ga ne upaš živeti do kraja razvezano in vseskušenjsko; pretirani in skrupulozni, kar priznaj si! prav smešni oče? Ne združujem obojega, čeprav je nezdružljivo? Amater, ki se sili med profesionalce in že tisočletja naštudirane predstave kvari s svojimi nepredvidenimi in nepredvidljivimi medklici, kriki, nauki, spisi, gibanji, s svojo neodpadljivo navzočnostjo, ki ji sam, v samoopoju samoljubja, pravi ljubezen? Ne izhaja ravno odtod moje božjastno nihanje, moja kruljava paradoksalika, metodično izdajstvo, pisateljska shizofrenija, življenjski eklekticizem?

V kakšen pekel sem se zvrnil, ko sem ga moral devati iz kože, malika! Ko sem se prepričal, da ne zna vseh jezikov in da je le v nekaterih perfekten, v drugih pa se izraža nerodno in mu je pri tem nerodno; da ga je strah javno govoriti, nastopati pred množico; da je slab govornik; da je negotov v družbi; da ne pozna mere; da ne obvlada ne drugih ne sebe. Vraga, sem si dejal, saj je prav tak kot jaz! Bolelo me je, da zna razložiti Gorkega in Manzonija, o Zaročencih mi je predaval, Shakespeare pa mu je deveta skrb; da je pretirano nervozen, nerazumevajoč, nekoncilianten, neviteški, da je celo pristranski; da je večkrat ozek, prepirljiv, prestrasten; da ga drugi nočejo priznati za nadočeta, ampak mu dajejo le podrejene funkcije v aparatu; da so ga sicer imenovali za diplomata, tudi za opolnomočnega ministra, a z očitno stranskimi nalogami, z željo, da bi ga porinili na stranski tir, na Dunaj, v Moskvo, v Pariz, v London, kjer se je tista leta, petinštirideset do oseminštirideset, več zadrževal kot doma (doma?); da ga eni odrivajo kot nezaželenega, drugi pa ga imajo le za običajnega človeka, ne padajo na kolena, ko se v njihovi družbi spregovori njegovo ime, ne sanja se jim o siju, ki sveti v njem meni; da so ga izločili iz političnega življenja, od oblasti, četudi je z desetimi leti zapora in s trpljenjem, svojim in svoje družine, tudi mojim, živel življenje ene najbolj plodnih žrtev družbe, ki se je štela za novo.

Prav odtod sem spoznal, kako je udeležba pri oblasti nična, kako med žrtvami in oblastjo, med zaslugami in nagradami ni naravne zveze: da so priznanja, nagrade in oblast sad prizadevanja za nagrade in za oblast, žrtev pa ostane čista edino tedaj, če ni kompenzirana.

Očetov zadnji zapor sem doživel, osemnajstleten, ne le kot dokončni zlom – njegovih in mojih – političnih stremljenj, nikdar več se jim nisem zapisal, zaznal sem ga, žig na telesu, kot izgon iz veljavne državne družbe, kot raztreščenje vseh nekdanjih velikih pričakovanj, obenem pa kot osvoboditev: znašel sem se brez bremena, brez obveznosti do vere, v katero sem verjel, na dnu, na začetku; kar mi je bil oče nekoč naložil, določeno vero, določene sanje, mi je s tem svojim nehotenim dejanjem vzel. Nič mu nisem bil več dolžan. Nobene kontinuitete nikjer več, ne ideološke, ne grupne. Odvisno je postalo le od mene, kje in kam se bom rodil. (In sem se: v goreč eksistencializem, ki je bil tedaj besno preganjan.) Pa tudi oče se je, z zadnjim zaporom, razjasnil; zatekel se je v znanost, v preteklost, v biblioteko, v zgolj pogojno životarjenje. Tudi on se je, po svoje, zadnjič (pre)rodil, presmrtil, še ne petdesetleten, telesno čvrst, intelektualno priseben, a življenjsko prizadet je bil, beseda ni prehuda, skoraj starec. Življenje mu je izpralo, z visokoodstotnim učinkom, možgane in srce.

Zaman sem ga posnemal in zaman zanikal. Tudi sam sem se zapisal znanosti, za nekaj časa, o bog, kakšen osel, kakšna pomota, kakšna sleparija! Ubadal sem se z nekakšno literarno zgodovino, ki sem si jo sicer po svoje prikrojil, a vendar. Tudi sam sem nevarno stremljiv. Rad bi bil mož sredi družbe, mož sredi življenja, poln, živ, sodelujoč. Zato se zavedam, da je moje literarno zgodovinopisje nekaj drugotnega, nepomembnega, verjetno me pri njem zanima le aktualizacija starejših del, posodobljanje tekstov, ki so jih slavistični razlagavci prekrili z otepi gnile slame in jih zadušili v bivšem, umrlem (ne)razumevanju. (Čutite, kako nepričakovano, a nujno udari iz moje mirne samoanalize očetov polemični, zbesnjeni, žaljivski ton?) Torej je moja pobuda dejansko antiliterarnozgodovinska! Iztrgati smrdljivim (!) avtoritetam umetnost iz garjevih (sic!) rok! (Klicaj in sic, pred vojno tudi Nota bene so bile temperamentne cvetke očetovega trdega sloga, iz katerega so pokali zasebni patroni. Marxova, Engelsova, Leninova dediščina; njihove ogorčene napadalnosti, Slovenec, skromnež, seveda ni dosegel.) Ne biti zgodovinar, biti borec za svoje ideje in vizije! Pod plaščem znanosti početi subverzijo! (Kakšno, katero že?) Biti navidez kot ostareli oče, v resnici pa tak, kot je bil on v mladosti: revolucionar! A svojo revolucionarnost zaradi neugodne klime skriti. (Sic!) Biti zvit, odisejski, ne pa nerodno direkten, kot moj nesrečni prednik (Nota bene!) Ne, ne notirajte si te izpovedi! Pozabite nanjo! Ilegalec, ki na ves glas razčebljava svoje ilegalno delo in razstavlja, v Narodnem domu, zaboje ekrazita? Literarni cepec!

Čemu priznavaš? Ti je že vseeno? Ker meniš, da te nihče ne bere, nihče ne jemlje dovolj zares? Da dandanes lahko zapišeš že kar koli, pa je vse brez pomena, brez učinka, brez možnosti in komunikacije, vse avtonomna, vase zaprta, larpurlartistična literatura?

Kar naprej nekaj brskam po tej družbi, izzivam, pomalem, nekaj postavljam, sem s šibico tepen, pa spet brbljam in drezam. Tega ni moj oče nikoli počel: ali je udarjal, da je dočakal ječo, ali pa je molčal, s ključavnico na ustih. Sem res pripadnik rodu svojih sinov, šalamunsko–švabičevske generacije, teh polljudi, ki so vse napol, vse pomalem, pena po končanem viharju prejšnjih rodov? Sem le večni ljubitelj, ki ne bo nikoli ne eno ne drugo, ne znanstvenik ne politik, ne levičar ne desničar, ne pravi borec ne pravi skrivač, ne gospodar ne žrtev, ne normalni oče ne normalni sin?