1

„Vrhunska književnost je, preprosto rečeno, jezik s pomenskim nabojem najvišje možne stopnje.”

Dichten = condensare

Začenjam s poezijo, ker je najbolj nasičena oblika verbalnega izražanja. Basil Bunting, ki se je nekoč igračkal z nemško-italijanskim slovarjem, je tako izvedel, da je ideja o poeziji kot nasičenosti stara skoraj toliko kot nemški jezik. „Dichten” je nemški glagol, ki ustreza samostalniku „Dichtung”, kar pomeni poezija, italijanski leksikograf pa je temu glagolu poiskal ustreznico v italijanskem glagolu, ki nosi pomen „zgostiti”.

Jezik pridobi pomenski naboj na tri poglavitne načine: Jezik prejmete v takšnem stanju, kot vam ga je zapustila vaša rasa, besede imajo pomene, ki so „se zrasli s kožo rase”; Nemci pravijo „wie in den Schnabel gewachsen”, kot je zraslo v kljunu. In dober pisatelj izbere svoje besede glede na „pomen”, vendar pa pomen ni izrezan iz ustaljene šablone, s katero bi lahko primerjali potezo lovca ali kmeta na šahovnici. Pomen se porodi skupaj z izvorom, asociacijami, s spoznanjem, kako in kje se beseda ponavadi uporablja, oziroma kje je bila uporabljena briljantno ali tako, da se je vtisnila v spomin.

Skoraj ni mogoče izgovoriti besede „incarnadine”, ne da bi eden vaših poslušalcev pomislil na določen verz ali pa bi se to zgodilo večim izmed njih.

Števniki in besede, ki se nanašajo na človeške izume, imajo točno določen pomen, ki ne variira. Kar pomeni, da imajo pomen, ki se vsiljuje bolj, kot se vsiljujejo „ asociacije ” kakšne besede.

Kolo ima trenutno točno določen pomen.

Vendar pa bo tandem oziroma „kolo za dva” na bralčev mentalni zaslon verjetno preslikalo podobo preteklega desetletja.

Število lastnosti, ki jih lahko nekateri ljudje asociirajo z dano besedo ali tipom besede, je neskončno in večina teh lastnosti je drugačna pri vsakem posamezniku.

Opirati se morate skoraj izključno na Danteja kot kritika, da lahko najdete nabor OBJEKTIVNIH besednih kategorij. Dante je menil, da so besede „gladke” in „kuštrave” zaradi različnih ZVOKOV, ki jih proizvedejo. Oziroma pexa et hirsuta, počesane  in nepočesane.

Razdelil jih je tudi po različnih asociacijah, ki jih vzbudijo.

Ne glede na to pa lahko besedam vtisnete pomenski naboj predvsem na tri načine, ki se imenujejo phanopoeia, melopoeia, logopoeia. Beseda se lahko uporabi tako, da z njo na bralčevo domišljijo preslikate slikovno podobo, ali pa besedi vtisnete zvočni naboj oziroma z enakim ciljem v mislih uporabite besedne skupine.

Tretji način prinaša s sabo še več tveganja, v tem primeru besedo uporabite v nekem posebnem razmerju do običajne rabe besede, in sicer v posebnem razmerju do konteksta, v katerem jo bralec pričakuje ali pa je navajen, da jo bo tam našel.

To je poslednje sredstvo pri nadgrajevanju, uporabijo ga lahko le intelektualno razgledani.

(Če hočete zares razumeti, o čem govorim, boste morali za konec prebrati Propercija in Julesa Laforguea.)

ČE BI ŠTUDIRALI KEMIJO, bi vam povedali, da obstaja določeno število elementov, določeno število običajnejših kemikalij, kemikalij, ki se najpogosteje uporabljajo, oziroma jih je najlažje najti. Da bi bil izid vaših eksperimentov jasen, bi vam dali „čiste” substance oziroma toliko prečiščene, kot so ponavadi v obtoku.

ČE BI BILI SODOBNI knjigovodja, bi verjetno uporabili sistem fasciklov, v katerih poslovne hiše ločujejo svoje arhive od podatkov, ki jih pogosto rabijo, oziroma pričakujejo, da se bo nanje treba pogosto sklicevati.

Podobne pripomočke je mogoče najti tudi na področju preučevanja literature.

Vsak amaterski slikar ve, da moderne galerije zelo poudarjajo „primerno obešanje”, torej obešanje pomembnih slik na mesta, kjer jih vsi dobro vidijo, da se oko ne bi zmedlo ali noga utrudila med iskanjem mojstrovine na širnih prostranstvih zidu ovešenega s kramo.

Na tej točki se skoraj ne morem izogniti objavi nabora kategorij, ki so nastale bistveno prej kot moje lastno delo Kako brati.
 

2

Ko začnete iskati „čiste elemente” v književnosti, boste ugotovili, da so književnost ustvarili sledeči razredi ljudi:

Izumitelji. Možje, ki so izumili nov proces ali pa dela, ki so se ohranila za njimi, podajajo prvi znan primer nekega procesa.

Mojstri. Možje, ki so združili in uporabili nemalo takšnih procesov tako dobro ali boljše kot njihovi izumitelji.

Razredčevalci. Možje, ki so prišli za prvima dvema tipoma piscev in dela niso mogli tako dobro opraviti.

Dobri pisci brez bistvenih kvalitet. Možje, ki so imeli to srečo, da so se rodili, ko je bila  književnost dane dežele že dobro utečena ali pa je bila neka določena veja pisanja „zdrava”. Na primer možje, ki so v Dantejevem času pisali sonete, možje, ki so v Shakespearjevem času oziroma še več desetletij pozneje pisali kratke lirične pesmi oziroma tisti, ki so pisali francoske romane in zgodbe, ko jim je Flaubert že pokazal, kako naj se tega lotijo.

Pisci leposlovja. Torej možje, ki dejansko niso izumili ničesar, vendar so se specializirali za določen segment pisanja, možje, ki jih ne moremo proglasiti za „velikane” oziroma za avtorje, ki so se trudili ponazoriti življenje ali svojo dobo v celoti.

Stvaritelji manij

Dokler bralec ne spozna prvih dveh kategorij, ne bo nikoli mogel „videti gozda namesto dreves”. Morda bo vedel, kaj mu je „všeč”. Morda bo „total’n knjižni molj”, z ogromno knjižnico lepo natisnjenih knjig, vezanih v najrazkošnejše platnice, vendar pa ne bo nikoli mogel kategorizirati tega, kar ve, oziroma oceniti vrednosti ene knjige v primerjavi z drugimi in bo še bolj zmeden in celo manj sposoben odločiti se v zvezi s knjigo, v kateri avtor „krši konvencije ”, kot pa da bi si izoblikoval mnenje o osemdeset oziroma sto let stari knjigi.

Takšen človek ne bo nikoli razumel, zakaj je strokovnjaku nadležen, ko med razpredanjem o zaslugah svojega najljubšega slabega pisca ponavlja mnenje iz druge ali tretje roke.

Dokler se niste lotili lastnega raziskovanja ali bolj podrobnega pregleda, se lahko vsaj obranite pred tem oziroma izognete temu, da bi sprejeli mnenje:

Mož, ki sami niso ustvarili pomembnega dela (glej str. 17)

Mož, ki sami niso tvegali z objavo rezultatov  svojega pregleda in raziskovanja, četudi so se tega z vso resnostjo lotili.

 
3

KOMPAS, SEKSTANT OZIROMA MEJNIKI

Naj se študent zbere in pripravi na najhujše. Prihajam do najosnovnejšega seznama tega, kar bi človek moral prebrati, če bi si želel izvedeti, kakšna je vrednost določene nove knjige. Tako kot bi vedel, če je bil določen skok s palico nenavadno visok, ali če obstaja kakšna verjetnost, da bi se določen igralec tenisa sploh lahko uvrstil na Davisov pokal.

Morda menite, da takšnega seznama ni nevarno objaviti ali, da bi bil seznam „zadnja stvar, ki bi jo lahko bralec napačno razumel”. Vendar se mi zdi, da skoraj ni omejitev za to, kar ljudje lahko in bodo napačno razumeli, če se ne trudijo na vso moč dokopati do tega, kar je imel avtor v mislih.

V zvezi s tem seznamom me je nek prodoren ali pa preprost popadljivec opomnil, da sem na ta seznam vključil določene pesmi, ker sem jih sam prevedel. Očitno ni pomislil, da sem jih v petindvajset let dolgem obdobju iskanja prevedel, KER so bile ključnega pomena oziroma imajo najvišjo ponazorilno vrednost. Sam sebe je presegel, ko je omenil, da je Bionova pesem pobegla misel, ki ni navedena na mestu in da sem jo zamenjal za Moschusovo pesem, ki jo je sam prevedel. To se zgodi, če si želite ljudi čim manj dolgočasiti in podate neko vsebino v najkrajšem možnem obsegu.

Biona od Homerja in Sapfo ločijo stoletja. Pri preučevanju starejših delov seznama leži poudarek po mojem mnenju na PISANJU, na pripovedi, na jasnosti izraza, vendar pa v ospredju praviloma naj ne bi bile glasovne figure, ujemanje besed, njihovega  ZVENA in predvsem pomena z njihovo melodijo.

Bion je uvrščen zraven teh trubadurjev zaradi kontrasta in da bi odvrnil bralca od mišljenja, da en nabor oziroma pol ducata naborov glasovnih figur predstavlja vse, kar v zvezi s tem obstaja.

 
Približno na tej točki se plahi bralec ponavadi usede sredi ceste, si sezuje čevlje in se zjoče, da je „slab linguist” ali pa, da se mu nikoli ne bo uspelo naučiti vseh teh jezikov.

Treba je razdeliti bralce na tiste, ki bi radi postali strokovnjaki in na tiste, ki tega ne nameravajo oziroma, če se lahko tako reče, ločiti tiste, ki bi radi videli svet, od onih, ki bi radi zgolj izvedeli, v katerem delu sveta živijo.

Če gre za vprašanja v zvezi s poezijo, zelo veliko ljudi niti noče vedeti, da se njihova lastna dežela ne razprostira po CELOTNI razpoložljivi površini na našem planetu.

Zdi se, da jih ta misel na nek način žali.

 
Kljub temu pa največjo stopnjo phanopoeije [preslikavanja slikovne podobe v zavest] verjetno dosežejo Kitajci, deloma zaradi posebne narave njihovega pisanega jezika.

V jezikih, ki jih poznam jaz (ti ne vključujejo perzijskega jezika in arabščine), najvišjo stopnjo melopoeije dosega grščina skupaj z določenimi  razvojnimi premiki v provansalščini, ki jih v grščini ni in ki so drugačne vrste kot grški.

 
Trdno verjamem, da se lahko človek več nauči o poeziji, če zares spozna in preuči nekaj najboljših pesmi, kot pa da blodi od ene do druge. Kakorkoli že, veliko krivih naukov se širi zaradi predpostavke, da so pesmi, ki jih pozna kritik, vsekakor tudi najboljše.

Moji seznami so izhodišče in izziv. Ta izziv kliče že mnogo let in še nihče se ni spopadel z njim. Na moj seznam so letele splošne pripombe, vendar pa ni nihče  posredoval konkurenčnega seznama oziroma specifičnih primerov pesmi, ki bi boljše ponazorile postulirano umetniško vrednost oziroma kvaliteto.

Pred leti mi je glasbenik dejal: „Toda ali ni mesta, kjer lahko najdeš vse [v mislih je imel vse iz poezije] kot pri Bachu?”

Ne, ni ga. Menim, da bi nekdo, ki se je pripravljen naučiti grščine, našel skoraj „vse” pri Homerju.

Še nikoli nisem prebral pol strani pri Homerju, ne da bi našel glasovno figuro, in sicer glasovno figuro, ki je še nisem poznal. Po drugi strani pa sem v Homerju našel tudi fiktivnega opazovalca, za katerega sem leta 1918 še vedno menil, da je posebnost Henryja Jamesa.

Homer pravi, „izkušen vojak bi opazil.” Zgolj Homerjeve literarne kvalitete so take, da je nek zdravnik napisal knjigo, v kateri dokazuje, da je moral biti Homer vojaški zdravnik. (Ko opisuje določene udarce in njihov učinek, naj bi bile rane točno opisane in opis primerljiv s preiskavo mrliškega oglednika).

Še en francoski humanist je bolj ali manj pokazal, da geografija v Odiseji ustreza realnosti. Ne taki,  kot je v knjigi o geografiji in na zemljevidu, temveč kot bi bila videti na „periplumu”, to se pravi, kot bi jo dojemal mornar na plovbi ob obali.

Novosti v Odiseji so še vedno novosti. Odisej je še vedno „zelo človeški”, nikakor ni pompozen ali zgolj lepa podoba posneta po tapiseriji. Zelo težko je opisati nekatere homerične dialoge, ironijo, itd., brez neologizmov, za katere mi je založnik svetoval, naj se jih ognem. Edini meni znan berljivi prevod tega dela Homerja je naredil Amadis Jamyn, secretaire et lecteur ordinaire du Roy (za Henrika III Francoskega). Odiseja opisuje kot „ce rusé personnage”.

Odiseje ne moreš pospraviti v predal skupaj z Virgilovo Eneido. Odisej je izrazit „pametnjakovič”, prebrisanec, trmoglavi Odisej. Njegovi spremljevalci trpijo povečini za težavami, ki so morale biti grški ekvivalent vojaškega post-travmatskega stresa.

In jezik dialogov je prav tako živ kot so besede enega izmed likov Edgarja Wallacea, ko pravi, „Izgubili smo stranko.”

W. B. Yeats je že dovolj častitljiv za citiranje v učbenikih. Prepad med Homerjem in Virgilom lahko na preprost način ilustrira ena izmed Yeatsovih najljubših anekdot.

Navadnemu  mornarju je prišlo na misel, da bi se učil latinščino in njegov učitelj je poskusil z Virgilom; po mnogih učnih urah je mornarja vprašal o junaku.

Je rekel mornar: „Kakšen junak?”

Je rekel učitelj: „Kako, kakšen junak, Enej, vendar!”

Je rekel mornar: „Aja, junak, on je junak?” O bog, sm mislu, da je župnik.

..............................................

 
Obstaja neka kvaliteta, ki združuje vse velike in večne pisce, ne potrebujejo namreč šol in kolegijev, da bi jih držali pri življenju. Če jih odstranijo iz šolskega načrta, prepustijo prahu knjižnic, jih bo vsake toliko naključen bralec, nesubvencioniran in nepodkupljen, spet izkopal, jih postavil v pravo luč, ne da bi pri tem prosil za protiusluge.

Virgil je bil uradni kanon v srednjem veku, toda „vsak” je prebiral Ovida. Dante pripiše vse zasluge Virgilu (ker je cenil najboljše pri njem), vendar je neposreden in posreden učinek Ovida na Dantejevo pisanje dejansko morda večji kot Virgilov.

Virgil je spet oživel leta 1514, deloma ali predvsem zato, ker se je Gavin Douglas spoznal na morje bolje kot Virgil sam.

Ljubitelju Virgila, ki bi želel proti meni sprožiti tožbo zaradi obrekovanja, se toplo priporoča, naj napade takrat, ko bo ločil del Eneide, ki se mu je Virgil posvetil neposredno (skoraj bi ga lahko imenovali element folklore), od delov, ki jih je Virgil napisal predvsem zaradi tega, ker se je trudil napisati ep.

 
Obljubil sem vam učbenik in morda blebetam, kot da so nas peljali ven, da bi se učili botanike iz dreves namesto iz grafik v razredu. Za to so deloma krivi ljudje, ki so se pritoževali, da sem jim dal sezname, ne da bi povedal, zakaj sem izbral take in take avtorje.

NIKOLI NE BOSTE IZVEDELI, zakaj sem jih izbral oziroma zakaj jih je bilo vredno izbrati oziroma zakaj odobravate mojo izbiro ali zakaj ne odobravate moje izbire, dokler se ne povrnete k BESEDILOM, k originalom.

In hitreje, kot se boste povrnili k besedilom, manj boste odvisni od poslušanja tega, kar lahko povem jaz oziroma katerikoli dolgovezni kritik.

 
Možu, ki je že splezal na Matterhorn, bo morda v primerjavi s Švico bolj ustrezal Derbyshire, vendar ne bo menil, da je Peak najvišja gora v Evropi.

 
Ep je pesem, ki vsebuje zgodovino.

Grška dramatika se zanaša na to, da je poslušalec oziroma gledalec poznal Homerja. Trdno verjamem, da je v grški dramatiki polno pomanjkljivosti. Nikakor ne bi hotel nikogar odvrniti od prebiranja Ajshila oziroma Sofokla. V tej knjigi ni ničesar takega, kar naj bi zmanjšalo obseg količine branja oziroma komu preprečilo, da bi bral to, v čemer uživa.

 
Na koncu koncev bo najbrž vsak, ki premore pošteno literarno radovednost prebral Ajshilovega Agamemnona, vendar bo, če je zares razmišljal o dramatiki kot o sredstvu izražanja, uvidel, da so medij v poeziji BESEDE, medtem ko so medij v dramatiki ljudje, ki se premikajo na odru in uporabljajo besede. In sicer so tukaj besede le del medija in vrzeli med njimi oziroma pomanjkljivosti v njihovi pomenskosti lahko nadomesti „akcija.”

Ljudje, ki so se posvetili tej zadevi nepristransko in skrbno, so dokaj prepričani, da se k največjemu verbalnemu pomenskemu naboju ni mogoče zateči na odru, razen za nekaj kratkih trenutkov. „Posredovanje gledalcu rabi svoj čas”, itd.

To ni učbenik namenjen dramatiki ali dramski kritiki. Nepošteno bi bilo do dramatika, če bi sodil BESEDE ali pa celo njegove besede in verzifikacijo tako, kot da gre za bistvo tega, kar lahko dramatik pokaže.

Če jih obravnavamo kot ČTIVO, pa NE verjamem, da so grški dramatiki kos Homerju. Celo Ajshil je retoričen. Celo v Agamemnonu so nizi besed, ki ne funkcionirajo kot čtivo, to se pravi, da niso nujni za naše razumevanje tematike.

 
SAPFO

To veliko ime sem dal na seznam, ker prihaja iz antike in ker je od opusa dejansko ostalo tako malo, da se ga lahko kratko malo tudi prebere. Ko ga boste prebrali, vam bodo povedali, da ne obstaja nič boljšega. Ne poznam nobene ode, ki bi presegla odo, kot je POIKILOTHRON. Kolikor vem, ji je v mojstrskem obvladovanju izbranega metruma pariral samo Katul.

Da bo imel študent razjasnjene pojme in da bo lahko svoje domislice spravljal v red, se mu bo, tako vsaj menim, zmeraj zdelo koristno v posamezni kategoriji brati najstarejšo pesem, ki mu bo na voljo.

Morda obstajajo zelo, zelo učeni specialisti za antično Grčijo, ki lahko na področju epigrama v aleksandrincu najdejo še kaj, česar ni mogoče najti pri Sapfo in Ibikusu, vendar se tukaj osredotočamo na izhodišče našega preučevanja.

Da bi lahko izoblikovali primerljivo evaluacijo, je na začetku dobro, da raje razmislimo o različnem IZRAZJU, o različnih NAČINIH, kako prenesti pomen na besede, kot pa da razmišljamo o tem, kar je kdo rekel oziroma kakšni so bili komentarji. Termin „pomen” ne more zaobsegati le strogo intelektualne  oziroma „hladno intelektualne” označbe.  Kako zelo si privržen nečemu, kako ob tem čutiš, oboje se lahko „ubesedi”.

Svojo kritiško kariero sem vzel v roke pred nekaj leti, ko sem navedel tezo, da je bil Katul v določenih ozirih boljši pisec kot Sapfo, ne zaradi melopoeije, temveč zaradi varčnosti z besedami. Niti približno ne vem, če to drži. Treba je začeti brez predsodkov.

Snobizem v renesansi je zagovarjal mnenje, da je vsa starogrška poezija boljša kot KATERAKOLI starorimska poezija. Najprodornejši izmed latinistov v quattrocentu, Basinio iz Parme, je podal zelo drugačno tezo; menil je, da dobre starorimske poezije ni mogoče ustvarjati brez znanja o starogrški. To je, vidite, nekaj povsem drugega. Na obrobju njegove latinske pripovedi je še mogoče zaslediti drobce Homerja, ki jih je uporabil, da bi zadovoljil svoj čut za melodijo.

Ne verjamem, da je katerikoli rimski avtor opazno oddaljen od Homerja. Dvomim, da je Katul podrejen Sapfo. Dvomim, da je Propercij le za milimeter podrejen svojim grškim predhodnikom; Ovid je za nas skladišče velike količine materiala, ki ga NI VEČ mogoče najti v grških virih.

Ni enoten. Je jasen. Njegova poezija je enako lucidna kot proza. Z metričnega stališča ni niti senca Katula ali Propercija.

Morda bo študent zdaj začel opažati, da se trudim podati seznam avtorjev, ki so neprekosljivi na svojem področju, medtem ko so avtorji, ki sem jih izpustil, opazno podrejeni enemu oziroma večim pisateljem, ki sem jih zaobjel, njihovo podrejenost pa je mogoče oceniti glede na neko določeno osnovo.

IMEJTE POTRPLJENJE, niti sedaj ne vztrajam pri tem, da bi se morali učiti kopice tujih jezikov, celo povedal vam bom, ko bo potrebno, kako si lahko pomagate, če znate brati samo angleško.