Odhod

Moj psihični kontinent je razpadel na podceline in se prerazporedil.
V zraku ni nikakršnega sentimentalizma.
Napočila je erozija, izluščenje zarjavelih trsk nosilne gredi.
Razpadel sem kot razpade agonija lovca.

Prste si polagam na češariko,
nekatere stvari je mogoče vedeti samo v tkivih.
Čakam na povelje, na znak, ki bo odkazal čas odhoda. 

Odhod bo prišel kot je že prišel pred časom
in me pometel čez prag domačega gozda.
Ponovno se bo dvignil veter, da mi izruje koren
in ne dovolim si ga pričakati drugače kot z zavedanjem
pokončne stoletne smreke.
Njih, ki sem jih nekoč pogrešal, sedaj pričakujem
s pretnjo prihajajočih park. 

Ne more biti drugače, samo prostaki tega ne razumejo,
ker ni miru, ne počitka drugje kot v gonji in popadkih. 

In sem prostak in si želim ostati,
ta nesmiselna, absurdna želja,
da bi se udomačil in ostal.

Pesem za rakice

Srečal sem te po dolgih mesecih
na stopnicah, ki vodijo do San Miniata.

Ko sem se vzpenjal in se izogibal lužam
sem že vedel, da se boš smejala in krilila z rokami
in jaz bom zdrknil vsrkan naravnost v tvoj objem.

Nalašč bi stopil naravnost v brozgo.
Ali je res tako neizogibno in nujno,
da bom po nekem žrebu za seboj vselej šlepal
vsako rakico, ki bo oplazila mojo elipso kot mimobežni komet,
da bi prečkala cesto in šla dalje po svojih opravkih,
se utirila in ostala.

Starka

Zaščitena galapagoška želva sedi poleg mene na avtobusu.
Najraje bi jo vstavil v komoro brezzračnega prostora,
da se ne bi s čim okužila in zbolela.
Tako ji ne bi bilo treba sami po nemarnem pločniku
kjer se marogasto ogrinjalo vsak hip lahko zatakne ob kak oster rob,
se prične natezati in kot svilena ruta spolzi
z njenega razgaljajočega se skeleta.

Resnično bi ji morali preprečiti
to početje. Ne zaveda se, da se ne bo dobro izšlo.
Naj jo že kdo enkrat ustavi,
preden se bo nečastno osmešila.

Medtem, neka druga grbava starka
s svojo pošastno šepajočo nogo
za katero je privezana vrvica s klokotajočimi,
aluminijastimi konzervami in ralo,
za seboj vleče brazdo koder se meandrasto giblje.
Na tej brazdi se bo nekega dne vilo mogočno obzidje
novega Rima.

Socrealizem

Na stopnišču me pozdravi pijana teta z rdečim nosom,
namenjena sprehajati psa. Prebivam v dvanajst nadstropni škatlici za vžigalice.
Več jih je, razporejene so ena poleg druge kot čebelnjaki sive barve
za čebele z barvno slepoto. Omet odpada,
vzdrževanje ni bilo nikdar predvideno.
Komu bi se ljubilo flikati luknje, vračati se nazaj
po svojih stopinjah v neprijaznih vremenskih razmerah,
ko zunaj sneži in je žled na oknih.
Vsi raje sedimo v topli, domači kuhinji in pišemo poezijo.

Glive so kolonizirale omet, malta med zidaki prepereva.
Komu se ljubi v copatih, ki postanejo sanke
v stiku z nastlanimi plastmi golobjega perja,
na podstrešje zamenjati strešnik, ki zamaka.
Masiven samoupravni socialističen blok,
čista utopija, centralno ogrevanje in angleška porcelanasta straniščna školjka
namesto čučavca, kot Stalinov Novgorod sredi tundre.

Ne iščite tukaj francoske baguette, ne rucole, ne Limoncella,
mi smo eksploatirani proletariat, brhke dekline in kleni fantje,
ko se med delom odpočijemo in naslonimo
na kramp ali lopato, vdihujemo svež, hribovski zrak.
Mi žvečimo hmelj ker nismo degeneriki.

Režem si debele kose poli salame, nemarno žvečim tolminski sir,
mljaskam in z usti trgam skorjo polnozrnatega vrhniškega hleba,
da mrve vzletavajo kot ognjemeti, tako delajo tudi lovci na tjulne
ob zamrznjenih obalah severnega morja in trapolerji na bele lisice.

Že nekaj tednov kupujem čokolado na zalogo,
kot bi po radiu razglasili vest, da je bila letina švoh
in bo pozimi recesija.

Glive nemoteno najedajo omet, katran se je razlil na terasi.
Tekam iz sobe v sobo in iščem pravo svetlobo za posnetke.
Telo je štiridimenzionalna prostornina,
ki jo raziskujejo sence.

Stanovanje je prizorišče za diletantsko filmsko produkcijo.
V naši skromni kuhinji se je prav po naključju ponovilo
senzacionalno zgodovinsko odkritje.
Iznašel sem funkcijo za snemanje kratkih filmov na fotoaparatu.
In poglej, podoba je postala gib, pusti se biti gledana od vseh strani,
kot čarobno zrcalo, ki zlezeš notri in ni razlike, ko bi Grki vedeli,
da je kaj takega mogoče.

V kehi

To, da se ne razumeva in gledava
drug na drugega kot solata gleda na opeko
je morda zgolj mnenje.
Lahko bi si kaj zapela v alikvotnih tonih,
pesem razumejo tudi slepci, ali pa si izmenično obirala uši.
Policistka je vidno nerazpoložena.

Na mizi zloženi predmeti:
v svitek prepognjen bankovec za 20e,
ključi, telefon in gladek kamen.
Moj oče vozi velik zelen avto –  to je vse kar vem!

Odpre škripajoči zapah celice,
predramim se v neonsko svetlobo,
se naslonim na dlan in čakam
kaj bo motna packa v kontra-luce spregovorila.

Podatki, ki ste nam jih dali se ne ujemajo.
Meni se to zdi nekaj povsem običajnega, rečem z lepljivimi usti,
zaradi takšne malenkosti me res ni bilo treba prebujati.
Pa zaprite prosim vrata za seboj, ko odidete.

Prevzgajamo se. Vsi pomeni, smisli,
pripisane vrednosti in repenčenje, zgolj suha retorika.
Jaz zanje, oni zame, zahtevamo disciplinski ukrep!

Rad bi jim pokazal kako celovito bitje je človek,
mimo vseh nepotrebnih nagobčnikov. Tumbajo te po marici,
te suvajo pod rebra, v tvoje dobro najbrž,
nekega dne jim boš za to hvaležen.

Z oddaljene višine me je zbil na zaledenela tla.
Vsakič znova te bom zbil, če boš poskušal pobegniti,
te zakoličil s kolenom v hrbet.
In ti reče: zate je ves čas že poskrbljeno.
In ti se kar ne moreš sprijazniti,
da res tako deluje.

--

_____________________________________________
 

Jure Vuga (1983), študent umetnostne zgodovine in sociologije kulture; pesmi prične pisati v  gimnaziji (Koper), kjer je deloval tudi v gimnazijski literarni skupini in objavljal poezijo v glasilu Maestral. V izolskem gledališču je skupaj s člani literarnega krožka pomagal pri oblikovanju predstave z naslovom Gola Poezija; nekaj let je delal kot novinar mladinske redakcije radia Koper. Njegove poezije so bile do sedaj objavljene v literarnih revijah Primorska srečanja, Literatura in zborniku Rukopisi. Z recitalom je nastopil v KUD France Prešeren in na Metelkovi v sklopu Mladih Rim. V študijskem letu 2006/07 je na univerzi v Firencah študiral umetnostno zgodovino. V galeriji Insula v Izoli je februarja lani predstavil razstavni projekt Magični gozd simbolov; Drevo, Lubje, Simbol, Telo.