Ne hodim več iz hiše.
Pri vratih stoji nek mož
v dežnem plašču
in kadi cigareto.

Toda

Opisal sem ga v svojem dnevniku in
paketi s kopijami so razvrščeni
po postelji, krvavi v žarenju
barskega izveska.

On ve: če umrem
(ali le izginem)
gre dnevnik naprej in vsi izvedo
da je CIA v Virginiji.

500 kuvert kupljenih v
500 različnih prodajalnah
in 500 beležnic
vsaka ima 500 strani.

Pripravljen sem. 

Vidim ga od tod.
Tik iznad ovratnika njegovega plašča
štrli ven cigareta
in nekje je mož na podzemni
sedi pod oglasom za Black Velvet in misli moje ime.

V majhnih sobah možje govorijo o meni.
Če zazvoni telefon je tam le mrtev dih.

Na stranišču bara na drugi strani ceste je
revolver zamenjal lastnika.
Na kroglah pa je moje ime.
Svoje ime sem našel v starih aktih
preveril sem časopisni arhiv.

Preiskali so mojo mamo;
hvala Bogu, da je mrtva.

Oni imajo vzorce pisav
preiskujejo zanke na p-jih
in črtice na t-jih.

Moj brat je z njimi — veš to?
Njegova žena je Rusinja in on
me kar naprej prosi, naj izpolnjujem neke obrazce.
Tudi to je v mojem dnevniku.

Poslušaj—

        poslušaj

                   daj, poslušaj:

                              moraš poslušati.

V dežju, na avtobusni postaji se
črne vrane s črnimi dežniki
pretvarjajo, da gledajo na ure, toda
ne dežuje. Njihove oči so srebrni dolarji.
Nekatere štipendira FBI,
večina jih je tujcev, ki se stekajo na
naše ulice. Ukanil sem jih ko sem
izstopil na križišču petindvajsete in Lex-a
kjer me je taksist opazoval čez rob časopisa.

V sobi nad mojo je neka starka
položila električni sesalec na tla,
ta pošilja žarke skozi mojo svetlobno napeljavo
in zdaj pišem v temi
ob svetlobi barskega izveska.

Povem ti, da vem.

Poslali so mi psa z rjavimi pikami.
V smrčku je imel radijsko omrežje.
Utopil sem ga v umivalniku in zapisal dogodek
V mapo označeno z GAMMA.

Ne preverjam več nabiralnika.
Čestitke so pisemske bombe.

(Umakni se! Preklet bodi!)
Umakni se, poznam visoke ljudi!
Povem ti—poznam zelo visoke ljudi!)

Tla restavracije govorijo in
natakarica trdi, da gre za sol toda spoznam arzenik,
ko ga vidim. In rumen okus gorčice
ki poizkuša prekriti grenak vonj po mandeljnih.

Videl sem čudne luči na nebu.
Sinoči se je temán mož brez obraza devet milj
plazil
skozi kanalizacijo vse do moje straniščne školjke,
prisluškoval je telefonskim klicem skozi ceneni les s
kromiranimi ušesi.
Človek, pravim ti, jaz slišim.

Videl sem blatne odtise njegovih rok
na porcelanu.

Ne oglašam se več na telefon,
Sem že povedal?

Oni hočejo poplaviti zemljo z blatom;
Planirajo vlome.

Prisilili so zdravnike
da priporočajo čudne seksualne položaje.
Delajo zasvojljiva odvajala
in vnetljive svečke.
S puškami znajo ugasniti
sonce.

Obdal sem se z ledom – sem ti že povedal?
Odvrača namreč njihove infraskope.
Poznam molitve in nosim amulete.
Lahko si umišljaš, da me imaš, a uničim te lahko
vsak trenutek.

Vsak trenutek.

Vsak trenutek.

Bi rada kavo, ljubezen moja?

Sem ti povedal, da ne hodim več iz hiše?
Pri vratih stoji nek mož
v dežnem plašču.

--

Prevedel in spremno besedilo napisal: Davorin Lenko

______________________

Opomba na poti do paranoje

Prvo in najpomembnejše vprašanje je verjetno sledeče: Zakaj je Paranoid: A chant sploh zanimiva in vredna truda, tako s strani bralca kot prevajalca? Ker King velja za senzacionalno/bombastično (nesamo-)oklicanega 'kralja groze'. Ker je eden najbolj prodajanih in branih piscev proze dandanes. In ker nekako ni znano, da se je tu pa tam ukvarjal tudi s poezijo. Zato, da se prikaže tudi druga plat kovanca, čeprav mogoče ni tako svetleča in splošno/množično zanimiva. Pesem v prozi Paranoid: A chant, ki je bila napisana leta 1985, objavljena in dostopna v zbirki kratke proze z naslovom Skeleton Crew, je njegovo najdaljše in samostojno delo v tej smeri. Napisana je bila v obdobju, ko je King eksperimentiral z raznimi  postopki pisanja - čemur so verjetno botrovale tudi njegove izkušnje z drogo (več o tem v njegovi avtobiografiji On Writing) - a obenem je bilo to zanj najbolj plodno obdobje (oziroma – osemdeseta so bila na nek način obdobje razcveta za njegovo prozo), ko se je iz 'le' pisca grozljivk prelevil tudi v soustvarjalca mitov in generacijskih podob, tematik in motivov; kot ustaljena oziroma dovršena osebnost pa se je predstavil šele v devetdesetih letih, čeprav z eksperimentalni prijemi tako v slogu in tematiki (npr. serija The Dark Tower), kot v založništvu (The Plant – poizkus plačljivega objavljanja romana po poglavjih na internetu).

Leta 2000 je Jay Holben po predlogi Kingove pesmi Paranoid: A chant posnel kratek, osem minutni film, ki si ga lahko ogledate tukaj.