Zatohlega avgustovskega večera leta tisoč devetsto se­deminosemdeset, ko se je ferragosto že nagibal h koncu in je pregret in prašen zrak žegnal nevarno energijo nizkih nagonov, se je na terasi restavracije Terens Lorisa Čivitika v Panulah trlo Italijanov. Nočni črni ribiški ulov se je raz­kazoval po mizah, pa ácqua minerale, vino bianco, pelin­kovec in amaro. Italijane je Čivitiko vedno nategnil, saj so plačali magari dvojno, samo da je bila požrtija korektno zastavljena. Italijanov mu ni bilo treba boksati. Zato jih je imel po svoje tudi rad, čeprav si je avgusta vedno popeval »Amara terra mia«, ko je gledal kakšno nemarščino so puščali za seboj na mizah, pod njimi in na posestvu. Senad je bil nervozen in razkoščičen, saj je s težko sapo dohajal s postrežbo, dvanajst dolgih miz za enega kelnerja in Čiviti­kove oči na pladnju v njegovih rokah.

»Dio porko, podvizaj se Senad, a si iz sladkornega trsa ali kaj?« ga je priganjal in se v času avgustovskih dopustov guštiral z italijanskimi kletvicami. Ko se je Čivitiko vrnil h gajbam iz kuhinje, kjer je rezine limon metal v vrče vroče vode, ki jih je Senad sproti odnašal, da so si po škampijadi Italijani prali roke, ga je za šankom čakal tolsti Italijan v lovski obleki, ki se je očitno mojstril tudi v lovskem turiz­mu. Pijan, kakor se za italijanske hedoniste ne spodobi, je že na daleč besno krilil z rokami in cvrčal: »Mèrda, mèrda, mèrda!«

Desno roko je imel mehurjasto in bolj rdečo od jastoga in svoje podkletene buče. Čivitiko je po krajšem pomen­kovanju zatulil, da se je stresla cela terasa in so se obrazi v hipu navizirali vanj: »Senad!«

Ker je vedel, da bo fakanda, je Senad priliznjeno kakor podlasica priskakljal do šanka. Čivitiko ga je prijel za rever in ga mimo gajb sunkovito potisnil v skladišče.

»Prasec! Poparil si debeluha, da je čisto penast! In da ti že ves večer naroča travarico, ki mu jo še zdaj nisi prine­sel!«

»Šefe, se zgodi, nisem vas hotel tunkati v blamažo, če­prav sem na travarico res pozabil. Ampak saj nisem ho­botnica, samo dve roki imam,« je Senad celo nekoliko povišal glas, kar je bilo prvič in Lorisu v veliko invencijo kelnerjevega poguma. Čivitiko se je nagnil do veliko niž­jega Senada in se s svojim nosom prislonil na nos podre­jenega, da je Senadovo čelo v hipu postalo gojišče ledenih potnih kapelj.

»Opraviči se bajsiju, ali bo pa tole šlo,« ga je Loris sti­snil za jajca, da je Senad zajuckal kakor psiček, ki sluti, da gre zadnjič k veterinarju.

Senad je nalil pol prsta travarice in stopil k bajsu debe­lobajsu, ki si je s kratkimi hrenovkastimi prsti popravljal z briljantino utrjeno pričesko in jamrajoče skovikal.

»Camerière, camerière,« je bajsi odkimaval z glavo in opičje opletal z rokama.

»Jebi se, svinja,« je ušlo Senadu, ko je predenj na trdo postavil travarico, da je celo pljusknila čez rob čašice.

Polomil ga je, ker ko se je zasuknil, ga je zadel lopar, da ga je vrglo na mizo, s katere se je zvalil pod drugo in od katere so ljudje že vstajali.

»Tu sem jaz lastnik! To je moje! Ti boš mene jebal!« je kričal Čivitiko, ne da bi maril za goste.

Za lase ga je vlekel v stranišče, iz katerega se je potem slišalo škrtanje keramičnih ploščic. Kakor da bi na celinko metronomiziranem ritmu stroj rezal keramiko.

Ko se je Čivitiko vrnil s toalete in si s papirnato brisačo čedil loparja, ni bil videti vznemirjen ali celo kako drugače psihično neurejen. Z miz je pobral lire, ki so jih Italijani v naglici paranoje zmetali iz žepov, popeval »Amara terra mia« in si za šankom natočil čašo mineralne vode.

Loris Čivitiko je pil alkoholne pijače le ob redkih in zanj slovesnih priložnostih, in še takrat korec ali dva malvazije iz svojega vinograda.

Ko se je približeval edini še zasedeni mizi na terasi, se je, navkljub svoji dvometraški mišičasti podobi, zdel krotek medvedek. Prijazno se je smehljal, se opravičil, da življenje prinaša tudi težo konfliktov, ki jih je treba reševati strpno, a s takim primitivcem, kot je Senad, ne gre drugače kot na silo. Da mu je dal odpoved, da bo poslej najemal nataka­rice in da se mu dozdeva, da si je mali bosanski pesjan v dveh letih, kolikor ga je hranil in ga nastanil v počitniški prikolici, dodobra nabasal žepe z njegovim denarjem. In da ga bo tole izučilo, da je življenje opoteče kolo, ki se lahko tudi preluknja, kadar nisi hvaležen za dobroto.

Poljubil je Ingrid, ki je drgetala v sveži zaljubljenosti, pobožal Benjamina in rekel: »Dobrodošla v Panulah.«

--