Pet pesmi iz pesniškega prvenca Petre Zupančič: Premog (Prišleki, LUD Literatura, 2010)
Okraj Sinistra pravzaprav ni roman, ampak sklop novel, ki pa so med sabo tematsko povezane in se zato lahko berejo kot nekakšna celota. Kakorkoli že Okraj Sinistra označimo, ne moremo mimo dejstva, da so podrobna detajliranost, ritmičnost in opisna spretnost Adama Bodorja glavni adut knjige.
Tu je kratek posnetek Adama Bodorja, ko odgovarja na novinarska vprašanja (teh ni slišati): Bodorjevim odgovorom sledijo konsekutivni prevodi Gabriele Gaal.
»Doma smo imeli veliko knjig, čeprav smo živeli v skromni hiši na deželi. Na podstrešju je bila velika skrinja, polna knjig; še sosedi so si jih sposojali. Ko je izšla moja prva knjiga, sem bila nepopisno srečna.«
Neža Maurer je svojo prvo knjigo izdala na robu svojih štiridesetih. Pot letošnje dobitnice Veronikine nagrade in zlatnika poezije, Slovenke leta 2009 in neumorne zaveznice ljubezni tudi v literaturi, se je začela v vasi Podvin pri Polzeli. Tam je obiskovala slovensko in med vojno nemško osnovno šolo. Postala je učiteljica in dolgo poučevala na Primorskem (Črni vrh nad Idrijo, Ilirska Bistrica). Kot slavistka je diplomirala leta 1960.
Pisala je že v puberteti, a tega takrat sploh ni jemala resno, pove. Izjemno je uživala v delu terenske novinarke; bila je prva urednica šolskih TV-oddaj v Ljubljani, tehnična urednica pri revijah, reporterka in glavna ter odgovorna urednica in direktorica Prosvetnega lista. Po prezgodnji smrti moža je mati dveh otrok opravljala službo urednice vse do zadnjih let službovanja, ko je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Ves ta čas pa je tudi pisala – in to počne še danes.
Zdaj je v pokoju, živi v Škofji Loki in dela kot samostojna umetnica. Piše literaturo za odrasle in otroke, prevaja in živi vsak dan po svoje, kot pravi sama.
Z izjemno umetnico se je Carmen L. Oven pogovarjala o njenem »rešpektu« do literature in literatov, o njeni vlogi pesnice pred desetletji in danes. V njem Neža Maurer hudomušno pripoveduje o pretekli literarni srenji, ki je bila, kot pravi, rezervirana za moške; razmišlja o minljivosti, starosti in večnosti; o priznanjih, ki ji pomenijo največ, pa tudi o tem, zakaj v kino rada hodi gledat znanstveno fantastiko ter zakaj nikoli ne gleda televizije.
»Doma smo imeli veliko knjig, čeprav smo živeli v skromni hiši na deželi. Na podstrešju je bila velika skrinja, polna knjig; še sosedi so si jih sposojali. Ko je izšla moja prva knjiga, sem bila nepopisno srečna.«
Neža Maurer je svojo prvo knjigo izdala na robu svojih štiridesetih. Pot letošnje dobitnice Veronikine nagrade in zlatnika poezije, Slovenke leta 2009 in neumorne zaveznice ljubezni tudi v literaturi, se je začela v vasi Podvin pri Polzeli. Tam je obiskovala slovensko in med vojno nemško osnovno šolo. Postala je učiteljica in dolgo poučevala na Primorskem (Črni vrh nad Idrijo, Ilirska Bistrica). Kot slavistka je diplomirala leta 1960.
Pisala je že v puberteti, a tega takrat sploh ni jemala resno, pove. Izjemno je uživala v delu terenske novinarke; bila je prva urednica šolskih TV-oddaj v Ljubljani, tehnična urednica pri revijah, reporterka in glavna ter odgovorna urednica in direktorica Prosvetnega lista. Po prezgodnji smrti moža je mati dveh otrok opravljala službo urednice vse do zadnjih let službovanja, ko je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Ves ta čas pa je tudi pisala – in to počne še danes.
Zdaj je v pokoju, živi v Škofji Loki in dela kot samostojna umetnica. Piše literaturo za odrasle in otroke, prevaja in živi vsak dan po svoje, kot pravi sama.
Z izjemno umetnico se je Carmen L. Oven pogovarjala o njenem »rešpektu« do literature in literatov, o njeni vlogi pesnice pred desetletji in danes. V njem Neža Maurer hudomušno pripoveduje o pretekli literarni srenji, ki je bila, kot pravi, rezervirana za moške; razmišlja o minljivosti, starosti in večnosti; o priznanjih, ki ji pomenijo največ, pa tudi o tem, zakaj v kino rada hodi gledat znanstveno fantastiko ter zakaj nikoli ne gleda televizije.
»Doma smo imeli veliko knjig, čeprav smo živeli v skromni hiši na deželi. Na podstrešju je bila velika skrinja, polna knjig; še sosedi so si jih sposojali. Ko je izšla moja prva knjiga, sem bila nepopisno srečna.«
Neža Maurer je svojo prvo knjigo izdala na robu svojih štiridesetih. Pot letošnje dobitnice Veronikine nagrade in zlatnika poezije, Slovenke leta 2009 in neumorne zaveznice ljubezni tudi v literaturi, se je začela v vasi Podvin pri Polzeli. Tam je obiskovala slovensko in med vojno nemško osnovno šolo. Postala je učiteljica in dolgo poučevala na Primorskem (Črni vrh nad Idrijo, Ilirska Bistrica). Kot slavistka je diplomirala leta 1960.
Pisala je že v puberteti, a tega takrat sploh ni jemala resno, pove. Izjemno je uživala v delu terenske novinarke; bila je prva urednica šolskih TV-oddaj v Ljubljani, tehnična urednica pri revijah, reporterka in glavna ter odgovorna urednica in direktorica Prosvetnega lista. Po prezgodnji smrti moža je mati dveh otrok opravljala službo urednice vse do zadnjih let službovanja, ko je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Ves ta čas pa je tudi pisala – in to počne še danes.
Zdaj je v pokoju, živi v Škofji Loki in dela kot samostojna umetnica. Piše literaturo za odrasle in otroke, prevaja in živi vsak dan po svoje, kot pravi sama.
Z izjemno umetnico se je Carmen L. Oven pogovarjala o njenem »rešpektu« do literature in literatov, o njeni vlogi pesnice pred desetletji in danes. V njem Neža Maurer hudomušno pripoveduje o pretekli literarni srenji, ki je bila, kot pravi, rezervirana za moške; razmišlja o minljivosti, starosti in večnosti; o priznanjih, ki ji pomenijo največ, pa tudi o tem, zakaj v kino rada hodi gledat znanstveno fantastiko ter zakaj nikoli ne gleda televizije.
