|
Poletna slaščica: 11 NAJ FILMOV PO LITERARNIH PREDLOGAH |
|
Prispeval Matjaž Juren - Zaza
|
|
Torek, 20 Julij 2010 09:00 |
Pričujoči seznam filmov, posnetih po knjižnih predlogah, ni toliko plod analitične, skrbne in koncizne selekcije, kot nekakšnega zgoščenega toka filmskih impresij, ki je ob misli na romanopisje v kinematograskem mediju vzbrstel v avtorjevi glavi. Tudi zaradi tega je večina izbranih filmskih naslovov novejšega datuma.
Seznam je popolnoma in odkrito subjektiven, pravzaprav oseben in ne meri na kakršnokoli celovitost, s čimer je (kot vsi seznami) seveda imanentno pomanjkljiv. Vseeno pa verjamem, da bodo bralci v njem našli nekaj grobe pristnosti ali žgoče vznemirljivosti, ali pa, da bodo v njem vsaj odkrili kakšen spregledan filmski naslov (ali knjižni! Pot je dvosmerna!). Naj bodi to končno dovolj besedičenja, kajti poletje je (pre)kratko, Barthes pa je že zdavnaj potolkel blebetajočega avtorja. Torej naprej! K filmom!
1. MASTER I MARGARITA (2005) r.: Vladimir Bortko
Prvi filmski naslov pravzaprav ni pravi filmski naslov. Ker je nadaljevanka. Se pravi televizijska priredba nesmrtnega romana Mojster in Margareta, ki je izpod peresa Mikhaila Bulgakova, sicer posthumno, v SZ izšel leta 1967.
Serija si določeno merico hvale zasluži že a priori, kajti kdorkoli se loti te magičnorealistične, satirično-simbolistične bombe, mora biti ali dovolj pogumen ali pa dovolj nor, da si zasluži vsaj zmerno lizanje pet. Kar je še bolj nenavadno, je dejstvo, da serija ruskega režiserja Vladimirja Bortka večplastnemu delu Bulgakova sploh ne dela (pretirane) krivice. Problem dolžine romana je rešen že s formatom nadaljevanke, katere posamezna epizoda šteje baročnih 52 minut. Odprta interpretacija je odpravljena z malodane fanatičnim sledenjem romanu, kar je po eni strani dobrodošlo, po drugi pa so s tem določene možnosti, ki jih predstavlja prenos na filmski medij, nepreklicno izgubljene. Kljub temu pa Bortkova serija predstavlja najbolj kvalitetno filmsko adaptacijo romana do zdaj.
2. NA SVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (1980), r.: Živojin Pavlović
 No dobro, priznam, da je tale naslov, sicer najbrž edini, a vendarle, najbolj od vseh posledica načrtnega, usmerjenega, fokusnega razmišljanja o najboljšem slovenskem filmu po knjigi. Seznam bi se mi zdel brez vsaj enega slovenskega naslova kar nekako pohabljen. In ker mi vse tiste Cankarjeve filmske priredbe, s katerimi so nas grobo deflorirali v gimnaziji, še dandanes puščajo grenkobo v ustih, je Pavlovićev film, posnet po vojnem romanu Menuet za kitaro (1975) Vitomila Zupana, pravzaprav edina racionalna izbira.
Vojni »pasijon« ljubljanskega partizana Berka, ki v vihro neomadeževane partizanščine vnese svoj izobraženski cinizem, konstantno filozofsko samovpraševanje in pa zvrhano kozico nebrzdane spolnosti, je v osemdesetih pomedel s plastičnimi, črno-belimi kinematografskimi prikazi druge svetovne vojne tistega časa. Poleg tega gre za nadvse korekten film, precej zapomnljiv po nesramežljivem prikazu znamenite, »kuhinjske« erotike, ki je na začetku osemdesetih dvignila precej ostrega prahu in še danes preganja nekdanje (in bodoče) gimnazijce.
3.+ 4. BARFLY (1987), r.: Barbet Schroeder + FACTOTUM (2005), r.: Bent Hamer
Najljubši pijanski sin matere literature, Charles Bukowski, si zasluži dostojno ekranizacijo svojega lika. In svojih del. Boter »umazanega realizma«, »nežna vrtnica sredi losangeleškega betona«, je tako prvo kot drugo tudi dobil. V filmu Barfly, pri katerem je s pisanjem scenarija aktivno sodeloval, se Chinaski, pijanski in ne preveč uveljavljeni pisatelj, vdaja pijači in barskemu životarjenju, vse dokler ne sreča … Ženske. Mickey Rourke kot Chinaski, Faye Dunaway kot Ženska, scenarij po Zapiskih starega pokvarjenca in za nameček še eden od Godardovih sopotnikov, švicarski režiser Barbet Scroeder za krmilom, vse to je več kot dovolj za žlahtno kinematografsko počastitev našega najljubšega leposlovnega jebivetra. »Nekateri ljudje nikoli ne znorijo. Kako dolgočasno življenje morajo imeti,« pravi Chinaski/Rourke. Po ogledu Barflya se posameznik težko ne strinja z njim.
 Po drugi strani je Faktotum pravoverna adaptacija istoimenskega avtobiografskega romana, ki Chinaskega, tiste čase še blodečega anonimneža, s trebuhom za kruhom poganja širom Amerike. Od polnilca pivovskih steklenic za tekočim trakom, neusojenega taksista, pa do apatičnega kokosarja (op. a., tisti, ki v tovarni obdeluje kokos), Chinaski iz vedno novih, bolj ali manj eksotičnih zaposlitev, leti še hitreje kot načenja nove steklenice. Skozi pripoved »Človeka mnogih zaposlitev«, človeka, ki povojni, »zlati« ameriški dobi z lahkoto pokaže zadnjo plat, dobimo vpogled v veliko, noro, vseobsegajoče kolesje, ki poganja vse to skupaj, in to ne samo tako, kakor je poganjalo nekoč, ampak predvsem tako, kakor poganja danes. In Hamerjev film je skoraj tako dober kot knjiga. Kar je veliko. »Jebalo se mi je za vse,« pravi Chinaski/Matt Dillon. Hah …
5. KAGIRINAKU TOUMEI NI CHIKAI (1979), r.: Ryu Murakami
 Ryuju Murakamiju nad glavo straši to prekletstvo, da je (delni) soimenjak Harukija Murakamija, takisto japonskega romanopisca, ki pa je nedvomno bolj uveljavljeno literarno ime. In ker si Zahod že enega Murakamija težko zapomni, mora biti za Ryuja prava jebada, pravi mali čudež prodreti s svojo literaturo še kje drugje kot zgolj v domovini vzhajajočega sonca.
Slednje mu je vsaj delno uspelo z romanom Skoraj prosojna modrina, ki je preveden tudi v slovenščino. Avtobiografski »šok« roman, ki se odvija na Japonskem v sedemdesetih, skozi oči naratorja Ryuja slika monotono fresko skupine mladeničev in mladenk, ki se skozi neosmišljeno, vsakdanjo eksistenco prebijajo s pomočjo drog, skupinskega seksa, sadizma in avto-destrukcije. Pri tej razprodaji človeškosti jih ne prevevata ne žalost, ne melanholija, še manj bes ali katerokoli drugo gonilo akcije. Pasivno utapljanje v množici kemikalij in potlačenega čustvovanja je mojstrsko ujel tudi istoimenski film, ki ga je avtor tri leta po izidu romana spisal in zrežiral kar sam. Težko ulovljiv, a z nekaj truda ga lahko zagrabite.
6. THE ROAD (2009), r.: John Hillcoat
Oče in sin se po koncu civilizacije odpravita na Jug v iskanju česarkoli, kar bi jima pomagalo ohraniti njuno jalovo, usihajočo vero v Človeka … Cormac McCharty je s svojim srhljivim, distopičnim romanom Cesta vrgel idealno kost režiserju, ki bi si drznil. Edino to – polne hlače. Te je imel John Hillcoat, avstralski režiser, ki se minimalizma in monotonije romana ni ustrašil, ampak ju je spretno pregnetel v dovršen filmski jezik.
Izkušnja Ceste je v filmu, tako kot v romanu, naravnost grozljiva. Grozljiva v nesenzacionalnem, nepatetičnem, povsem golem eksistencialnem smislu, grozljiva v poigravanju z bolečim raztegovanjem pojma »človeškosti«, nenazadnje grozljiva v neprizanesljivem stopnjevanju gledalčevih strahov. Konec sveta in postapokaliptična »družba« na platnu že dolgo nista bila tako veristično otipljiva kot v Cesti. Plus odlični predstavi Vigga Mortensena kot Očeta-vodnika in malega Kodija Smita kot altruističnega sina. Plus vedno odlični Robert Duvall. Plus prizor s pločevinko kokakole, zaradi katerega je pobesnelo par filmskih puristov. Ampak kurc, če je pa nesrečna piksna tudi v knjigi …
Film bo v Sloveniji sicer premierno prikazan 18. avgusta, v letnem kinu pod zvezdami.
7. CAPOTE (2005), r.: Bennett Miller
 Capote je edini film na seznamu, ki ni neposredna adaptacija leposlovnega dela, temveč avtorjev biografski portret. Film se osredotoča na leta, ko je takrat že slavni Truman Capote pisal (svoj) prvi "neleposlovni roman" Hladnokrvno, ki je izšel leta 1966. Hladnokrvno je bilo neleposlovno delo v smislu, da ni šlo za fikcijsko literaturo, ampak za resnično in dokumentirano zgodbo, upovedano s prvinami beletristike. Capote je za brutalni umor kansaške družine Clutter izvedel iz časopisja, gradivo za svoj roman pa je zbiral skozi obdobje petih let. V tem času naj bi se tudi močno zbližal z enim od obeh morilcev.
Film Capote se bolj kot na roman Hladnokrvno naslanja na Capotejevo istoimensko biografijo, ki jo je spisal Američan Gerald Clarke, v ospredje pa postavlja avtorjevo dilemo med pisateljsko distanco do svojih romanesknih likov in njegovim iskrenim čustvovanjem z njimi v realnem življenju. Omenjeni antagonizem se počasi, a nezadržno stopnjuje vse do klimaktičnega paroksizma, ki je lahko samo ene vrste – zadrgnjen z zanko. Phillip Seymour Hoffman je bil za svojo srh zbujajočo preciznost upodobitve Trumana Capoteja nagrajen z oskarjem. Povsem upravičeno, zaboga.
8. FEAR AND LOATHING IN LAS VEGAS (1998), r.: Terry Gilliam
 Če je bil Truman Capote pionir "neleposlovnega romana", potem je bil Hunter S. Thompson njegov blodeči ekstrem, cinik-škis-klovn, a sploh ne tiste vrste, ki dela prevale zato, da bi zabaval publiko, ampak tiste vrste, ki pokaže, da pravzaprav ljudje delajo prevale zato, da bi zabavali njega …in vse ostale norce, ki so lucidni. Thompson je bil začetnik t. i. »gonzo« novinarstva, kjer je sebe, zadrogiranega in zmedenega analfabeta, postavil v osrčje novinarske zgodbe, le-ta pa je nato vedno eskalirala v groteskno parado raznoterih bizarnosti, ki jih je Thompson rad poimenoval »sodobna Amerika«.
V Strahu in grozi se Raoul Duke (Thompsonov alter ego) in njegov paranoični odvetnik dr. Gonzo odpravita na popotovanje v osrčje »Ameriškega sna«. Monty Pythonovec Terry Gilliam je filmsko verzijo Strahu privil do pola, polnega zveriženih halucinacij, nerazumljivih, kakofoničnih dialogov, živopisnih podob in vratolomnih scenskih zasukov. Film je dobil oznako edinega dostojnega kinematografskega sopotnika Hunterjevih del, k temu pa je najbrž pripomogel tudi oče Gonzo sam, ki je bil bojda s filmom »kar« zadovoljen.
V predporodnih krčih je sicer že naslednjo Thompsonovo delo The Rum Diary, večno trzajočega Thompsona pa bo zopet upodobil Johnny Deep.
9. OTETS SERGIY (1917), r.: Yakov Protazanov
Ana Karenina in Vojna in mir sta doživela že dostojno število ekranizacij, Tolstojeve kratke zgodbe pa niti ne. Po krivici spregledana predelava ene od Tolstojevih novel je film Yakova Protazanova Oče Sergij, za platno prirejen po istoimenski kratki zgodbi. Posnet leta 1917, v zadnjih taktih Ruskega carstva, takrat za kratek čas tudi prepovedan, predstavlja nema Protazanova mojstrovina dandašnjemu gledalcu pravo psihedelično čudo. Oče Sergij, pripoved o asketskem spokorjencu, ki vsled preteklih grehov odide v samoizgnanstvo, tam pa ga spet obletavajo mesene skušnjave, je kot film čudovito ekspresiven in ostro fascinanten. S 112-imi minutami je staruh Sergij resda nekoliko dolg, še zlasti ob vsej tej pomenljivi tišini, ki je v sodobni dobi že skorajda postala sinonim za mrtvilo, ampak kdor bo zdržal do konca, bo najprej čestital Protazanovu, nato pa še subverzivnemu gledalcu – sebi.
10. NOTES FROM UNDERGROUND (1995), r.: Gary Walkow
 Američan Gary Walkow, najbrž najbolj znan po filmu Beat (2000), v katerem je portretiral ameriškega kralja Beatnikov Williama Burroughsa, je, presenetljivo, pet let pred tem posnel še boljši »literarni« film, in sicer modernizirano verzijo Zapiskov iz podtalja samega giganta psihološkega realizma, Fjodorja Dostojevskega.
Gre za grenko kratko zgodbo, čaščeno mojstrovino, v kateri je Dostojevski skozi posameznika, ki preko zavestnih neracionalnih dejanj tepta svojo srečo, da bi se skoznje osvobodil družbenih spon, utemeljil koncept »perverzne svobode«. Brbotajočo, nevrotično psihologijo Človeka iz podtalja je Walkow elegantno rešil s protagonistovo naracijo v obliki video-dnevnikov, v katerih ta obračunava s prijatelji, z ženskami, z družbo, s seboj. Ta film je mučen, njegova atmosferno-čustvena lestvica se sprehaja od blage nervoze do blazne melanholije, za in pred tem ni ničesar. Najslabša karakteristika te adaptacije je dejstvo, da je bila tako klavrno spregledana in zanemarjena. Pomagajte ji.
11. AMERICAN PSYCHO (2000), r.: Mary Harron
 Tretji roman Bretta Eastona Ellisa nam je sesul vero v mesijansko poslanstvo kravatarskih poštrikancev z borze v ta novi tip človeka, za katerega smo v osemdesetih začeli misliti, da nas bo s svojim pragmatičnim racijem, materialno ambicioznostjo in dišečo, gladko in pobrito kožo odrešil postmodernističnih blodenj. Ellis, predstavnik »novega minimalizma«, je tega odrešiteljskega individuuma brezsramno obrnil navzven in ga nastavil očem razočarane, besne množice. Kajti tam ni bilo več ničesar. »Ne bi znal definirati tistega, kar me dela za človeka,« pravi Patrick Bateman, podnevi plastični japi, ponoči norec s sekiro. Christian Bale je pravi ksiht ameriškega psiha, film Harronove sloni predvsem na njegovi reprezentaciji – če bi se le-ta sesedla v kričečo burlesko ali v patetično pretiravanje, bi film neslavno pogorel. Ampak se ne. Ameriški psiho seka. S sekiro.
Opomba namesto uvoda:
Sekret, seznam in Deset trikov, kako ga obnoreti v postelji
Pravzaprav sem bil na robu živčnega zloma …
Srednje do pretežno strt od miselnega vrtinčenja, zblaznjen kot ubogo ščene, ki že cel dan poskuša uloviti svoj prekleti rep, sem končno vstal od mize in odšel na sekret. Nazadnje mi je le potegnilo, da tisti pekoči občutek v dimljah ni posledica umskega naprezanja, temveč pozabe na moj (pre)polni tank. Večina ljubIjanskih lokalov ima, poleg drage in zanič brozge, ki jo strežejo namesto kave, stranišča očitno zgrajena po meri presušenih, grbastih aparatčikov, zato sem se moral pri »aktu« izločanja dobesedno zalizati z rumenkasto steno, na kateri je malomarno visel poln pisoar. »Aua, pizda!« sem zaskovikal, ko sem svoje čelo parkiral na ostri rob okvirja, ki je gostil revijalni oglas. Še ena ženska revija, še ena naslovnica ženske revije, na kateri je ženska, še en simptomatičen in generičen oglas, z njega se smehlja plastično spolirana manekenka, del levega bederca ji prekriva kričeči napis »Deset trikov kako ga obnoreti v postelji!«. Deset razlogov …
Deset! Ne devet, ne sedem in ne eden. Pri sveti Derridajevi dekonstrukciji! Takšna reč lahko nestabilnega človeka kaj hitro pahne čez rob ...
Ampak KAKŠNA REČ? Zakaj bi bil nekdo na robu živčnega zloma zaradi slabe kave, klavstrofobičnega stranišča in desetih trikov, kako ga obnoreti v postelji? Kaj se tukaj dogaja?
Strupeni izvir, srž nenadne bolesti kakopak leži v Airbeletrini, oni so krivi. Seveda, prav tam so mi namreč pred tednom dni predlagali, naj za svoj prvi prispevek na njihovem portalu sestavim lestvico DESETIH najboljših filmov, ki imajo knjižne vzporednice, se pravi, seznam desetih najboljših filmskih priredb, ki navdih jemljejo iz leposlovja. Deset najboljših fimskih adaptacij, no. Takrat sem si mislil: »Jebemti, ti ljudje me prav zares nimajo za kakega erudita, pravzaprav me imajo najverjetneje za navadnega bedaka. Iz glave bom v petih minutah potegnil krasen in lep seznam, seznam vseh seznamov, seznam, ob pogledu na katerega bo Marcel zgolj dahnil en ZELO ZA+, seznam, ki še tako ciničnim kritikom ne bo dopustil drugega, kakor, da se mu priklonijo do tal.«
Čisto tako sem razmišljal, popačen in zverižen v deliriju deziluzije, vse dokler nisem dan pred rokom oddaje končno začel sestavljati Absolutnega seznama. Ko je bil končan, sem se prvič zares zazrl vanj … in otrpnil – bil je naravnost ogaben. Nezaželen in grd otrok, pankrt, atavistični spaček, plod umazane ljubezni med prozorno pretenzijo in slepo samozaverovanostjo. Konkretneje, seznam je vseboval vse »pravilne« izbire, tiste klasike, ki se zdijo logična, predvsem pa varna izbira, od Formanovega Leta nad kukavičjim gnezdom in Kubrickove Peklenske pomaranče, pa do Radfordovega 1984. Šit. Kot da bi listo sestavil nek trohneči Metuzalem, ki zadnje grižljaje življenja premleva ob skrbi za ohranjanje kanona »pravih« filmskih adaptacij. In točno to je moj (prvi) seznam, v najslabšem pomenu besede, tudi bil – »kanon« drugih.
V mislih sem seznam namenil peklenskemu ognju, v praksi pa ikoni smetnjaka na računalniškem zaslonu. In sestavil novega. Tokrat sem klasikom primešal tiste sodobnejše naslove, ki sem se jih uspel spomniti. Enostavna (/bebava) operacija: »Tako ja, kakšen Klub golih pesti pa kakšen Trainspotting, pa smo. Pretencioznost je izginila, moje dobro ime je zaščiteno, ostal sem kul, ostal sem v igri, ostal sem subverziven,« sem se hahljal. Potem sem se spomnil, da Welshevega Trainspottinga sploh še nisem prebral, hip zatem pa me je pretreslo še črno razsvetljenje o istorodnosti obeh seznamov, kajti tudi ta lestvica je nastala po istem, neiskrenem principu kakor prva; nastala je iz strahu. Strahu pred tem, da bi moja maska »poznavalca« grdo razpadla, da bi moj plemeniti okus strohnel pred očmi opazovalcev, da si eden od omenjenih desetih naslovov ne bi zaslužil obeležja na seznamu in še zlasti, da bi me spoštovani bralci slekli in privezali na mravljišče, ker sem kakšno mojstrovino izpustil, pozabil, ali pa je preprosto ne poznam.
Nastopila je katalepsija možganov. Vsakršno nadaljnje re-konstruiranje novih in novih seznamov je bilo zablokirano, tovarno sredi ušes so ustavili in zamrznili, očitno se je pregrela. Dobronamerna želja po tem, da bi bralcem Airbeletrine priskrbel nekaj kvalitetne knjižne kinematografije, ki bi jih v poletnih dneh svežila in, bogdaj, tudi vznemirjala, se je spričo akutne bojazljivosti in pa te preklete omejitve (DESET!) posušila kot kaplje na poletnem betonu …
Toda! Ko sem naposled le nehal debilno srepeti v uokvirjen oglas na steni, je nekdo, mogoče Bog, mogoče izpraznjen mehur, moj okrnjeni razum nenadoma obdaril s ščepcem soli razuma, ali poguma, kajti nepreklicno sem se odločil, da se bom seznama lotil brez vseh umetnih diskriminacij, bojazni, zapovedi, brez vsakršne vnaprejšnje intence. Naj spregovori zavest, takšna, kakršna je, zavedajoč se svoje naravne subjektivnosti in omejenosti. Naj končno spregovorijo filmi, ki so pustili pečat!
Iz morečega liliputanskega sekreta sem tako vseeno odšel olajšan.
|
|
