Mojco so našli mrtvo v gozdu. Bil je večer in odkril jo je sprehajalec oziroma njegov pes Mars, velik črn mešanček. Lizal jo je po zijajoči rani, ki jo je imela na glavi in lastnik, stari Fikret, ga je komaj zvlekel stran. Nato je poklical mladega Fikreta in si prižgal cigareto. Mladi Fikret je prišel in nadrl fotra, ker ni takoj poklical policije in takoj poklical svojo ženo, ki je bila ravno takrat na obisku pri prijateljici Sabini in njeni sestri Lizi. Prišli sta obe in spotoma pobrali še Sabinino in Lizino mamo Franjo, ker so klicali iz doma za ostarele, da zahteva svoji hčeri, ker ne bo žrla te »hrane za crkovino«, ampak hoče pravo večerjo. Namesto nje je dobila truplo najstnice Mojce, okoli katere so stali vsi, še dolgo potem, ko je prišla noč, in se pogovarjali – Fikret mlajši, njegova žena Gordana, Fikret starejši, Sabina, Liza in Franja. Stali so in gledali kri, ki je mezela iz velike rane in barvala Mojčine plave lase umazano rdečo. Predstavljam si, da so veliko kadili in malo govorili, lahko pa tudi ne – lahko da so se pogovarjali in pogovarjali. Franja je slabo videla in slišala in je zato pogledala truplo najbolj od blizu in naglas vpila, da bi rada večerjo. Bila je že malo senilna. Mojca seveda ni slišala ne nje ne njene hčerke. Vsi so bili preveč šokirani, da se je nekaj takega zgodilo čisto blizu njih. Marsa so morali privezati za drevo, ker je na vsak način hotel načeti Mojčino rano. Lajal je še cel večer, tudi takrat, ko so končno poklicali policijo, in vse do takrat, ko sem jaz pospravil truplo in je sonce vzhajalo in je Mojčina kri prenehala teči. Za njo je ostalo samo rdeče obarvano, poležano listje.

Čez en teden sem bil spet v gozdu. Tokrat sem pospravil Tanjo, z enako luknjo v glavi. Našel jo je najstnik Gregor, ki je za rekreacijo tekel po gozdu in se spotaknil vanjo ter si zvil gleženj. On je, za razliko od Fikreta, takoj poklical policijo in najprej so oskrbeli njega. Med preiskavo se je pojavil Fikret starejši s svojim psom, ki je spet dobil napad lizanja in ga je spet privezal za drevo. Fikret je zahteval, da vidi truplo, ker je odkril prejšnjega. Policija mu je povedala, da to tega nima nobene pravice. Vseeno je ostal tam toliko časa, dokler mu niso zagrozili s priporom. Ko sem Tanjo pospravil in je policija odšla, sem pešačil do doma in srečal Fikreta, ki je dremal na klopci pred hišo. Mars mu je spal pri nogah. Zalajal je, ko sem šel mimo in Fikret se je zbudil.

»Jaz bi jo moral pospraviti,« je rekel. »Jaz sem jo našel.«

Samo pokimal sem in odšel naprej. Mars je lajal, dokler nisem vstopil v hišo in zaklenil vrat.



*

Moj sin je sedel pred televizijo, kot vsak večer. Z glavo je bil oddaljen kakih pet centimetrov od ekrana. Vedno jo je tako gledal. Stopil sem do sedežne in pobral dalinjski upravljalec ter ugasnil televizijo. Sin ni niti trznil.

»Beverly,« sem rekel.

Počasi se je obrnil, ampak me ni pogledal. Strmel je skozme in se začel smehljati. Bil je videti utrujen.

»Si utrujen?« sem ga vprašal.

Odkimal je in se z bliskovito hitrostjo dvignil ter oddrvel po stopnicah v svojo sobo. Slišal sem, kako so se zaloputnila vrata. Ta večer ga ne bom več videl.

Prižgal sem TV in gledal nekaj neumnega, da mi sprazni glavo. Menjaval sem kanale in naletel na ne vem katero ponovitev Beverly Hillsa, ki ga je Maja tako rada gledala. In seveda po njem poimenovala najinega sina. Sorodniki so se nama smejali, ampak saj ni važno, kako je otroku ime – važno je, da ga imaš rad.

Ko je Maja izvedela, da je Beverly debil, ga ni mogla imeti rada. In je odšla. Na novo se je poročila čez eno leto, z dvajset let starejšim lastnikom največje lakirnice v državi. On je čez tri leta umrl za rakom, ona je dobila ves denar. Slišim, da se še danes z njegovimi sinovi in hčerami bori za premoženje.

Beverly pa je rasel in rasel. In čeprav je bil debil, sem ga imel vsak dan rajši. Najtežje mi je bilo, ko je prišel v puberteto in začel odraščati v lepega fanta, ki pa je imel tisti nezgrešljivi izraz na obrazu, po katerem je bilo takoj vedeti, da nekaj ni v redu z njim. Ni imel kake izrazite bolezni. Bil je preprosto počasen in čuden. Zame je bil darilo, saj sem samo s pomočjo njega preživel Majin odhod. Po njej nisem imel več nobene ženske. Vsake toliko sem spal z Darjo, ki je bila nekaj let starejša od mene in je bila poročena s pijancem in policajem Ivom, ki jo je, kakor je rekla, »premalo fukal in preveč tepel.« Nikoli je nisem pripeljal domov, ker je vsaka ženska v hiši Beverlyja razburila. Enkrat sem poskusil, pa jo je najprej boksnil v trebuh, nato pa sedel na tla, si z rokami pokril glavo, se zibal in hlipal. Tisto noč je spal v moji postelji, stisnjen obme.

»Nič hudega,« je rekla Darja. Naslednjega dne sem prišel k njej zgodaj zjutraj. Delal sem nočno, njen Ivan pa dopoldansko, tako da sva lahko izkoristila teh nekaj uric. Vedno sem jo klical ob isti uri. Mobitela nisem imel. Nikoli nisem čutil potrebe po njem. Ne v tej majhni vasi, kjer smo se vsi poznali.

Božal sem jo po dolgih laseh, med katerimi se je skrival kak siv, ampak to ni pokvarilo vtisa. Sploh ne. Darja je bila lepa. In prijazna.

»Nič hudega,« je še enkrat rekla.

»Ne smeš mu zameriti,« sem še enkrat ponovil. »Debil je.«

»Ne smeš tako grdo reči svojemu lastnemu sinu,« je zgroženo rekla.

»Ni važno, kako mu rečem. Važno je, da ga ne zapustim,« sem skomignil.

*

Jutro po umoru Tanje sem spal malce dlje. Zadremal sem kar na sedežni in ko sem se zbudil, Beverly Hillsov ni bilo več, samo neke čudne reklame za sesalnike in čudežne vrečke so bile na sporedu. Šel sem pogledat, kje je Beverly. Bil sem prepričan, da ne bo šel sam v šolo. Nikoli ni odšel iz hiše, če mu nisem jaz pomagal. Najprej sem nadzoroval, da se je lepo oblekel, nato pa sem ga pospremil do male avtobusne postaje čisto blizu hiše. A tega jutra Beverlya ni bilo v sobi. Posteljo je pustil razmetano. V polmraku sobe najprej nisem vedel, ali prav vidim, nato pa sem prižgal luč. Posteljnina je bila krvava.
Klical sem v šolo. Oglasila se je Dunja, socialna delavka.

»Andrej, pusti rožo,« je vpila.

»Rožarožarožaroža,« je nekdo vpil, očitno Andrej.

»Halo,« je rekla v telefon, in takoj dodala: »Andrej, pusti jo!«

»Rožaroža rožaroža!«

»Zdravo, gospa Dunja.«

»O, vi ste. Andrej!!!«

»Samo zanima me – a je z Beverlyjem vse v redu?«

»Kakor jaz vem, ja. Prvo uro sem ga imela. Malce je bil videti utrujen. Drugače pa vse štima. Andrej, jebemti!!!«

»Rožaaaaaaaaaaaaaaaaa!«

»A... a lahko samo pogledate... če je mogoče kje ranjen?«

Dunja je obljubila, da bo. Res je čez dobre pol ure poklicala nazaj in rekla, da je Beverly zdrav kot dren. Ostanek dopoldneva sem preživel v njegovi sobi. Sedel sem na stolu in gledal krvavo posteljnino. Ko sem se naveličal, sem mu preoblekel posteljo in krvave rjuhe dal v vrečo ter jih nesel v koš.

Nato sem šel v službo. Ko sem pobiral smeti pred Majino hišo, sem jo videl na oknu, v zgornjem nadstropju, tam, kjer imajo dnevno sobo. Pomahala mi je, ampak jaz ji nisem pomahal nazaj, ker je pred hišo stal Ivan in me gledal. Bil je nizke rasti, a čokat, z gostimi sivimi lasmi in kratkimi brki. Nato je pogledal proti oknu. Pokimal sem mu, on pa me je gledal, dokler ni smetarski kamion izginil izza vogala, jaz pa sem se krčevito oklepal ročke, bolj kot je bilo zares potrebno.



*

Ko sem zvečer prišel domov, je Beverly že spal. Nisem ga hotel buditi, čeprav me je zanimalo, kaj pomeni vsa kri na posteljnini. Skuhal sem si čaj in sedel za mizo. Zelenega, z okusom limone. Alkohola nisem pil nikdar v življenju, ker je pil moj oče. Obljubil sem si, da ne bom nikoli tak, kot on.

»Neumen si,« mi je govoril in me tepel, a udarci me sploh niso boleli. To, da sem bil po njegovem neumen, je bilo najhuje.

»Ti si neumen,« sem mu rekel.

Pa se je samo zarežal in odšel iz moje sobe. Beverlyja je prišel pogledat samo enkrat, ko se je rodil. Nekaj časa ga je zibal v naročju, nato pa ga je vrnil Maji.

»Kakršen oče, takšen sin,« je rekel in z Majo sta se spogledala, za kar nekaj sekund. Zdelo se mi je, da mu je dala prav. Nato je brez besed odšel.

Skoraj bi zakinkal za mizo, če me ne bi zdramili tihi koraki po stopnicah, nato pa je nekdo smuknil skozi vhodna vrata. Beverly je znal biti zelo tih, če je bilo treba.

Sledil sem mu. Vsak korak je bil težji. Najprej sem upal, da gre kam drugam. Kamorkoli. Ampak on je zavil proti gozdu. Nič se ni ustavljal in bil sem ves zadihan. Upočasnil sem korak, da me ne bi slišal, a ko ga je gozd požrl, sem ga izgubil izpred oči.

Našel sem ga na istem mestu, kjer so našli Mojco. Beverly je sedel na tleh in se igral z listjem ter nekaj mrmral. Skozi krošnje dreves je nanj padala lunina svetloba jasne noči; bil je ves modrikast in siv in sploh čuden. V dlan je pograbil malo listja, nato pa ga iz višine glave počasi spustil, da se je vrtinčilo po zraku. Nato se je malo zagugal, pa spet čisto umiril. Prav tam, kjer sem pospravil v Mojčino truplo v vrečo in se trudil, da je ne bi pogledal v oči. Sploh nisem opazil, da sem se mu počasi približeval. Samo naenkrat sem stal nekaj metrov od njega in njegovo nerazločno, skoraj zverinsko momljanje me je spravljalo v grozo.

Roka, ki je pristala na mojem ramenu, me je tako prestrašila, da sem zavpil. S kotičkom očesa sem ujel Beverlya, ki je sunkovito vstal, jaz pa sem se tako hitro obrnil, da se mi je zvrtelo v glavi. Za mano je stal Ivo in gledal malo mene, malo pa Beverlya. Začel sem kašljati. Beverly je začel spuščati čudne zvoke in ni mi ga bilo treba pogledati, da bi vedel, kaj dela – glavo je stisnil med komolce, da si je prekril ušesa, in se rahlo zibal naprej in nazaj. Ivo pa je čakal. Jaz sem se odkašljal, nato pa rekel kar se da mirno:

»Dober večer.«

»Ne zajebavaj se,« je rekel.

»Na sprehod sva šla,« sem odgovoril.

Ivo je stopil korak naprej, ampak ne proti meni, temveč proti Beverlyu. Hitro sem skočil vstran in mu zaprl pot. Smrdel je po alkoholu in strmel skozi mene, kot da vidi samo Beverlya, ki je še vedno godrnjal in cvilil, samo glasneje.

»Ubil bom debila,« je zašepetal Ivo, meni, čeprav je gledal Beverlya. »Res ga bom.«

»Potem bom jaz ubil tebe,« sem zahropel.

Ivo pa se je samo nasmehnil, se obrnil in hitrih, a opotekajočih se korakov odšel. Z Beverlyem sva počakala, dokler se ni več slišalo šumenja listja in naju je obdajal samo umirjen zvok gozda ponoči, pokljanje vejic, kakšna sova tu in tam. Beverly me je prijel za roko.

»Debil,« je rekel.

»Pa kaj,« sem rekel in ga pobožal po glavi, on pa se mi je nasmehnil. Bil sem edini človek na svetu, ki mu je Beverly to dovolil. Na to sem bil ponosen.



*

Takoj je šel spat, jaz pa sem prebedel noč. Poklical sem v službo in rekel, da me ne bo, nato pa sem poklical še Dunjo in ji povedal, da Beverlya ne bo. Ko je vstal, je bil malo zmeden, ampak se je hitro zadovoljil z zajtrkom, ki sem mu ga pripravil. Pomlatil je pečena jajca in šel gledat televizijo.

Pozvonilo je. Najprej nisem hotel odpreti. Pozvonilo je še enkrat. Stekel sem v zgornje nadstropje in pogledal skozi okno, edino, skozi katerega se vidi pred vrata. Bila je Darja. Ko sem odprl vrata, je že odhajala. Hitro je stekla nazaj in se ozirala naokoli, me praktično zrinila v hišo in zaprla vrata.

»Ve,« je rekla. »Ivo ve.«

»Vem,« sem odgovoril. »Včeraj je bil v gozdu.«

Čudno me je pogledala, nato pa mi položila roko na ramo.

»Za naju ve,« je rekla počasi. Nato pa je dodala: »Oprosti. Rekel je, da bo nehal piti.«

Beverly je nekaj zavpil iz sobe. Darja se je zdrznila. Stegnila je roko, me pobožala po licu, nato pa hitrih korakov odšla. Pustila je vrata odprta. Upal sem, da je to storila nalašč. Gledal sem jo, dokler sem jo lahko videl.



*

Zaklenil sem vrata in zaprl okna. Nato sem malo zadremal na sedežni in sanjal moreče sanje, ki so se mešale z zvoki televizijske oddaje, ki jo je gledal Beverly. Sanjal sem Darjo in Majo. Z obema sem plesal. Sanjal sem Iva, ki je nekaj prepeval in poplesaval, medtem ko sem plesal z Darjo. V nekem trenutku se je Darja spremenila v Iva in še preden sem lahko ukrepal, je Ivo glasno zavpil.

»Zvonec!«

Globoko sem vdihnil in zaletelo se mi je, začel sem divje kašljati, a sem bil vsaj v trenutku zbujen.

»Zvonec!«

Vpil je Beverly. Še vedno je gledal televizijo, čisto od blizu. Zvečerilo se je. Moral sem spati dolgo časa.

Še enkrat je pozvonilo. Hotel sem steči po stopnicah, da bi pogledal skozi okno, ampak me je tisti na drugi strani prehitel in zaklical: »Odprite. Policija!«

Ivo.

Stekel sem po stopnicah, kakor hitro sem mogel in pogledal skozi okno. Nisem videl veliko, a dovolj, da sem prepoznal uniformo. Takrat, ko je bil uniformiran, je bil bolj normalen. Stekel sem dol in odprl vrata.

Ivo spet ni rekel ničesar, tako kot takrat v gozdu ne. Počakal je, da sem se nadihal, nato pa brez besed stopil v stanovanje. Sledil sem mu tako blizu, da sem ga lahko vohal. Ni bil pijan. Morda je bilo to še huje.

Beverlyja ni niti pogledal, samo sedel je za mizo.

»Prisedi,« je rekel.

Sedel sem na nasprotno stran, čim dlje od njega.

»Doberdan doberdan doberdan!« je zakričal iz sobe Beverly, še vedno čisto pri televiziji.

»Oči si bo pokvaril,« mi je rekel Ivo.

»Preidi k bistvu,« sem rekel.

A Ivo ni prešel. Samo naslonil se je nazaj in nekaj časa strmel v strop.

»Bi kaj spil?« sem ga vprašal.

Počasi je spodvil dlani izpod glave in me pogledal, nato pa se naslonil čisto naprej.

»Zanimivo, da si me sploh v hišo spustil,« je rekel.

»Uniforma dela svoje,« sem odgovoril. V resnici sem vedel, da mu ne bo nič naredil. Ne še zdaj. Ivo se rad igra. In ko je na delu, takrat se igra še posebej dolgo in natančno.

»Vse kaže na Beverlya,« je naposled rekel. »Vse. Vajin sprehod mi je to samo še potrdil. Imamo celo očividko, Tanjino prijateljico. Vse skupaj smo držali v veliki tajnosti. Pred novinarji, celo pred mojimi šefi. A veš zakaj?«

Samo odkimal sem. Iz dnevne sobe se je zaslišalo divje hehetanja iz televizije, ki so se mu takoj zatem pridružili divji zvoki sinovega hihitanja.

»Zato, ker mi bodo naredili uslugo,« je rekel Ivo. »In jaz bom naredil uslugo tebi.«

Nič nisem rekel. Nisem mogel več požirati sline. Zahropel sem.

»Če gre to pred sodišče, bo mulc oproščen,« je rekel Ivo. »Ampak najbrž ga bo sodni proces ubil. Saj veš, kakšen je. Ampak jaz ne bi računal na to. Vse je dogovorjeno s Tanjinim in Mojčinim fotrom. Ob prvi priložnosti ga ubijemo. Enkrat boš zaspal. Enkrat ne boš pozoren. In takrat bo Beverly umrl. Toliko bomo pošteni, da ga ne bomo mučili. Tako kot je on mučil naše hčere.«

»Nobena ni bila tvoja,« sem iztisnil.

»Ena je hodila z mojim sinom!« je zavpil Ivo in Beverly je zakričal ter se pognal pokonci, se divje zapodil proti Ivu in se zaletel vanj, tako da je padel s stola in glasno zarujl. Skočil sem na Beverlyja in ga povlekel stran, čeprav se je še vedno hotel zaganjati vanj. Ivo je vstal in si popravil uniformo. Beverly se je umiril, začel je hlipati. Sedel je na tla. Ivo se je odpravil proti vratom, jaz pa za njim. Hotel sem ga imeti na očeh. Prijel je za kljuko, nato pa se obrnil in me pogledal. Strmel ni samo vame in v Beverlyja, ampak tudi skozi naju, nekam, kamor normalen človek nikdar ne pogleda.

»Ubij debila. Ubij ga še nocoj. Ali pa ga bomo mi. Če ga boš ti, ne bo nihče zvedel, kaj je tvoj sinko storil. Jaz bom poskrbel za to. Če ga bomo mi, ne bo nihče zvedel, kaj se je zgodilo z vama.«

Nato je odprl vrata in izginil v mrak. Pustil jih je odprta. Kot Darja.


*

Beverlya sem držal v objemu dolgo časa. Ni se odzival. Pustil mi je, da sem ga zvlekel na sedežno. Nato se je počasi umiril in zadremal. Nisem si mogel predstavljati, da bi moj sin storil kaj takega. Ampak vedel sem, da je. Ta občutek je bil tako močan, da je za trenutek zameglil vse drugo. Videl sem ga, kako jih ubija. Njemu nedosegljiva dekleta. Kako je prišel v stik z njimi, kaj mu je takrat šlo po glavi... Kdo ve? Morda jih je čakal, ko so hodila na večerne sprehode. Je v tem užival?  Tega nisem mogel verjeti.

Previdno sem se izvil izpod Beverlya, da ga ne bi zbudil, nato pa se odpravil do telefona. Ni delal. Poskusil sem ponovno. Slušalka je tulila, brez prekinitve. Stekel sem po stopnicah in pogledal skozi okno. Pred hišo so bile postave. Tri, štiri? Nisem jih videl razločno, ampak vedel sem, kdo so. Tanjina in Mojčina očeta. Pa Ivo. Mogoče še kdo. Čakajo, da bom storil to, kar mi je bilo naročeno. Premikali so se počasi. Stražili so.

Odprl sem okno.

»Če boš začel kričati, bomo vdrli noter in opravili svoje,« je rekel Ivo nekje iz teme, tiho, a dovolj grozeče.

»Prosim,« sem rekel.

»Jebi se,« je rekel nekdo, najbrž oče katere izmed deklet. »Jebi se. Bi pa pazil nanj. Itak ga ne maramo. Noben ga ne mara. Hudoben je. A ne vidiš tega?«

»Ni hudoben,« sem rekel. »Ni.«

»Jebi se,« je glas še enkrat rekel. Hotel sem nekaj reči, ko je mimo moje glave priletel kamen in zadel nočno lučko, katere steklo se je razletelo po postelji. Hitro sem zaprl okno in globoko dihal. Spodaj so se zarežali.  


*

V dnevni sobi sem najprej jokal. Nekaj časa sem stal, nato počepnil, nato padel na kolena. Na koncu sem ležal na tleh, v krčih. Ko so popustili, sem begal po stanovanju, objemal Beverlya, hodil gor in dol po stopnicah, si nastavil blazino na obraz in kričal. Zmanjkalo mi je sape, zato sem jo globoko zajel in zakričal še enkrat. Blazina je bila mokra od solz. Prebrskal sem omarico z zdravili, a razen aspirina nisem imel ničesar. Pil bi, a alkohola nisem imel. Ubil bi se, a Beverly bi ostal sam, prepuščen ljudem, ki mu hočejo slabo. Hodil sem v spalnico in gledal skozi okno, jokal, tekel dol, gledal skozi drugo okno, hotel zlesti skozenj, a je bilo premajhno. Šel sem do vhodnih vrat in jih odprl, a je Ivo takoj začel teči proti meni, sledili pa sta mu dve postavi. Držal sem vrata odprta, kolikor se je dalo in Ivu sem jih zaloputnil tik pred nosom. Slišal sem hropeče dihanje, kletvice, in grožnje. Beverly je nekaj zavpil v spanju. Spet sem stekel k njemu in ga objel, on pa me je odrinil. Še enkrat sem vzel blazino in spet zavpil vanjo. Beverlya sem poljubil na lice, čisto nežno. Tokrat me je on objel, kar v spanju, površno, a dovolj, da sem spet začel histerično jokati. Gledal me je, napol zbujen, s tistimi hecnimi očmi, v katerih sem videl le mojega sina. Nič drugega. Ko so se mu oči zaprle, sem vzel blazino, mu jo položil na obraz ter močno pritisnil. Zraven sem razmišljal o marsičem. O očetu. Maji. Beverly se je začel upirati. O Darji. O Ivu. Beverly je divje mahedral z rokami, jaz sem pritisnil še bolj. Takrat sem vedel, kako se je Ivo počutil, ko je gledal skozme. Jaz sem v tem trenutku gledal tako daleč stran, da se mi pogled ne bo nikoli več vrnil nazaj. Videl sem tisto, kar ne bi smel nihče videti. Nikoli.

Videl sem črnino, ki je bila tako globoka in tako skrivnostna, da si se zakopal vanjo in čeprav si vedel, da je to nevarna črnina, nisi hotel nikdar več priti iz nje. Ker je bilo celo tam, v tisti črnini, boljše kot tu, zdaj, v trenutku, ko so Beverlyjeve roke prenehale opletati.



*

Beverlya so našli v gozdu. Bil je tam, kjer je bila Mojca. Našel ga je Ivo. Javnosti je sporočil, da ga je ubil isti človek, ki je ubil dve dekleti. Na pogrebu nisem jokal, ampak sem se trudil najti črnino. Včasih mi je uspelo, včasih pa sem videl poglede vaščanov. Vedel sem, da na travniku pred hišo, tiste noči, niso bili samo štirje. Bili so čisto vsi. Niso bili prav tam, ampak so tudi oni gledali svoje črnine. Tiste, v katere se skriješ, ko gre kaj hudo narobe.

Po pogrebu sem se ga prvič v življenju napil.



*

Darja je ubila Iva in nato še sebe z njegovo službeno pištolo mesec dni po Beverlyjevi smrti. Na pogreb nisem šel. Doma sem gledal televizijo. Spal sem v Beverlyjevi sobi. Klical sem Majo, pa se ni oglasila. Klical sem očeta, pa se ni oglasil. Nato sem klical Beverlyja. Najprej sem se zaradi krikov zbujal, nato sem kričal kar podnevi. V službo nisem več šel. Nekega dne je na vrata potrkala policija. Nisem hotel odpreti. Vdrli so. Ko so me vlekli skozi vrata, so na moji trati stali Fikret z Marsom, ki je lajal, pa njegov sin, Sabina in Liza, Gordana in stara Franja, ki so se skrivali v svoji temi in zakričal sem »Tema vam ne bo pomagala!!!« oni pa niti stran niso pogledali, ker so bili tako globoko v svoji temi, da so jo oživeli in da jim je lagala in lagala in jim pripovedovala, da je vse v redu in da ni nič hudega, če ne obstaja nič drugega.

Nič hudega.


*

V domu mi je lepo. V temi se včasih skriva Beverly. Ni debil, včasih se pogovarjava, čisto lepo in normalno. Takrat je vse v redu.

»Žalosten sem,« mu rečem.

»Zakaj?« vpraša.

»Jaz bi moral biti tisti, ki te je pospravil. V vrečo.«

Beverly se samo nasmehne.


*

Nekega večera sem pobegnil. Splezal sem čez ograjo in bos tekel in tekel. V moji hiši je tako kot je bilo. Beverlyeva soba je bila polna prahu. Razbitine nočne lučke so ležale na moji postelji. Vzel sem črepinjo in se porezal po roki.

V dnevni sobi sem za trenutek videl Beverlya, ki je mahedral z rokami. Prižgal sem televizijo in jo gledal čisto od blizu. Najprej sem mislil, da je na sporedu Beverly Hills. Nekajkrat sem zaprl in odprl oči. Nato sem ugotovil, da v hiši ni več elektrike.

Strmel sem v temo.

--



Povezave:

- e-izdaja zbirke Vevericam nič ne uide (založba Goga 2004)

- ''Tega ne delam na podlagi gurujstva in magije'' (intrevju z Nejcem Gazvodo, Barbara Jurša, Airbeletrina)