Iz bolnice so klicali, naj pridem po mamo. Zmogel sem le tiho stokati, da je ženska na drugi strani nekajkrat sitno zavpila Halo? Halo? v telefon. Takoj sem poklical odvetnika, ki je po starem pravniškem običaju precej motovilil, nazadnje pa le povedal, da moram ponjo, saj nisem le njen najbližji, marveč tudi edini sorodnik. Najprej sem hotel poslati kar tajnico, vendar sem se sredi stavka premislil in ji le rekel, naj odpove vse moje današnje obveznosti.

Pred bolnico so zgradili novo parkirno hišo, a sem vseeno dolgo krožil in iskal parkirni prostor. V garažo sem zapeljal šele, ko sem se zavedel, da le zavlačujem. Kako so izvedeli mojo številko? Mogoče so prekršili zakon o varovanju podatkov in jih lahko tožim? Niso. Mama je imela številko napisano na listku papirja, skupaj z mojim imenom in pripisom sin. Od kod jo je dobila, ne bom nikoli izvedel, kot mi je povedal zdravnik, ki je z menoj opravil pogovor. Mamo so sprejeli z diagnozo podhranjenosti in dehidriranosti. Tako starostno dementna je, da pozabi jesti in piti, zato je nesposobna živeti sama. V bolnici je ob rednih obrokih pridobila nazaj nekaj kilogramov, lahko jo odpustijo, vendar mora v oskrbo. Zdravnik je šel urejat še neke papirje, jaz pa sem klical tajnico, naj nujno, podčrtano, nujno najde prosto mesto v kateremkoli domu za ostarele kjerkoli v državi. Ali pa tudi izven nje.

Ko se je zdravnik vrnil, me je še opozoril, da ima mama hude težave s spominom in me verjetno ne bo prepoznala.
Pripeljali so jo na invalidskem vozičku, spala je in redki lasje so ji padali čez sklonjen obraz. Razcepil sem se: del mene je takoj vedel, da je ona, drug del pa jo je moral šele prepoznati. Spomnil sem se je kot velike, močne ženske, pravzaprav že kar možače, ki se je oblačila po moško in tudi preklinjala tako. Ukaze je zaključevala s ploskim udarcem po mizi. V desetletjih, odkar je nisem videl, je implodirala, ovenela kot divja pomaranča, kakršne neobrane visijo na drevesih mediteranskih mest sredi zime. Podpisal sem in sestra se je odmaknila ter tako sprostila ročaje vozička. Počasi sem ga pričel porivati proti izhodu in nisem mogel verjeti. Mislil sem, da upravljam s svojim življenjem, potem pa so mi ga spremenili z enim samim klicem.

Med potjo do parkirne hiše je telefonirala tajnica. Našla je dom, kjer mamo lahko sprejmejo že čez štirinajst dni in po zvenu glasu sodeč bi ji moral čestitati. Pa sem le vprašal, če ne gre prej in je zanikala, razen če se ne zgodi kaj izrednega. Če kdo umre, je pojasnila po predahu. Je pa najela bolniško sestro z odličnimi priporočili, ki bo skrbela za gospo mamo, tako da bom čim manj obremenjen. Hotel sem zarenčati, pa sem ji le povedal, naj še poskuša, denar ni ovira. Pa vse moje osebne zveze ji bodo tudi prišle prav.

Odprl sem zadnja vrata in si ogledoval voziček. Verjetno je zložljiv, vprašanje pa je, če bom obvladal tehnične podrobnosti. Mama je še kar kinkala s sklonjeno glavo. Če bi imel poltovornjak, bi jo mirno naložil na zadnji del, tako pa jo bom moral dvigniti in prestaviti na sedež. Iztegnil sem roke in zastal. Čuden občutek: gnus? Strah? Prisilil sem se in se je dotaknil. Koža je bila nagubana, a topla. Sem pričakoval sluzast mraz? Spomnil sem se nasvetov o dvigovanju težkih bremen, počepnil z zravnano hrbtenico, porinil roke pod telo na vozičku, štel do tri in na izdih sunkovito dvignil. Dobesedno odneslo jo je v zrak. Lažja je bila od zadnjega paketa božičnih daril, ki sem ga pripravil za hčerko in sina. Sunek jo je zbudil, zbegano je pogledala naokoli in od blizu so se njene motne oči osredotočile vame. Po hrbtu mi je zlezel srh.
»Mladenič, a me peljete v bolnico na pregled?«
»Ja,« sem končno dejal.
»O, hvala, zelo ste prijazni,« je rekla, ko sem jo položil na sedež, in spet ji je vrat klecnil.

***
Položil sem jo v hčerkino posteljo. Oba študirata zunaj in se bosta vrnila šele med poletnimi počitnicami, ženo pa sem že pred leti zamenjal za krajše in zunanje zveze, saj sem rad imel mir v svojem stanovanju. Tajnica mi je sporočila, da strežnica prihaja, kar se pa bivališča tiče, je po vsem trudu, mešanici obljubljenih uslug in denarja, skrajšala sprejemni čas na en teden. Je pa dom v centru mesta, je veselo dodala. Ne bi me mogla manj razveseliti, vendar sem vseeno pazil na svojo podobo in nisem komentiral, naj jo raje spravi nekam čez morje. Pogledal sem proti zaprtim vratom. Čarovnica je v mojem stanovanju, kako se je to lahko zgodilo? Osem let psihoterapije, kakšni stroški! Prva tri leta po dvakrat na teden, tako nujno je bilo. Pozneje po enkrat, potem vsaka dva tedna. A vseeno – začel sem računati, koliko me je to stalo, a sem raje odnehal. Nekoč sem po naključju ujel po televiziji prenos nekega tekmovanja jezdecev v preskakovanju ovir in eden od tekmovalcev na plemenitem žrebcu se je pisal tako kot moj terapevt. Lahko bi bil njegov sin. Gledal sem čudovito žival, pregibanje njenih mišic, in si rekel, evo, moj denar je vsaj v eni teh močnih nog. Vzdihnil: ves ta luksuz so omogočile moja in njej podobne mame. Kakšni stroški! Kakorkoli, pomagalo pa je. Zdaj mi je bilo vse jasno, v glavi. Da sem bil nesreča, ki se ji je zgodila, da je imela slabo samopodobo in je hotela biti tough guy,močna, odločna, in do mene ni razvila materinskih čustev, saj sama ni nikoli zares odrasla. Družila se je s fanti in postala taka fantovska najstnica, kot sem jih tudi jaz poznal nekaj v svoji generaciji. Minilo jih je v puberteti, moje mame pa ne. Odrasla je v možačo, ki je vedno tekmovala s fanti, in z menoj je ravnala kot z enim izmed njih, ki jim mora neprestano dokazovati svojo premoč. Ničesar nisem mogel narediti prav in nikoli me ni pohvalila. Včasih sem moral stati pred njo in le odkimavala je z glavo, češ, iz mene nikoli ne bo nič, zavožen odpadek. Neumen, zabit, zateleban, neroden, grd, nevreden. Ko je nakupila šolske potrebščine za prvi razred, je vsako posebej položila na mizo in odkimala, zraven pa glasno zavzdihnila, kakšni stroški, kakšni stroški!

Nenadoma sem se spomnil, zakaj sem se tako pripravljal, da jo prestavim v avto. Ker sem jo moral dvigovati, kot otrok – zgrabil sem jo okoli stegen, se napel in jo poskušal dvigniti. Kakšen moški pa si, še nemočne ženske ne moreš dvigniti? Ko sem toliko zrasel, da bi jo lahko, seveda ni več izzivala. A takrat sem se že odselil in jo pozabil. Po nekaj zvezah z ženskami, ki so me zaničevale in poniževale, sem ugotovil, da mi tega ni treba, nadaljeval z istimi vrstami zvez, ugotovil, da res nočem tako naprej, a si očitno ne morem pomagati, poskusil najprej z borilnimi športi, nato pa še s psihoterapijo, zdaj pa je vir mojih težav ležal v sosednji sobi. Prišla je iz preteklosti, za katero sem mislil, da je zdavnaj razčiščena in končana. Grozen občutek: da prekineš s preteklostjo, ta pa noče s teboj. Občutek nemoči, take, otroške, ki te prevzame celega in ob sebe spusti le še svetobolno jamranje o krivičnosti sveta.

Naj grem in zadavim kakega starca in tako sprostim posteljo v domu ta trenutek? Raje sem poklical tajnico in ji naročil, naj mi rezervira hotel. Iz sobe sem zaslišal premikanje. Mogoče bo pa padla in se polomila ter spet pristala v bolnici? Zaman sem upal. Počasi je pridrsala na hodnik.
Ko me je opazila, je vprašala:
»Mladenič, a ste me dolgo čakali?«
Le zeval sem.
»Saj bom hitro, samo na vece skočim, potem pa me lahko odpeljete na pregled.«
Usmerila se je napak, zato sem vstal in ji nakazal pravo pot.

Vsakič, ko sem se je dotaknil, nisem mogel verjeti, kako krhka in drobna je postala. Upal sem, da bo še znala sama opraviti na stranišču, in na srečo je res. Ko je spet pridrsala čez hodnik, sem jo usmeril nazaj v hčerkino sobo in šel pakirat.

***
Ob prižgani posteljni lučki sem gledal v vrata hotelske sobe. Čez nekaj ur sem luč ugasnil, a strmel sem še naprej. Včasih sem potonil v spanec, sanjal hodnik in v vrsto položene kahle, se zdrznil, v grozi zbudil in bedel dalje. Vedel sem, kam me sanje vračajo, v čas, ki sem ga prebil v bolnici. Mama je vehementno trdila, da sem šel le na kratek pregled, ki je bil opravljen v petih minutah, meni pa se ni zdelo tako. Šele sredi psihoterapije, ko sem se spominjal vedno več podrobnosti iz bolnice, sem šel preverit svojo zdravstveno kartoteko. Pet tednov me je pustila v bolnici, pet tednov! Bila je sredi neke razburljive in kot vedno katastrofalne zveze, imela je toliko dela sama s sabo in me pač ni prišla iskat. Saj verjetno so jo klicali, a takrat mobilni telefoni še niso obstajali. Zdaj pa ta ženska spi v mojem stanovanju, medtem ko jaz bedim v hotelu. Hkrati plačujem oboje, kakšni stroški in kakšen osel sem! Kaj če jo vržem skozi okno? Namenoma sem kupil stanovanje v centru z veliko teraso na strehi, zaradi razgleda, nisem se zavedal, da bi tudi v takem primeru lahko višina prišla prav.

Je to humor? Je to moje edino orožje, s katerim sem vsaj malo lahko razorožil mamo? Jo zaustavil sredi gibanja, sredi akcije s tem, da sem jo zabaval? Da me ni gledala kot smrdljivo golazen, marveč kot dvornega norčka? Tam leži v sobi mojega stanovanja, med nama je pol mesta, jaz pa ne spim, kot nisem spal vedno, kadar se je končevala katera od njenih zvez, v strahu, da bo vsa divja planila v mojo sobo in se znesla nad menoj, ker sem bil pač moški. Govoril sem si, da je minilo, da sem močnejši od nje, a vseeno nisem mogel zaspati. Danilo se je, ko sem jo vrgel čez ograjo. Počasi je padala, tako koščena je bila in skrbelo me je, da bo plahutajoča spalna srajca delovala kot padalo. Planil sem pokonci ves prepoten, se tolažil, da pada zadosti hitro, se zavedel, da ležim v postelji, in nisem vedel, če sem sanjal ali ne. Strahoma sem prižgal luč in res sem še vedno ležal v hotelski sobi. Preoblekel sem si moker vrhnji del pižame in razumel, zakaj sem se odselil že v srednji šoli. Ker sem se vedno bolj bal, da ne bom več obvladoval svoje moči in agresije, da se bom sprožil in jo ubil. Ne zavestno, a nekako na dnu sem se zavedal, da bi s tem izpolnil njeno prerokbo, res bi končal v zaporu in si zaprl vsa vrata. Nikoli ne bi postal ugleden ekonomist in podjetnik. In zdaj so mi jo izročili, mi jo prepustili na milost in nemilost. Vendar z možgani, zataknjenimi v trenutku, ko je čakala šoferja, da jo odpelje na neki pregled v bolnico. In vse drugo je šlo – je to mogoče? Sedemindvajset let je starejša od mene, mar me čaka ista razblinitev? Takoj zjutraj sem šel v lekarno in nakupil polno vrečko domačih zdravil.

***
Vsak dan sem po telefonu govoril s strežnico, četudi so bila njena poročila identična. Prijazna stara gospa, sama skrbi zase, le jesti in piti pozabi. Zastane sredi stanovanja, se zastrmi v nevidni cilj, včasih tako ostane celo uro ali več, potem pa z zbujajočim glasom vpraša, kdaj bo prišel voznik. Ne ve, da bi imela kakšnega sina. Tajnica je namesto mene hodila v stanovanje po tisto, kar sem rabil, in kmalu me je čudno gledala. Očitno je po mojem ravnanju pričakovala zmaja, pa je tudi ona našla prijazno staro gospo. Poskusil sem nemoteno izpolnjevati svoje obveznosti in ugotovil, da ponavadi stanovanje itak rabim samo za spanje, kar sem pa lahko počel tudi v hotelu, kljub stroškom. Naslednje noči so bile namreč mirnejše od prve. Kljub temu sem nekaj dni pozneje obstal na pločniku nasproti svojega stanovanja in gledal v teraso. Ograja se mi je zazdela nekam nizka, mama lahko sama pade čeznjo. Otrl sem si čelo z dlanjo. Dosti. Ne bo padla in ne bom je vrgel. Če bi se tak, kot sem zdaj, znašel med enim njenih izbruhov namesto sebe, otroka, bi odletela na cesto v širokem loku. Vendar je to nemogoče, tista ženska je minula, ostala je posušena starka, ki se sprehaja po moji posesti. Gotovo opazi, da je površina mnogo večja in oprema neprimerno dražja, vendar ne more vedeti, da jo je fi nanciral njen nesposobni sin. Njeni razpadajoči možgani so me že zbrisali, nikoli nisem obstajal. Maščevanje je naša jeza nad nepredvidljivostjo prihodnosti. Tako se vrnemo v preteklost in hočemo povrniti tisto, česar nismo mogli preprečiti pravočasno. Strinjal sem se s tem, da je morilce treba ubiti, čeprav svojega politično nekorektnega mnenja nisem javno razglašal, vendar kako naj se maščujemo staršem? Ko so oni imeli moč, je mi nismo; zdaj je obratno in nikoli se ne more zgoditi, da se ravno s starši srečamo v trenutku, ko je moč porazdeljena na obeh straneh in bi bilo maščevanje užitek. Še huje, če so staršem razpadli možgani in niso več ne istega telesa in ne istega duha? Še več, drugo preteklost imajo, v kateri mene ni! Strmel sem v zadušen kovinski lesket ograje. Ne samo ubiti, tudi pogovoriti se ne morem več z njo. To pa je bolelo. Da ji ne morem razkazati stanovanja, pokazati hranilnih knjižic, za katere niti žena ni vedela, jo peljati v garažo, se kakor po naključju sprehoditi z njo mimo mojih diplom, ki uokvirjene visijo na zidu hodnika. Z vso močjo sem si zaželel enega samega trenutka, ko bi bila moja mama pri svoji prejšnji pameti, četudi še vedno v tem starem telesu; trenutka, ko bi me lahko videla, prepoznala in bi v njenih očeh videl, da se sramuje vsega, kar mi je izrekla in storila. Zaščemelo me je v očeh, preložil sem poslovni kovček v drugo roko in šel.

***
Tajnica mi je v rokovnik vpisala »namestitev gospe mame«, torek, ob enajstih, in mi rezervirala celi dve uri. Vpis je opremila z rdečim vprašajem in ob njem sem začel dolgo in nežno potrkavanje s palčko po zaslonu telefona. Če ne kot ekonomist, sem kot poslovnež vseeno toliko na očeh javnosti, da moram resno razmisliti. Sploh če bi se hotel neposredneje vključiti v politiko, o čemer sem razmišljal. Da sta mamo v njeno predgrobno domovanje peljali tajnica in strežnica, ne bi dobro zvenelo v medijih. Po drugi strani sem čutil izziv – saj lahko zdržim dve uri z njo, velik sem in močan, ona pa slabotna. Vlogi sta se zamenjali. Palčka se mi je razletela v roki. Nisem bil opazil, da jo stiskam v pesti. Moral bom šteti vdihe in izdihe, delati relaksacijske vaje. Udeležil sem se par tovrstnih tečajev, nekaj časa celo plačeval osebnega svetovalca, kot so se zdaj imenovali guruji. S konico ročaja zobne ščetke sem vprašaj zbrisal in potrdil zadolžitev.

***
Strežnica me je že čakala z mamo v vozičku v kletni garaži pod mojim blokom.
»O, mladenič,« je rekla mama, »ste prišli, da me odpeljete na pregled v bolnico?«
Jebemti sunce, pa mladenič, saj jih imam že petdeset! Tega izraza ni nikoli uporabljala! Od kod ji zdaj? Je stara tudi čorava ali kaj?
»Ja, ja,« sem pokimal in se siloma nasmehnil.
»Danes je pa gospa vsa bistra,« je vskočila strežnica, »take je še nisem videla.«
Naložila sva jo v avto, spet občutek, kot bi prenašal mnogoslojno vrečo s kostmi. Strežnica je parkirala voziček pred sovoznikovimi vrati in če sem vse tole izvajal zaradi javne podobe, ga nisem hotel prestaviti pred zadnje sedeže.
Speljal sem in nisem mogel verjeti, kaj vidim v vzvratnem ogledalu. Strežnica je mahala za nama.

***
Dobro poznam mestne ulice in točno vem, kje je tisti dom za stare, a sem vseeno dan prej preveril na zemljevidu in si pred očmi v slikah zavrtel celotno pot. Mama je malce zakinkala, le za nekaj minut, in ravno v tem času sem moral ustaviti pred znakom, ki je prepovedoval promet. Ulico so zaprli, puščica za obvoz je kazala v levo. Sledil sem ji in se znašel sredi dela mesta, na katerega se nisem spoznal najbolje. Obupano sem brskal po spominu, se spomnil ceste, ki bo obkrožila gradbišče, jo našel, vendar je bila enosmerna. Ne v mojo smer. To je smešno, sem si govoril, čeprav mi ni bilo prav nič do smeha. Znoj mi je tekel s čela, brisal sem si ga z rokavom suknjiča in čutil sem kapljice polzeti po hrbtu. Kradoma sem pogledal proti mami. Ni spala! Vozil sem, držal čvrsto volan, gledal svoji močni roki, siveče dlake, vedel, da sem star petdeset, a hkrati sem bil otrok, kljub telesu. Poln želje izkazati se, storiti končno enkrat nekaj prav, biti pohvaljen. Da bi enkrat samkrat rekla, oj, tole si pa dobro naredil. Ali pa vsaj pokimala, z nasmehom. Sem jo sploh kdaj videl smehljati se? Bolj renčala je in kazala zobe, kot da me bo zdaj zdaj ugriznila. Zakaj nisem tega prepustil drugim, briga me za medije!
»Mladenič,« je rekla, »tudi če ste se izgubili, se nič ne sekirajte. Pa vprašajte koga, bova že našla!«
»A?«
Dobro, da je voznik mercedesa pričel trobiti zadosti prej, tako sem lahko odtrgal pogled od mame in še pravočasno pohodil zavoro in zavil na parkirni prostor. Mimovozeči mi je kazal sredinec in rjovel, mama pa je le žalostno odkimala.
»Kako so nekateri ljudje živčni. Če pomislim, da imajo otroke, kakšni morajo biti šele do njih.«
»A?«
Na srečo nisem niti speljal, tako sem lahko nemoteno strmel vanjo. Me zafrkava? Se norčuje? Je v resnici tista prejšnja, iz mojega spomina, le maskirana v nemočno starko? Je z njenimi možgani vse v redu? Groza me je zagrabila za grlo. Se je spet enkrat pokazala pametnejša od mene, le da zdaj s cinizmom, ker me ne more več fizično premagati? Poskusil sem se osredotočiti na dihalne vaje, vendar so mi nosnice tako plale, da sem jih vsak trenutek pričakoval sredi mojega vidnega polja. Jeza se mi je dvigovala iz želodca.
»Takole,« sem siknil, »doštudiral sem, magistriral in doktoriral. Sem eden vodilnih ekonomistov v državi, predavam na vodilnih svetovnih univerzah, svetujem korporacijam, pišem kolumno v vodilni finančni časopis, nekoč bom postal akademik. Potujem po celem svetu, imam dva uspešna otroka, pet podjetij, eno od teh vodilno na svojem področju, ženske me hočejo, znam pet jezikov tekoče in dva delno, sem član državnih komisij, mednarodnih združenj, rotary kluba, dobrodelnih organizacij, črni pas iz karateja drugi dan, pretečem lahko maraton ...«
Malo mi je zmanjkalo.
»... eeee ... vpisal sem se v društvo esperantistov in sem podporni člana društva za zaščito živali. Pa položil sem drugi zidak, takoj za županom, za pasje zavetišče!«
Strmela je vame.
»Ojej,« je zavzdihnila.
Strmi! Le glej me, prasica, kljub tebi sem vse to dosegel!
Odkimala je:
»In po vsem tem še vedno delate kot šofer, ki vozi starke v bolnico?«
Odpiral sem usta, res kot riba. Čez nekaj časa je počasi pričel z mene prihajati najprej majhen a, potem vedno večji.
Položila mi je dlan na koleno in me potrepljala.
»Veste, boljše službe ste vredni. To vam je moral nekdo vbiti v glavo, da niste sposobni za kaj več kot šoferja.«
Njen nasmeh je bil prijazen. Nikoli nisem videl česa takega. Kako sem si želel, kot otrok, zamišljal, da bi se ji ustnice upognile, oči zasijale, tako kot zdaj. Grobi moški, ki me je v podobi mame mučil celo otroštvo, je izginil, starost ga je obrabila in ven je prišlo prijazno in drobno bitje, ki se je ves čas skrivalo v trdem telesu in ga ni moglo prebiti.
»Mama,« sem šepnil.
Požugala je s prstom:
»Se mi je zdelo, da je morala biti ona.«
V trenutku sem bil otrok in od strahu zlezel vase. Ne, ni padlo po meni, govoril sem si, kot mi je za take trenutke svetovala terapevtka, velik si, odrasel, močan, tisto so le spomini, minilo je.
Ogorčeno je dodala:
»Take mame, ki svoje otroke ponižujejo, bi morali vreči v zapor, to vedno pravim!« Spet me je trepljala.
»Veste, mene še odpeljite na pregled, potem pa takoj poiščite vam primerno službo.«
Spodbujevalno se mi je nasmehnila.

Najprej nisem vedel, kaj se mi dogaja. Tako dolgo je bilo tega ... Pritisk na prsih, pomislil sem na srčni napad, potem višje, vrat, saj ne more biti res, astma! Že leta nisem doživel napada, najbolj hudi so se nehali že po prvem letu psihoterapije, nato jih je ukvarjanje s tekom dokončno ukinilo. Zgrabil sem levi žep in seveda inhalatorja ni bilo v njem. Že leta ne več. Umrl bom in ona bo gledala. Videla bo, da res nisem sposoben živeti. Lahko sem le še piskal in cvilil, oči so se mi izbuljile, hlastal sem za zrakom, neuspešno, vedel sem, da se moram umiriti, ustaviti boj, se prepustiti, a nisem mogel, nisem mogel. Kjerkoli, umreti hočem kjerkoli drugje, le ne pred njo.
Objela me je.
Stisnil sem se k njej in zaprl oči.
Njen vonj. Zgoraj starost, potem moje stanovanje, potem bolnica, a spodaj nekje vonj otroštva.
Krči so ponehavali, umirjal sem se. Bil sem otrok in izpolnila se mi je največja želja. Mama me je objela. Mama me ima rada. Jokal sem in bronhiji so se odpirali, spuščali vedno več zraka, da sem lahko jokal močneje in močneje. Da sem lahko vlekel vase njen vonj. Odmaknil sem se in jo pogledal skozi solze.
»Mama, moja mama!« sem dahnil.
Gledala me je z zanimanjem, pokimala, vzdihnila in rekla:
»Mladenič, upam, da je pomagalo. Zdaj pa se dajva še malo ukvarjati s tem, za kar ste pravzaprav tukaj. Me lahko zdaj peljete v bolnico?«
Prikimal sem.
»Pa res si najdite drugo službo! To druženje s starimi ljudmi ni za vas.«

***
Pred domom naju je pričakala sama upravnica, mama pa me je vprašala, ko sem jo prelagal v voziček, če sem jaz tisti mladenič, ki jo bo ... Ja, ja. Moral sem si ogledati sobo in pokramljati z upravnico, ko pa sem mamo končno prepustil strežnici, se je obrnila prek naslona vozička in točno sem vedel, kaj bo rekla. Pričelo me je mraziti, a ko so besede prišle, so mravljinci izginili.
Preden so jo odpeljali, je rekla:
»V petih minutah bo opravljeno.« In vprašala: »Me boste počakali?«
»Ja,« sem rekel, in ker sem vedel, da me nikoli več ne bo videla, sem lahko dodal:
»Hvala.«

--